Pravzaprav se včasih sprašujem, kakšen je namen našega ljubega življenja. Vsak dan nas doletijo novi izzivi in nove odločitve, ki se jim moramo podrediti in jih sprejeti.

Meni se je pred enim mesecom zgodilo, da sem spoznala na nekem razgovoru za službo zanimivega moškega, ki me je povabil v službo v svojo privatno firmo kot vodjo nekih skupin. Pravzaprav sem to sprejela kot izziv, vendar pa če mi ne bi bil on osebno všeč, ne bi tega nikoli verjetno storila.


Ko sem prišla z njim v to firmo, so me vsi nekako postrani gledali, češ od kod si se pa ti vzela, da si prišla kar osebno z direktorjem firme. Čeprav je on zelo korektno predstavil mene svojim sodelavcem, sem kmalu odkrila da v tej firmi ni čistih računov. Najprej se je pojavil problem kraje, kjer vsak vleče na svoj konec in da ne veš, kdo pije in kdo plača.

Sedaj sem v veliki dilemi, ker ne vem, ali naj ostanem v tej firmi ali ne, vsekakor pa vem, da se bom pravilno odločila, ko bo dozorel ta trenutek, saj imam dovolj energije za nadalnje podvige. Pa četudi bom nekaj časa brez službe. V glavnem sem pripravljena na vse.

Obenem se borim sama v sebi s čustvi, saj veliko čutim do tega prijatelja, ki je zaenkrat samo še moj poslovni partner. Vem to, da če ne bi bilo njega v tej firmi, ne bi nikoli ostala tukaj. Tudi on meni čustva vrača, sicer zaenkrat samo še s pogledi, toda imam veliko upanje, da se bo iz tega tudi še nekaj razvilo. Spominja me na črnega vraga, na markiza iz Angelike.

Čeprav me sodelavke zaradi tega gledajo postrani, se kaj dosti zato ne bom več sekirala. Vsak naj pač živi svoje življenjenje, kakor ga najbolje pač zna. Če pa me bodo sodelavke kaj preveč gledale postrani, bom pač rekla : "Hvala lepa za sodelovanje in nasvidenje!" Pač ne morem prenašati podtikanj in metanja polen pod noge od nekoga, ki za to ni upravičen.

Vem, da so moji stavki polni nezadovoljstva in slabe volje, toda s svojo zgodbo sem hotela prikazati tudi nevoščljivost nesposobnih ljudi in ljudi, ki so nezadovoljni s svojim življenjem pa se potem znašajo nad nekom drugim, ker se jim zdi pač primeren objekt za stresanje svoje slabe volje in sprostitev svojih napetosti.

Tako. Jaz zase vem da bom tudi to preizkušnjo prestala tako kot vse ostale doslej v življenju.
Vem, da me čuva božje oko mojega pokojnega očeta, na katerega se lahko vedno obrnem za nasvet, ko sem v stiski. Hvala ti očka za vso tvojo dosedanjo pomoč. Vedno mislim nate, in vem da tudi ti name. Nekoč se bova srečala nekje in bova spet srečna skupaj.


Nataša Konečnik Vidmar