Usejal me je oče. Nič čudnega,
saj ga je mučila radovednost kakšna bom,
kako izgleda njegovo seme zasnovano
z genetsko usodnostjo rojstva.

Nad veliko sončno njivo je sijalo
velikansko svetlo sonce.
Rasla sem iz korenin samodejno
in bog mi je polagal v roke kruh,
mleko, tišino in spanje.
Brcanje je pomenilo
naznanjanje prebujenega življenja.

V nastajanju sem se najbolj veselila
snovanja oči in dokončnosti oblike,
ki mi je obljubljala priznanje resničnosti.
Zdelo se mi je, da rastem svobodna in
mogočna, takšna kakršne se me je oče želel.
Veter je rahlo pihljal in rosil dež,
ki je v tloris mojega obraza zarisoval otroka.



Znotraj utelešena očetova podoba
je iskala spolnitev, gibalo in smisel,
podelitev čuta za gledanje sveta.
In jaz sem zmezela skoz tkivo na svet.
Vse je prihajalo po kapljah,
bolečina, veselje in doumevanje.

Oče se je ogrel ob pogledu name,
slekel je bele oblake
in me zavil v njihovo srajčko.
Mamo je poljubil s hvaležnostjo.

"Tvoje spanje bo mirno", mi je rekel.
"Zazibaj se z valovi oceana
in jaz ti bom postavil stopnice v nebo".
Čakala sem nekaj dni, nekaj mesecev in let,
tudi nekaj desetletij se je nabralo
pa nobenih stopnic v nebo ni bilo.
Tedaj sem spoznala, da je moj oče imel
dober namen in ljubeče srce.

...o0o...

Napisala: Tatjana Malec