Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na: 
  http://www.pozitivke.net/article.php/Znaki-Simptomi-Bolezen-Scitnice-Hormoni
  Bolezni ščitnice
  nedelja, 22. november 2009 @ 05:02  CET
  Uporabnik: Sonce
  Piše: Marina Kozina v novi Vivi www.viva.si
  
Ko potrebuje dodatno spodbudo ali zavoro
Ščitnica je zelo pomembna žleza z notranjim izločanjem, katere  delovanje spominja na tovarno, oblika pa na metulja. V celicah ščitnice  nastajata tiroksin (T4) in trijodtironin (T3), ki vplivata na delovanje srca,  črevesja, mišic, kosti, presnovo maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin,  razpoloženje … Brez uravnoteženega delovanja ščitnice preprosto ne gre! 
  
  Ker pa  v življenju ni vse črno ali belo, lahko tudi ščitnica deluje v sivem spektru,  kjer je njeno delovanje pretirano ali prešibko, lahko pa se poveča tudi njena  velikost. V nenormalnih primerih je mogoče tovrstne težave reševati s pomočjo  farmacije, ki je proti boleznim ščitnice ustvarila pravi “obrambni zid”.
   Pogosto znaki in simptomi  ščitničnih bolezni niso specifični. Ker se lahko kažejo le posamezni simptomi,  je prepoznavanje ščitničnih bolezni težavno. Pogostnost bolezni ščitnice narašča  hkrati s starostjo, zato lahko klinične znake zlahka položimo v koš tegob, ki  pestijo “zdravo” starejšo populacijo. 
  
  Zaradi težavnega prepoznavanja in  postavljanja pravilne diagnoze, je zdravljenje pogosto usmerjeno simptomatsko. K  srečo določitev TSH (tirotropnega hormona) preprosto ovrže ali potrdi sum na  ščitnično bolezen, ki zahteva nadaljnjo obravnavo pri tirologu. Visoka raven  tirotropnega hormona (TSH) nakazuje, da ščitnica deluje slabše in da potrebuje “dodatno”  spodbudo hipofize, ki izloča TSH, analogno pa je pri nizki ravni TSH.
  
  ZDRAVLJENJE HIPOTIROZE
  Zmanjšana sinteza ščitničnih  hormonov ne zadosti potrebam organizma. Bolniki so pogosto brezvoljni,  depresivni in zaspani, lahko jih pestita tudi zaprtost in počasna prebava.  Laboratorijski izvidi pokažejo visoke serumske koncentracije TSH (hipofiza na  vso moč skuša spodbuditi delovanje ščitnice) ter nizke koncentracije T3 in T4.
  
  Najboljša rešitev nadomestni hormoni
  V primeru hipotiroze je najboljša  rešitev nadomestno zdravljenje s ščitničnimi hormoni. Pri tem lahko izbiramo  med pripravki, ki vsebujejo natrijevo sol levotiroksina (L-T4) ali pa natrijevo  sol trijodtironina (T3). Nekateri pripravki vsebujejo obe soli.
   
  “Zmagovalec”  pri nadomestnem hormonskem zdravljenju je L-tiroksin, in sicer zaradi dolgega  razpolovnega časa. Absorpcija je večja, če bolnik odmerek zaužije na prazen  želodec. “Poraženec” – trijodtironin ni več namenjen za samostojno rabo, saj je  njegov razpolovni čas v plazmi krajši, zaradi česar mora biti odmerjanje  pogostejše. 
  
  Zdravljenje s T4 je postopno;  začne se z nizkim odmerkom, ki se postopoma povečujejo do želene koncentracije  ščitničnih hormonov in THS v serumu. T4 začne delovati po 48 urah, polni učinek  pa se lahko pokaže šele čez več tednov. Če je odmerek prevelik, se lahko pokažejo  znaki hipertiroze. Poveča se resorpcija kostnine, kar je dobra vstopnica za  nastanek osteoporoze.
   
  Ker tiroksin poveča potrebo srčne mišice po kisiku, je  zdravljenje kontraindicirano pri boleznih srca, angini pektoris in  hipertenziji. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo je treba pri sočasni terapiji  s tiroksinom nadzirati raven krvnega sladkorja, saj tiroksin poveča potrebo po  inzulinu. Bolnik jemlje zdravila vse življenje, stranskih učinkov pa načeloma  ni, saj zdravljenje zgolj nadomešča naravni hormon, ki ga telo ne zmore proizvajati  samo.
  
  Učinek T4 se lahko spremeni pod  vplivom drugih zdravil oziroma hrane in pijače – v takih primerih govorimo o  interakcijah med zdravili. Spremenijo se absorpcija, izločanje in sinteza  ščitničnih hormonov. Kot primer naj omenim kalcijev karbonat; starejše ženske  ga jemljejo preventivno proti osteoporozi, vendar obenem za 26 odstotkov zmanjša  absorpcijo levotiroksina. 
  
  Če poznamo interakcije, ukrepamo tako, da kalcijev  pripravek vzamemo z vsaj štiriurnim zamikom. Absorpcija T4 se zmanjša tudi zaradi  interakcij z antacidi, ki vsebujejo magnezij ali aluminij; podobno velja za H2  antagonist cimetidin.
  
  ZDRAVLJENJE HIPERTIROZE 
  Kadar ščitnica sprošča preveč  hormonov, se pospešijo številni celični presnovni procesi, ki jih uravnavajo  prav ščitnični hormoni. Bolniki so pogosto utrujeni, živčni, hiperaktivni, navadno  tudi hujšajo ali občutijo prehitro, neenakomerno bitje srca. Hipertirozo  potrdijo zvišani ravni T4 in T3 ter znižana raven TSH v krvi (žleza ne  potrebuje spodbude hipofize).
  
  Tirostatiki pri avtoimunski bolezni 
  Hipertirozo, ki je nastala  kot posledica avtoimunske bolezni (bazedovka) ali kroničnega avtoimunskega  tiroiditisa, zdravimo konzervativno, s tirostatiki. To so učinkovine, ki neposredno  zavirajo sintezo in izločanje ščitničnih hormonov. Kemično so to tioamidi  oziroma tioureleni (tiamazol, propiltiouracil), ki jih bolniki jemljejo peroralno.  Učinek zdravljenja s tioureleni se pokaže šele po nekaj tednih. 
  
  Začetni odmerek  tirostatika je treba že po nekaj dnevih zmanjšati na polovico. Zdravljenje  poteka od 9 do 15 mesecev in obsega tudi redne kontrole. Če po 15 mesecih  bolnik ne vstopi v obdobje remisije, če se je bolezen hitro poslabšala ali  ponovila, sledi zdravljenje z radioaktivnim jodom ali operativni poseg, ki pomeni  izhod predvsem pri večji žlezi. 
  
  Dokler se koncentracije ščitničnih hormonov ne  umirijo, je priporočljiv počitek, pa tudi pozneje se morajo bolniki izogibati  večjim telesnim in duševnim naporom. Klinično pomembne interakcije z drugimi  zdravili srečamo tudi pri tirostatikih, med katerimi velja omeniti predvsem  interakcijo z varfarinom (peroralni antikoagulant).
  
  Radioaktivni jod
  Pri  hipertirozi, nastali zaradi avtonomnega tkiva v ščitnici, je primarni izbor radioaktivni  jod – 131I, ki z ionizirajočim sevanjem ß poškoduje in uniči  ščitnično tkivo. Pri avtonomnem tkivu nastanejo avtonomno delujoči otočki  tkiva, ki se ne odzivajo na regulacijske mehanizme. Radiojod je v medicini v  rabi pri bazedovki, karcinomu ščitnice ter evtirotični golši (povečana, vendar normalno  delujoča ščitnica). 
  
  Radioaktivni jod je varen, starostno neomejen in učinkovit,  odlikuje ga tudi enostavno jemanje, saj je na voljo v obliki kapsul. Po razpadu  v tirocitih oddaja sevanje, ki uniči ščitnične celice, posledično pa se zmanjšata  sinteza in izločanje ščitničnih hormonov. Dodatni učinek sevanja je zmanjšanje  volumna ščitnice, zato je v rabi tudi v primeru golše. 
  
  Sevanje  radiojoda je sestavljeno iz ß-sevanja (90 %), ki ima v tkivu domet 1 do 2 mm,  zaradi česar dokončno uniči avtonomno tkivo v ščitnici, ne prizadene pa drugih  organov. Deset odstotkov sevanja predstavlja sevanje gama, ki potuje nekaj  metrov daleč. 
  
  Prav zaradi gama žarkov morajo bolniki, ki prejmejo večje  količine radioaktivnega joda, ostati v bolnišnici, s čimer je zdrava populacija  okrog bolnika zaščitena pred radiacijo. Učinek zdravljenja z 131I  nastopi po nekaj tednih. Navadno zadošča enkraten terapevtski odmerek 131I,  če pa ta ne zadošča, je treba terapijo po 6 do 12 mesecih ponoviti. 
  
  131I je absolutno kontraindiciran  v primeru nosečnosti in dojenju, saj ne le prehaja placento, temveč se tudi  izloča v materino mleko. Prepoved 131I velja tudi tedaj, ko ščitnica  ne kopiči joda, kar je pogosto posledica zdravil, ki vsebujejo velike količine  joda (npr. antiaritmik Amiodaron) ali RTG-kontrastna sredstva.
  
  Nekateri bolniki opažajo  stranske učinke v obliki tiščanja oziroma blage bolečine v vratu. Čeprav so  zapleti po zdravljenju z radiojodom redki, je treba paciente spremljati zaradi  možnosti nastanka hipotiroze. Hipotiroza nastopi pri približno 25 odstotkih  pacientov, kar pomeni, da morajo vse življenje vsak dan prejemati nadomestne  ščitnične hormone. 
  
  Radioaktivni jod, ki ga ščitnica  ne absorbira, se iz telesa izloči hitro – z urinom, blatom in dihanjem. To  pomeni, da je lahko nekaj dni po prejetju radiojoda kontaminirano vse, česar se  bolnik dotakne. Po odpustu iz bolnišnice se mora bolnik izogibati otrokom in  nosečnicam ter piti veliko tekočine, najbolje vode.
  
  Operativni poseg 
  Tretja rešitev proti  hipertirozi je operativni poseg (subtotalna ali totalna tiroidektomija), kar  velja predvsem za bolnike z veliko golšo. Kirurška odstranitev ščitnice je  primerna za mlajše ljudi z zelo povečano ščitnico in za vse, ki so  preobčutljivi na zdravila za zdravljenje hipertiroidizma. Poseg je trajno  uspešen pri 90 odstotkih bolnikov.
  
  Marina Kozina
  
  - Zdrava ščitnica prenese  tudi do 200-krat višji dnevni vnos joda od priporočenega.
  - Odrasel človek dnevno  potrebuje 150 mikrogramov, nosečnice in doječe matere pa 200 mikrogramov joda. 
  - Hipotiroza  je pogostejša od hipertiroze.
- Razmerje  bolnikov z avtoimunsko hipertirozo – 8 : 1 = ženske : moški.
Pri  hipotirozi je priporočljiva hrana, bogata z aminokislino tirozin (piščančje  meso, ribe, banane, mleko in jogurti z nizko vsebnostjo maščob, sezam, bučna  semena …), saj naj bi tirozin skupaj z jodom tvoril tiroksin.
Ščitnica ima obliko metulja  in prav to strukturno podobnost so izkoristili pri izbiri imena za slovenskega  društva bolnikov s ščitničnimi boleznimi. Imenuje se namreč Metuljčica (http://metuljcica.medianos.tv/).
Več na www.viva.si 
Več o motnjah delovanja  ščitnice si preberite še na naši spletni strani. Pojdite v meni Utrip zdravja  in v podmenija Bolezni ter Arhiv bolezni.
  Komentarji (0)
  www.pozitivke.net