Piše: Marina Kozina v novi Vivi www.viva.si

Ko potrebuje dodatno spodbudo ali zavoro
Ščitnica je zelo pomembna žleza z notranjim izločanjem, katere delovanje spominja na tovarno, oblika pa na metulja. V celicah ščitnice nastajata tiroksin (T4) in trijodtironin (T3), ki vplivata na delovanje srca, črevesja, mišic, kosti, presnovo maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin, razpoloženje … Brez uravnoteženega delovanja ščitnice preprosto ne gre!

Ker pa v življenju ni vse črno ali belo, lahko tudi ščitnica deluje v sivem spektru, kjer je njeno delovanje pretirano ali prešibko, lahko pa se poveča tudi njena velikost. V nenormalnih primerih je mogoče tovrstne težave reševati s pomočjo farmacije, ki je proti boleznim ščitnice ustvarila pravi “obrambni zid”.

Pogosto znaki in simptomi ščitničnih bolezni niso specifični. Ker se lahko kažejo le posamezni simptomi, je prepoznavanje ščitničnih bolezni težavno. Pogostnost bolezni ščitnice narašča hkrati s starostjo, zato lahko klinične znake zlahka položimo v koš tegob, ki pestijo “zdravo” starejšo populacijo.

Zaradi težavnega prepoznavanja in postavljanja pravilne diagnoze, je zdravljenje pogosto usmerjeno simptomatsko. K srečo določitev TSH (tirotropnega hormona) preprosto ovrže ali potrdi sum na ščitnično bolezen, ki zahteva nadaljnjo obravnavo pri tirologu. Visoka raven tirotropnega hormona (TSH) nakazuje, da ščitnica deluje slabše in da potrebuje “dodatno” spodbudo hipofize, ki izloča TSH, analogno pa je pri nizki ravni TSH.

ZDRAVLJENJE HIPOTIROZE
Zmanjšana sinteza ščitničnih hormonov ne zadosti potrebam organizma. Bolniki so pogosto brezvoljni, depresivni in zaspani, lahko jih pestita tudi zaprtost in počasna prebava. Laboratorijski izvidi pokažejo visoke serumske koncentracije TSH (hipofiza na vso moč skuša spodbuditi delovanje ščitnice) ter nizke koncentracije T3 in T4.

Najboljša rešitev nadomestni hormoni
V primeru hipotiroze je najboljša rešitev nadomestno zdravljenje s ščitničnimi hormoni. Pri tem lahko izbiramo med pripravki, ki vsebujejo natrijevo sol levotiroksina (L-T4) ali pa natrijevo sol trijodtironina (T3). Nekateri pripravki vsebujejo obe soli.

“Zmagovalec” pri nadomestnem hormonskem zdravljenju je L-tiroksin, in sicer zaradi dolgega razpolovnega časa. Absorpcija je večja, če bolnik odmerek zaužije na prazen želodec. “Poraženec” – trijodtironin ni več namenjen za samostojno rabo, saj je njegov razpolovni čas v plazmi krajši, zaradi česar mora biti odmerjanje pogostejše.

Zdravljenje s T4 je postopno; začne se z nizkim odmerkom, ki se postopoma povečujejo do želene koncentracije ščitničnih hormonov in THS v serumu. T4 začne delovati po 48 urah, polni učinek pa se lahko pokaže šele čez več tednov. Če je odmerek prevelik, se lahko pokažejo znaki hipertiroze. Poveča se resorpcija kostnine, kar je dobra vstopnica za nastanek osteoporoze.

Ker tiroksin poveča potrebo srčne mišice po kisiku, je zdravljenje kontraindicirano pri boleznih srca, angini pektoris in hipertenziji. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo je treba pri sočasni terapiji s tiroksinom nadzirati raven krvnega sladkorja, saj tiroksin poveča potrebo po inzulinu. Bolnik jemlje zdravila vse življenje, stranskih učinkov pa načeloma ni, saj zdravljenje zgolj nadomešča naravni hormon, ki ga telo ne zmore proizvajati samo.

Učinek T4 se lahko spremeni pod vplivom drugih zdravil oziroma hrane in pijače – v takih primerih govorimo o interakcijah med zdravili. Spremenijo se absorpcija, izločanje in sinteza ščitničnih hormonov. Kot primer naj omenim kalcijev karbonat; starejše ženske ga jemljejo preventivno proti osteoporozi, vendar obenem za 26 odstotkov zmanjša absorpcijo levotiroksina.

Če poznamo interakcije, ukrepamo tako, da kalcijev pripravek vzamemo z vsaj štiriurnim zamikom. Absorpcija T4 se zmanjša tudi zaradi interakcij z antacidi, ki vsebujejo magnezij ali aluminij; podobno velja za H2 antagonist cimetidin.

ZDRAVLJENJE HIPERTIROZE
Kadar ščitnica sprošča preveč hormonov, se pospešijo številni celični presnovni procesi, ki jih uravnavajo prav ščitnični hormoni. Bolniki so pogosto utrujeni, živčni, hiperaktivni, navadno tudi hujšajo ali občutijo prehitro, neenakomerno bitje srca. Hipertirozo potrdijo zvišani ravni T4 in T3 ter znižana raven TSH v krvi (žleza ne potrebuje spodbude hipofize).

Tirostatiki pri avtoimunski bolezni
Hipertirozo, ki je nastala kot posledica avtoimunske bolezni (bazedovka) ali kroničnega avtoimunskega tiroiditisa, zdravimo konzervativno, s tirostatiki. To so učinkovine, ki neposredno zavirajo sintezo in izločanje ščitničnih hormonov. Kemično so to tioamidi oziroma tioureleni (tiamazol, propiltiouracil), ki jih bolniki jemljejo peroralno. Učinek zdravljenja s tioureleni se pokaže šele po nekaj tednih.

Začetni odmerek tirostatika je treba že po nekaj dnevih zmanjšati na polovico. Zdravljenje poteka od 9 do 15 mesecev in obsega tudi redne kontrole. Če po 15 mesecih bolnik ne vstopi v obdobje remisije, če se je bolezen hitro poslabšala ali ponovila, sledi zdravljenje z radioaktivnim jodom ali operativni poseg, ki pomeni izhod predvsem pri večji žlezi.

Dokler se koncentracije ščitničnih hormonov ne umirijo, je priporočljiv počitek, pa tudi pozneje se morajo bolniki izogibati večjim telesnim in duševnim naporom. Klinično pomembne interakcije z drugimi zdravili srečamo tudi pri tirostatikih, med katerimi velja omeniti predvsem interakcijo z varfarinom (peroralni antikoagulant).

Radioaktivni jod
Pri hipertirozi, nastali zaradi avtonomnega tkiva v ščitnici, je primarni izbor radioaktivni jod – 131I, ki z ionizirajočim sevanjem ß poškoduje in uniči ščitnično tkivo. Pri avtonomnem tkivu nastanejo avtonomno delujoči otočki tkiva, ki se ne odzivajo na regulacijske mehanizme. Radiojod je v medicini v rabi pri bazedovki, karcinomu ščitnice ter evtirotični golši (povečana, vendar normalno delujoča ščitnica).

Radioaktivni jod je varen, starostno neomejen in učinkovit, odlikuje ga tudi enostavno jemanje, saj je na voljo v obliki kapsul. Po razpadu v tirocitih oddaja sevanje, ki uniči ščitnične celice, posledično pa se zmanjšata sinteza in izločanje ščitničnih hormonov. Dodatni učinek sevanja je zmanjšanje volumna ščitnice, zato je v rabi tudi v primeru golše.

Sevanje radiojoda je sestavljeno iz ß-sevanja (90 %), ki ima v tkivu domet 1 do 2 mm, zaradi česar dokončno uniči avtonomno tkivo v ščitnici, ne prizadene pa drugih organov. Deset odstotkov sevanja predstavlja sevanje gama, ki potuje nekaj metrov daleč.

Prav zaradi gama žarkov morajo bolniki, ki prejmejo večje količine radioaktivnega joda, ostati v bolnišnici, s čimer je zdrava populacija okrog bolnika zaščitena pred radiacijo. Učinek zdravljenja z 131I nastopi po nekaj tednih. Navadno zadošča enkraten terapevtski odmerek 131I, če pa ta ne zadošča, je treba terapijo po 6 do 12 mesecih ponoviti.

131I je absolutno kontraindiciran v primeru nosečnosti in dojenju, saj ne le prehaja placento, temveč se tudi izloča v materino mleko. Prepoved 131I velja tudi tedaj, ko ščitnica ne kopiči joda, kar je pogosto posledica zdravil, ki vsebujejo velike količine joda (npr. antiaritmik Amiodaron) ali RTG-kontrastna sredstva.

Nekateri bolniki opažajo stranske učinke v obliki tiščanja oziroma blage bolečine v vratu. Čeprav so zapleti po zdravljenju z radiojodom redki, je treba paciente spremljati zaradi možnosti nastanka hipotiroze. Hipotiroza nastopi pri približno 25 odstotkih pacientov, kar pomeni, da morajo vse življenje vsak dan prejemati nadomestne ščitnične hormone.

Radioaktivni jod, ki ga ščitnica ne absorbira, se iz telesa izloči hitro – z urinom, blatom in dihanjem. To pomeni, da je lahko nekaj dni po prejetju radiojoda kontaminirano vse, česar se bolnik dotakne. Po odpustu iz bolnišnice se mora bolnik izogibati otrokom in nosečnicam ter piti veliko tekočine, najbolje vode.

Operativni poseg
Tretja rešitev proti hipertirozi je operativni poseg (subtotalna ali totalna tiroidektomija), kar velja predvsem za bolnike z veliko golšo. Kirurška odstranitev ščitnice je primerna za mlajše ljudi z zelo povečano ščitnico in za vse, ki so preobčutljivi na zdravila za zdravljenje hipertiroidizma. Poseg je trajno uspešen pri 90 odstotkih bolnikov.

Marina Kozina

- Zdrava ščitnica prenese tudi do 200-krat višji dnevni vnos joda od priporočenega.
- Odrasel človek dnevno potrebuje 150 mikrogramov, nosečnice in doječe matere pa 200 mikrogramov joda.
- Hipotiroza je pogostejša od hipertiroze.
- Razmerje bolnikov z avtoimunsko hipertirozo – 8 : 1 = ženske : moški.

Pri hipotirozi je priporočljiva hrana, bogata z aminokislino tirozin (piščančje meso, ribe, banane, mleko in jogurti z nizko vsebnostjo maščob, sezam, bučna semena …), saj naj bi tirozin skupaj z jodom tvoril tiroksin.

Ščitnica ima obliko metulja in prav to strukturno podobnost so izkoristili pri izbiri imena za slovenskega društva bolnikov s ščitničnimi boleznimi. Imenuje se namreč Metuljčica (http://metuljcica.medianos.tv/).

Več na www.viva.si

Več o motnjah delovanja ščitnice si preberite še na naši spletni strani. Pojdite v meni Utrip zdravja in v podmenija Bolezni ter Arhiv bolezni.