NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 11-dec
  • Hrestač

  • ponedeljek 12-dec
  • Ženske premikajo gore

  • sreda 14-dec
  • Božični koncerti festivala Ljubljana

  • četrtek 15-dec
  • Festival Vilinsko mesto

  • petek 16-dec
  • Kvačkamo

  • nedelja 18-dec
  • Božični koncerti festivala Ljubljana

  • torek 20-dec
  • Portreti znanosti

  • sreda 21-dec
  • Pot po Čarobni galeriji

  • petek 23-dec
  • Čarobni gozd

  • nedelja 25-dec
  • Jaslice iz slame

  • ponedeljek 26-dec
  • Mozaik

  • torek 27-dec
  • Čarobne palčke
  • Ulično gledališče skozi lečo

  • sreda 28-dec
  • Portreti znanosti

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Drevo iz porfirja   
    četrtek, 24. julij 2003 @ 06:16 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Duhovna rast

    Nostradamus je napovedal, da bo Porfirijeva filozofija postala smernica življenja v Novi dobi. Napoved se glasi:

    Preden se bo zamenjalo cesarstvo,
    se bo pojavil zelo čudovit zgled:
    polje (področje) se bo premaknilo,
    podstavljen bo glavni opornik (steber ali drevo) iz porfirja
    in nameščen v bulasto skalo.


    Lorie piše:
    "Tisti, ki že vse življenje živijo ali v senci ali v luči krščanske Cerkve, si nemara težko predstavljajo, da ta ne bi bila več glavna verska sila zahodnega sveta in da bi jo lahko zamenjalo kaj drugega. Toda krščanstvo je relativno mlad verski sistem in Nostradamus nam vsake toliko namigne, da se bomo nemara obrnili k nečemu, kar temelji na mnogo starejši obliki verovanja.



    V mnogih razlagah preroških kitic je Nostradamus rad osvetlil pomen svojih besed s slavnimi ljudmi iz svoje preteklosti ali sodobnosti. Ta imena so zvečina popolnoma neznana človeku 20. stoletja, saj so v zaprašenih knjigah izginila v knjižnjice in v zgodovino. Eno teh imen je naprimer neoplatonski grški filozof Porfirij.

    Kdo še danes pozna to ime? Vendar je napisano, jasno in preprosto, v vrsticah teh kitic. Med drugim se je Porfirij še zlasti vnemal za vegetarijanstvo. V srednjeveških učbenikih so uporabljali 'Porfirijevo drevo' za osnovo razumevanja logičnih klasifikacij substance življenja, za katero sta bili osnovni vzdržnost in vegetarijanstvo. Vse to je Nostradamus zelo dobro poznal in zdaj nam pravi, da se bo malo pred tem, preden se bo preoblikovala vsa krščanska struktura, čudovito pojavil zgled nove vere: polje (področje ali koncept) se bo premaknilo, postavljen bo opornik (steber ali drevo) iz porfirja in nameščen v bulasto skalo. Bulasta skala je seveda skala svetega Petra v Rimu, katoliška cerkev, ki je vsa bulasta od udarcev." (Peter Lorie, Tisočletje in onkraj, Založba Mladinska knjiga, 1994, str.170: Porfirij zaziblje barko.)

    Poudariti moramo, da je sveti Auguštin več kot sto let po Porfiriju pisal, da je to največji filozof vseh časov, ker je kot prvi pokazal pot k Bogu.Torej je treba vsaj preveriti, zakaj je imel Avguštin tako visoko mnenje o njem.



    Porfirij je bil rojen 5. oktobra 234 v Sirijski Batanei. Po drugih virih je bil rojen v Tiru, v glavnem mestu Sirije. Bil je plemiškega rodu, družinsko ime je bilo Malchos, kar pomeni v sirskem jeziku kralj. Umrl je okoli leta 305. Njegova knjiga O vzdržnosti (Apohe ton empsyhon) je posvečena pitagorejskemu filozofu, ki mu je bilo ime Firmus Castricius. Ta je odpadel od čistega nauka filozofov in je prešel h kristjanom, da bi lahko jedel živalsko meso in pil alkohol. V 33. in 34. poglavju prve knjige opisuje, kako lahko iz načina prehrane nastane veselje ali trpljenje, požrešnost pa vedno pelje v trpljenje:

    "Gotove hrane se moramo prav tako vzdržati, kot vseh stvari, ki so v stanju, da vzbudijo v naši duši strasti."




    Prva knjiga


    V 46. in 47. poglavju oriše škodljivost uživanja mesa v nasprotju z vzdržnostjo, ki osvobodi od velikih slabih lastnosti: "Prosim, naj nam nekdo, ki se trudi živeti po pameti in brez telesnih bolečin, dokaže, da je mesojedstvo koristnejše kot pa uživanje sadja in zelenjave, ali da je priprava cenejša kot hrana iz stvari, ki nimajo duše (zato ni treba ne klavcev ne mesarjev), ali da ta hrana daje večji užitek kot pa brezkrvna dieta, ali da se da tista hrana lažje prebaviti kot pa rastlinska, ali da manj podžiga strasti in poželenja, kot pa uživanje sadežev.

    Ker pa tega ne more trditi noben zdravnik, noben filozof, noben učitelj ali trener športnikov in tudi noben laik, zakaj potem ne zapustimo to grdo obteževanje svojih teles? Kajti brez vsega tega se da veseliti življenja. Izginejo namreč: odvečno bogastvo, številna služinčad, cela vrsta hišnega krama, telesna topost, cela vojska bolezni, sicer tako potrebni zdravniki, nepremagljiva nagnjenost k spolnosti, smrdeča debelost, neprijetno izločevanje, obremenjajoča teža, nagnjenje k agresivnosti.

    Od vsega tega nas osvobodi skromna, preprostna, lahko dostopna hrana, ki nudi duhu mir in nas vodi v naše odrešenje. Kajti, kakor pravi Diogenes, sadjejedci ne bodo roparji in sovražniki ljudstva, mesojedci pa postanejo intrigantje in tirani."


    V 52. poglavju Porfirij dokazuje, da mesojedstvo škodi zdravju in pokvari človeški značaj, tako da ljudje postanejo surovi:
    "Mesojedstvo ne pripomore prav nič k zdravju, ampak mu zelo škoduje. Kajti tisto, kar povzroča zdravje, tudi pomaga, da ga ohranimo. Dosežemo ga prek lahke, brezmesne prehrane, torej se zdravje ohranjuje tudi po tej poti. Navadni človek pa ne ve, kaj njemu in povprečnemu človeku koristi in ne zna razločevati med slabimi in dobrimi nravmi. Zato je raja razuzdana in slabotna, ker uživa živalsko meso."


    56.poglavje: Moralna dostojanstvenost človeka
    "Misleči človek se krepko drži nekrvave prehrane, kajti on ve, kaj se godi sužnjem, ki so prek notranjih strasti v okovih in morajo vedno misliti na žretje in na vedno nove užitke, da s tem vedno bolj zadrgnejo stare okove. Misleči človek nima nobenega nagnjenja k požrešnosti, ker ljubi preprostost in ve, da mu zadostuje za hrano neoduševljena narava, zato si ne poželi za svojo hrano bitij, ki imajo dušo. Ali se človek ne podvrže vsem mogočim sitnostim, da se osvobodi telesnih bolečin? Ali se ne pusti rezati, žgati, sekati, ali ne jemlje grenkih strupov, ali ne bruha, se poti, jemlje odvajalna sredstva in povrh vsemu še plača tiste, ki z njim tako ravnajo? Ali ne bi bilo bolje, da smo pripravljeni vse pogumno prenašati, ko gre za boj za večno življenje in za božjo zavest, od katere nas odvrne čutno življenje? Ali ne bi bilo bolje sprejeti trpljenje, da ne bi bili prisiljeni slediti gonu čutne narave, ki je v nasprotju z zakoni duha in odrešenja? Toda tukaj ne gre niti malo za to, da bi morali prenašati bolečine, ampak gre samo za to, da se odpovemo nepotrebnim užitkom. Kakšno upravičenje ostane torej tistim, ki se predajajo svoji razbrdanosti brez bojazni in sramu?"




    Druga knjiga obdeluje žrtvovanje:


    Porfirij pokaže, da so bile nekrvave, preproste daritve prvotne, da so kasneje postale komplicirane, kljub temu, pa so še ostale nekrvave. Potem pa so prišle živalske žrtve in kot posledica mesojedstvo in brezboštvo, kakor učijo primeri narodov Trakijcev in Skitov. Povod za razno razna živalska darovanja so bile grde strasti. Prava religija, tako uči Porfirij, obstoji v združenju z bogom prek čistosti srca in mišljenja. Mnogi mislijo, da kažejo v bogatih daritvenih žrtvah svojo pobožnost, toda s tem kažejo le svoje vraževerje, kakor da bi človek božanstvo z darovi nase privezal in njegovo nepreklicno pravičnost lahko podkupil. Darovanja naj bodo preprosta in poceni, da jih pogosto lahko obnavljamo in da ostane bogoslužje vsakomur dostopno. Krvave daritve žalijo boga, so pa dejanja, ki so jih iznašli duhovniki. Ljudje, ki se imajo za pobožne in modre se drenjajo okrog primitivnih podob malikov med krvjo in med trzajočimi udi žrtev. Taki filozofi bi se torej omadeževali tudi s človeškimi žrtvami, če bi še obstajala ta grozljiva navada. Preden je narava izgubila svojo čistost in nedolžnost v ropanju in vojski, so ljudje darovali bogovom samo prve sadeže, ki so jih dobili od bogov, s sadeži pa so jim posvetili tudi čiste misli. V tistem obsegu kakor je naraščala pokvarjenost in čutnost, so bogovom pripisovali lastne pregrehe in so mislili, da bogovi ljubijo hlape iz krvi in maščob. Prav tako kakor so se ljudje sami zabavali z mesom živali.

    Krvave žrtve so primerne samo za zločinske demone, ki so ljudi zavedli v tako primitivno miselnost. Ti zlobni in lažnjivi duhovi nam zlomijo življenje in nam šepetajo, da prihajajo težave od razkačenih bogov, samo zato, da se sami lahko pasejo na hlapovih žrtev. Od tod tiste gnusne navade. Modri človek se bo čuval čaščenja zločestih bitij, ampak bo stremel za tem, da očisti svojo dušo in da uide zankam in zapeljivostim duhov laži. Kajti demoni ne morejo napasti čiste duše. Če jih ničvredneži javno častijo, da jih pomirijo in da se jim laskajo, nas to prav nič ne zanima, ker stremimo za popolnostjo in resnico.

    "Prvotno je človek izbiral za darovanje zelene vzbrsti, kot prvi puh rodovitne narave. Kajti zemlja je prej rodila drevje kakor pa živali in zelišča preje kot drevje. Od teh so jemali listje in korenine, ali cele vzbrsti in so jih sežgali. Ko je po začetni rasti trave zemlja rojevala drevje in ko so ljudje jedli sadeže prvega želoda, so darovali od te redke hrane samo nekaj malega. Od listja pa bogate darove bogovom kot daritev. Ko se je pozneje življenski stil spremenil so darovali vsakovrstne sadeže. Ko se je po stročnicah kot prvo žito pojavil ječmen, se je naučil človeški rod darovati zmleti ječmen. Z istim namenom so zbirali tudi veliko rož in z njimi so povezali še druge lepe in dišeče stvari, napravili so vence in jih vrgli v ogenj. To kaže praznik, katerega poznajo še danes v Atenah.


    Ko so bili darovanjski obredi daleč od vsake krivice, so se pa vendar vrinile tudi gnusne, grozljive daritve, s tem, da so ljudje klali živali in omadeževali z njihovo krvjo oltarje. Od takrat pa je prišla tudi krvava prehrana, ki se je stopnjevala s lakoto in vojno. Zdelo se je, da jim božanstvo nalaga pravično kazen, vkolikor so bili ljudje brezbožni oziroma so bili slabši kakor pa so oni sami mislili o bogovih. Mislili so namreč, da so bogovi po svoji naravi slabi in nič boljši kot ljudje.

    Tako niso potem nekateri bogovom ničesar več darovali in so se imenovali brezdarujoči, drugi pa so prinašali napačne daritve, ki so bile protizakonite. Ljudstvo Basarijev je posnemalo žrtveni obred Tavrijcev in so z bakanalno (razuzdano, pivsko) razuzdanostjo jedli kot hrano od človeških žrtev, prav tako kot danes jedo živalsko meso, ki ni bilo darovano. Kdo pa ne ve tega, da so se oni med seboj divje napadali, se z zobmi trgali in niso opustili svoje žeje po krvi, dokler ni bil rod tistih izničen, ki so pri njih najprej uvedli tisti način žrtvovanja.

    Žrtvovanje živali je torej nastalo kasneje in ni nastalo iz lepega nagiba kakor žrtvovanje sadežev, ampak je bilo povzročeno zaradi lakote ali zaradi podobne nesreče. Posebno pri Atencih imajo krvave daritve svoj izvor v nevednosti, strasti in bojazni. Darovanje prašičev se pripisuje zmoti Klymene, to pa ni bilo načrtovano. Klymena je namreč streljala brez cilja in je ubila prašiča. Kozo so najprej ubili v Ikaru v Atiki, ker je obžrla trto. Govedo pa je najprej ubil Diomos, duhovnik mestnega božanstva Ceusa ob sledeči priložnosti: Nekoč, ko so po stari navadi pripravljali za žrtvovanje sadeže, je prišel k oltarju bik in je požrl svete daritvene kolače. Duhovniki, ki so opravljali bogoslužje, pa so poklicali pričujoče na pomoč in so ubili bika. Podobno upeljavanje žrtvovanja živali pa spremljajo navadno manj pobožni izgovori. Ker so ljudje že začeli žrtvovati živa bitja, so jih tudi začeli pokušati, do tedaj so se namreč takih jedi vzdrževali. Navada žrtvovanja živali torej ni starejša kot uživanje živali. Tisto mora biti odpravljeno, kajti čemu naj bo ljudem sveto, kar so na brezbožen način darovali bogovom."


    Porfirij potem opisuje, da je žrtvovanje živali brezbožno dejanje, kakor je tudi učil Pitagora. Žrtvovanje rastlin pa ni rop. Spet Porfirij naravnost:

    "Teofrast (371-287 pred.Kr., glavni učenec Aristotela, predstojnik Platonove akademije od leta 322) po pravici pravi: Resnično pobožni človek ne žrtvuje nobene živali. Zato ima še sledeče vzroke: Če je včasih velika stiska prisilila k žrtvovanju živali, tako sedaj ni potrebno več krvavo žrtvovanje, ker imamo sadeže v preobilju. Moramo biti hvaležni za dobrote in največ za tiste, ki nam prinašajo največ koristi in ki ne delujejo samo dobrohotno, ampak ki so same po sebi dobrote. Najlepše in najboljše, kar so nam bogovi podarili, so sadeži, saj s temi nas ohranjajo v naravnem načinu življenja. Bogove naj častimo s sokovi sadežev, če smo pa iz nekega bitja iztrebili dušo, tega ne smemo žrtvovati, kajti žrtev je, kot beseda ponazarja, nekaj svetega. Morda bo kdo ugovarjal, da tudi na rastlinah delamo rop, če jih žrtvujemo. To je vendar popolnoma drugačen rop, kajti ta se ne zgodi proti njihovi volji. Če jih namreč pustimo v miru, potem spustijo same svoje sadeže. Poleg tega ni pobiranje sadežev povezano z njihovim uničenjem in ni iste vrste kot če živali izdahnejo svojo dušo.

    Ko so tirani osvojili Kartago, so prinesli Apolonu po dolgi vojni zelo drage žrtve in ko so Apolona vprašali, na čem ima največ veselja, je ta proti pričakovanju odgovoril: "Na moki Dotima." Ta je bil delfijski poljedelec, ki je posedoval samo slabo kamnito polje. Tistega dne se je ravno vrnil s polja in je iz svojega nahrbtnika daroval pest moke in s tem božanstvo bolj razveselil kot tisti, ki so žrtvovali dragocena bitja."


    V celi knjigi Porfirija sledi sedaj najvažnejše poglavje, in to je poglavje 77 verz 3 (oziroma druga knjiga, poglavje 20):
    "Teofrast je pokazal, da so najstarejše daritve obstajale v sadežih, ki so bile starejše kot zeliščne daritve. Najstarejši sveti obredi so bile tekočine, in sicer voda. Potem so prišle daritve iz medu, ki so ga smatrali kot tekoče sadeže čebel. Sledilo je darovanje olja in končno vina. To dokazujejo stari atenski zakoni in tudi pitagorejski filozof Empedokles (500-430 pr.Kr.). Nihče ni ubijal, ampak je smatral ostale živali kot sorodna bitja, katerim je bila lastna ljubezen in sočutje. Ko pa je nastopil bog vojne z vstajo, bojevanjem in pobijanjem, ni nihče več prizanašal lastnim domačim prijateljem."

    Porfirij se sklicuje na Teofrasta tudi ko govori o psiholoških vzrokih za časovno sosledico raznovrstnih žrtev:
    "Ko so polagoma zanemarili našo lastno čistočo, ko sadeži niso več zadostovali in ko so se ljudje začeli zaradi pomanjkanja naravnih živil med sabo napadati, da bi se požrli, so darovali med prošnjami in rotenjem najprej svoje soljudi bogovom in so se prekršili na svojem lastnem rodu. Od takrat so v Arkadiji na praznik Likejskega Zeusa in v Kartaginji na praznik Kronosa (Časa) javno darovali ljudi do današnjega dne. Od časa do časa poškropijo oltarje tudi s krvjo lastnega rodu, čeprav bi morali po svojih svetih zakonih tistega izobčiti, ki se pregreši z umorom človeka. Potem so šli dalje in so namesto lastnih trupelj vzeli trupla živali. Naveličani naravne prehrane ob pozabi pobožnosti so zapadli v nenasitnost in niso ničesar pustili, ne da bi pokusili, jedli in žrli. Kajti če človek nujno potrebo prekorači in išče brezmerno nasičenost, najde za uživanje vse mogoče stvari, katerih uporaba je popolnoma nespametna. Tako so prišli do tega, da so vse uživali, pod pretvezo, da je treba bogovom nuditi izvrstne jedi. Ko so na ta način začeli z uživanjem sadežev, so potem začeli jesti še meso. Kajti kakor so prej bogovom posvetili sadeže, in jih po svetem darovanju z veseljem použili, prav tako so delali, potem ko so vpeljali darovanje živali.

    Mi se moramo popolnoma vzdržati od te nedovoljene hrane, da ne zaidemo v medsebojno nasilje. Vzdržnost bi služila splošni miroljubnosti, kajti komur se gnusi, da bi stegnil roko na živali, tisti se bo še bolj bal napasti lastni rod. Torej bi bilo najboljše, da se takoj in za vekomaj vzdržimo. To bi se zgodilo, če bi imeli pred očmi to nagnusnost in se sami obtožili z Empedoklesom (najpomembnejši filozof med Pitagorom in Sokratom, ca. 500 - 430): "Gorje mi, da me že davno ni odrešila smrt, preden sem prvič tako gnusno jed utaknil v svoja usta!" Kajti kdor hoče pravo življenje, mora v svojem najintimnejšem vzgibu občutiti bolečino zaradi tiste skrunitve. Kdor hoče pravo življenje mora poznati zdravilo proti obstoječemu zlu, tako da se vsak človek navadi božanstvu prinašati čisto darovanje, in tako v isti meri sam doseže čistost in božjo milost. Najvišji dar bogov pa so sadeži, ki nam jih dajeta nebo in zemlja brez našega truda. Zemlja je za bogove in za ljudi štedilnik in obenem oltar in mi se moramo nanjo stiskati kot na svojo mater, ki nas hrani in rodi. Peti ji moramo hvalnice in jo nežno ljubiti. Po tako spremenjenem načinu življenja bomo spet vredni nebes in komunikacije z nebeškimi bogovi.

    Hočemo posnemati častivredne starejše in doprinašati bogovom bogate daritve od tega kar nam oni razodevajo in kar se nam zdi resnično odrešujoče. Tako so se Pitagorejci ubadali predvsem s podobami in številkami in so jih zato posvečali bogovom, tako da so številko 1 imenovali Atena, 2 Apolon, prvo modrost, drugo pravičnost. Podobno so ravnali z podobami. Zato so njihova darovanja našla dobrohoten sprejem pri bogovih, njihove molitve so bile uslišane in pogosto so prejemali od njih preroške izreke, kadar so kaj raziskovali. Nam pa bi nebeški bogovi delili svoj ogenj, če bi mi sledili Pitagorovi zapovedi. Ta pravi, da ne smemo darovati nobeno bitje, ki je imelo dušo; ječmenov kruh, med, sadje in cvetje lahko darujemo, nikakor pa ognjenega plamena na krvavem oltarju. Apolon hoče, naj darujemo v smislu prvotnih očetovskih zakonov. Domače darovanje pa je obstojalo v pecivu in sadežih, zato so govorili tudi samo o daritvah, darovanjih, darovane moke, darovanih vencev in podobno. Bogovom je najljubša daritev čisto mišljenje in duša brez strasti."




    Tretji del porfirijeve knjige o vzdržnosti: pravice živali in moralnost mesojedstva


    Govori o sporazumevanju med živalmi in o tem, da imajo razum kot ljudje. V prvem poglavju opisuje, da se v vzdrževanju od mesojedstva razodeva prava pobožnost in zaradi tega istočasno moralna lepota človeka, konča pa z sledečim izvajanjem:

    "Sokrat je rekel, da ne bi nikdar verjel, da je uživaštvo smisel življenja, četudi bi vse svinje, jastrebi in volkovi to trdili in hvalili mesojedstvo. Nikdar jim ne bi dal prav, kajti človek je po naravi nedolžen in se otepa takih užitkov, ki jih dosežemo samo z pregreho nad drugimi. Če torej preidemo na vprašanje pravičnosti, potem bomo zastopali celo resnično pitagorejsko filozofijo, ki uči, da so vsa živa bitja, ki so zmožna čustev in spomina, tudi razumna bitja. Živali so po telesu in po duši podobne človeku in poznajo medsebojno pravičnost. Nihče ne more ugovarjati, da so živali nam podobne z ozirom na čute in na cel telesni in čutni ustroj. Resnično so nam podobne, tako z ozirom na naravno čutenje in gibanje, kakor tudi glede nenaravnega bolezenskega stanja. Tudi njihovi duševni afekti (afekt je zelo močno kratkotrajno čustvo kot navdušenje, strah, žalost) so čisto taki kakor naši. Razlikovanje v okusu je pri njih tako prefinjeno, da škodljive, zdrave ali smrtonosne stvari z večjo gotovostjo razločujejo kakor zdravniki med ljudmi. Aristotel pa pravi: "Čim finejše je čustvo, toliko ostrejši je tudi razum."

    Marsikaj se naučijo same od sebe ter od ljudi, so obdarjene z močjo spomina, kar je glavni pogoj za pamet in preudarnost. Imajo na kupe slabih lastnosti, vendar ne toliko kakor človek. Kajti njihove napake so vse lažje vrste, kakor so človeške napake. Človek, ki gradi hišo, postavi temelj z največjo skrbjo, krmar nastavi smerno plavut, le če je popolnoma trezen. Viničar sadi svoje trte, le če je lahko z vso pozornostjo pri stvari - vendar pa skoro vsi zaplodijo otroke v okajenosti. Ne tako pa živali.

    Kdo nadalje ne ve, da družabno živeče živali spoštujejo medsebojno pravico? Tako mravlje, čebele in druge. Kdo ne pozna vzrejo pri velikih golobih, ki tujega goloba zgrabijo in usmrtijo, če jim hoče delati nasilje? Kdo ni slišal o ljubezni štorkelj do svojih staršev? Vsaka žival je nadarjena po naravi z njej lastno vrlino. Prav v njihovih slabih lastnostih se najbolj jasno razodeva njihov duh, kajti med seboj se zavidajo in prepirajo, samice zaradi samcev, ti zaradi samic. Ene napake pa nimajo - zavratnost napram dobrotnikom. So dobrohotne proti vsakomur, in sicer gredo tako daleč, da sledijo človeku kamorkoli jih pelje, četudi v zakol ali v vidno nevarnost, so pa človeku hvaležne, zlasti tudi če jih oskrbuje, ne zaradi njih, ampak zaradi samega sebe. Ljudje pa si izmislijo najhujše stvari proti svojim dobrotnikom in krušnim očetom."

    Porfirij potem naslika dolžnost biti pravičen do živali in da je uživanje živalskega mesa nečloveško; norčuje se iz tistih, ki so mnenja, da so živali ustvarjene samo zaradi nas in zato, da so požrte; poudarja, da imajo vsa čuteča bitja tudi duha in da se brez tega vedenja ves živalski svet ne da razumeti.

    "Uživati rastline, uporabljati ogenj in vodo, v našo korist in naše preživetje uporabljati volno in mleko čred, govedo krotiti in vpresti - to je božanstvo dovolilo; živalim pa prerezati grlo, se oskruniti z njihovim umorom in jih kuhati, ne morda iz potrebe, da bi preživeli, ampak iz požrešnosti in uživaštva: to je čez vse mere zlo in gnusno. Saj je vendar že dovolj, če jih pripravimo, da delajo za nas, ne da bi jim delali veliko nasilja. Če kdo misli, da so živali ustvarjene, da nam služijo za hrano, potem moramo preje priznati, da smo mi ustvarjeni zaradi krvoločnih živali, naprimer za krokodile, za morske pse ali za kače, kajti te živali nam prav nič ne koristijo, ampak kdor zaide pod njihovo oblast, ga požrejo. S tem pa ne delajo nič slabšega kot mi, samo z eno razliko: one to delajo iz potrebe in lakote, mi pa to delamo iz ošabnosti in požrešnosti, ogromno živali pa pobijemo za igre v gledališčih in na lovu. Prav zaradi tega smo mi postali tako morilski, tako divji in brezčutni in tisti, ki so se drznili narediti kaj takega, so človečnost najbolj oskrunili. Pitagorejci pa so povzdignili krotkost do živali v glavni znak človeške ljubezni in usmiljenja. Narava, ki dela vse smiselno, čuteče živali ni ustvarila, da trpi kratek čas in občuti svoje bolečine, ampak da se nauči razločevati med koristnim in škodljivim, da čim dalje živi, ker toliko ugodnega in neugodnega deluje nanje; oboje spoznava z občutjem, vse pa, kar čuti, ima tudi duha. Zelo primitivno je trditi o živalih, da ne občutijo veselja, da nimajo duševnosti, da ne poznajo strahu, da ne delajo načrtov in da živijo brez spomina, ampak čebela naj bi imela samo na videz ali takorekoč spomin, lastovka naj bi naredila samo takorekoč načrt, lev naj bi imel samo takorekoč čustva, jelen naj bi se samo takorekoč bal. Potem bi pa prav tako lako trdili, da živali pravzaprav ne vidijo in ne slišijo, ampak samo takorekoč. Tudi govorijo samo takorekoč, tudi živijo samo takorekoč."


    Porfirij končuje tretji del knjige s tem, da so živali v sorodstvu s človekom, da spadajo dolžnosti do živali pod pravičnost na sploh in označuje kot idealen tisti čas, ko bo človeštvo iztrebilo vso krivico.

    "Teofrast (poudarimo še enkrat, da je bil glavni učenec Aristotela, živel od 371-287, in da je vodil Platonovo akademijo od leta 322 naprej, torej celih 35 let, poznan je po svoji filozofiji o pobožnosti, kar tudi njegovo ime nakazuje) pravi:
    'Vse ljudi smatramo za sorodnike, ker so istega rodu, ali imajo isti način življenja in iste navade. Živali pa imajo isti način nastanka kot mi, in so z nami vsemi v sorodstvu in so istega izvora: imajo isti način prehranjevanja, imajo duha, kot pravi Evripid, imajo rdečo kri in dokazujejo, da sta nebo in zemlja starša nas vseh. Ker pa so torej živali z nami v takem sorodstvu in - tako Pitagora - imajo isto duševno življenje kot mi, mora tisti, ki jim zada krivico, veljati za brezbožneža. So ljudje, ki so kruti do soljudi, neukročena sila njihovega značaja jih vrže v nasilnost do njihovih bljižnjih. Zato jih mi tudi usmrtimo. S tem pa ne odpravimo naš odnos do poštenih. Prav tako moramo nekatere živali ubiti, ker so zle, kot delamo z podobnimi ljudmi, zato pa vendar ne smemo spremeniti svojega odnosa do krotkih živali. V nobenem primeru pa ne smemo ne enih ne drugih použiti, prav tako kot ne pojemo zločincev med ljudmi. Največjo krivico delamo, ko krotke in ljubke živali pobijamo prav tako kakor krute in jih povrhu še pojemo.'

    Kaj naj torej storimo, sprašuješ ti, o človek? Posnemati moramo Zlato dobo, posnemati svobodne. Pri njih so se zadrževale boginje nravi, boginje povračevanja in boginje pravičnosti. Kajti zadovoljevali so se s sadeži zemlje in - kot pravi Heziod - sadeže so dajale prebogate poljane brez zavisti in svobodno."




    Četrti del porfirijeve knjige vzdržnost: zgodovina vzdržnosti od mesojedstva


    Sklicuje se na pričevanje Dikearha (tudi učenec Aristotela), na Likurgovo zakonodajo in na duhovništvo skoro vseh ljudstev, omenja tudi prehranjevanje egipčanskega duhovništva, službo živali in čaščenje mrtvih pri Egipčanih.

    "Med grškimi zgodovinarji je eden najbolj natančnih in eden najbolj zanesljivih peripatetikov Dikearh (Dikaiarchos, rojen pred letom 340 pr.Kr.):
    ta pravi pri opisovanju življenja v stari Grčiji, da so bili davni predniki po naravi dobri in bogu podobni, in da so živeli tako čisto življenje, da so njihovo dobo imenovali Zlato, v primerjavi z našo napačno in sprijeno. Ob tej priliki pravi tudi, da niso nobene živali ubili, ampak so, kot poje Heziod, uživali v miru sadeže, ki so jim jih nudile prebogate poljane. Slavi tisti čas, ko so se vzdrževali mesojedstva kot najsrečnejši; ni bilo vojn, kajti ni bilo krivice. Vojna in pohlepnost, ki sta priganjala v zdraho, sta se pojavila istočasno s krivico do živali." (tale citat iz Dikearcha močno poudari pozneje sveti Hieronim v svoji knjigi proti Jovinjanu 1:13).

    Lakedemonski zakonodajalec Likurg je prišel do istega spoznanja in je svojo državo tako uredil, da je bilo mesojedstvo čim bolj omejeno. Državljane ni delil po številu živine, ampak po velikosti zemljišč. Računal je, da pristoja vsakemu človeku približno 35 mernikov ječmena in podobno tudi sadeži dreves. Bil je prepričan, da to zadostuje za preživetje in da ne potrebujejo več, da so zdravi in da ostanejo pri močeh. Pri taki navadi je izginilo veliko kriminala v Lakedemonu (staro ime za Šparto, odtod izraz špartanski način življenja), da bi še bolje zaustavil razkošnost in pohlepnost, je upeljal skupno uživanje hrane.


    O egipčanskih duhovnikih pravi stoik Haeremon (bil je direktor Aleksandrijske akademije znanosti in umetnosti - Museion), resnicoljubni in ostro misleči mož, da so oni svojo čast kazali v svoji drži. Njihova obleka je bila dostojanstvena, pogled skromen, prijateljski in mil. Redko so se smejali, njihov smeh je ostajal v mejah nasmeška. Jedli so malo in preprosto, vina niso pili nikoli, ali pa silno malo, ker so mislili, da povzroča živčne bolezni, da dela glavo težko in nepripravno za duhovno delo in da podžiga pretirano spolnost. V času posvečevanja niso jedli kruha, izven tega časa so ga pa jedli samo z hizopom. Rib so se prav tako vzdržali in veliko jih je bilo, ki niso nikoli jedli mesa. V času čiščenja so vsi tako živeli in takrat tudi niso jedli jajc. Ob taki čistosti in pobožnosti so spoznavali, da se božantvo ne razodeva samo v človeku in da duša na zemlji ne najde bivališča samo v človeku, ampak gre tudi skozi živali. Posluževali so se zato vseh vrst živali, da so predstavljali bogove, mešali so tudi podobe živali s človeškimi. Na ta način kažejo, da so te stvaritve po volji bogov družabne in da so krotke živali in divje zveri nam sorodne. Do čaščenja živali pa so dospeli s prepričanjem, da je vsaka živalska duša, ko je osvobojena telesa, prav tako razumna, in da lahko isto naredi, kar premore človek, če je ta osvobojen okov telesa. Zaradi tega se vzdržijo kolikor le mogoče od uživanja mesa. Ko balzamirajo trupla plemenitih pokojnih, vzamejo prebavni del iz trupla in ga položijo v zaboj. Eden od balzamirancev izreče potem v imenu mrtvega molitev:

    'Helios (sonce), o gospod in vsi bogovi, ki dajete ljudem življenje, vzemite me k sebi in dovolite mi prebivati pri nevidnih bogovih. Kajti vedno sem jih pobožno častil in rodnike mojega telesa sem vedno častil; od drugih ljudi nisem nikogar ubil, niti ne ogoljufal za zaupano dobrino, in tudi nič drugega slabega naredil. Če sem se v svojem življenju na kak način prekršil z nedovoljeno hrano ali pijačo, tega nisem kriv jaz, ampak tole,' - pri tem je pokazal na zaboj z črevesjem in želodcem.

    Po teh besedah so stresli iz zaboja stvari v reko, ostalo telo pa, ki je veljalo za čisto, so balzamirali. Torej so smatrali za potrebno, da se pred božanstvom opravičijo za to, kar so jedli in pili."


    Porfirij govori potem precej podrobno o Judih, predvsem pa o načinu življenja Esenov, končno pa omeni še Sirijce, Indijce in Krečane.

    "Tudi Sirijci so se vzdržali v davnini jedenja živali in jih zato tudi niso darovali bogovom. Šele pozneje so prinašali take žrtve, da bi odvrnili nesrečo, nikdar pa niso dovolili jesti njihovo meso. Ta žrtvovanjska izjema je šele pozneje peljala v sarkofagijo (po grško sarks meso, fagija pa jedenje), ko je bil Pigmalijon kralj Cipra. Pri Perzijcih se imenujejo duhovniki in modrijani - magijci. Ti se razčlenijo v tri vrste. Prvi in najbolj učeni ne jedo nikdar mesa in ne ubijejo nobene živali, ampak vztrajajo pri stari vzdržnosti od mesojedstva. Pri Indijcih obstoja stan božjih modrecev, katere imenujejo Grki - gimnozofisti (goli modrijani). Ti se razdelijo v dve vrsti : bramani in samanejci. Vsi Bramani pripadajo enemu rodu, Samanejci pa so iz vseh indijskih rodov. Bramani ne gospodujejo pa tudi nikomur ne služijo. Njihovi filozofi stanujejo deloma v gorah, deloma ob Gangesu. Oni živijo od sadja in kravjega mleka, katero skisajo z zelišči; poslednji pa živijo od sadežev dreves, ki izredno uspevajo ob Gangesu, kajti zemlja rojeva tam skoro brez prestanka sveže sadeže, pa tudi riž, katerega uživajo, če primanjkuje sadja. Uživati druge stvari, ali pa se živalske hrane tudi samo dotakniti, velja pri njih za nečistost in brezboštvo. Obroki Samanejcev obstojajo iz riža, kruha, sadežev in zelenjave.

    Triptolem naj bi bil dal Atencem najstarejše zakone in v Elevziju menda obstajajo še sledeči trije: častiti starše, bogovom sadeže darovati in nobenih živali ubijati. Tudi Drakonski zakon se je glasil:
    'Bogove in domače gospodarje je treba po možnosti častiti s svetim molkom, z darovanjem prvih sadežev in z vsakoletnim darovanjem kolača.'


    Tik pred koncem knjige o vzdržanju zapiše plemeniti Porfirij sledečo tožbo:

    "O, ko bi vendar premogli živeti prevzvišeno življenje brez gladu in žeje, tako da bi obvladali minljivo telo in da bi bili v kratkem času pri najboljših, kjer se božanstvo samo počuti kot božanstvo! Toda zakaj tožiti med ljudmi, ki imajo um tako zamračen, da skrbno negujejo lasten pogin in sami sebe in svojega pravega očeta sovražijo, kakor tudi tiste, ki jih opozarjajo, naj se zbudijo iz svoje pijanosti k zavesti. "


    povzetek pripravil dr. France Susman

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20030720141640389

    No trackback comments for this entry.
    Drevo iz porfirja | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Drevo iz porfirja

    Prispeval/a: Calvin dne nedelja, 16. april 2006 @ 17:58 CEST

    Nevarnost vegetarijancev. - Prevladujoče neznansko uživanje riža žene k uporabi opija in narkotikov, podobno kakor prevladujoče neznansko uživanje krompirja žene k žganju - vendar pa z boljšim poznejšim učinkovanjem vpliva tudi na načine mišljenja in čustvovanja, ki delujejo narkotično. S tem se ujema, da pospeševalci narkotičnih načinov mišljenja in čustvovanja kakor indijski učitelji hvalijo ravno eno od diet, ki je zgolj vegetabilna, in bi jo rajši napravili za zakon množice: tako želijo prebuditi in pomnožiti potrebo, ki jo zmorejo oni potešiti.

    Friedrich Nietzsche, Vesela znanost, frag. 145

    ************************

    Kritika živali. - Meni se zdi, da imajo živali človeka za sebi podobno bitje, ki je na vso moč nevarno izgubilo zdravo živalsko pamet - za blazno, za smejočo, za jokajočo, za nesrečno žival.

    - II - , frag. 224


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,79 seconds