NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Budov nauk!   
    petek, 16. april 2004 @ 06:25 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Modre misli in zgodbe

    Piše: Miran Zupančič,
    duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.

    Gautama, Buda je približno 600 let pred Kristusovim rojstvom razodel svoj nauk v Indiji, kajti nekaj tisoč let po Krišni je bilo treba ljudi znova prebuditi iz spanja speče duše. Bil je eden od Božjih poslancev, prinašalec Luči. Buda je ljudi postavil pred veliki cilj tistega časa. Ta cilj je bil takrat prva zasnova individualnega razvoja in duhovne hoje po poti odrešenja.

    Kaj je bilo bistvo Budovega življenja in nauka? Učil je, da je življenje minljivo in polno trpljenja. Govoril je, da obstoja pot, ki s pomočjo uvida in zavedanja neminljivega v človeku vodi k odrešitvi iz minljivosti. H.P. Blavatsky ga je imenovala hinduistični Kristus.

    Na vprašanje o izvoru človeka in sveta, o padcu človeka v svet trpljenja in minljivosti, o bistvu človeka in stanju nirvane ni dal nobenega zavestnega odgovora. Molčal je. Človek se sprašuje, čemu ta izraziti molk Bude? Sam ga pojasnjuje, ko pravi: "Če bi vam govoril o stvareh, ki jih sami ne morete ali še ne morete doživeti, boste začeli špekulirati. To vas bo odvrnilo od naloge, da stopite na pot odrešenja."




    Budovim učencem je bilo popolnoma jasno, da je ta svet minljiv in poln prevare. Niso bili tako globoko v materializmu, kot smo to danes mi, bili so bliže svetu neminljivosti ("Božjemu kraljestvu"). Zato jim tudi ni bilo potrebno najprej prebuditi spoznanja v ta dejstva. Ljudje iz Budovih časov so še imeli samoumevni občutek, da zemeljski svet s svojim trpljenjem in minljivostjo ni pravi človekov dom. In prav iz tega spoznanja je izviralo hrepenenje zapustiti svet trpljenja in preiti v svet brez trpljenja.

    "Odrekel bi se temu svetu in svoje srce na široko razprl, da bi omogočil odkritje novega sveta boljše resnice," pravi ciganska ljudska pesem. Ljudje, na katere se je obračal Buda, so bili na stopnji razvoja, ko sta že močno delovala spoznanje in želja po odrešitvi. Buda je od svojih učencev zahteval, naj se ne oklepajo pojmov in verskih predstav. Najprej jih je želel pripraviti, da bi dojemali in razmišljali na nov in samostojen način. Buda svojim učencem ni ponujal pojmov in verskih predstav. S tem pa je izzval v njih drugačen, nov način mišljenja. To je, samostojno, brezpogojno, mirno, nevtralno, zavestno čakanje. Zavest pusti, da nanjo deluje resničnost, prosta predsodkov in želja, ki sprejme, kar je tu. Učenec spozna in doživi, da je njegova osebnost kot pravi Buda, sestavljena iz petih povezanih skupin:
    fizičnega telesa, življenja, občutenja, mišljenja in zavesti. V naši zahodni duhovni Tradiciji sestavljajo človekovo osebnost štiri telesa in peto- jaz-zavestjo, ki je seme osebnosti.


    Tukaj se lahko vprašamo, ali obstaja katerakoli plast jaza, ki razmišlja o sami sebi? Odgovor je ne, kajti to spoznanje je izkušnja, zavedanje, ne pa razumsko dojetje ali vera. V resnici je to nova vrsta zavesti. Človek se zave doslej neznanih globin v sebi. To bi lahko imenovali pravi človekov jaz najvišji človekov vidik. Jaz: čista zavest, ki priteka iz bistva osebnosti. S tem ni mišljen ego. Ko se človek prebudi, se zave, da nobeden od teh vidikov osebnosti-jaza ni pravi jaz.

    S tem spoznanjem konca istovetenja jaza z osebnostjo se namreč pravi jaz loči od osebnosti V krščanskem nauku bi lahko dejali, da se jaz osebnost razblini, zaide v Jezusa Gospoda in tako jo zamenja pravi jaz. To je zmaga. Ko človek doseže to stanje, takrat ne doživlja več sovraštva in zmot. Ni več samouveljavljanja, poželenja in razumskega razmišljanja. Vanj vstopi božji mir. Nemi nastane s sovraštvom in videzom, mir pa takrat, ko to mine. Ta mir pa ima sedaj velike posledice. Pred tem mirom je človek še hotel stvari in bistva dojeti z voljo, željami in razumom, sedaj pridejo stvari in bistva k njemu in se mu kažejo v svojem pravem bistvu. Buda opozarja učence pred slepili. Spoznaj, da ne veš o resnici ničesar in da ne moreš s svojim razumom ničesar vedeti. Tudi gotovost verovanja ni nikakršno vedenje od Boga ali prve roke.

    Filozofija in vera sta nujni kot prva stopnica na poti- za orientacijo in kot motivacijo (v mrežnem marketingu bi temu dejali, motivacijski trening). Toda človek pride do točke, ko opazi da to ni dovolj. Kajti cilj poti, ki je v njem prisoten, je zavestno prepoznavanje in dojemanje sveta duha. Cilju se približa le, če lahko svoj pravi jaz-Sebstvo kot zahteva Buda osvobodi filozofije, verskih predstav, pa tudi upanje od pomoči ritualov. Človek vse prerad verjame, da je zgolj z udeležbo pri obredu, le s pripadnostjo redu že rešen, Budovem ali kateremukoli. Nikakor ne. Taka pripadnost je vedno le možnost, ki jo je treba sprejeti in uresničiti, da bi dosegli cilj. Tako je vedno bilo in vedno bo.


    Budov nauk je bil ugasnitev starega, da lahko živi novo: to pomeni znova se roditi skozi Svetega duha. Ko je nova duša razsvetljena, pomeni, da postane eno z duhom, z Očetom. V tem smislu pravi Jezus: Jaz in Oče sva eno. Tako človek spozna tisto, kar je Buda vedel, pa ni povedal, da ne bi oviral procesa ugašanja starega. Zato je Buda molčal.

    Na vprašanje kakšno je stanje po ugasnitvi? Je odgovoril: "Niti obstaja, niti ne obstaja. Zato ne mislite nanj. Kajti vaše misli izhajajo iz jaza in njegove osebnosti.Ta jaz pa lahko vsebuje in tvori samo pojme ali pa ima verske predstave po naravi pretekle resničnosti. Če si pri tem poskuša predstavljati stanje ugasnitve, sam seveda ne ugasne. Tega stanja se ne da zajeti s predstavami jaza, pa naj bodo to vera ali pojmi.To stanje nepredstavljivo, doživimo ga lahko le z novo zavestjo."


    Tri telesa resnice:
    Telo zakona (Dharma-Kaya);
    Vidno telo spremembe (Nirmana-Kaya),
    Telo razsvetljenja (Sambhoga- Kaya)

    Ta tri telesa odgovarjajo trem vidikom božje resničnosti v krščanstvu, ki so označeni kot Oče, Sin in Sveti duh. Oče daje možnost odrešenja iz teme s pomočjo zakona in reda. V Svetlobi in Ljubezni Sina Božjega lahko stari, zemeljski človek spozna resnico in se prepusti procesu preoblikovanja. V Svetem Duhu je novi človek dokončno pregneten in oblikovan ("Gospod pregneti me, preoblikuj in napolni me s teboj, sprejmi me za svojega.") in popeljan v novo, srečno življenje.

    Potem ko je Buda v sebi udejanjil vse tri božje vidike, je šel pred svojimi učenci po poti h "neustvarjenemu, nenarejenemu, nenastalemu" kraljestvu.

    Buda uči božji zakon in dokazuje, da gre človek lahko po tej poti kadarkoli in kjerkoli. Pod pogojem, da začne svoje zemeljsko življenje doživljati in spoznavati kot življenje, polno trpljenja. Ko se je človek pripravljen odpovedati (ne narediti samomor) svoji želji po življenju in svojim željam, svojemu zemeljskemu jazu, je naredil prelomni korak v smeri odrešenja. Tako vstopi v krog novega življenja in duša doseže mir in razsvetljenje.


    Budovo življenje je velik boj za svobodo. V njem so tri velike prelomnice.

    Najprej se odpove vsemu razkošju in udobju. Postane iskalec, ki hoče s pomočjo vzdržnosti najti resnico. Nato postane Bodhisatva, da bi končno, kot tretje dosegel dostojanstvo Bude. Ustanovi skupnost-Sangho, v kateri oznanja nauk.

    V "Budovem evangeliju" je govora o rojstvu Bodhisatve. Bodhisatva se pripravlja na "budovstvo". Duhovna iskra duha se prebudi v Siddharti Gautami. Siddharta je človek, ki je sedaj prebujen. Zato se imenuje Bodhisatva. To prebujeno seme v njem je garant odrešenja. Je prav tista možnost, ki jo "Oče Nebeški", Bog, daje vsakemu človeku. To božje seme se bo nekoč, v skladju z božjim zakonom, razvilo v stanje Bude in tako se bo to novo dušno bistvo vrnilo v prvotno božje kraljestvo-nirvano.

    Prva velika prelomnica v Budovem življenju je bil začetek osemkratne poti.

    Prvi korak na tej poti je pravilni uvid - vpogled v minljivost stvari in trpljenje, ki izhaja iz tega. To je začetek samospoznanja, začetek opuščanja vseh slepil. O tem Buda pove naslednje:
    Vsa prizadevanja (samsare - nagoni in vzgibi volje ter njihova delovanja in objekti) so minljiva in vse samsare so usmiljenja vredne. Pravilni uvid, tako pravi Buda, je kot luč na poti.

    Naslednji drugi korak uresničuje Bodhisatva tako, da opusti vse staro, da bi postal, iskalec resnice. Po odločitvi postati brezdomec je Budo preizkušal Mara, hudič - zlo. Ponudil mu je oblast nad svetom (prav tako Jezusu v puščavi), če bi se odpovedal svoji odločitvi.

    Nato pride druga preizkušnja pri srečanju s kraljem Bimbisaro. Kralj Bimbisara, na katerega je Bodhisatva naredil močan vtis, mu je predlagal, naj z njim deli kraljevsko moč, če bo v njegovem kraljestvu širil svojo religijo. Seveda je to Buda odklonil.

    Tretjo preizkušnjo doživi Bodhisatva v času stroge vzdržnosti. Ko je bil zaradi lakote blizu smrti, mu je Mara predlagal, naj vendar opusti svoje nekoristno iskanje in živi na normalen način ter opravlja humana dela. Zapeljuje ga, da bi podvomil v moč resnice in jo preizkušal. Tudi satan preizkuša Jezusa na enak način, ko ga nagovarja naj skoči z zidu templja in tako dokaže svojo moč.
    Bodhisatva se ne da in neomajno stoji na poti. Tako zavrne trojno Marovo preizkušnjo in stori tri nadaljnje korake: pravilno ravnanje, pravilno govorjenje, pravilno življenje.

    Pa vendar na tej stopnji pogosto podleže zmoti. Tako pride do točke, ko spozna to zmoto, kakšne zmote? Spozna, da kljub svojemu vztrajnemu prizadevanju, kljub strogi vzdržnosti še ni dosegel pravega cilja, namreč spoznanja resnice in ga s tako metodo tudi nikoli ne bo dosegel. Doživi frustracijo. Nenadoma se zave svojega stanja. Njegovo telo je oslabljeno in vendar njegov duh ni našel odrešenja. Začel je končno spoznavati, da je v času vzdržnosti sicer potlačil svoj jaz in njegovo zavest, vendar se ju ni osvobodil. Spozna, da je hotel zmagati s svojo lastno voljo, da pa to ni možno. Sedaj se prične spraševati "če mogoče obstoja druga pot".


    To se lahko zgodi vsakemu človeku in lahko zapade v iste zmote kot Siddharta. Končno spozna njegovo nemoč in prizna kot Pavel: "Ničesar ne zmorem, kajti meso in kri ne (razum) ne moreta dedovati božjega kraljestva." Za kaj takega je človek brez božje pomoči prešibak. In tako Bodhisatva najde srednjo pot, zlato pot - zlata sredina. Opusti siljenje vzdržnosti in začne na stvari ter samega sebe gledati nevtralno. S tem se osvobodi vseh predstav, želja in poželenj, ki jih ne bi mogel premagati z voljo. Obide ga notranji mir.

    Ker je vodstvo v Bodhisatvi sedaj prevzel božji duh-pravi duhovni višji jaz ali Sebstvo (C.G.Jung) torej bodoči Buda, nastane v njemu tudi novo delovanje volje, ki ga krščanski Evangelij označuje kot "pravo pot za notranjega Gospoda". V nadaljevanju je spoznal vso zmoto mnogih brahmanov, ki so imeli zemeljski jaz za nespremenljivo božje bistvo, kajti zavedal se je, da je zemeljski jaz samo izraz najvišjega zemeljskega principa v človeku. Buda je premagal ta princip in vse, kar je v zvezi z njim. S tem, ko je to dojel je dosegel odrešenje in vstopil v nirvano, da bi se prebudil kot Buda, Razsvetljeni. Njegove zadnje besede pred smrtjo so bile: "Razpad se drži vseh sestavljenih stvari - marljivo ustvarjajte svojo odrešenje."

    Razsvetlitev je kronanje osemkratne poti. Je vstop resničnega duhovnega jaza v nirvano, božje kraljestvo. V krščanstvu je ta proces označen kot ponovno rojstvo duše iz vode in duha, kot padajočega duha, kot krst z ognjem.


    Zadnja velika preizkušnja v Budovem življenju se je začela po razsvetlitvi. Okleval je, ali naj neizgovorjeno posreduje ljudem. Nato zadnjič pride k njemu Mara, da bi ga napeljal na samomor. Vendar je Buda iz ljubezni do človeštva past omahovanja premagal in začel ljudem oznanjati svoj nauk ter je ustanovil budistično skupnost Sangho. Realizacija tega tretjega telesa (Sambhoga-Kaye) je bila velika žrtev, ki jo je Buda doprinesel človeštvu. To telo se imenuje telo blaženosti, ker se v njem začne preoblikovanje celega človeka. To je popolnoma novi človek, ki nadomesti starega zemeljskega, ki je v naših krščanskih Evangelijih opisano kot Kristusovo vstajenje.


    V naši zahodni kulturi je cerkvena dogma že pred mnogimi stoletji zbrisala misel o ponovnem življenju na zemlji. Človek se rodi, živi svoje življenje, umre in pride pred sodni božji stol, kjer mu je dosojena večna blaženost ali pa večno pogubljenje. Resnica pa je ravno nasprotna. Nasprotje tega je misel, da ga bo vse, kar je storil v življenju, spremljalo tudi v naslednjem življenju. To je resnica. Daje tudi odgovor na vprašanje zakaj. Karmični pogoji, na katere se opozarja, so znamenja samsare "kar sejete to žanjete".

    Tak zakon je prekletstvo in po drugi strani milost. Prekletstvo zato, ker veže človeka na njegova dela, zaradi česar znova trpi, milost pa, ker ravno zaradi izkušnje trpljenja nastaneta v človeku zavest in zmožnost ločevanja dobrega - pravega od slabega - zgrešenega. Zmožnosti spoznanja se v mnogih inkarnacijah izostrijo in enkrat pride duševni trenutek, v katerem človek spregleda, da mu življenje v svetu "samsare" ne more več nuditi ničesar bistvenega. Tako začne hrepeneti po pravem domu.


    In kaj pravi Buda kako je prišlo do predstave o jazu? Buda pravi, da neizkušen, običajni človek obravnava obliko ali občutek, zaznavo, razlikovanje ali zavest kot "samega sebe kot podobnega le-tem" ali "le-te v samem sebi" ali "le teh samega sebe" Na ta način je prišel do predstave o "jaz sem". Nadalje pravi: Če pa je menih prišel do predstave o "jaz sem", je to že posledica petih čutov: vida, sluha, okusa, vonja in tipa. Menihi, obstaja mišljenje, obstajajo stvari, obstaja vrsta nevednosti. Če se, menihi, neizkušenega, običajnega človeka dotakne občutek, ki nastane iz dotika s tem, česar ne ve, se mu zazdi nekaj kot "sem" ali "to sem" ali "to sem jaz" ali tudi "bom" ali "ne bom se nezavedal". Ostaja pet čutov, menihi: pri tem pa se pri izkušenem, svetem učencu nevednost umakne vednosti. Ker je s tem čas nevednosti izginil in se je pojavilo vedenje, ne občuti več "sem" ali "to sem jaz" ali "bom" ali "ne bom" ali "bom zavestno ali ne".

    Tako je Buda s svojim poučevanjem odprl oči menihom za mnoge pasti in izostril njihovo zmožnost razločevanja.


    In kaj pravi Buda kako lahko odpravimo trpljenje?

    Pravi, da te nesrečne povezave trpljenja, ki se stalno ponavljajo nastanejo zaradi vezanosti na minljive stvari. Buda je kot zadnji člen vzročne verige videl nevedenje. "Ne-vedenje je globoka noč, v kateri lahko dolgo krožimo." V ne-vedenju je razgaljen vir želje po obstoju, ki vedno znova pogojuje novo oklepanje zemeljskega in s tem novega nastajanja.

    "Kdor je ne-vedenje opustil in prodrl skozi gosto temo, ne stopi zopet v bivanje, ker vzročnost več ne obstaja."

    Gre torej za odrešenje od zemeljskega hotenja za uničenje nagonske volje: "To mi pripada, to sem jaz, to je moj jaz". V spoznanju, da "ni nobena stvar vredna truda" je ugašena vsaka želja. Na tak način se učenec odreši. Če se kot osvobojeni postavimo nasproti lastnim občutjem in zaznavam, nas ne morejo več ujeti. Vpliva na nas ni več. Evangelijske besede sv. pisma pravijo: "biti na svetu, a ne več od tega sveta."

    Toda odrešitev ne pomeni, da so zaznave in občutja uničena. Odrešitev pomeni, kot Buda večkrat ponavlja in poudarja, da se človek dvigne v vedenju, da je vse žalostno in pogojeno z žejo. Ko pa je ta žeja pogašena, človek ne visi več na določenih zaznavah in občutjih, niti se jih ne boji. Uničenje življenjske žeje in dobitek najvišje blaženosti nista enkratno dejanje. "Pot je postopna, ni nenadnega prodora do spoznanja". Tako se na osnovi vztrajne usmeritve človek lahko reši bistvenih vidikov starega življenja in ravnanja. Odstrani bariere, ki so na poti novega obstoja, osvobojenega starih navez. Navado mora spremeniti v odvajanje, da postopno opusti staro.

    Odvajanje ima pri Budi tri glavne vidike:
    pravilno govorjenje,
    pravilno ravnanje,
    pravilno življenje.

    Glede pravilnega govorjenja pomeni to: "Izogniti se laži, obrekovanju, grobim-vulgarnim besedam, klepetanju". Ali z drugimi besedami, poskusiti doseči izkoreninjenje navade do grdega govorjenja. Prav tako velja za ravnanje nepravilnega delovanja. Tako v pogovoru s svojim sinom Rahulom Buda pojasnjuje, katera dejanja naj sin opusti: "Rahula, če ugotoviš: to dejanje, ki ga hočem storiti, me lahko teži, teži lahko tudi druge in teži lahko naju oba, je to nekoristno dejanje, ki pritegne trpljenje in ga ohranja, zato moraš tako dejanje opustiti". Tudi glede pravilnega življenja, poklica, in življenjskih okoliščin bo učenec živel tako, da bo sicer izpolnjeval svoje dolžnosti, vendar si ne bo s častihlepjem in energijo prizadeval za željami in ideali, ki prinašajo trpljenje. Ravno te želje in ideali, so ovira za blaženost.

    Učenci so Budo imenovali "Odkritelja" poti odrešenja.


    Budov evangelij:

    "Ljudje so podlegli bremenom življenja, dokler…se se ni pojavil človekov sin.
    Blagoslovljeni jim je pokazal pot vrnitve, pravilno uporabo srca in glave. Naučil je ljudi, da so videli stvari take, kot so, brez utvare in naučili so se ravnati v soglasju z božjo resnico.
    Naučil jih je iti po poti in torej nespametna bitja spremenil v prava človeška bistva, pravična, dobra in zvesta.
    Končno se je našel prostor, kjer lahko resnica prebiva v vsem svojem sijaju; ta prostor je duša prenovljenega človeštva.
    Gospod življenja je razodel resnico, resnica se je pojavila na zemlji in osnovano je kraljestvo resnice.
    Vendar v prostranstvu ni prostora za resnico, čeprav je prostranstvo brez konca.
    Tudi v občutju ni prostora za resnico - ne v njegovem veselju, ne v bolečini. Ravno tako ni prostora za resnico v razumu."
    (Paul Carus, Budov evangelij)


    Viri:
    Paul Carus.
    Henry S. Olcott - Budistični Katekizem,
    Paul Carus - Dharma,
    Stevenson - Kalpa Sutra and Nava Patva,
    Comara Swami - Sutta Nipata,
    Paul Carus - Gospel of Buddha.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040412114419206

    No trackback comments for this entry.
    Budov nauk! | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,48 seconds