|  Mislim, da ni človeka na širnem svetu, ki globoko v srcu ne bi imel želje po sreči. Če že nima te želje, pa ima vsaj željo, da bi imel to željo. Millenium ali po naše Tisočletno kraljestvo, je ena od možnosti za našo srečo. Problem je morda v tem, da je treba ta milenium dočakati.
Če se ozremo samo nekaj let nazaj, lahko vidimo, kaj vse se je dogajalo po svetu okrog leta 2000. Nekateri so si delali podzemna skladišča hrane in pijače. Drugi so delali množične samomore, tretji so delali teroristične akcije, četrti so hoteli seksati sevprek, ker so mislili, da bo leta 2000 pač vse drugače ali pa bo vsega konec. Tudi sam sem upal, da se bo zame začelo morda bolj zanimivo življenje.
Novo leto 2000 sem dočakal na Markovem trgu, v Benetkah, kjer sem nekako še čutil čase Marca Pola in podobnih pustolovcev. Ko je bila ura polnoči, sem bil ves na trnih. Zgodil se je velik ognjemet, zgodila se je velika gneča. Postalo mi je slabo. Megleno sem videl ljubljene osebe, ki so bile z menoj. Množica nas je nosila kot divja reka, ki se hoče izliti v morje. Z veliko hitrostjo smo se približevali robu pomola.
Mislil sem, da je konec z nami. Začel sem bruhati kot vulkan. Jasno in glasno. Naenkrat smo imeli okrog sebe prostora za velik avto. Kar nisem mogel verjeti. Takoj se mi je vrnilo upanje. Bil sem srečen, da so ljudje kljub pričakovanju konca sveta, bili še toliko nečimerni, da so se bali za svoja lepa obuvala in oblačila. No, slutil pa sem tudi, da je tisočletno kraljestvo še kar daleč.
V judovski in krščanski tradiciji so zelo različna gledanja na milenij. Judje gledajo tisočletno kraljestvo na zemlji nekako bolj materijalno. Ljudje naj bi imeli v tem času obilje materijalnih dobrin in užitkov. Krščanski milenarizem povdarja bolj duhovne dobrine, duhovni napredek človeka in kvaliteto medsebojnih odnosov.
V Stari zavezi je prerok Izaija, ki je nekako ves prežet z mislijo na kraljestvo miru in ljubezni. Njega imajo celo krščanski teologi za utopista. Mnogi ne morejo verjeti, da bi se celo vse živali tako lepo med sabo razumele. Toda, pustimo času čas in se pustimo presenetiti.
Milenarizem je najbolje uspeval do 3.stoletja. Nato je počasi šel v pozabo. Bili so celo časi, ko si lahko bil razglašen za heretika, ča si verjel v tisočletno kraljestvo. Moderna katoliška cerkev se ne ukvarja preveč s tem vprašanjem. Nekako ignorira to vprašanje, ampak tudi ne obsoja milenaristov.
V krščanski zgodovini je bil najbolj jasen zagovornik milenarizma Irenej Lyonski. Skliceval se je na izjave Papija Hierapolskega, ki je prejel ta nauk od apostola Janeza, ki je bil Jezusov učenec. Za Ireneja je milenij zadnja etapa zgodovine odrešenja. Zgodovina odrešenja se postopoma razvija.
Lahko bi rekli, da gre za božjo pedagogiko. Milenij je zadnja etapa, v kateri se bo človek (človeško meso) pripravil na sprejem nerazpadljivosti, ki izhaja iz gledanja Boga. Glavno vprašanje, ki nas lahko muči pri vsem tem je: Kdaj se bo zgodil ta milenij?
Ali bo to pred sodnim dnem? Ali bo to po sodnem dnevu? Če prebiramo Janezovo Razodetje, si lahko mislimo, da bo Jezus še dvakrat prišel. Prvič, da uniči antikrista in bo nato kraljeval na zemlji tisoč let, drugič pa, da bo sodil žive in mrtve. Na tem mestu resnično pozivam vse bralce, ki imajo kaj pojma o tem, da se oglasijo.
Že v knjigi preroka Danijela je pisano, da se bo znanje o teh stvareh pomnožilo, ko se bo njihov čas približal. Ob koncu bi dejal, da kljub zamegljenosti teh stvari, črpam iz njih moč za svoj vsakdanjik. Te stvari so tako čudovite. Sploh me ne moti, če vse skupaj meji na znanstveno fantastiko. Na koncu predora mora biti luč, če ne to ni pravi predor. |
Rubrike
Vemo namreč tole: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile roke in je večna. Zato tudi v tem svojem stanju vzdihujemo in si želimo kar povrh obleči svoje bivališče, ki je iz nebes, seveda le, če se izkažemo, da nismo goli, ko se slečemo. Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in teži nas, ker se ne bi radi slekli, ampak bi se radi oblekli kar povrh, tako da bi življenje použilo to, kar je umrljivo. Tisti pa, ki nas je za to pripravil, je Bog, ki nam je dal poroštvo Duha. Zato smo vedno pogumni, čeprav vemo, da smo zdoma in daleč od Gospoda, dokler smo doma v tem telesu, saj v veri hodimo in ne v gledanju. Vendar smo pogumni in zadovoljni s tem, da se bomo izselili iz telesa in se priselili h Gospodu. Zato si tudi prizadevamo, da bi mu bili všeč, bodisi da smo priseljeni v telesu bodisi da smo izseljeni. Vsi se bomo namreč morali pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo.
Torej se trudimo dokler živimo v dejanjih in mislih vsekakor pa v srcu z ljubeznijo, katero nam milostno podarja ljubi Bog.
Ker torej vemo, kaj je strah Gospodov, skušamo ljudi prepričevati, za Boga pa smo razvidni in upamo, da smo razvidni tudi za vašo vest. S tem se vam nočemo ponovno priporočati, marveč vam ponujamo priložnost, da boste lahko ponosni na nas, tako da boste imeli kaj odgovoriti tistim, ki so ponosni le na zunaj, v srcu pa ne. Če smo namreč povsem iz sebe, smo zaradi Boga, če pa smo pri pameti, smo zaradi vas. Kristusova ljubezen nas stiska, saj smo presodili takole: eden je umrl za vse in zato so umrli vsi. Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in bil obujen.
Zato odslej nikogar več ne poznamo po mesu. Čeprav smo Kristusa poznali po mesu, ga zdaj ne poznamo več tako. Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave, namreč to, da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom. Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.
Po srcu spoznavamo kdo je kdo v srcu. Vsaj men se to zdi simpl, ko argo župa.
Kar pa zadeva prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo združitev z njim, vas prosimo, bratje, da se ne pustite takoj zbegati v umu in vznemiriti ne po kakšnem duhu ne od besede ne od kakega pisma, kakor da je to od nas, češ da je Gospodov dan že nastopil. Naj vas nihče ne vara na kakršen koli način. Kajti prej mora priti odpad in se razodeti človek nepostavnosti, sin pogube.
Ta se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje češčenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, da je Bog. Se ne spominjate, da sem vam pravil te reči, ko sem bil še pri vas? Veste pa tudi, kaj ga zdaj zadržuje, da se ne more razodeti pred časom.
Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu; treba je samo, da se umakne on, ki zadržuje. In tedaj se bo razodel nepostavnež, ki ga bo Gospod Jezus usmrtil z dihom svojih ust in ga uničil z veličastjem svojega prihoda. Nepostavnežev prihod bo v skladu s satanovim delovanjem in se bo kazal z vso močjo, z znamenji in lažnimi čudeži. Z vsakovrstnim krivičnim zapeljevanjem se bo predstavljal tistim, ki gredo v pogubo, ker niso sprejeli ljubezni do resnice, da bi bili rešeni. Zato jim Bog pošilja delovanje blodnjave, da verjamejo láži: tako bodo obsojeni vsi, ki niso verjeli resnici, temveč so pritrjevali krivičnosti.
Ljubezen ljubi. Poljubček bo razvodenil zlo v srcu.
Med ljudstvom pa so nastopili tudi lažni preroki, kakor bodo tudi med vami lažni učitelji, ki bodo skrivaj uvajali pogubne ločíne. Celo Gospodarja, ki jih je odkupil, bodo tajili. S tem si bodo tudi nakopavali naglo pogubo. In mnogi bodo sledili njihovim razuzdanostim in po njihovi krivdi se bo preklinjala pot resnice. Zaradi svoje lakomnosti vas bodo izkoriščali z izmišljenimi besedami.
Toda obsodba nad njimi že davno ne počiva in njihova poguba ne dremlje.
Bog še angelom, ki so storili greh, ni prizanesel, temveč jih je strmoglavil v podzemlje in jih dal v verige mračnega brezna, da bodo zastraženi do sodbe. Tudi davnemu svetu ni prizanesel. Obvaroval pa je Noeta, enega od osmih, glasnika pravičnosti, ko je poslal potop na svet brezbožnih. Tudi mesti Sódomo in Gomóro je obsodil na uničenje in ju upepelil ter s tem postavil za svarilo prihodnjim brezbožnežem. Rešil pa je pravičnega Lota, ki ga je bolelo razuzdano življenje pokvarjencev. Zaradi njihovih nepostavnih del, ki jih je – ker je živel med njimi – gledal in poslušal iz dneva v dan, se je njegova pravična duša mučila. Gospod namreč zna globoko pobožne rešiti iz preizkušnje, krivične pa prihraniti za dan sodbe, da jih kaznuje, zlasti tiste, ki tekajo za mesom v želji po skrunjenju in prezirajo gospostvo.
Aha, m kot Maribor. Joj, kar strah me je ampak pobožni bodo baje rešeni. Upam, da prav verjamem.
Ti predrzni svojeglavci niti pred veličastvi ne trepečejo, ampak jih sramotijo. Pa vendar angeli, ki jih po moči in sili prekašajo, ne tožijo pred Gospodom s preklinjanjem. Ti svojeglavci, podobni brezumnim živalim, ki so že po naravi rojene zato, da jih lovijo in pobijajo, pa preklinjajo tisto, česar ne poznajo. Zato jih bo njihova lastna pokvarjenost uničila, za krivičnost pa bodo prejeli plačilo. V užitek jim je nasladnost pri polnem dnevu. Madeži in graje so: naslajajo se v svojih prevarah, ko se z vami razkošno gostijo. Njihove oči so polne prešuštva in nikoli ne prenehajo z grehom.
Zvabljajo neutrjene duše, srce jim je izurjeno za lakomnost, otroci prekletstva so.
Zapustili so pravo pot in zablodili. Stopili so na pot Beórjevega sina Bileáma, ki je vzljubil krivičen zaslužek, a je bil zaradi svoje protipostavnosti posvarjen; vprežna živina, ki je spregovorila s človeškim glasom, je preprečila prerokovo norost.
To so presahli studenci in oblaki, ki jih goni burja. Zanje je prihranjena črna tema. Govorijo napihnjene in prazne besede in z razuzdanimi poželenji mesa zvabljajo take, ki so se komaj izmaknili ljudem, ki živijo v zablodi.
Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti.
Kajti človek je suženj tega, čemur podleže.
Če se namreč tisti, ki so po spoznanju našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa zbežali pred omadeževanostjo sveta, spet zapletejo vanjo in ji podležejo, so končno na slabšem kakor na začetku. Za take bi bilo bolje, če ne bi spoznali poti pravičnosti, kakor pa da so jo spoznali, a so se kljub temu obrnili proč od svete zapovedi, ki jim je bila izročena. Take doleti, kar pove resničen pregovor:
Pes se vrne k lastnemu izbljuvku,
in:
Svinja se okopa, pa se spet valja v blatni luži.
Le kateri krščan se je odvrnil od krščanske vere? Le taki, ki niti ni verjel v krščansko vero.
Z pravim spoznanjem ljubiš pravo spoznanje.
Otroci, poslednja ura je in kakor ste slišali, da prihaja antikrist, je veliko antikristov že zdaj tu. Iz tega spoznavamo, da je poslednja ura. Odšli so od nas, a niso bili od nas. Ko bi namreč bili od nas, bi ostali z nami, a niso, da bi se razkrilo, da niso vsi od nas. Vi pa imate maziljenje od Svetega in vsi to veste. Ne pišem vam, ker bi ne poznali resnice, ampak prav zato, ker jo poznate in veste, da nobena laž ni iz resnice. Kdo je lažnivec, če ne tisti, ki zanika, da je Jezus Mesija? Antikrist je tisti, ki zanika Očeta in Sina.
Kdor zanika Sina, tudi Očeta nima; kdor pa prizna Sina, ima tudi Očeta. V vas pa naj ostaja to, kar ste slišali od začetka. Če bo v vas ostalo to, kar ste slišali od začetka, boste tudi vi ostali v Sinu in Očetu. In obljuba, ki nam jo je dal sam, je večno življenje.
To vam pišem glede tistih, ki vas skušajo zapeljati. Kar pa zadeva vas: maziljenje, ki ste ga dobili od njega, ostaja v vas in zato ni treba, da vas kdo uči. Kakor vas njegovo maziljenje uči o vsem in je resnično in ni laž, tako ostajajte v njem, kakor vas je poučilo.
Hvala ljubi Bog za poučevanje. Se vnaprej priporočam še za naprej.
Ljubi Bog Vi vete kaj rabi tot, ki prosi Vas ljubi Bog.
Milenium.
Mile ni um, lahko pa si mil v umu kakor v srcu.
Nato sem videl zver, ki je vstajala iz morja. Imela je deset rogov in sedem glav, na rogovih deset diademov in na svojih glavah bogokletno ime. Zver, ki sem jo videl, je bila podobna panterju: noge je imela kakor medved, gobec pa kakor lev. Zmaj ji je dal svojo moč, svoj prestol in veliko oblast. Ena od njenih glav je bila videti ranjena na smrt, a njena smrtna rana se je pozdravila. Vsa zemlja je šla polna začudenja za zverjo. Ljudje so molili zmaja, ker je dal oblast zvéri, molili so tudi zver in govorili:
Kdo je podoben zvéri in kdo se more bojevati z njo?
Zvéri so bila dana usta, s katerimi je govorila objestnosti in bogokletstva. Dana ji je bila oblast, da to počenja dvainštirideset mesecev. Odprla je usta, da je preklinjala Boga: preklinjala je njegovo ime, njegovo bivališče in tiste, ki prebivajo v nebesih. Dopuščeno ji je bilo, da je začela vojno s svetimi in jih premagala. Dana ji je bila oblast nad vsakim rodom, ljudstvom, jezikom in narodom.
Zver bodo molili vsi prebivalci zemlje, katerih imena že od začetka sveta niso vpisana v knjigo življenja Jagnjeta, ki je bilo zaklano.
Če ima kdo uho, naj prisluhne!
Če je komu namenjeno ujetništvo,
pojde v ujetništvo.
Če mora kdo umreti od meča,
bo umrl od meča.
V tem je stanovitnost in vera svetih.
Besede iz srca so misel iz uma, kakšen si v umu takšen si v srcu.
Enovit. Cel se predaš, telo in um kakor srce.
Nato sem videl drugo zver, ki se je vzdigovala iz zemlje: imela je dva rogova, podobna jagnjetovim, govorila pa je kakor zmaj. Ta je izvajala vso oblast prve zveri v njeni navzočnosti in priganjala zemljo in njene prebivalce, naj molijo prvo zver, ki se ji je bila smrtna rana pozdravila. Delala je velika znamenja, tako da je celo vpričo ljudi priklicala ogenj z neba. Zaradi teh znamenj, ki jih je bilo dano delati vpričo zveri, je zavajala prebivalce zemlje. Prebivalcem zemlje je namreč rekla, naj postavijo podobo zverí, ki je bila ranjena z mečem, pa je potem oživela. Dano ji je bilo tudi oživiti podobo zverí, tako da je podoba celo spregovorila in dala pobiti vse, ki podobe zverí niso molili. Dosegla je, da so si vsi, mali in véliki, bogati in reveži, svobodni in sužnji, morali dati vtisniti na desnico ali na čelo žig. Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig, se pravi ime zveri ali število njenega imena. Tu je modrost. Kdor ima um, naj izračuna število zveri: je namreč število človeka. To število pa je šeststo šestinšestdeset.
Le kdo je podoba zveri? Mogoče človek, ki si želi čaščenja kot kralj, predsednik al papež?
Al mogoče zver v človeku direktno v srcu?
Ogromno ljudi nima zaposlitve, nimajo priložnosti za preživljanje, nimajo možnosti živet, ker ostali hočejo uživat. So se sprijaznili in so v srcu ponižni, kar bo pač bo.
Ljubi Bog naj vodi preživetje ponižnih do preživetja življenja, da bodo povišani v ljubezni.
Nimajo označbe 666.
Nato sem videl drugega angela, ki je letel po sredi neba in je imel večni evangelij, da ga oznani prebivalcem zemlje in vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu. Z močnim glasom je rekel:
Bojte se Boga in izkažite mu čast, kajti prišla je ura njegove sodbe. Molíte njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke vodá!
Za njim je prišel še drugi angel in rekel:
Padel je, padel véliki Babilon, ki je vsem narodom dal piti vino svojega pobesnelega vlačugarstva.
Za njima je prišel še tretji angel in govoril z močnim glasom:
Če kdo moli zver in njeno podobo in sprejme na čelo ali na roko žig, bo tudi sam pil od vina Božjega srda, namešanega nemešanega v čaši njegove jeze: z ognjem in žveplom bo mučen vpričo svetih angelov in vpričo Jagnjeta. Dim od njihovega mučenja se bo vzdigoval na veke vekov. Ne podnevi ne ponoči ne bo oddiha za tiste, ki molijo zver in njeno podobo ter sprejemajo žig z njenim imenom. Tu je stanovitnost svetih, ki se držijo Božjih zapovedi in vere v Jezusa.
Nato sem zaslišal glas iz nebes, ki je rekel:
Zapiši: Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Da, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; kajti njihova dela gredo z njimi.
Ljubi bližnjega kakor samega sebe. Ljubi vse.
Tedaj je pristopil eden izmed sedmih angelov, ki so imeli sedem čaš, in spregovoril z mano: Pridi, da ti pokažem sodbo nad véliko vlačugo, ki sedi nad mnogimi vodami. Z njo so se vlačugali kralji zemlje, prebivalci zemlje pa so se upijanjali z vinom njenega vlačugarstva. Angel me je odnesel v duhu v puščavo. Tam sem videl žensko, kako je sedela na škrlatni zvéri, ki je bila popisana z bogokletnimi imeni in je imela sedem glav in deset rogov. Ženska je bila oblečena v bager in v škrlat in bleščeče okrašena z zlatom, z dragimi kamni in z biseri, v roki pa je držala zlato čašo, polno gnusob in nečistosti svojega vlačugarstva. Na čelu je imela napisano ime, ki je bilo skrivnost: Véliki Babilon, mati vseh vlačug in gnusob na zemlji. Videl sem, da je ženska pijana od krvi svetih in od krvi Jezusovih pričevalcev.
Ko sem jo zagledal, sem se silno začudil. Angel pa mi je rekel: Zakaj si se začudil? Razložil ti bom skrivnost ženske in zveri, ki jo nosi in ima sedem glav in deset rogov. Zver, ki si jo videl, je bila, a je ni, vzdignila se bo iz brezna, a pojde v pogubo. Prebivalci zemlje, katerih ime vse od začetka sveta ni vpisano v knjigo življenja, se bodo začudili, ko bodo videli, da je zver bila, pa je ni, in da bo prišla. Tukaj je um, ki ima modrost. Sedem glav je sedem gorá, na katerih sedi ženska. In je tudi sedem kraljev. Pet jih je padlo, eden je, drugi še ni prišel. Ko pa pride, bo smel ostati le malo časa. Zver, ki je bila, a je ni, je hkrati osmi in eden izmed sedmih, a pojde v pogubo. Deset rogov, ki si jih videl, je deset kraljev. Ti še niso dobili kraljestva, ampak bodo dobili kraljevsko oblast za eno uro skupaj z zverjo. Ti so enodušni in izročajo svojo moč in svojo oblast zvéri. Ti se bodo bojevali z Jagnjetom, a Jagnje jih bo premagalo, ker je Gospod gospodov in Kralj kraljev, in z njim vred tisti, ki so poklicani, izvoljeni in zvesti.
Rekel mi je še: Vode, ki si jih videl, kjer sedi vlačuga, pomenijo ljudstva in množice, narode in jezike. Deseteri rogovi, ki si jih videl, in zver, ti bodo vlačugo sovražili: opustošili jo bodo in slekli, požrli njeno meso in jo sežgali v ognju. Kajti Bog jim je vsadil v srce, da uresničijo njegovo misel, se združijo v eni misli in izročijo svojo kraljevsko oblast zvéri, dokler se ne uresničijo Božje besede. Ženska, ki si jo videl, pa je veliko mesto, ki kraljuje nad kralji zemlje.
Spominja malce na inkvizicijo, spominja tud na vse, ki ljubijo zlo z zlim srcem.
Zatem sem videl drugega angela, ki se je spuščal z neba z veliko oblastjo: zemlja se je razsvetlila od njegovega sijaja. Z močnim glasom je zaklical:
Padel je, padel véliki Babilon
in postal bivališče demonov,
pribežališče vseh nečistih duhov,
pribežališče vseh nečistih ptic,
in pribežališče vseh živali, ki so nečiste in mrzke,
ker so vsi narodi pili od vina
njegovega pobesnelega vlačugarstva,
kralji zemlje so se vlačugali z njim
in trgovci zemlje so obogateli od njegovega silnega razkošja.
Nato sem z neba zaslišal drug glas, ki je rekel:
Pojdi iz njega, ljudstvo moje,
da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih
in da te ne prizadenejo
njegove nadloge!
Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba
in Bog se je spomnil njegovih krivic.
Izplačajte ga, kakor je sam izplačal,
in povrnite mu dvojno po njegovih delih.
Dvojno mu nalijte v čašo, v katero je sam nalival.
Kolikor si je privoščil sijaja in naslad,
toliko muk in bridkosti mu prizadenite.
Zakaj v svojem srcu pravi:
Sedim kakor kraljica,
nisem vdova
in ne bom okusila bridkosti.
Zaradi tega bodo v enem samem dnevu prišle nadenj nadloge:
smrt, žalost in lakota,
in bo sežgan v ognju.
Zakaj mogočen Gospod je Bog, ki ga je sodil.
Kralji zemlje, ki so se vlačugali in naslajali z njim, bodo jokali in žalovali za njim, ko bodo videli dim njegovega požara. Od daleč bodo stali iz strahu pred njegovimi mukami in vpili:
Gorje, gorje, véliko mesto,
Babilon, mogočno mesto,
zakaj v eni uri je prišla tvoja obsodba!
Tudi trgovci zemlje jokajo in žalujejo za njim, ker nihče ne kupuje več njihovega blaga: blaga iz zlata, srebra, dragih kamnov, biserov, tančice, bagra, svile in škrlata; pa vsakovrstnega dišečega lesa, vsakovrstnega orodja iz slonovine, vsakovrstnega orodja iz najdražjega lesa, brona, železa in marmorja; pa cimeta in balzama, dišav, mire in kadila, vina in olja, najboljše moke in žita, goveda in ovc, konj in voz, sužnjev in človeških življenj.
Sadeži, ki jih je želela tvoja duša,
so izginili,
ves sijaj in ves blesk
je odpadel od tebe
in nikoli več ga ne bodo našli.
Trgovci, ki prekupčujejo s tem blagom in ki so obogateli od tega mesta, bodo iz strahu pred njegovimi mukami stali od daleč, jokali in žalovali ter govorili:
Gorje, gorje, véliko mesto,
ki si bilo oblečeno v tančico,
v bager in škrlat,
bleščeče okrašeno z zlatom,
z dragimi kamni in biseri,
zakaj v eni uri je bilo opustošeno tolikšno bogastvo!
Vsi krmarji, vsi, ki plovejo iz kraja v kraj, vsi pomorščaki in vsi, ki so zaposleni na morju, so stali od daleč ter vpili, ko so videli dim njegovega požara, rekoč: Katero mesto je bilo podobno temu velikanskemu mestu? Glavo so si potresli s prahom ter vpili, jokali in tožili, rekoč:
Gorje, gorje, véliko mesto,
od katerega razkošja
so obogateli vsi, ki so imeli ladje na morju,
zakaj v eni uri je bilo opustošeno!
Razveselite se nad tem mestom, nebesa,
sveti, apostoli in preroki,
ker je Bog uresničil nad njim vašo sodbo!
Na 11. september me asocira. Veliko mesto, bogastvo napuha, znano vsem mestom.
Na en lep sončen dan, v eni urci opustošen napuh bogatih.
V zgradbi so bili ljudje različnih veroizpovedi od katolikov, protestantov, muslimanov, ateistov.
Ljudje z ljubeznijo v srcu so se rešili v ljubezen.
Ljubi Bog ljubi na način, ki človeku ni doumljiv.
Tedaj je silen angel vzdignil kamen, velik kakor mlinski kamen, in ga zagnal v morje, rekoč:
S takšnim zamahom bo vržen
Babilon, véliko mesto,
in ga ne bo več najti.
V tebi se ne bo več slišal
glas harfistov in godcev,
piskačev in trobentačev.
V tebi se ne bo našel več
noben obrtnik kakršne koli stroke.
V tebi se ne bo več slišal
glas mlina.
V tebi ne bo več svetila
luč svetilke.
V tebi se ne bo več slišal
glas ženina in neveste.
Zakaj tvoji trgovci so bili velikaši zemlje
in tvoje čarovnije so zapeljale vse narode.
V njem se je našla kri prerokov in svetih
ter vseh, ki so bili umorjeni na zemlji.«
Dobra prispodoba, po cunamiju so bili izbrisani, težko jih je bilo za najt.
Do sem so le prispodobice.
Stvarno brisanje bo brisanje stvarnosti kot take kot jo sedaj poznamo.
Stvarnost stvarno deluje in stvarnost počasi odpira vrata pravi stvarnosti.
Ljubi Bog prihaja!
Zatem sem zaslišal kakor močen glas velike množice v nebesih, ki je klicala:
Aleluja!
Rešitev, slava in moč je v našem Bogu,
zakaj njegove sodbe so resnične in pravične.
Obsodil je véliko vlačugo,
ki je pokvarila zemljo s svojim vlačugarstvom,
in maščeval nad njo kri svojih služabnikov.
In drugič so zaklicali:
Aleluja!
Njen dim se vzdiguje na veke vekov!
Tedaj je štiriindvajset starešin in četvero živih bitij padlo na obraz in molilo Boga, ki je sedèl na prestolu, rekoč:
Amen. Aleluja!
Kdor prosi ta prejme.
Prosili ste in prejeli boste kar ste prosili v srcu.
Od prestola pa je prišel glas in rekel:
Hvalíte našega Boga
vsi njegovi služabniki,
vi, ki se ga bojite,
mali in veliki!
Potem sem zaslišal kakor glas velike množice, podoben glasu mnogih vodá in glasu silnih gromov, ki so govorili:
Aleluja!
Zakaj Gospod, naš Bog, vladar vsega,
je začel kraljevati.
Veselimo se in radujmo
ter mu izkažimo čast,
zakaj prišla je Jagnjetova svatba
in njegova nevesta se je pripravila.
Dana ji je bila obleka
iz čiste in bleščeče tančice.
Tančica so namreč pravična dela svetih.
In rekel mi je: Zapiši:
Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo poročno gostijo!
Rekel mi je še:
To so resnične Božje besede.
Tedaj sem padel k njegovim nogam, da bi ga molil. Pa mi je rekel:
Nikar! Služabnik sem kakor ti in tvoji bratje, ki ohranjajo Jezusovo pričevanje. Boga môli! Jezusovo pričevanje je namreč duh preroštva.
Prosim Vas ljubi Bog in se zahvaljujem Vam ljubi Bog, da lahko molim z Vašo ljubeznijo Vam ljubi Bog.
Ukaz, ljubi.
Z ljubeznijo v srcu izpolnjujem vaš ljubi ukaz ljubi Bog.
Le v katerem času živimo?
Moderna dob, uf, te pa je treba pazit že od totega momenta dalje, da ni zadnji momentek lajfa.
Nato sem videl nebo odprto in prikazal se je bel konj. Ta, ki ga je jezdil, se imenuje Zvesti in Resnični. Ta pravično razsoja in se bojuje. Oči so mu kakor ognjen plamen in na glavi nosi veliko diademov; napisano pa ima ime, ki ga ne pozna nihče, le on sam. Ogrnjen je v plašč, ki je bil namočen v krvi. Ime mu je Božja Beseda. Na belih konjih mu sledijo nebeške vojske, oblečene v belo in čisto tančico. Iz ust mu sega oster meč, da z njim udari po narodih. Pasel jih bo z železno palico in tlačil stiskalnico z vinom srdite jeze Boga, vladarja vsega. Na plašču in na boku pa ima napisano ime: Kralj kraljev in Gospod gospodov.
Jezus Kristus, le kdo je to?
Nato sem videl angela, ki je stal na soncu. Z močnim glasom je zaklical vsem pticam, ki letajo sredi neba: Zgrnite se semle na veliko Božjo pojedino, da boste jedli meso kraljev in meso poveljnikov, meso junakov in meso konj in njihovih jezdecev, meso vseh, svobodnjakov in sužnjev, malih in velikih! Tedaj sem videl zver ter kralje zemlje in njihove vojske, zbrane, da se spopadejo z njim, ki je jezdil konja, in z njegovo vojsko. Toda zver je bila zajeta in z njo vred lažni prerok, ki je delal znamenja v njeni navzočnosti: z njimi je zapeljal tiste, ki so sprejeli žig zveri in molili njeno podobo. Oba sta bila živa vržena v ognjeno jezero, v katerem gori žveplo. Vse druge pa je pobil meč, ki je prihajal iz ust jezdeca na konju, in vse ptice so se nažrle njihovega mesa.
Ni se treba bat, to se bo zgodilo v momentu, ki je za ta moment določen.
V prihajajočem momentu,
Moment minus moment je moment bližje momentu, ki ga pričakujem momentalno v srcu nonstop.
Nato sem videl angela, ki se je spuščal z neba. V roki je držal ključ k breznu in veliko verigo. Ugnal je zmaja, staro kačo, to je hudiča in satana, in ga zvezal za tisoč let. Nato ga je vrgel v brezno, ga tam zaklenil in zapečatil nad njim, da ne bi več zapeljeval narodov, dokler se ne dopolni tisoč let. Potem mora biti za nekaj časa odvezan.
Nato sem videl prestole: tistim, ki so sedli nanje, je bila dana oblast, da so sodili. Videl sem duše tistih, ki so bili obglavljeni zaradi Jezusovega pričevanja in zaradi Božje besede. Videl sem vse tiste, ki niso molili zveri in njene podobe in si niso vtisnili na čelo in na roko njenega žiga. Oživeli so in kraljevali s Kristusom tisoč let. Drugi mrtvi pa niso oživeli, dokler se ni dopolnilo tisoč let. To je prvo vstajenje. Blažen in svet, kdor ima delež pri prvem vstajenju! Nad takimi druga smrt nima nobene oblasti, ampak bodo postali Božji in Kristusovi duhovniki ter bodo kraljevali z njim tisoč let.
Jezus Kristus pride, spoznali ga bodo vsi, vsi bodo spoznali spoznanje, da je Jezus Kristus z njimi.
Tisoč let življenja v spoznanju, da Jezus Kristus z njimi živi.
Ko pa se dopolni tisoč let, bo satan izpuščen iz svoje ječe. Stopil bo na plan, da bi zapeljal narode, ki so na štirih vogalih zemlje, Goga in Magóga, ter jih zbral na vojsko. Njih število bo, kakor je peska ob morju. Šli so v napad po zemeljski širjavi ter obkolili tabor svetih in ljubljeno mesto. A z neba je padel ogenj in jih použil. Hudič pa, ki jih je zapeljal, je bil vržen v jezero z ognjem in žveplom, kjer sta tudi zver in lažni prerok. Tam bodo mučeni podnevi in ponoči na veke vekov.
Temu se reče, vsak se še lahko skesa v srcu kdor se še ni, čas za zadnje spokorjenje bo na voljo ampak al pomaga čas človeku al ljubezen?
Kdo se lahko poboljša sam?
Komu lahko ljubi Bog pomaga?
Vsem ljudem.
Prosite in prejeli boste milost.
Zatem sem videl velik bel prestol in njega, ki je sedèl na njem. Zemlja in nebo sta pobegnila izpred njegovega obličja in zanju ni bilo prostora. Nato sem videl umrle, velike in majhne, kako stojijo pred prestolom. In odprle so se knjige. Odprla pa se je tudi druga knjiga: knjiga življenja. Umrli so bili sojeni po tem, kar je bilo napisano v knjigah, po svojih delih. Morje je vrnilo mrtve, ki so bili v njem. Tudi smrt in podzemlje sta vrnila mrtve, ki sta jih hranila. In vsak je bil sojen po svojih delih. Nato sta bila smrt in podzemlje vržena v ognjeno jezero. To je druga smrt, ognjeno jezero. In če koga niso našli zapisanega v knjigi življenja, je bil vržen v ognjeno jezero.
Dokončna obsodba zla v srcu.
Ljubi Bog, vse bo pobegnilo pred vami, celotno vesolje.
Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel:
Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.
Tisti, ki je sedin na prestolu, pa je rekel:
Glej, vse delam novo!
Rekel je tudi: Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!
Nato mi je rekel: Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin. Toda strahopetci in neverniki, pokvarjenci in ubijalci, nečistniki in čarovniki, malikovalci in vsi lažnivci bodo dobili svoj delež v jezeru gorečega žvepla. To je druga smrt.
Ljubi Bog Vi vete al ljubim.
Zatem je prišel eden izmed sedmih angelov, ki so držali sedem čaš, napolnjenih s sedmimi poslednjimi nadlogami, in mi je spregovoril:
Pridi, da ti pokažem zaročenko, Jagnjetovo nevesto!
Nato me je angel v duhu odnesel na veliko in visoko goro ter mi pokazal sveto mesto Jeruzalem, ki je prihajalo z neba od Boga in je imelo Božje veličastvo. Njegov sijaj je bil podoben najdražjemu kamnu, kamnu, kakor je kristalni jaspis. Mesto je imelo veliko in visoko obzidje, v njem je bilo dvanajst vrat, na vratih je bilo dvanajst angelov in na njem so bila napisana imena, ki so imena dvanajstih rodov Izraelovih sinov. Troje vrat je gledalo proti vzhodu, troje vrat proti severu, troje vrat proti jugu in troje vrat proti zahodu. Obzidje mesta je slonelo na dvanajstih temeljnih kamnih, na njih pa je bilo dvanajst imen dvanajstih Jagnjetovih apostolov.
Tisti, ki je govoril z mano, je imel merilo, zlato trstiko, da bi izmeril mesto, njegova vrata in njegovo obzidje. Mesto je bilo zidano na štiri vogale in njegova dolžina je bila tolikšna kakor njegova širina. Angel je s trstiko izmeril mesto: merilo je dvanajst tisoč stadijev. Njegova dolžina, širina in višina so bile enake. Izmeril mu je tudi obzidje: visoko je bilo sto štiriinštirideset komolcev. To je človeška mera, ki je tudi angelova. Gradivo mestnega obzidja je iz jaspisa, mesto pa iz suhega zlata, podobnega čistemu kristalu. Temelji mestnega obzidja so bili okrašeni z vsakovrstnim dragim kamenjem: prvi temeljni kamen je bil jaspis, drugi safir, tretji halkedon, četrti smaragd, peti sardoniks, šesti sardij, sedmi hrizolit, osmi beril, deveti topaz, deseti hrizopraz, enajsti hijacint, dvanajsti ametist. In dvanajst vrat je bilo dvanajst biserov: posamezna vrata so bila iz enega samega bisera. Cesta skozi mesto pa je bila iz suhega zlata kakor prosojen kristal.
Svetišča nisem videl v njem, kajti njegovo svetišče je Gospod, Bog, vladar vsega, in Jagnje. Mesto ne potrebuje ne sonca ne lune, da bi mu svetila, kajti razsvetljuje ga Božje veličastvo in njegov svetilnik je Jagnje. Narodi bodo stopali v njegovi svetlobi in kralji zemlje bodo prinašali vanj svoj sijaj. Njegova vrata se podnevi ne bodo nikdar zapirala, kajti tam noči ne bo. Vanj bodo prinašali slavo in čast narodov. Vanj ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki so vpisani v Jagnjetovi knjigi življenja.
Nato mi je pokazal reko žive vode, bleščečo kakor kristal, ki je izvirala od prestola Boga in Jagnjeta. Po sredi njegove ulice in na obeh straneh reke pa raste drevo življenja, ki dvanajstkrat rodi in daje svoj sad vsak mesec. Listje tega drevesa je zdravilo narodom. Nobenega prekletstva ne bo več. V njem bo prestol Boga in Jagnjeta, ki mu bodo služili njegovi služabniki. Gledali bodo njegovo obličje in njegovo ime bo na njihovih čelih. Noči ne bo več in ne bodo potrebovali ne luči svetilke ne sončne luči, kajti razsvetljeval jih bo Gospod Bog in kraljevali bodo na veke vekov.
Verjamem, da bo zanimivo in vsekakor ljubeče.
Nato mi je rekel:
Te besede so zanesljive in resnične. Gospod, Bog preroških duhov, je poslal svojega angela, da bi pokazal svojim služabnikom, kar se mora vsak čas zgoditi.
Glej, pridem kmalu. Blagor mu, kdor ohrani preroške besede, ki so v tej knjigi!
Kmalu se približuje zato pride kmalu.
Ziher.
Jaz, Janez, sem tisti, ki je slišal in videl vse to. In ko sem slišal in videl, sem padel pred noge angelu, ki mi je vse to razkazal, da bi ga molil. Toda rekel mi je: Nikar! Služabnik sem, kakor ti in kakor tvoji bratje, preroki, in kakor tisti, ki ohranjajo besede te knjige: Boga môli!
Potem mi je rekel: Ne zapečati preroških besed, ki so v tej knjigi, kajti čas je blizu.
Kdor dela krivico, naj jo dela naprej, kdor je umazan, naj se omadežuje naprej, kdor je pravičen, naj vrši pravico naprej, in kdor je svet, naj se posvečuje naprej.
Vse kar dela človek dela iz srca.
Glej, pridem kmalu in z mano pride moje plačilo, da povrnem vsakomur po njegovem delu.
Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec.
Blagor njim, ki perejo svoja oblačila, da bi imeli pravico do drevesa življenja in da bi smeli stopiti skozi vrata v mesto. Zunaj pa ostanejo psi in čarovniki, nečistniki in ubijalci, malikovalci in vsi, ki ljubijo laž in jo uresničujejo!
Jaz, Jezus, sem poslal svojega angela, da bi vam pričeval o tem glede Cerkvá. Jaz sem Davidova korenina in rod, bleščeča jutranja zvezda.
In Duh in nevesta pravita: Pridi! In kdor posluša, naj reče: Pridi! In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja.
Vsakomur, ki posluša preroške besede, ki so v tej knjigi, izjavljam: če bi jim kdo kaj dodal, ga bo Bog udaril z nadlogami, ki so opisane v tej knjigi. Če pa bi kaj odvzel od besed, ki so v tej preroški knjigi, bo Bog odvzel njegov delež pri drevesu življenja in pri svetem mestu, ki sta opisani v tej knjigi.
Ta, ki pričuje za te reči, pravi:
Da, pridem kmalu.
Amen, pridi, Gospod Jezus!
Milost Gospoda Jezusa naj bo z vsemi!
Je kak je.
Verjamem pa, da je tak kak je.
Milenij?
Nimam pojma, ljubi Bog ve vse.
Malce uverture.
Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj. Naj bom torej jaz ali oni, takó oznanjamo in takó ste sprejeli vero.
Če se oznanja, da je bil Kristus obujen od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive Božje priče, ker smo proti Bogu pričali, češ da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil, če je res, da mrtvi ne morejo biti obujeni. Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.
Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali. Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti:
najprej kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu.
Nato bo dovršitev, ko bo kraljevanje izročil Bogu Očetu in uničil vsakršno poglavarstvo ter sleherno oblast in moč.
Kajti on mora kraljevati, dokler ne položi vseh sovražnikov pod njegove noge.
Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt, kajti vse je položil pod njegove noge. Ko pa pravi:
Vse je podvrženo, je jasno, da razen tistega, ki mu je vse podvrgel.
Ko pa mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem.
Sicer pa, kaj bodo dosegli tisti, ki se dajejo krstiti za mrtve? Če mrtvi sploh ne morejo biti obujeni, čemu se še dajejo krstiti zanje? Čemu se tudi mi vsak trenutek izpostavljamo nevarnosti? Na ponos, ki ga imam v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, nad vami, bratje, prisegam, da dan za dnem umiram. Kaj mi koristi, če sem se v Efezu po človeško boril z zvermi? Če mrtvi ne morejo biti obujeni,
jejmo in pijmo,
saj bomo jutri umrli.
Nikar se ne dajte zapeljati.
Slaba družba pokvari dobre nravi.
Streznite se k pravičnosti in ne grešite! Nekateri namreč ne poznajo Boga. To govorim vam v sramoto.
Pa bo kdo vprašal: Kako so lahko mrtvi obujeni? S kakšnim telesom pridejo? Neumnež! Kar ti seješ, ne oživi, če ne umre. In to, kar vseješ, ni telo, ki bo nastalo, ampak golo zrno, bodisi pšenice ali česa drugega. Bog pa mu da telo, kakor je določil, in sicer vsakemu semenu lastno telo.
Niso vsa živa bitja iz istega mesa, ampak je drugo meso pri ljudeh, drugo pri živini, drugo pri pticah in drugo pri ribah.
So nebesna in zemeljska telesa.
Toda drugo je veličastvo nebesnih teles, drugo zemeljskih. Drugo je veličastvo sonca in drugo veličastvo lune in drugo veličastvo zvezd. Zvezda se namreč od zvezde razlikuje po veličastvu.
Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Če obstaja duševno telo, obstaja tudi duhovno. Tako je tudi pisano: Prvi človek Adam je postal živa duša, poslednji Adam pa oživljajoči duh.
Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je duševno, potem to, kar je duhovno.
Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek pa je iz nebes.
Kakršen je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški.
In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.
To pa povem, bratje: meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva pa tudi propadljivost ne podeduje nepropadljivosti.
Glejte, skrivnost vam povem:
vsi ne bomo zaspali, vsi pa bomo spremenjeni, hipoma, kakor bi trenil z očesom, ob glasu poslednje trobente.
Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali nepropadljivi in mi bomo spremenjeni.
Kajti to, kar je propadljivo, si mora obleči nepropadljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost.
Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana:
Smrt je použita v zmagi.
Smrt, kje je tvoja zmaga?
Smrt, kje je tvoje želo?
Želo smrti je greh, moč greha pa je postava. Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zato, moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, ker veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen.
Upam, da razumeš, da ljubi Bog ve vse.
Verjamem, da bodo teleščka prenovljena ob prihodu, brez umiranja se bo živelo in doživelo sodbo.
Finalna sodba bo odločila kdo je vreden oblačila ljubezni za vekomaj.
Želja?
Al si želim preživet?
Al si želim umret?
Al si želim, da mi je vseeno?
Mam sploh kakršnokoli željo?
Nimam pojma.
Ljubi Bog ve vse, vse se naj zgodi po Vaši volji ljubi Bog.
In, če je Vaša volja, da Vas doživim in spoznam v Vaši ljubezni, prosim, sem Vam na Vašo voljo na voljo.
Želja al prošnja?
Se bo uresničila želja al prošnja?
Prosim za željo, daj mi željo.
Prosim za milost, če sem usmiljen iz usmiljenja.
Brez želje se da preživet.
Nisem v želji, da bi si želel to pisat.
Pišem z veseljem iz srca.
Le prošnje se uresničujejo iz srca v srcu iz srca.
Ni bolečin, ni več kandelabra, da bi se v njega zaletaval.
Men je zmeraj bla in je všeč znanstvena fantastika.
Me fantastično razvedri, če je dobra zgodba.
Lučka je na koncu hodnika, verjemi, bo obsijala prava luč spoznanja.
Lep pozdrav