NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 08-maj
  • Razširjeni vid

  • sobota 11-maj
  • Vegan Hangouts: Veganski piknik v Tivoliju

  • nedelja 12-maj
  • Prijave na tradicionalno gorskokolesarsko preizkušnjo MTB Slavnik 12. maja 2024 v Hrpeljah

  • torek 14-maj
  • Vabilo na izobraževanje Strateško načrtovanje pridobivanja sredstev v prostovoljskih organizacijah

  • sreda 15-maj
  • Umanotera vabi na razpravo ob evropskih volitvah 2024

  • četrtek 23-maj
  • Povabilo za sodelovanje na Veselem dnevu prostovoljstva 2024

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Kako sprejemata razum in znanje resnico o človeku in Bogu?   
    torek, 8. junij 2004 @ 06:10 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    * Horoskop in astrologija Čimbolj se človek trudi odkriti resnico o sebi, tem bolj se zamotava v njene skrivnosti. Človek je ob rojstvu vržen v svet in izročen mogočnim močem usode. Globino trajne resnice o človeku in njegovih skrivnostih raziskujemo in spremljamo vse od prebujenja naprej. Nanjo ne dobivamo zadovoljivega odgovora. Vedno so naši odgovori na ravni ugibanja in dvomov. Tu se pojavi vprašanje kaj je trajna resnica, ki jo sprejemata razum in znanje. Ljudje jo iščejo v prastari svetopisemski poeziji, Stari zavezi, Novi zavezi in drugih virih, ki izpričujejo zgodovino in razvoj človeštva ter razumevanje stvarstva.

    Človeku je najtežja vzvratna hoja od tu, zdaj do izvira v vodnjaku. Človeku se ne odpira le problematika strmljenja naprej, temveč tudi smrljenja nazaj, vse do točke njegove prabiti. Kdo pravzaprav smo, odkod prihajamo in kam gremo? Naše hrepenenje in upanje, usmerjeno v prihodnost, izvira iz čiste duše, ki se izčiščuje v imenu predstave o človeku za človeštvo. Zavest o mogočni iskri, ki se je dvignila nad nagone in strasti preroško napoveduje nove čase človekove ozaveščenosti v dobi novega tretjega tisočletja in trezne zemeljske orientacije v smeri humanističnih vrednot. Vsak poskus človeka v tej smeri ima v sebi kristalno domislico, ki leži v zakonih človeške duše in se napaja v njej iz luči preteklosti. Ob tem se človek vpraša kakšno vsebino je zapustila hoja človeka od vodnjaka do tu, v njegovi duši. Kaj je še v njegovi duši prastarega, ki izhaja iz arhetipa prabiti in se kaže v novi luči kot zakonitost novega in višjega. Kje se nahaja sedež njegovega vesoljnega spomina; kako globoka je trajna resnica o človeku in o skritih dogodkih v njem, od prebujenja do danes. Človek se vpraša kaj sem bil v prejšnjih življenjih in kaj so ta življenja zapustila v moji duši, ki utripa in valovi zmeraj novi plimi naproti; kaj je ta kapljica mojega življenja pomenila v preteklosti in kaj pomeni danes; s kakšnimi skrivnostmi so odete plasti zemlje, ki ležijo pod nami; kakšna je naša duševnost v stanju, ki gre v neskončnost, saj vendar ne gre v nič in se ne moremo predajati nihelizmu, da bo naša duša s smrtjo izničena. Duša je del žarkov vesoljnega duha in se po smrti človeka vrne mednje v obliki, v kakršni je živela v nas. Kaj pomeni vsota občutenih človeških dogodkov, kaj pomenijo pojavi človeškega uma in srca na vsebino naših dni in dejanj za dušo, ki bo večno živela. Pri tem se vprašamo kakšna moralna zavest tiči v zgodbah ljudi vseh časov, ljudi ki so vpleteni vanje.



    Ves ta dolgi razvoj je spremljal človek kot obdelovalec lesa, kamna in kovine, vse do najfinejših inštrumentov sodobne dobe in najvišjih umetniških dosežkov. Vsak prijem, vsak udarec, vsak stisk delovne roke v dolgi verigi življenj, človek še čuti v svojih rokah, bodisi kot spretnost, bodisi kot moč, bodisi kot visoko misel v svoji zavesti. In ob vsem tem se človeku zastavlja vprašanje komu naj prisluhne - nauku narave ali nauku človeške zgodovine, ki je ustvarila Boga. Komu sem jaz človek bližji? Narava se ravna, živi in umira po stalnih zakonih, ki se izmikajo človeški logiki. Ali se po teh zakonih da utesniti v okvir narave tudi življenje človeka; ali je pri človeku dana neka samovoljnost duše, ki jo rastline nimajo, da si lasti naravo. Že ob strmljenju in čudenju narave, za katero človek nima zaslug za njeno stvarstvo zaradi njenih naravnih danosti, se vprašamo ali sprejemata naš razum in znanje dejstvo, da če narave ni ustvaril človek, kdo jo je potem ustvaril? Kdo je ustvaril planete in vesolje? Kdo je ustvaril človeka? Kje je začetek in konec prostorskih in časovnih mej stvarjenja? Ali je ta trajna resnica Bog, ki pomeni Univerzum in vseobsegajočo resnico v njem? Komu naj priznamo stvariteljstvo narave, ki je že sama po sebi nosilka vzvišenega pojmovanja ali etosa, saj je s svojo očarljivo lepoto prepričevalno oživljena, da v človeku sproži strmljenje in čudenje. Moj razum sprejema to na znanje, vendar razumljenje tega ga presega. Moj razum pa tega tudi ne more tajiti. Ni pošteno, da bi uporabljala besedo Bog za odlagališče, na katerega bi odrivala vse najasne pojme, vse kar moj razum ne dosega in vse kar moj razum ne more tajiti. Če je tega Boga ustvarilo moje strmljenje, moje čudenje in moje oboževanje, bi Bog v vlogi nosilca nejasnih pojmov, ki mu jih odlagam, izgubil vse tiste lastnosti, ki so ga ustvarile.

    In če zdaj v Boga, ki smo ga ustvarili s svojim strmljenjem, čudenjem in oboževanjem dvomimo, smo svojo nevednost, dvome in zaslepljenost le še poglobili, kajti če bolje pomislimo, imamo kaj hitro na dlani odgovor. Bog ne potrebuje dokazov o svojem obstoju, ker smo mi in ves vesoljni Univerzum en sam dokaz, da Bog obstaja. Moj razum sprejema njegov obstoj, vendar razumljenje tega ga presega, da bi Bogu lahko določila obliko in vse njegove lastnosti. Moj razum pa tudi ne more tajiti, da Bog obstaja. In zakaj bi Bogu pripisovali osebne lastnosti, takšne lastnosti kot jih imamo sami? Verjetno zato, ker smo ga zaradi strmljenja, čudenja in oboževanja pobožanstvenili in mu pripisali vse človeške lastnosti, ne da bi samega sebe poznali. Pri tem pa nismo pomislili, da so naše dobre lastnosti od Boga, ki se razodeva v nas kot ljubezen in večna resnica. In če se Bog razodeva v nas z globoko ljubeznijo, harmonijo in lepoto, nima nobenega misla, da bi vanj dvomili, saj naše videnje, čutenje in dojemanje zaobsega vso lepoto in resnico. Zato ne moremo več govoriti, da dokazov razum ne dosega in tudi tajiti ne moremo, kar vidimo, občutimo in občudujemo. In če je Jezus Kristus, Odrešenik umrl za nas je dokazal veliko ljubezen, zakonitost narave, in sicer da je vsak cvet v svoji ljubezni dolžan
    oveneti za svoj sad. Ta sad pa odpade z drevesa in odmre, da zagotovi novo cvetenje dreves. V človeku Jezusu se nam Bog razodeva kot Oče, Sin in Sveti Duh. V Jezusu je navzoč Bog v vsej svoji polnosti. V njem je tudi popolno človekovo odrešenje. In ali v Bogu in božji besedi večne resnice človek ne vidi anticipacije bodočega moralnega stanja in razpoloženja ljudi v dobroti in ljubezni? Bog in človek ostajata z roko v roki, saj se človek kot enoviti del stvarstva potaplja z njim vred v človeštvu. Človek ne more reči:"Bog je umrl, jaz ga bom nehal misliti in On bo nehal biti stvar mojega razmišljanja s kopico nagrmadenih nejasnih pojmov". Kako naj si Boga sploh predstavljam v čistem stanju v meni, saj s tem sebe zanikam, zanikam svoj obstoj. Ali ni morda to moje navznoter obrnjeno razmišljanje in spraševanje tudi stvarstvo in kdo je to stvarstvo ustvaril? Če razmišljanja ne bi človek imel v sebi, bi človek v človeku umrl. Ali je Bog torej absolutna bit? Ali sem le jaz, človek s svojim razumom sposoben, strmljenja, čudenja in oboževanja motiviran, da ga iščem, ker ga potrebujem. Vendar ali potrebujem razmišljati o stvareh, ki jih moj razum ne dosega in tajiti jih tudi ne morem, ker sem del njih. No, če sem v svojem abstraktnem razmišljanju pri iskanju odgovorov in razčiščevanju dvomov jasna, bom od Boga bogato poplačana, saj se v meni razodeva razmišljujoča radovednost, vest, dobrota in hvaležnost, da obstajam in za vse kar okrog mene obstaja in mi omogoča, da se uresničujem kot duhovno bitje. Tu se odpira odrešujoča pot. Uresničuje se tisto, kar mu pravimo zakon narave, ki predstavlja posebno odgovornost do življenjske resničnosti. Kaj je življenjska resničnosti tisto kar čutim kot dvom ali tisto kar sem. Odgovor je: Oboje.

    Kam vodi razpredenost misli človeštvo? Ali je lepota narave, ki jo vidimo, vprašljiva, kajti vsak dan postaja bolj človeška in dojemljiva za naše čute in dejavnosti zanje, kar se je razvilo le pri človeku. Lepota stvarstva se svobodno manifestira pri človeku kot naravni zakon pojavnosti, ki ga moj razum ne dosega, tajiti ga pa tudi ne more.

    In kaj je duh, ali se je duh razvil le pri človeku, v njegovi sposobnosti razmišljanja, čutenja in dojemanja? Vsaka ideja je žarek vesoljnega duha. Vse kar vidimo, slišimo in tipamo je podrvrženo našim čutilom, vse to so samo realizirane ideje stvarstva. To se pravi, da celotno stvarstvo Univerzuma izhaja iz svetlobe duha. Celotna lepota stvarstva pa je čutno sevanje ideje. Vse tiste lastnosti, ki jih najdemo v človeku, so prisotne tudi v vesoljnem Univerzumu. Lepoto stvarstva doživimo, če gledamo lepoto v največji aktivnosti in popolnosti, kar obudi tudi v človeku največje aktivnosti in popolnosti. Kar se dogaja v ultra velikem, se dogaja tudi v ultra malem, čeprav je vsako od teh dejanj zastrto v časovni in prostorski dimenziji. Tudi človek oblikuje po zakonih lepote, ker se v njem razodeva Stvarnik.

    Luč je bistveni medij našega življenja. Potrebujemo jo, saj v njej preživimo dve tretjini svojega življenja. Naš največji stik z lučjo ni le vid, ki nam govori o svetlobi, temveč je tudi naše srce, ki predstavlja nadlepoto notranje luči. Te luči prihajajo do nas iz daljnjih vesoljnih ognjev ali zvezd in nam omogočajo življenje v skladu z zakoni Univerzuma. Človek strmi in občuduje igre dnevne ali sončne svetlobe in tudi mesečino, ki je samo mehak in mil odsev sončne svetlobe. Vsi soji luči od zore, jutranje zarje in mavric so samo igre luči, ki nam dajejo pravico, da smo ljudje svetlobe in notranje luči. Luč je ljubezen. Luč je toplina. Celo pesnik Dr. France Prešeren se je poklonil ljubljeni Juliji z besedami:"Luč, ti ljubezniva". Ko svetloba doseže naše čute nas naredi radostne in nas napolni z opojnim občudovanjem. Človek to lepoto priznava in ji ne more oporekati, kajti ta lepota ima veliko širši pomen. Ne zaznavamo jo le z očmi, njeni lepotni učinki se odražajo tudi v naši duši, ki te vtise sprejema in nanje odgovarja. In v tem razsvetljujočem in poživljajočem pojavu, je tudi pojav valovanja svetlobe, to je sproščanje najmanjših atomskih delcev, ki lahko eksistirajo samo v vsemirski hitrosti. To so fotoni, ki imajo tudi lastnost čutenja, saj vedo eden za drugega, kaj se z njimi dogaja, kar se izraža v isti smeri vrtenja. Kot taka je svetloba pričevalka zakonitih procesov, ki so pogoj za življenje v vesolju in je tudi sama nujni in zakoniti pogoj za naše življenje in vse stvarstvo Univerzuma. Vsi ti nedojemljivi procesi narave potekajo po istih zakonih, kot življenje na Zemlji in nam pošiljajo v zavest tudi slutnje, dvome in vprašanja. Pri tem pa po svoji bitnosti in svojem izvoru lahko spoznamo le eno resnico, da za vsem tem obstaja Stvarnik, ki nam izroča vso to objektivno lepoto v uživanje in odgovorno upravljanje z njo. Luč ali svetloba pa je nasvobodnejši in najbolj dinamični pojav, ki se manifestira v naših očeh in toplina svetlobe sega kot ljubezen v naša srca in ji je kot poizkus opredelitve lepote stvarstva pripisano vse, kar ne moremo tajiti, ker pripada Bogu.

    In ko je človek spoznal, da človeška dobrota prihaja od Boga, se je vprašal ali se splača biti dober. Odgovor na vprašanje kako naj živim, da bom postal dober človek, poln ljubezni, dobrote, usmiljenja, te večne božje luči, pomeni vzvišeno pojmovanje življenja, to je določeno etično gledanje, ki ga človek ne le kakorkoli pozna, temveč si ga tudi osebno prilasti, usvoji, tako da to gledanje v njem nujno prehaja hkrati v praktično držo in življenjsko ravnanje. Načela za urejeno življenje in božje zapovedi naj pridejo v človekovo življenje. Kadar ta načela pridejo v človekovo življenje, dobijo moč, ki spreminja družbo in življenje na Zemlji. Zapoved ljubezni ni mogoče zaviti v puhle fraze in hladno doktrino, le strmeti, občudovati, oboževati in udejanjati jo moramo takšno, kakršno je Bog za nas ustvaril v tej prečudoviti naravi stvarstva, ki se nam razgrinja pred očmi. V njej bomo našli vse odgovore, ki bodo očarali naše srce in ga napolnili z vero, ki pomeni naše strmljenje, čudenje in občudovanje, ki nam hkrati dviguje našo kulturno zavest, ki je najbolj očiten pečat človekovega duha.

    Vprašajmo se kakšni vstopamo v tretje tisočletje. V strmljenju, čudenju in občudovanju se globina našega bistva razodeva kot posvečena skrivnost, kot sveto.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Horoskop in astrologija

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040605131040205

    No trackback comments for this entry.
    Kako sprejemata razum in znanje resnico o človeku in Bogu? | 5 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Kako sprejemata razum in znanje resnico o človeku in Bogu?

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 8. junij 2004 @ 15:44 CEST
    draga Tatjana,
    naslov teme mi je zelo simpatičen in je tudi prava nit tvojega vsebinsko bogatega razmišljanja za pogovor o Biti življenja. Lahko mirno trdim, da današnji deformirani razum, ki ni bil predviden za človeka v razvoju njegove zavesti nosi mnogo mask. Zato se človek mora vprašati:" Ali sem to res jaz?". Kajti kdor želi hoditi po Poti smisla življenja, išče, kaj je za neposredno zaznavnim svetom. In kakor hitro prispemo do meja zunajnega sveta, se soočimo z nujnostjo spoznanja, oziroma samospoznanja. To ima kot posledico vedno določena spoznanja.

    Posledica tega spoznanja je zavedanje , da smo vendar popolnoma drugačni. Toda odkritje je svojevrsten šok. To je znanje, ki nam strga masko z razuma. To pa še ni konec presenečenja, kajti skoraj nemogoče je opisati, ko se po določenem času odkrita resničnost spet izkaže le kot maska-persona. Tako se ponovno poistovetimo z nečim, kar ni naše najgloblje bistvo. Tu nastopi kot ti pišeš" Globino trajne resnice resnice o človeku in njegovih skrivnostih raziskujemo in spremljamo vse od prebujenja naprej".

    Tako se zaradi notranje nuje trdno odločimo, snemati vse te maske. Zakon Duha nas hočeš nočeš priganja, da se vedno globlje poglabljamo v vodnjak ( kot bi to dejal Stojči ) svojih motivov. " Človeku je najtežja vzratna hoja od tu, zdaj do izvira v vodnjaku. Človeku se ne odpira le problematika strmljenja naprej, temveč tudi strmljenja nazaj, vse do točke prabiti."

    To je problem in zato nas na poti neizbežno čaka obup. Vprašamo se ali res obstaja resnično bistvo, resnični božanski jaz? Nastopi dvom, vrinejo se v nas misli ali ni človek le utvara, ki se stalno spreminja? Postane nem popolnoma jasno, da razum na tako vprašanja ne more odgovoriti, kajti izkustveno nam postane jasno, da vsak odgovor prikliče le vedno nova vprašanja. Rešitev pride sredi najtežjih spiritualnih kriz, ko dojamemo, ko spoznamo, da je naše hrepenje po spoznanju le odgovor na delovanje, ki ne prihaja od nas samih, ampak od zunaj! To je veliko temljno olajšanje in prava milost spoznanja na mučna a nujna fundamentalna vprašanja našega življenja in obstoja: Kaj pravzaprav iščemo? Kaj je tisto kar nas muči in nam ne da miru? Od kod prihajamo? Čemu ves ta notranji nemir, ki nas sili da gremo naprej, pa čeprav niti ne vemo kam?

    Čakamo na odkritje. Na nas deluje nezaznavno nekaj skrivnostnega-misterioznega, kar išče, ki pa se odteguje naši zaznavi v vsakdanjem čutnem življenju. To je sila, ki deluje na nas, ki želi, da nekaj spremenimo, opustimo, ne da bi se zavedali ozadja pravega motiva kaj še le, da bi ga poznali. Neopremiljivost in nezaznavnost tega delovanja v nas sta temljni. Sta odločilni za začetek spozavanja, da je v nas nekaj, kar ne sodeluje vpri tem, kar se nam vsiljuje ponoči ko spimo, pa je kljub temu resnično.

    Te resnične resničnosti, ki presega vso našo navidezno resničnost ne more nihče od nas ljudi usmerjati, se je dotakniti ali hvala bogu umazati. To nezaznavno ima povsem lastne zakone, ki ne spadajo v zakone te naše narave. Deluje na vse nas. Je mogočna skrivnostna sila, ki vse žene naprej in razodeva resnico vse obsegajoče božanske ljubezni. Zato moramo v tem sodelovati, raziskovati, da lahko izvemo nekaj o cilju sil, ki v tem trenutku še kako močno delujejo na nas. Ne smemo se zadovoljiti s tem " znanjem", ki ga že imamo.

    Vse kar smo sami ostvarili glede podobe Boga je samo maska našega razuma, ki pa v teku razvoja kakršnega smo priča ne bo mogoče več obdržati. Čeprav premnogi zaradi tega razvoja na vso moč poskušajo obdržati svoje maske, potrebne zato, da bi bili tisto, za kar se imajo, jim na koncu te sizifove rabote le ne uspe obdržati namišljenega videza. Kjti v nas samih deluje nekaj, kar razgali napake, nepravilnosti, loči videz od bistva, ne sprejema več krivice in želi brez predsodkov pokazati resnico. To pot ne gre za nikakršno zunajno revolucijo, ampak za notranjo, kakršno svet še ni videl v novejši zgodovini. "" Pa pride on duh resnice in vas vpelje v vso resnico."

    Ali obstoja Bog ali ne?
    Za materialistično usmerjenega človeka Boga ni, ker ga s svojimi očmi ne vidi in ga še ni srečal. Tega se mora zavedati vsak iskalec na duhovni poti, da se ne bi spustil v dokazovanje, saj bi boj z materialistom zagotovo izgubil. Bog je Duh in mi smo duh, ki je stisnjen do točke materije. Zato lahko komuniciramo z Bogom potom duha ali pa besede, ki se je v preteklosti razodela v človeku. Oba načina sta pravilna. Z duhom jaz komunicirm z Bogom. To se ne more s nobenimi drugimi sredstvi: ne s knjižnimi, ne s lingvističnimi razumeti. To so le okvirji razumevanja a ne samo razumevanje. Božanska beseda se lahko samo z duhom razume. Glas se ne more nikoli z našimi očmi razumeti.

    Kaj je duh? Kaj je to v meni duh? Duh je isto kot ljubezen, svoboda, dobrota. To je isto. Duh je isto kot vera. Kje je Bog? Bog je vsepovsod, je vedno tu, če sem jaz tu. Kaj je vera? Vera je odpiranje skrivnosti, odpiranje vrat, da Bog vstopi v našo življenje. Vera in upanje sta, v duhovnem smislu, tesno povezana. Resnična vera je notranje vedenje o obstoju pravega prvotnega sveta. Da to ni naš edini svet in končna postaja. " Kdor hoče priti k Bogu, mora verovati, da je." ( Hebr. 11,6. Za mene in mojo osebno izkušnjo lahko sam sebi zagotovo potrdim, da Bog je. A to ni samo ena izkušnja, bilo in jih je veliko-neskončno, a ena temeljna je bila odločilna.

    Največji problem vseh časov, je verjeti, da Bog je. Če bi človek verjel da je, potem bi mi z Njegovo pomočjo svet rešili v petih minutah, tako pa imamo svet tak kot je. Nekoč so mi moji prijatelji , ki so povečini zelo racionalni in tudi solidno izobraženi dejali na neki obletnici, da sem malo nor, ko si prizadevam z vsem početjem reševati svet. Imeli so popolnoma prav. Drugače so vredni ljudje naše družbe, dobri, inovativni in nekateri kar na zelo pomembnih mestih v naši družbi. Problem je samo v tem, da so preveč racionalni in ne verjamejo v božansko silo in pomoč. Vse stavijo na znanost, intelekt in delo. Odgovoril sem jim:" Imate polnoma prav, ko ugotvljate da sem nor, da to še nobenemu ni uspelo. Toda dragi moji prijatelji in prijateljice vidite kam ta svet tone, niste srečni v sebi, muči vas nostalgija po dobrih starih časih, vaše iskreni napori in trud katerega vlagate v boljši jutri se na neki točki zaustavi in ne gre več naprej.Kljub vsem svetovnim in našim naporom, da bi ustarili nov bolj human red življenja tu na zemlji, nam to vsem skupaj ne uspeva najbolje. Vedno pridemo do točke, ko gre večino truda v nič. In nihče se ne vpraša, kaj je šlo narobe? Vidite, zato vi pametni inteligentni ljudje, ki ste svet pripeljali na rob možnega uničenja ne morete sveta rešiti. Rešijo ga lahko samo taki norci kot sem jaz s pomočjo božjega delovanja.

    Kaj razumemo pod božansko resnico?
    Božanska resnica je svetlobni sij, lepota in ljubezen. To prihaja od Boga.Marsilio Ficini to brijantno opiše, ko pravi:"
    Pri tem se opiram na Platona v njegovih delih:" Parmenides" in "Epinomis", kjer si prizadeva dokazati počelo stvari, ki ga je poimenoval stvar na sebi. Učil je tudi, naj bi bila resnica vseh stvari vseh razumnih duš in vseh miselnih oblik izlitje svetlobe Enega, to je Boga, ki hkrati odpira vse razumne duše in jih spoji z miselnimi oblikami. Le s to resnico, ki je enaka kot svetlobni žarek Enega, to je Boga, se more ukvarjati, kdor se hoče opredeliti za platonično filozofijo. Ta svetlobni žarek prežema angele, duše, nebeške sfere in telesa sicer. Kot je tudi v knjigi pojasnjeno o ljubezni, sveti ta svetlobni sijaj v posamezniku v skladu z njegovo posebno naravo in se imenuje privlačnost in lepota.

    Tam kjer sveti najpopolnejše, posebno vabi slepe, mika opazovalce , pritegne tistega, ki se mu približa; ga drži ujetega in ga sili, da take kakovosti svetlobni sijaj v posebni množici tako rekoč časti kot božje bitje in ne stremi po ničemer drugem, kot po tem, da pokloni temu svetlobnemu žarku svojo prejšno naravo.

    To pa izhaja iz sledečega: včasih človeku ne zadošča pogled in dotik ljubljenega človeka in pogosto vpije:" Ta človek ima nekaj, kar me žge, da celo ne vem več, kaj želim." V takem primeru pretrpi duša zelo verjetno pekočo bolečino božjega sijaja, ki odseva v lepem človeku kot ogledalo in jo skrivnostno dvigne, tako rekoč, kot na trnku potegne navzgor, da bi tako postala Bog. Za nerazumnega in bednega lahko smatramo vsakogar, ki se pogrezne v blato in naredi iz človeka žival, čeprav ga Bog vabi k vzvišenemu in bi lahko s pomočjo človeškega in z opazovanjem božje lepote, postal iz človeka Bog. Namesto da bi dajal prednost duhovni in resnični lepoti, daje prednost telesni in temni obliki.

    Kako je treba razumeti ta božji sveti nauk našega Platona, moraš začutiti. Kot je Bog stvarnik in tudi usmerjevalec naših duš, tako je svet ustvarjalec in usmerjevalec teles. Medtem ko je duša božji otrok, je telo člen svetovnega telesa. Našo dušo vodi Bog ( Psalm:" In popelji me ven iz te doline in trpljenja v asavetlobo v življenje večno, o Bog. Aleluja." ) kot oče, po zakonih bočje previdnosti dobro, prijazno in milo; naše telo pa vodi telo sveta z močmi usode, tako rekoč kot majhen delček celotne mase, množice in ga v silovitem viharju potegne za seboj. Moč usode pa ne vdre v naš razum, če se ni poprej spustila v telo, ki je podvrženo božji volji.

    Zato večina ne zaupa svojemu uvidu in svojim močem, da se lahko izogne bolezni telesa in izgubi imetje. Vsaka duša je torej prepričana, da prinese propadanje telesa s seboj. Ko bo to prepričanje opustila, bo usoda izgubila svojo moč nad telesom in se ne bo dotaknila duše. Potem usoda nima več oblasti nad telesom in duša ostane nedotaknjena. Modri se ne bo brezuspešno boril proti usodi; z močnim nasprotovanjem bo opravil tako, da bo pobegnil pred seboj. S tem, da pobegneš, sicer ne premagaš nesreče, ji pa uideš. Zato nam Platon ukazuje, da se moramo namesto ljubezni do telesa in skrbi za zunanje stvari, zateči predvsem k negi duše, drugače se namreč zla ne da odvrniti."

    In k temu še dodaja:" Kot je le mogoče hitro " V globini verjamem, da bi morali od zgodnje mladosti začeti ločevati odnos duše od odnosa do telesa, preden se izgubimo v stalnem stiku z njim. S tem begom postane duša z vso pravico podobna Bogu, saj je kot Bog osvobojena telesnega omadeževanja. Takšno svobodo pa dosežemo predvsem s tremi kreposti: modrostjo, pravičnostjo in pobožnostjo. Modrost spozna, kaj smo dolžni Bogu in kaj svetu; pravičnost daje svetu, kar je njegovega in pobožnost daje Bogu, kar je božjega. Zato modrec prepusti svoje telo, kot del sveta, njegovemu vrvežu, v katerega ga naključje tudi vedno vodi. Dušo, božjega otroka, pa osami od enosti s telesom in zaupa njeno vodenje božji previdnosti po njeni volji. Če sledimo temu zlatemu nauku našega Platona, potem bomo zapluli, če piha na nas ugodna nebeška sapica, preko silnega žrela morja usode srečno in nepoškodovani v pristanišče."

    "O modremu in srečnemu možu"
    " Moder je tisti, ki se zavestno oklepa Boga, je veder v nesreči, ker mu ne vzame poguma niti strah, niti ga ne muči bolečina. Ne zapelje ga volja, niti ogreje strast, ki v gosto zaraščeni trnjevi goščavi skriva nežne, lepe cvetlice; ki vidi v temi; ki teka z nogami obteženimi z železom in prepletenimi z vezmi, kot bi bile proste in nevezane, ker ga z eno besedo, navdihuje božji duh.

    "Božji znanstveniki so budni, ostali sanjajo
    Mnogi se čudijo, da se tako natančno držim izpolnjevanja Platonovih načel, saj pogosto obravnava protislovlja in čudaštvo. Čudili se bodo, tako menim, če premislijo, da zares obstaja le božje, ki ni zastrupljeno niti z dotikom s tujo naravo, niti ga ni nič zmotilo v njegovem stanovitnem miru, da telesne stvari v resnici ne obstajajo in, da le izgleda, da so okužene z nasprotjem in podvržene stalnem spreminjanju. Prav zaradi tega pa stvari niso resnične, temveč so kot take le odslikava senc. Medtem, ko so se na žalost posvečali vsi drugi filozofi pretežno le opazovanju naravnih stvari in med temi podobami resničnih predmetov, živeli neresnično življenje, je imal naš Platon božjo nalogo in je bil sam buden bolj, kot vsi ostali. Zato je bolje, da v teologiji sledim Platonu, kot pa ostalim filozofom; tako kot bolj zaupamo budnemu krmarju, kot pa krmarju, ki spi."

    Upam da sem tvorno vnesel nekaj malega k tvojemu odličnemu članku in vabim tudi druge, da na se na to odprto temo pridružijos svojimi pogledi.
    vse dobro od tvojega duhovnega prijatelja
    Mirana.






























    Kako sprejemata razum in znanje resnico o človeku in Bogu?

    Prispeval/a: stojči dne sreda, 9. junij 2004 @ 12:54 CEST
    Draga prijatelja,
    Prav zanimiv članek in komentar, pohvala. :)
    Sam sem na mnoga zgoraj navedena vprašanja že odgovoril v svojih člankih, ampak narava človeka je pač taka, da vidi samo tisto, kar hoče videti in šele ko ponovno nekaj prebere, opazi, da je tisto bistveno pred tem spregledal.
    Kadar se piše o srcu, duhu in resnici iz srca,
    so pisanja običajno večplastna, enkrat razumeš eno,
    drugič spet drugo. :)

    Miran, škoda, da nisi tega komentarja poslal raje kar kot članek. :)

    Ja vse je res in še več;
    Osnovna in najvažnejša stvar
    je dostop in delovanje iz srčnega dna.
    Še večja stvar je naučiti ljudi priti tja,
    ker narava razuma je taka, da rada tava,
    z ene teme na drugo, pa tretjo in četrto...

    Ni lahko,
    s tem dihom,
    se stalno držati svojega srčnega dna,
    kjer ni prav nobenih iluzij,
    je pa tam tvoje zadovoljstvo
    in tvoj večen notranji mir. :)

    lp

    ---
    stojči


    Kako sprejemata razum in znanje resnico o človeku in Bogu?

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 10. junij 2004 @ 17:07 CEST
    Draga prijetelja Miran in Stojči,

    me veseli, da vama je bil moj prispevek všeč in da se vama je zdel zanimiv. Je nek način razmišljanja o človeku in Bogu, ki se mi je zdel duhovno logičen in sprejemljiv. Človeka ob veličini vsega, kar je človeški duh izvabil iz skritih sil narave, upravičeno pritegne k razmišljanju in raziskovanju največje skrivnosti, ki je ne moremo dokazati in ne tajiti. Še neodkrite možnosti nas privabijo k poglabljanju, saj je vse kar vidimo, zaznamo in občutimo ena sama veriga velikih zmagoslavij človeka, da to zazna in da se je dvignil s svojo zavestjo do takšne miselne višine in ubranosti, da občuti v sebi razodevanje božjega in svetega. Strmljenje je neka srkivnost, nekaj nagnjeno onstran, v onostranost. Če je tako doživetje obenem doživetje svetega, je samo še odprto vprašanje, ali je to sveto samo svetno t.j. zemeljsko ali pa je tudi že božje, ki se v tem svetem razodeva, pravzaprav preseva skozenj, kot diafanija božjega, transparenca ki skoz našo prozornost in prosojnost preseva skozi nas, kar je nekaj neizrekljivega. Pri tem pa se postavlja vprašanje ali naj temu rečemo Bog. Meni se zdi boljša opredelitev, da bi tej skrivnosti rekli Bog. Smo zmožni zastrmeti v stvari, ki jih še ni, ki pa jih moramo imeti pred duhovnimi očmi, n. pr. Jupiter, Saturn, Uran, Venera itd. Zremo tudi onstran v smeri dosežkov, ki jih še ni, ki se utegnejo uresničiti v prihodnosti. Smo kot ljudje iz zgodb o znanstveni fantastiki. Ali si lahko predstavljamo, da se bo nekoč vozil človek z enega planeta na drugega? Ali si lahko predstavljamo, da si bo človek po Einsteinovi relativnostni teoriji lahko podaljšal svoje enkratno zemeljsko življenje. Znašli smo se v zanimivem navskrižju, kajti človek strmi v nedotaknjeno čudo narave, ki jo je Bog ustvaril in hkrati se je sodobni človek znašel v prenasičenem ozračju vseh vrst državljaev - vidnih, slušnih, električnih, ultravijoličnih, toplotnih, vibratoričnih, verbalnih itd. Kdo bi si mislil, da lahko dobimo slike iz 4 km globko potopljenega Titanica. Zaradi frekvence in jakosti dražljajev človek otopeva in postaja vedno bolj len, njegova misel in njegov čut dobi že vse prirejeno. Zato sodobni človek ob vseh teh vsiljenih dražljajih izgublja smisel za čudenje in strmljenje. Sodobni človek postaja človek golih dražljajev, ki ni več tako sposoben strmljenja in čudenja. Človek, ki duhovno živi samo od dražljajev , je človek plitvine, je zdolgočasen človek. Če ni dražljajev mu postaja življenje dolgočasno in prazno. To je zmehaniziran človek moderne industrijske dobe. In kaj se dogaja sedaj s tem sodobnim človekom? Ali je to človek, ki zaradi odsotnosti strmljenja in čudenja, nima v sebi vere? Moderni človek zna buljiti samo še v ekrane in ne zna več zastrmeti in se začuditi, odziva in nasičuje se samo z dražljaji,kar prehaja v zasvojenost kakor alkoholizem. Nezmožnost strmljenja je eden od simptomov bolnega človeka. Ljudje smo razočarani nad svojo odujenostjo, ki nam jo ni prinesla samo doba industrijske revolucije, temveč smo razočarani tudi nad upravo, pravosodjem, državo javne blaginje ter nad razpadom človeških vrednot. Ker nisemo zmožni več strmeti in občudovati, v nas umira duhovna sila, ki bi nas edina zmogla dvigniti nad vsakdanjost. Žalostno je tudi, da ljudje izgubljamo medsebojno komunikacijo in se zapiramo. Sodobni človek se spreminja v modernega nomada, ki mu je edini cilj hlastanje za novostmi in stopnjevanje dražljajev tudi v atrakciji (n.pr. nočni lokali in disko klubi za mladino, senzacionalne predstave, hitri izleti iz enega kontinenta na drugega). Skratka sodobni človek ne more priti do strmljenja, ki ga duhovno ohranja in obnavlja. Sveto je izginilo z obzorja, človeku ni nobena stvar več sveta.
    Smisel za klasično glasbo je izginil, ker nimajo ljudje časa za občudovanje, strmljenje in uživanje lepote glasbe ali drugih umetniških del. To doživljajo le še izbranci, ki so si izoblikovali svojo duhovno podobo v sebi. Tudi med panogami sodobne umetnosti ni več nobenega velikega sloga. Slikarstvo in literatura so pogosto površni, skomercializirani. Hegla in Kanta, kljub dvem desetletjem veličine njune filozofske misli, še malokdo strmi in občuduje. Ljudje hočejo stopnjevanje n.pr. pop ali rap glasbe na 100 decibelov in če se bo kdo našel, da bi želel prisluhniti zvokom tihe glasbe ga imajo za konservativnega, zastarelega in ne vem kaj še vse.
    Ropot postaja vse hujši kot sistem življenja, ki ga živimo in tudi v tovarnah ga morajo ljudje prenašati zaradi kruha. Vprašanje je ali se človek lahko v takšnem ozračju zastrmi še v skrivnosti narave in skrivnosti stvarstva. Ali ni že sistem sam za sebe takšen, da je ljudi poplitvil tako duhovno kot religiozno. Vprašanje je kako naj človek v takšnem duhovnem ozračju uresničuje svojo vero, ali je sploh še človek zmožen zastrmeti iz čiste duše in se doživeti kot srečen človek? Upravičeno se zazrimo v svojo usodo in v negotovo prihodnost, ki je nevidna in nepredvidljiva. Začudeno se zazrimo v usodo svojega obstanka in obstanka celotnega človeštva. Rešitev je samo v ljubezni. V tem strmljenju se duhovno dvigam in ohranjam.

    Tebi Miran najlepša hvala za tako dober in izčrpen prispevek, s katerim si me dopolnil. Prav tako se zahvaljujem tebi Stojči za tvoj komentar in ugotavljam, da si se že v preteklosti doktaknil podobnih tem. V spominu mi je ostalo vse kar sva napisala o prozornem svetu v tvojem prispevku in mojem komentarju. Pisala sva o tisti prosojnosti, ki preseva skozi nas kot življenjska energija in nas duhovno ohranja. Skratka se dopolnjujemo po svojih vedenjih in prav je tako.

    Obema lep pozdrav vajna duhovna prijateljica
    Tatjana


    Kako sprejemata razum in znanje resnico o človeku in Bogu?

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 10. junij 2004 @ 19:24 CEST
    draga Tatjana,
    se zahvaljujem za pozdrav in tvoj komentar, ki je samo odlično nadaljevanje tvojega članka. Tudi sam se spomnim, da se je Stojči v preteklosti te teme že dotaknil. Vendar glede na to da je človeški spomin enak ničli, kar je dobro znano vsem duhovnim dušam je, potrebno resnico vedno na novo komentirati in to je zakon. V nasprotnem človeštvo zaspi in znanje, ki se ne ponavlja se izgubi. Namesto resničnega nauka imajo potem povsem lahek dostop demoni, ki sproducirajo nešteto vseh mogočih božanstev starega poganskega sveta pred Kristusom.

    Ta trend je sedaj v intenzivnem pogonu, bije se bitka vesoljnih razmer. In verjemi mi da ni nič lažjega kot razumnemu inteligentnemu zahodnjaku podtakniti vsakršno uvoženo duhovno filozofijo za katero se spretno skriva religija božanstev, katere spadajo še v davno Atlantido in so za ta čas milo rečeno povsem nesmiselne z vidika kozmične spremembe za to novo dobo. To je boj za duše v katerem se skriva mnogo nevarnosti, za povrečno izbraženega duhovnega iskalca. Racionalistu je najlažje podtakniti iracionalno, magično, animalno.

    Zato mora človek v sedajnem trenutku odprtosti našega čutnega sveta do nadtučnega sveta biti še kako buden, da se ga ne zapelje v popolnoma napačne vode iz katerih je zelo težko priti. Smo sredi vedno večjih svetovnih kriz duhovnega pomena, kar se je vedelo že dolgo nazaj. Obdobje napovedi teh dogodkov je že za nami in to kar smo priča je tu. Da bi se izognili katastrofi nam je zato potrebna Božanska pomoč in Previdnost. Smo na to pripravljeni? Ja in ne.

    Dolgo je trajala pot od prvega pojava homo sapiensa, razumnega človeka, do današnjega, tako stehniziranega obdobja; da je v današnjem svetu in človeku ostalo zelo malo duhovnega jedra ugotavljaš tudi sama v svojem prispevku. Kot posledica je v človeku velika praznina in boleče duševno trpljenje! In človek se vpraša, kdo sem, od kod prihajam, kam grem, kako mi bo?

    Vsak človek enem življenju ali inkarnaciji doživi to notranjo stisko, nekateri šele po mnogih inkarnacijah pridejo v situacijo, v kateri si postavljajo enaka vprašanja! Če se v takem trenutku ozre nazaj na svoje življenjenjske razmere, ugotovi da je glede uresničitev svojih idealov o ljubezni, miru, svobodi in harmoniji dosegel le koščke tega kar je pričakoval od življenja. Posest, čast, slava in moč vse to v takem trenutku izgubi svoj čar. Lahko si star ali mlad, ko napoči tak trenutek, mora človek zopet na novo opustiti vse kar si je nakopičil in pridobil. Iluzija se razprši in šok treznitve resnice je tu.

    Boleče se zave, da vse kar se mu ponuja na materialni ravni, ga ne zadovolji več! Boleče se zave svoje samote ( na tej točki ne pomaga noben motivacijski sistem ), nepopolnosti, izgubljenosti. Nato ga notranja stiska privede do iskanja smisla življenja. Vendar kje in kako začeti v današnji poplavi vseh mogočih " odrešitev"? Brez panike! Obstaja sled, ki so jo pred nami pustili mnogi veliki po duhu in Učitelji sveta.

    V preteklosti so bili ljudje, ki so trdili in tudi dokazali, da poznajo resnico. Jezus je dejal:" Jaz sem pot, vem od kod prihajam in kam grem, sledite mi!". Buda je dejal o sebi:" Sem svetnik na tem svetu, nepresežni mojster. Popolnoma sem prebujen, dosegel sem mir, sem negiben."

    Ko prične človek iskati, najde sled, to nit, prebira vsa sveta pisma, pisanja, ki so mu dostopna v njegovem kulturnem svetu. Kmalu se mu prižge " luč" in ugotovi, odkrije, da najdemo enako " govorico" in enako " resnico " tudi drugih kulturah. Počasi začne odkrivati duhovni svet v sebi, in ugotavlja da ta duhovni svet ni vezan na prostor in čas, ne na smrt. Dotakne se ga nekaj od Božanskega kraljestva, saj v tem kraljestvu, ki mu pripada in kamor se mora vrniti na svoj zakonit prestol obstajajo nepredstavljive lastnosti, kot nesmrtnost in večna ljubezen.Na poti do tega prestola mu pomagajo angeli varuhi, svetniki, nadangeli,Mati božja, sam Bog. Toda pri tem človeka napadajo demoni, ki se borijo za dušo človeka in od tu tudi strahoviti boj vesoljnih razmer, ki ta trenutek zelo intenzivno poteka na vseh ravneh življenja.

    Svet o katerem govorimo je kraljestvo duha, kjer ni časa, ne prostora in ne smrti. To odkritje izzove stanje velike notranje sreče in veselja, je tudi prvi odgovor na iskanje. Vedno močnejša postaja želja iskati kraljestvo v sebi. Cilj tako postane jasnejši. Tako se izkaže, da mnogi, čeprav pogosto še nezavedno iščejo isto pot. Pri tem prizadevanju se iskalci ne - naključno srečajo. To so zelo različni ljudje. Če dobi islalec močnejši stik z Bratstvom iz tega duhovnega središča, ga lahko z inteligenco razume in se zavestno odloči za hojo po poti. Človek se lahko svobodno odloči, kako bo uporabil podarjene darove; če usmeri vse svoje želje na ta svet materije, se bo temu prilagodila tudi njegova inteligenca, morala se bo prilagoditi. Njegovo razmišljanje se bo vrtelo okrog posedovanja materije.

    Danes je že bolj ali manj jasno, da posedovanje materije ne more ustvariti človeku nikakršnega trajnega zadovoljstva. Vedno več je ljudi, ki spoznava in občuti, da pridobitev matrialnih dobrin ne more utišati notranjega hrepenenja. Duh-Spirit deluje v človeku vedno močneje! To je vse bolj očitno tudi v reklamiranju produktov. Proizvodov ne tržijo več z njihovo dejanjsko uporabnostjo, ampak v vedno večji meri z nematerialnimi vrednotami. Sodobni menadžerji, razni agenti itd. se v vedno večjem številu udeležujejo na seminarjih z duhovno vsebino, kajti spoznali so, da se da le na tak način, z ne-materialnimi vrednotami ljudi povezovati.

    Tudi t.i. omamna poraba, ki jo povzročajo nebrzdane, na materijo usmerjene želje, gre k svojemu koncu nasproti. Konec potrošniške dobe je blizi in informacijska je v vedno večjem pogonu, ko tudi ta mine, pride doba idej. Današnjim ljudem, ki so že vse izživeli je ostalo le še poljubljanje cesarskih pingvinov, gledanje delfinov in kaj sedaj?

    Nova informacijska doba ima tudi svojo past, ki se ji reče nova hrana za razum. Današnja ogromna ponudba informacij kulminira v internetu, to pa pomeni za človeka in njegov intelekt ( Pozitivke in podobne mreže so izvzeti ) veliko nevarnost, preizkušnjo. Človeka potegne v mrežo informacij in se pozabi vprašati, čemu služi vse to znanje. Niti, ne opazi, da je v nevarnosti, da bo zaradi poplav-pasivnosti sprejemanja množice informacij izgubil sposobnost vse sprejeto zavestno predelati. S tem" bombandiranjem" je lahko njegova zavest blokirana in se lahko razvije v napačno smer, tako popolnoma zgreši novo nalogo razuma.

    Današnja kultura je prazna kultura, praznih besed, kot sama dobro ugotavljaš. Sicer pa raven civilizacije ne ustvarja kultura, amapak duhovnost. Kultura je lahko kvečjemu samo posledica duhovnega stanja zavesti ljudi. Toliko kolikor je v neki družbi prisotna živa duhovnost, toliko je ta družba v resnici civilizirana. Duhovnost pa ni nič drugega, kot prisotnost živega Boga v človeku in v tem sorazmerju življenje po božanskih Zakonih. Kršenje in nespoštovanje teh načel, pa je padec v demonologijo, ki jo naša zahodna kultura doživlja v najnižjem loku duhovne spirale na sinsuidi možnega. Toda prihaja preobrat.
    Lep pozdrav tebi Tatjana in Stojanu od vajnega duhovnega prijatelja Mirana.


    Kako sprejemata razum in znanje resnico o človeku in Bogu?

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 11. junij 2004 @ 10:23 CEST
    Dragi Miran,

    znova hvala za tvoj dober komentar. Vedno si v svojih mislih izviren in tako lepo dopolniš misli drugih. Vzameš si veliko časa in si pozoren do vsakega prispevka z duhovnega področja. Tvoje prispevke bi lahko opremila pod oznako naslova "Eseji o resnici in optimizmu". Tvoji eseji so prav vizionarski in so za presojo današnjega časa odločilni, saj posegajo v najgloblje bistvo samega razsvetljenega duha tretjega tisočletja. So prežeti s plemenito željo pogledati na človeško življenje in resničnost naprej. Danes ljudje ničesar ne priznavajo brez dokaza in ker se ljudem Bog ne prikazje vsaki dan na nebu, ga ne zmorejo videti v sebi, čeprav Bog v nas postavlja meje gotovega in ne verjetnega in dvomljivega. Vsak bi moral v sebi uvideti, da se Bog v njem ne postavlja zoper zakon in naravo in tudi ne zoper razum in vest. In če bi človek v sebi uvidel tega svojega Boga, ki se razodeva v njem, bi spoznal vso resnico v ožjem in širšem pomenu. Človek je ustvarjen zato, da lahko z vsakim svojim vlaknom zazna svojo od Boga vtkano plemenito željo pogledati življenje z najčistejšo dušo, brez naivne zmote, da je materialni svet, ki ga količinsko preplavlja, ves smisel živlenja. Interpretacije sodobnega človeka so brez zrenja, čudenja in občudovanja stvarstva, brez vere, ki tako mogočno dviguje človeka v duhovnem smislu in mu obogati življenje. V nekaj človek mora verjeti, sicer preneha biti človek v duhovnem smislu. Svet je najboljši od vseh možnih svetov, če ga znamo živeti, občudovati, strmeti v to čudo in če se samozavedamo, da smo tudi sami čudež narave, da smo prav sedaj, v tem trenutku, prav tu v tej prečudoviti lepoti stvarstva s sposobnostjo zavedanja z vsemi svojimi čuti. To človekovo čudenje je pravzaprav osrednji problem človekovega obstoja. Človekov biološki obstoj brez duha je gola ničla. Duha sploh ne moremo negirati in se postaviti v mračni biološki svet živali, ki ji njeno zavedanje ne omogoča čutiti vse te lepote, ki so podarjene človeku in njegovi zavesti. Materialistom, ki vidijo svoj smisel življenja v količinskih užitkih in pridobivanju pa ne preostane drugega, kot da se bodo slej kot prej kot razočarani, postarani in prikrajšani junaki znašli v svojem vrtu materialnega blagostanja tako obubožani, da bodo v potu svojega obraza in votlosti svoje duše spoznali, da so brez zavedanja svetega v sebi, prepuščeni sami sebi in da je njihovo življenje podobno razmetanemu podstrešju starin, ki nikomur ničesar več ne služijo in da je ta ozki zemeljski krog postal zanje premajhno odlagališče ter da so bili vključeni v neko človeško komedijo, v kateri niso dojeli pravega smisla igre svojega življenja.

    Lep pozdrav tebi Miran in tebi Stojči, duhovnima prijateljema od
    Tatjane


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,54 seconds