Mislim, da ni človeka na širnem svetu, ki globoko v srcu ne bi imel želje po sreči. Če že nima te želje, pa ima vsaj željo, da bi imel to željo. Millenium ali po naše Tisočletno kraljestvo, je ena od možnosti za našo srečo. Problem je morda v tem, da je treba ta milenium dočakati.
Če se ozremo samo nekaj let nazaj, lahko vidimo, kaj vse se je dogajalo po svetu okrog leta 2000. Nekateri so si delali podzemna skladišča hrane in pijače. Drugi so delali množične samomore, tretji so delali teroristične akcije, četrti so hoteli seksati sevprek, ker so mislili, da bo leta 2000 pač vse drugače ali pa bo vsega konec. Tudi sam sem upal, da se bo zame začelo morda bolj zanimivo življenje.
Novo leto 2000 sem dočakal na Markovem trgu, v Benetkah, kjer sem nekako še čutil čase Marca Pola in podobnih pustolovcev. Ko je bila ura polnoči, sem bil ves na trnih. Zgodil se je velik ognjemet, zgodila se je velika gneča. Postalo mi je slabo. Megleno sem videl ljubljene osebe, ki so bile z menoj. Množica nas je nosila kot divja reka, ki se hoče izliti v morje. Z veliko hitrostjo smo se približevali robu pomola.
Mislil sem, da je konec z nami. Začel sem bruhati kot vulkan. Jasno in glasno. Naenkrat smo imeli okrog sebe prostora za velik avto. Kar nisem mogel verjeti. Takoj se mi je vrnilo upanje. Bil sem srečen, da so ljudje kljub pričakovanju konca sveta, bili še toliko nečimerni, da so se bali za svoja lepa obuvala in oblačila. No, slutil pa sem tudi, da je tisočletno kraljestvo še kar daleč.
V judovski in krščanski tradiciji so zelo različna gledanja na milenij. Judje gledajo tisočletno kraljestvo na zemlji nekako bolj materijalno. Ljudje naj bi imeli v tem času obilje materijalnih dobrin in užitkov. Krščanski milenarizem povdarja bolj duhovne dobrine, duhovni napredek človeka in kvaliteto medsebojnih odnosov.
V Stari zavezi je prerok Izaija, ki je nekako ves prežet z mislijo na kraljestvo miru in ljubezni. Njega imajo celo krščanski teologi za utopista. Mnogi ne morejo verjeti, da bi se celo vse živali tako lepo med sabo razumele. Toda, pustimo času čas in se pustimo presenetiti.
Milenarizem je najbolje uspeval do 3.stoletja. Nato je počasi šel v pozabo. Bili so celo časi, ko si lahko bil razglašen za heretika, ča si verjel v tisočletno kraljestvo. Moderna katoliška cerkev se ne ukvarja preveč s tem vprašanjem. Nekako ignorira to vprašanje, ampak tudi ne obsoja milenaristov.
V krščanski zgodovini je bil najbolj jasen zagovornik milenarizma Irenej Lyonski. Skliceval se je na izjave Papija Hierapolskega, ki je prejel ta nauk od apostola Janeza, ki je bil Jezusov učenec. Za Ireneja je milenij zadnja etapa zgodovine odrešenja. Zgodovina odrešenja se postopoma razvija.
Lahko bi rekli, da gre za božjo pedagogiko. Milenij je zadnja etapa, v kateri se bo človek (človeško meso) pripravil na sprejem nerazpadljivosti, ki izhaja iz gledanja Boga. Glavno vprašanje, ki nas lahko muči pri vsem tem je: Kdaj se bo zgodil ta milenij?
Ali bo to pred sodnim dnem? Ali bo to po sodnem dnevu? Če prebiramo Janezovo Razodetje, si lahko mislimo, da bo Jezus še dvakrat prišel. Prvič, da uniči antikrista in bo nato kraljeval na zemlji tisoč let, drugič pa, da bo sodil žive in mrtve. Na tem mestu resnično pozivam vse bralce, ki imajo kaj pojma o tem, da se oglasijo.
Že v knjigi preroka Danijela je pisano, da se bo znanje o teh stvareh pomnožilo, ko se bo njihov čas približal. Ob koncu bi dejal, da kljub zamegljenosti teh stvari, črpam iz njih moč za svoj vsakdanjik. Te stvari so tako čudovite. Sploh me ne moti, če vse skupaj meji na znanstveno fantastiko. Na koncu predora mora biti luč, če ne to ni pravi predor.
Mislim, da ni človeka na širnem svetu, ki globoko v srcu ne bi imel želje po sreči. Če že nima te želje, pa ima vsaj željo, da bi imel to željo. Millenium ali po naše Tisočletno kraljestvo, je ena od možnosti za našo srečo. Problem je morda v tem, da je treba ta milenium dočakati. 
