NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    OTROCI SO NAŠI UČITELJI   
    sreda, 25. december 2002 @ 13:00 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    * Ekskluzivno in intervjuji

    Pogovor s Talio in Valom Birdom, zdraviteljema in refleksoterapevtoma, ki sta na svoji poti marsikaj izkusila.

    "Ko dosežes cilj, za katerega si se boril, in te svet za en dan krona za kralja, stopi k odgledalu in se poglej in vprašaj: "Kaj ti oznanja človek v njem?". Ni pomembno, kako sodi o tebi oče, mati in žena, v življenju je najpomembnejše mnenje spremljevalca, ki strmi vate iz ogledala



    Talia in Val Bird, mož in žena, ki sta se pred leti razšla, sta bila obupana in razočarana nad življenjem. Vendar sta zbrala moč in pogum, da sta se vsak zase soočila s samim seboj, prenehala obtoževati drug drugega in iskati krivdo za svoje nezadovoljstvo pri drugem. Venomer bolni otroci, nezadovoljstvo doma in v službi, večno pomanjkanje časa, ubijajoča utrujenost in nemoč so ju pripravili do spoznanja, da morata nekaj ukreniti. Najprej sta se razvezala, da vsak v svojem miru najdeta samega sebe. Talia je začela s tečaji reikija, pozneje jo je pot pripeljala k šamanom v Peru, kjer si je nabrala precej dragocenega znanja in izkušenj. Njuna spoznanja o sebi so v njima prebudila moč neskončne svetlobe in sočutje brezpogojne ljubezni.

    Odločila sta se, da se ponovno poročita in skupaj nadaljujeta pot, za katero sta se odločila. Njuno življenje se je v vsem spremenilo. Zapustila sta svoje dotedanje delo, spremenila kraj bivanja in z vsem svojim bitjem pomagata drugim: prepoznati sebe, odkriti smisel in pomen življenja ter zbrati moč in ljubezen, da to tudi živimo. Njuno znanje je srčno prežeto z nesebično ljubeznijo posredovati svoje izkušnje vsem tistim, ki na to pot šele stopajo.


    Kaj vaju je premaknilo iz začaranega kroga enolično nezadovoljnega vsakdana, da sta se odločila za spremembe?

    Mene je najbolj prizadelo, ko mi je sin rekel, da je zaradi mene žalosten. Otroci so me naučili iskrenosti. Vedno so bili užaljeni in prizadeti. Ko sem jima prvič zmogla odkrito povedati o svojih težavah, sta bruhnila v smeh. Otroci so naši učitelji. Jaz jih imam za svoje vodnike. Vedno mi pokažejo moje napake. Oni ne razumejo poplave naših besed, ker tudi njihov besedni zaklad ni tako bogat kakor je naš, ampak nas zaznavajo z intuicijo, ki je pri otrocih še močno razvita.

    Starši so zelo zaposleni. Posebno matere so razpete med službo in domom, preobremenjene in utrujene. Le kako se potem posvetiti še otroku, ki pa zahteva celega človeka?

    Otroci so otroški, starši pa smo otročji. S svojo vzgojo pokvarimo otroškost. Ni pomembno, koliko časa smo z otrokom, temeveč da smo takrat res z njim in ne razmišljamo o svojih skrbeh. Ko si utrujen, jezen ali žalosten je otrok najbolj dejaven in išče našo pozornost. Mi smo odrasli in bi morali znati sebe obvladovati.

    Težko je skrbeti za otroka, še težje pa je skrbeti na način, da ne bi svoje zaskrbljenosti, bojazni ali nejevolje otroku tudi pokazali. Kaj svetujete staršem, kako obvladati sebe?

    Odrasli bi morali sebe prepoznati. Zakaj se nam v življenju vedno znova in znova pojavljajo neke situacije, ki nam niso po volji. Ko v sebi spoznamo vzrok, se lahko takim situacijam, stresom in napetostim izognemo. Če pa sebe ne vidimo v pravi luči, potem pa nas vsaka stvar preseneti. Vsak dan ima določeno količino energije, ki jo potrošimo za napetosti, ki jih doživljamo in ko pridemo do otroka, smo že zdavnaj potrošili svojo energijo. In vendar nimamo pravice lastne obremenitve prenašati na otroka.

    Današnji način življenja, ko si želimo ustvariti gmotno varnost in družbeni položaj, je zelo zahteven. Kako se razbremeniti vseh pritiskov, da bomo lahko uživali s svojimi otroki?

    Veliko je različnih tehnik sprostitve, vendar je pomembno, da pri tem uporabimo svojo notranjo svetlobo, ki je naše jedro. S to svetlobo se spremembe v nas usedejo in začnemo delovati na drug način. Življenja se učimo iz izkušenj. Že naše bivanje so izkušnje. Ne izbiramo si starši svojih otrok, temveč obratno - z namenom, da si otrok pridobi določene izkušnje. To pomeni, da so lahko tudi težje izkušnje, vendar tudi to je učenje, četudi je boleče.

    Kaj menita, da je vzrok, da smo starši kljub ljubezni do otrok in dobrim namenom, da jih pravilno vzgajamo, pogosto tako neuspešni pri vzgoji?

    V našem otroštvu in kasneje v življenju smo bili velikokrat ranjeni. Bili smo prizadeti, vendar si bolečine nismo priznali. Zaprli smo jo globoko v svojo notranjost. In tam je ostala. Dokler nekega dne ne privre na dan, pogosto celo kot bolezen. Problem današnjega človeka ni pomanjkanje znanja. Žal pa le redki znajo to tudi živeti. Ljudje so pridni in delovni, veliko se naučijo, veliko ustvarjajo. Do sebe pa so malomarni in leni. Phil Bosmans je zapisal: "Kaj mi sploh še ostane, če nimam ljubezni? Denar, užitki, udobje? Kaj bom s tem? Kaj pa sem, če imam vse to? Nič. V domu brez ljubezni je celo kruh na mizi neužiten."

    Kako z otroki, ki se zapletejo v uživanje mamil, postanejo odvisni, starši pa nemočni, da bi jim pomagali. Kaj bi se v tem primeru morali naučiti starši in kaj naj bi bila izkušnja otroka?

    Vzrok takih situacij je precejšnja sebičnost staršev. Skrbijo za način življenja, ki ga sami želijo, ne znajo pa prisluhniti otrokovim potrebam. Otrok je prepuščen samemu sebi, zapade družbi, ki mu daje vsaj nekaj topline, v mamilih najde zavetje. Nad nikomer se ne moremo pritoževati, odgovorni smo sami za svoje življenje, ostalo so samo izgovori. Če smo si omislili otroka, moramo zanj tudi skrbeti. Kar delamo z ljubeznijo, nam nikoli ni odveč, kar delamo z odporom, nas utrudi. Mame naj se potrudijo vsaj toliko, da ko so z otrokom, ne kuhajo, ne perejo, ne likajo, ne pospravljajo in ne mislijo na svojega moža, kje je, zakaj še ni prišel. Mame so posesivne zaradi svoje prizadetosti, ker želijo, da jih ima nekdo rad.

    Verjetno ne gre za vse kriviti mame, katere so si že tako ali tako na svoja ramena naložile vso odgovornost za družino, skrb za preživetje, vzgojo otrok in počutje moža. Kaj pa očetje, kje je njihova odgovornost?

    Kljub temu, da so mame tako zaposlene, so očetje pogosto odrinjeni od svojih otrok. Mame, ki nimajo podpore v svojem partnerju, se navežejo na otroke. Moški se odzove tako, da gre v gostilno, med svoje prijatelje, svoje hobije. Ženske so se osamosvojile in prvobitna vloga moškega je potisnjena v stran. Moški se počutijo odveč.

    Kot ženska razmišljam: kakšen dober izgovor, da se moški izognejo odgovornosti za družino in še naprej kot otroci skrbijo le za svoje "igrače". In nikakor ne morem doumeti, kaj smo ženske takega zagrešile, da smo me tiste, ki smo omogočile, da tako ravnajo. Od moža ali očeta pričakujemo pomoč, ne pa, da smo odgovorne še za njihovo nemoč.

    Zelo sem bila presenečena, ko sem spoznala, da je moj mož bolj nežen od mene, ki sem ženska. Zaradi načina življenja smo ženske otrdele. Živimo po moškem načelu, zato smo izgubile svojo identiteto. Nismo to, kar želimo biti. Kamorkoli se obrnemo, imamo občutek, da izgubljamo. V resnici izgubljamo sebe, ker igramo vloge. S takim nezadovoljstvom in z neženskim bistvom vzgajamo otroke. Ženske smo po naravi zelo čustvene, zato se nam otroci prehitro zasmilijo. Nismo dosledne, popuščamo in nismo primerne za vzgojo mladostnika. Moški so bolj razumski, zato je prav, da naredijo red, ki ga otrok potrebuje. Vzgojo naj bi do sedmega leta prevzele mame, potem pa očetje, ki so realnejši in bolj nepopustljivi. Mama naj bi bila v družini steber nežnosti in ljubezni, notranjega miru in harmonije, oče pa naj bi prevzel aktivno vlogo.

    Ženske se počutijo nerazumljene in preobremenjene. Kaj pa moški? Ste zadovoljni s tem, da vam vedno zmanjkuje časa za družino?

    Če je ženska nezadovoljna z očetom oziroma možem, se naveže na otroka in ga s tem duši. Vendar so ženske energijsko močnejše, zato so one tiste, ki zmorejo spremembe. Samo malo bi morale omiliti občutek ogroženosti in potrebo, da so ljubljene. Moški se ne znajo postaviti zase. Negotovi so in ne zaupajo vase. S tem ko je ženska razširila svojo dejavnost, je moškemu odvzela življenjski prostor. Ko sem prišel domov, sem najprej preveril, kakšnega razpoloženja je žena. Če je imela mrk obraz, sem si tudi sam takoj nadel mrk videz. To je privzgojen strah, ki ga imamo moški do žensk.

    Le čemu ta strah? Ženske razmišljajo ali čutijo ravno obratno. Bojijo se moških, bojijo se, da niso vredne njihove ljubezni, bojijo se biti zapuščene.

    To je primarni strah. Moški se želi dokazati, želi ugajati. To je močneje kot pri ženski. Ona želi biti občudovana, sprejeta, biti ljubljena. Moški se ponaša, mora se uveljaviti, dokazati. Problem pa je v pričakovanju ženske, da ji pripada, da tudi ona nekomu pripada. Vendar imamo ženske svojo predstavo o tem. Zato moške venomer napadamo in oštevamo. Moški pa zelo težko prenese občutek krivde. Podaljšuje svoj delovni čas in je vedno manj doma. Marsikdo se zateče v pijančevanje, kjer se počuti varno in pomembno, hkrati pa pri ženi vzbuja pozornost. Medtem ko ženske pogosto izsiljujejo pozornost z boleznimi.

    Kaj svetujeta, kako se izkopati iz teh neprestanih težav, v katere smo se že tako zapletli, da smo se na to že navadili in več ne vidimo niti ne iščemo izhoda?

    Premalo je samo strokovno znanje. Ljudje sami sebe ne vidimo. Svojega načina smo tako navajeni, da se nam zdi popolnoma v redu. Vendar ostajamo nezadovoljni, ker ni vse tako, kot bi moralo biti. Konča pa se z boleznijo. Spremeniti je potrebno miselnost in z energijsko podporo pomagava, da oseba sama sprevidi. Energija prebudi vzrok obolenja in oseba se zave, kaj je vzrok in kaj mora pri sebi spremeniti. Ni dovolj samo razumevanje tega. Doumeti in sprejeti moramo stvari v svojem srcu. In pri tem nam pomaga energija terapevta. Dokler smo ujeti samo v miselni proces, smo v začaranem krogu in ne najdemo prave rešitve. Vedno znova in znova se znajdemo v istih situacijah.

    Zakaj sta se vidva odločila za zdravljenje in svetovanje drugim?

    Najučinkovitejšo pomoč zmore "ranjeni zdravilec", nekdo, ki zaradi lastnih življenjskih izkušenj razume trpljenje drugega in se zmore vanj vživeti. Rane takšnega zdravilca se preobrazijo v dar razumevanja in zdravljenja, ki je prislužen z lastnim trpljenjem. Zdravilec naj ne bi ničesar vnašal v zdravljenje, v naše možnosti ozdravljenja. Pomembeno je, da je zdravilec dovzeten za vodenje, energija pa prihaja iz naših notranjih potencialov. Če nekdo govori, kaj vse je že naredil, govori samovšečno. Tako zdravljenje je sebično. Zdravilci lahko samo pomagamo, da se v človeku prebudijo speče lastnosti, ki jih imamo vsi. Zdravi samo stik z Njim. Vsak najmanjši delček našega telesa je narejen po vzorcu kozmosa - ljubezni. Kamorkoli gremo, kjerkoli smo, vedno je v nas. Vendar jo moramo najprej spoznati in začutiti. Predvsem začutiti. Premalo je, če o njej samo vemo in beremo, če o njej le govorimo. Moramo jo začutiti, kar pomeni, dvigniti zavest.

    Izkušnja srca pa je nekaj, kar mora doživeti vsak sam. Nekaj, kar se ne moreš naučiti iz knjig, kar te ne more naučiti ne oče ne mama niti bog. V svojem srcu moraš začutiti upanje, vero in pogum, da se z vso ljubeznijo podaš na pot odkrivanja in spoznavanja sebe. In vedno znova se boš spraševal, mar so res potrebne vse te izkušnje, a hkrati boš čutil in vedel, da vodijo v radost srca.

    Darja Tavčar

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Ekskluzivno in intervjuji

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20021224145021822

    No trackback comments for this entry.
    OTROCI SO NAŠI UČITELJI | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    OTROCI SO NAŠI UČITELJI

    Prispeval/a: stojči dne sreda, 25. december 2002 @ 15:21 CET
    res me veseli, da mi je prijateljica anja povedala za te prelepe strani. Izbor člankov je čudovit. Prav vsak je vreden razmisleka, tudi tale tvoj Darja :) Vse pohvale avtorjem za njihov trud in vesele, vesele praznike vsem :)


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,52 seconds