Če bi se že moral odločiti kaj menim da je smisel življenja, bi v tem trenutku rekel zavedanje.
Čeprav je zavedanje tisto, ki v bistvu določa smisel. Zavedanje daje smisel življenju. Kakršno je zavedanje takšen je smisel. Tako logično se sliši, da bi človek ob tem pomislil, da višje kot je naše zavedanje, več smisla najdemo v našem življenju. Ampak ni tako. Življenje je za naše razumsko dojemanje polno paradoksov in tudi tukaj je tako.

Druga beseda, ki opredeljuje zavedanje je svoboda. Zavedanje je kvaliteta naše notranje svobode. Višje kot je zavedanje, bolj svobodni smo. Tudi tukaj bi bilo logično, da bi z več svobode dosegli več smisla v življenju. Pa zopet ni tako.

Namreč, več kot je zavedanja manj je smisla. Bolj ko smo svobodni, manj smo ujeti v iskanje in definiranje smisla. Zavedanje je v bistvu svoboda od lovljenja smisla našega razuma. Zavedanje je osvobajanje našega notranjega Bit-ja od zavedanja sebe kot izključno delujočega razuma. Svoboda od razumskega sebe. Svoboda našega naravnega uma od naučenega raz-uma. Osvobajanje od mehanike delovanja našega razuma, ki določa našo osebnost –ego. Raz-um je ego. Če dobro pomislimo, je tisto kar menimo da je smisel, samo kupček naših miselnih vzorcev in prepričanj, ki jih piše naš ego. Iskanje smisla je samo naše oprijemanje praznine nedoumljivega.

Svoboda je praznina. Praznina izza odzivnosti našega razuma. Naš naravni um je v svoji temeljni naravi svoboden. Svoboden je, ker je prazen. Takrat je eno z temeljno-absolutno resničnostjo. Absolutna resničnost je svoboda vseh možnosti, ki se zgodijo v praznini tega trenutka. Če se praznine ne skušamo oprijeti s smislom, nas ta blagoslovi in razsvetli z občutkom svobode. Čim skušamo to praznino napolniti z vsebino smisla se ujamemo v relativno resničnost-iluzijo našega razuma.

Druga beseda, ki jo uporabljamo za praznino je brezpogojna ljubezen. Je ljubezen, ki je svobodna od smisla našega jaz-a. V svobodnem umu praznino občutimo kot Ljubezen in sočutje.

Nimam ravno veliko pojma o računalništvu, pa bom vseeno skušal narediti primerjavo.
Nov, prazen računalnik je svoboden smisla, dokler mu ne naložimo razne operacijske sisteme.
Potem um postane raz-um. Glede na naše potrebe računalniku določimo smisel, na podlagi katerega potem po stalno določeni mehaniki obdeluje podatke.
Iz prakse vemo, kaj se zgodi ko je tega nalaganja vedno več. Kljub vsej skrbi in stalnemu posodabljanju, sčasoma postane računalnik preobremenjen in počasen. V želji da bi izkoristili njegovo zmogljivost, postane ujetnik svojega smisla-iluzije, oziroma ukvarjanja samega s seboj.

Zavedanje o katerem govorimo pa je spoznanje, da lahko na nek način ohranimo svobodo praznega računalnika. Spoznanje, da njegova potencialna zmogljivost ni samo brezsmiselno pasivna. Spoznanje, da v svoji praznosti dela najbolj jasno in najhitreje. Da si vse operacijske sisteme, ki jih potrebujemo v danem trenutku, z bliskovito hitrostjo lahko izposodimo in naložimo iz nekega oddaljenega strežnika modrosti. Izbere ga naša intuicija. In ravno tako lahko potem vse sisteme v trenutku tudi izbrišemo. Kakšna svoboda…

Edino v zavedanju te praznine absolutna resničnost ostane najbolj deviška. Stvari in dogodke vidimo najbolj jasno in take kot so.
Če recimo do nas pride nekakšen vonj, vklopimo operacijski sistem čutilo voha in vonj doživljamo v vsej njegovi deviškosti. V starem računalniku bi razum kot nor iskal po bazi spomina primerjave in izvore te vonjave. Na vsak način bi vonju hotel dati ime in nalepko. In ko bi bil tako zaposlen z obdelavo podatkov, bi deviškost vonja splavala po vodi.

Ko recimo srečamo bivšega šefa, ki nam je dal odpoved, vklopimo operacijski sistem čutilo vida. In namesto, da bi ga doživljali kot vsako drugo bitje, ki je enkratno v danem trenutku, prične naš stari računalnik primerjati sliko šefa z vsem mogočim kar je shranjeno v naši glavi in to sproži stara čustva in zamere. In ne glede na to, kaj nam je bilo deviškega v tistem trenutku namenjenega, je to za nas splavalo po vodi.

Če se recimo »ukvarjamo« z duhovnostjo, so vsa naša čutila usmerjena v iskanje in prepoznavanje višjega smisla. Ujeti v iskanje svetih trenutkov spregledamo, da so vsi trenutki enako sveti, samo naša slepota jih oropa deviškosti. Če recimo na našo okensko polico sede ptica, prične naš stari računalnik takoj iskati v tem nekakšno posebno sporočilo ali sveto znamenje. Preplavi nas navdušenje. Počutimo se izbrani in ptici se želimo približati. Morda ji ponudimo roko. In ptica odleti. In z njo odleti tudi njena deviškost. Morda niti opazili nismo kakšne barve je bila.

V bistvu sta bili dve ptici istočasno. Ena je sedla na okensko polico, druga pa v naš razum. Ena je bila ptica absolutne, druga pa naše relativne resničnosti-iluzije.
Le v umu, ki počiva v praznini brezpogojne ljubezni ptici postaneta eno. Ko sede ptica v razsvetljen um, sede v zavedanje brezpogojne ljubezni. To je radost srečanja, ki ga ne zmoti noben pridevnik svetosti iz starega računalnika. In ko ptica odleti, um ostane prazen in odprt. Odprt za vse možnosti in ne išče nove ptice...