Piše: Miha Jensterle

Jang si je bil podredil Jin
Tako kot vse ostale živali, tudi človeka po svetu potiska 'sveta trojica'. Zadovoljevanje lakote, žeje in spolnega nagona. Človek se od živali razlikuje le po tem, da uporablja orodje in po tem, da se ne boji ognja. In v tem, da je moškemu razum postal močnejši od spolnega nagona, cilj v prihodnosti pomembnejši od prisotne ženske, namišljeni svet realnejši od naravnega reda.

V živalskem svetu samička obvlada samčke s spolnim nagonom. Lahko si posledično privošči biti, če primerjaš le pavji ali levji par, fizično manj privlačna, ‘grša’ od samčka. A ga, samčka, vseeno neustavljivo privlači.
V človeškem svetu pa se odnos do spolnosti in do nasprotnega spreminja. Odvisen je od stanja zavesti in 'smeri' pozornosti posameznika.
Nekoč davno, v Goljatovem svetu moči, je 'idealni' samček 'klasične' živalske družine imel nos za iskanje hrane, z enim očesom je pazil na samičko, z enim na mladiče; in ušesi sta ‘lovili’ NE-varnost. In 'kremplji' so mu služili za obrambo družine in življenja.
Z uporabo orodja, torej z rojstvom razumnega, 'namenskega', logičnega bitja - homo sapiensa, pa se dojemanje sveta v glavah pra-ljudi spremeni.

Ko je poljedelsko (žensko!) znanje pričelo zagotavljati večjo varnost (sitost) od gole grobe mišične moči silaka Goljata, je 'znanje' postalo 'moč' človeka, koristnost pomembna vrednota in 'namen' je postal vodilo življenja ljudem. Rodil se je nov družbeni red - red znanosti – Davidov rod, ki spoštuje: »Več znaš, več veljaš!«. Ljudje so pričeli razmišljati vnaprej...

Samček Davidovega kraljestva je bil eno oko osredotočil v iskanje koristnega znanja, modrih glav, bogastva, z drugim očesom in z eno 'šapo' je pazil na ženo, z drugo 'šapo' pa pričel grebsti bogastvo zase; toda iz obzira je bil izgubil otroke in iz sluha nevarnost, saj sta mu ušesi osredotočeno pričel loviti le še koristno informacijo; na 'nekoristen' svet pa je bil pozabil. Prav tako na nevarnost. Pričel je domišljati, da obvlada življenje.

‘Izkušnja’ je ljudem postala 'bog'. Spomin Očeta je postal 'absolutist'. Avtoriteta znanja je pričela zatirati vsako novo spoznanje. Oče otroke. Otroke, ker nimajo izkušenj-in-znanja, je odrasel razumarski svet, poln koristnih nasvetov, kako do 'varnosti' in 'bogastva', pričel podcenjevati in zaničevati ter jih s kročenjem ‘po svoji podobi’ oblikovati v podrejeno uboganje, v spoštovanje učitelja - odraslih. Vsevedna starost je pričela zatirati prihajajoče, še-neznano. Neuboganju in predvsem radovednosti ter iskrenosti otroka je sledila stroga kazen.

Toda spoznanje ognja in vladavina vračev ponovno spremeni ljudem dojemanje okolja. Kajti s spoznanjem ognja se 'rodijo' vrači, zavest o 'duhovnosti', smrti in o bogu – stvarniku; ter upanje v posmrtnost, večnost...

Ušesa moškega so pričela slediti le še koristnim podatkom o bogu (in o bogastvu) ter o večnosti, z obzira pa je vernik posmrtnega raja izgubil še žensko, kajti oči so mu osredotočeno iskale le še dokaze o bogu (in bogastvo). In vse, kar ga je na njegovi poti v domišljijski 'raj' motilo, je preklel. Preklel je bil 'tosvetno' življenje polno bolečin, strahu in neizpolnjenih želja, preklel je bil žensko (spolnost), ki ga je speljevala s 'poti', preklel je zemljo, ker ne uboga njegovih načrtov, in preklel je 'nevarno' kačo, simbol pozornosti. Kajti postal je bil predator. Prekrižal je pogled na 'plenu' in posledično izgubil pozornost in z njo 'prisotnost v prisotnem'. Osredotočen v jutri, je postal slep za 'danes'. Za okolje. Za 'ta trenutek', v katerem živimo vse življenje. Za prisotnost vseprisotne(ga) 'boga - boginje'.

Samec Davidovega razumskega kraljestva, kiklopsko sledeč pot blagostanja, brezčuten in brezobziren do otrok, a še vedno pazeč na ženo, je bil v obdobju vračev torej (za)padel pod vpliv vračevih urokov in ognja; in izgubil je še drugo oko. Postal je 'slep' še za samičko. Vrači so bili namreč pozornost spoštljivih učencev preusmerili in jo ‘speljali’ mimo samičke, ter jo osredotočili v trenutek smrti in v iskanje večnosti in boga po smrti.

‘Spoštljivi učenec’ je bil z 'rojstvom boga in nebes' v njegovi glavi, mutiral v ‘častečega vernika’ in postal slep in gluh za vse neposredno obdajajoče, popolnoma brezčuten na prisotno, na vse obdajajoče, živo, a hkrati postal preobčutljiv na ‘svoje bogastvo', 'svojega boga’ in ‘sveto resnico’. Na svoj domišlijski svet. Občudoval je le še boga. Moškega. ‘Sebe’.

Samička pa je posledično za vernega samca izgubila vso svojo privlačnost. ‘Spolna sla’ samca je bila mutirala v zaverovano ‘slo po BOGu in bogASTVU’; in pričel se je moški mačizem. Povzdigovanje vsega 'moškega'. Borba za 'nebesa', za moški 'ideal' (I deal?I.de.all), je verniku postala pomembnejša od borbe za samičko. Začela se je tiranska slepota moške duše. Sodoma in Gomora. Pederastija in sodomija.

'Moška' zavest je s spoštovanjem ‘modrih’ moških in s slepim sledenjem učiteljev vedno kratkovidne uporabne znanosti, v Davidovem kraljestvu postala narcisoidno 'vsevedna' in izgubila otroško radoživost in inteligenco, saj je ponižala otroškost in radovednost (duhovno potenco - ustvarjalnost). A z vrači in uroki je bil moški izgubil še občutljivost do ženske - fizično potenco. Zavest vernika je postala toga in kruta, predatorska, kajti oči in ušesa uročenega niso videle ničesar okrog sebe, iskale so le še vračevo predstavo o bogu, 'dokaze' boga in, seveda, bogatost v prihodnosti. In 'šape' so grabile le še bogastvo in božale relikvije.

In v mačistični zavesti, iščoči krivca za življenje polno bolečin in strahu, se je porodila zgodba o 'ubogem' Adamu, o 'prekleti' Evi in o Satanu – kači. In ta mačistična zgodba je postala osnova mnogim religijam in je opravičilo za dominacijo 'janga' nad 'jinom' še danes. Na njej temelji mačizem – prevlada koristolovske glave (razuma) nad nedolžnim, ljubečim, svobodnim srcem.

Pričelo se je poniževanje vsega 'ženskega dela' sveta – od narave same, do ženske, do pozornosti, občutljivosti, sočutja, brezpogojne ljubezni. Ženska 'duša’, srce je bilo poteptano v blato, pahnjeno v suženjstvo duha.

Z dvigom moškega v VEČ, v prevzetno domišljavost in s padcem v blodno sanjo o moškem bogu, sta nedolžna ‘otroška duša’ in občutljiva ‘ženska duša’ nekoč ostali popolnoma brezpravni; in mati, sama zatrta v 'nepomembnost', je postala edina zaščitnica otroku in se zato sprevrgla v nasprotnico očetu.

Materino zaščito otroka je moški dojel kot napad nase. Na svojo avtoriteto. Zato ji je mož - OČE vzel vse pravice. Pravico do besede. Celo pravico do otroka. Žensko je ponižal v sužnjo in zaprl v 'harem'. Kot svojo 'svojino'. Vzel je materi otroke in jih sam pričel vzgajal v svoje orodje in/ali v orožje za obrambo 'svojega' hierarhičnega patriarhalnega reda in predstave o moškem bogu.

Judaizem, krščanstvo, islam in ženska

Med vsemi tremi religijami, ki svoj moški šovinizem napajajo v 'zgodbi o grešni Evi in ubogem Adamu', in moški posledično domišljajo da 'pravično' ponižujejo in kaznujejo vse žensko zaradi Evinega 'greha', v krutosti in brezčutnosti do ženske in otroške 'duše' vsem očitno 'zmaguje' islam, najmlajša med mačo-religijami, ki se v mnogočem Mojzosevih naukov in Stare zaveze drži veliko bolj kot prvorojeno judovstvo ali krščanstvo.

Islam se je rodil v puščavi v glavi trgovca in vodja karavane. In je napisan točno 'na kožo' trgovca, ki potuje po svetu, v katerem je vse 'kupljivo'. Trgovca, ki ima v vsakem mestu 'kupljeno' drugo 'ženo'. In ker, sam kurbir, mož svoji ženi ne zaupa, je islam ženo pokril pred pogledom drugih moških. Da zaščiti trgovec 'svoje premoženje' - svoj 'pralni stroj' in mati 'njegovih' otrok.

Ko pogledamo v čas preroka Mohameda, lahko v tedanji Perziji poleg nekaj židov, pobeglih iz Jeruzalema pred Rimljani, in nekaj prakristjanov, pobeglih pred prevzetnostjo Vatikana, najdemo predvsem animiste, verujoče v naravne 'duhove' in cehovske 'zaščitniške' bogove, sama družba pa je bila precej uravnoteženo žensko-moška. Mnoge skupnosti saharsko-perzijskega območja so imele 'v modi' matriarhat in lastnina se je največkrat delila: nepremičnine (polje in hiša) so bile lastnina žene - poljedelke in so se dedovale matrilinearno, a premičnine oziroma trgovina je bila v posesti moža.

Trgovska arabska pamet je bila Mohamedov oziroma židovski mačizem in moškega Boga Absolutista večinoma sprejela kot odrešenika, saj je moškim v matriarhalnih skupnostih Evina zgodba dala opravičilo in 'pravičniško' moč, da so ženi vzeli vse premoženje, ženski vso moč (nad sabo) in vso svobodo. Islam je žensko spremenil v sužnjo in grešnico. V plačilno sredstvo. Vredno koliko kamel?

Islam se je po Mohamedovi smrti v sto letih kot plamen z mečem razširil po celem južnem Sredozemlju, pohodil vse poljedelske kulte oziroma ženska verovanja in ženska, tosvetno življenje, narava, so 'grešni kozli' muslimanom še danes. Sanjajo o posmrtnih nebesih in 'pet stebrov' jim predstavlja smisel bivanja. Življenje jim poteka v nenehnem 'zbiranju točk' za 'nebesa'. Vsako klanjanje je 'točka'. Stopnička bliže nebesom. Potovanje v Meko In žrtvovanje svojega telesa, fizično trpeti 'za vstop v raj' in 'za boga', jim je edino 'poslanstvo'. Edino opravilo.

Podkupovanje boga je muslimanu glavno opravilo v življenju?
Egoistično in mačistično vsakdo išče nebesa vsak le zase? Kot samomorilska 'bomba'?

In že štirinajst stoletij vzgajajo svoje otroke muslimani v poveličevanje očeta na zemlji in Očeta v nebesih, v podkupljivost boga in v mačistično zatiranje in poniževanje vsega ženskega.

In danes?

Islam se širi in jača. Bolj ko trgovci pišejo zakone svetu, bolj se islam širi... Predvsem v mestih...

Zakaj?

Kot so bili nekoč vsa poljedelska ljudstva, med njimi tudi Slovani in Slovenci, z lahkoto sprejele krščansko logiko: »Kar seješ, to boš žel!«, so tudi osvobojeni črni sužnji na plantažah Amerike postali najbolj goreči kristjani' Amerike. Kajti poljedelec je logiko setve in žetve, božjo logiko Svetega pisma, od vedno živel in 'štekal'. Zato sanja o dobrih semenih in dobri žetvi. In se izogiba slabemu.

Toda v mestu ni polj in logike setve in žetve. V mestih vlada trgovska, ne pa poljedelska logika. In trgovcu je vseeno ali prodaja biblijo ali orožje. Važna mu je le razlika v ceni. Zato mnogo ljudi v velemestih zahodnega 'krščanskega' sveta, zapušča krščanstvo. In medtem ko intelektualci, ujeti v lasten kaotičen omejen 'znanstveni' svet, iščejo svobodo duha v religiji svobode - budizmu, ljudje trgovske pameti in koristolovske logike danes sprejemajo islam kot 'odrešujočo religijo'.

Ker je kapitalizem - bogateti na račun brata, izkoristiti brata, po Jezusu greh, medtem ko podkupljivi bog Alah, bog trgovcev (Merkur), dopušča 'provizijo oziroma podkupnino' in zaračunati nevednemu preveč ne vidi kot greh? Ker nepoštene cene v islamu ni? In vse ima ceno? Tudi smrt?

Plesi v luči medsebojnih odnosov

Skozi zgodovino plesov se kaže odnos do okolja in do nasprotnega spola.

Če opazujemo plese od bližnjega vzhoda proti zahodu, od islamskega verskega fundamentalizma, kjer je ženska brez vsake pravice, do kartezijanskega ateizma, kjer 'harajo' feministke, lahko opazimo, da v islamu, kjer moški absolutno dominira nad žensko in predatorsko išče le boga in bogastvo, plešejo le ženske. Trebušni ples.

Zakaj?

Ker verniki predatorsko fokusirajo le plen (boga in/ali bogastvo), opazijo, kot npr. maček, le tisto kar miga? Tisto, kar je statično, predator ne opazi, saj plen vedno beži, mar ne? Ni bila morala Šeherezada zato začeti migat s trebuhom in potresat s prsmi ter mahat z rokami, da jo je moški sploh opazil? Da je s svojo poudarjeno ženskostjo in milino sploh 'pritegnila pozornost' in prebudila 'speči' libido v boga-bogastvo zagledanih predatorjih – moških? Seksistov? Vernikov mačizma? Zročih nenehno le v moške riti.

Severno od islama, v pravoslavni Grčiji, pleše le moški. Sam s seboj. Sirtaki. Pleše sam, osamljen, brez ženske, saj jo je bil preklel in zavrgel. Pravoslavni Grk, veren razumar, ženske ne so-upošteva in jo po 'adamovsko' podcenjujoče vidi kot 'svoje orodje'. Preračunljiv trgovec, čeprav nesrečen, poln žalosti in trpljenja v svoji osamljeni oholosti, nikoli ne pokaže 'srca'. Le kadar pleše sirtaki, pokaže svoja čustva in svoje občutke. Zato vsakega plesalca vsi prisotni vedno nepremično opazujejo, saj le takrat ko pleše, izda svojo dušo, ki na plesišču osamljena išče 'izgubljeno srečo', izgubljeni 'sveti gral' – prekleto žensko polovico 'sebe'.

A že v stari Grčiji se je rodil 'krog' - skupinsko zavedanje. Grki so se napili močnega vina, okoli ognja zaplesali bojni ples, kolo, in brezstrašno junaški v svoji pijanosti šli razbit okoljne 'strahove'. Osvobojeni starih strahov oziroma bogov po zmagi zaplešejo oro. Zmagovalci medse prvič vzamejo tudi ženske da skupaj z moškimi okoli ognja zaplešejo ples radosti, ples 'popolnosti'.

In v miru, npr. na poljedelskem Moravskem, plesišče postane prostor za iskanje in izbiro družice.
Krog se prekine in 'družba' se razdeli na 'moški – ženska'. Ženske večinoma plešejo v ozadju in so bolj kot kulisa, fantje pa tekmujejo med seboj, se petelinijo in dokazujejo svoje spretnosti in možatost. A dejansko le osvajajo ženske; in ženske, čeprav le 'kulisa', izbirajo največjega junaka.

Na Polskem ženska nekoč prevzame pobudo, zagrabi sramežljivega moškega in ga zasuče v polko, okoren medvedji ples, kjer moški in ženska prvič v zgodovini zaplešeta skupaj, sama, kot par.

Polka se na Dunaju izpili v 'kraljevski' valček, kjer moški in ženska prvič elegantno zaplešeta v harmoniji, a vodi še vedno moški. Dunajska šola je žensko povišala v 'lep okras moškega'. In moški je do ženske postal pozoren in uslužen.

V petdesetih prejšnjega stoletja je 'disko' postal center mladih za zabavo, za iskanje življenskega sopotnika ali le partnerja za 'free sex'... In razvila se je množica plesov v dvoje...

In danes?

Plesišče trenutno ni več lovišče nasprotnega spola. Danes, ako opazuješ rave, vsakdo, tako fantje kot dekleta, pleše sam s seboj in z vsemi. Posameznik, ne glede na spol, išče povezavo s celim svetom. Vsakdo išče stik z Vsem.

Dogaja se ponovno povezovanje Enega s Celoto. Parcialne identifikacije izgubljajo smisel v glavah otrok. Lokalne 'morale' crkavajo. Lokalna zavest, stara zavest - zavest para, družine, klana, nacije, religije – razpada. Rojeva se individualec in rojeva se globalna zavest. Prehajamo, pa če je komu prav ali ne, v obdobje Enosti. Etike.

Emancipacija ženske

Ko niti trebušni ples ni bil premamil v iluzijo srepečega Narcisa, ko niti lepotičenje, niti beseda (1001 noč - pravičnost pravljic) niso bile ozdravili slepote in gluhosti brezsrčnega vernika v ‘zlate besede’, ki še naprej, prav kot grški bogovi Uran, Kronos, Zeus in Laj in Agamemnon, žrtvujejo in zatirajo svoje otroke, se je samička spustila z brezobzirnim samcem v BOj ZA otroka.

Odkrito je, v zadnjem obdobju zgodovine, od bogomilskih Katarov čaščena in s praško Loreto povišana ‘sveta Marija’, v deželah Libušine ‘bohemske’ Češke in v protipapeških deželah severne Evrope in Amerike, povsod, kjer je končno dobila volilno pravico, stopila naprej pred otroka. Da bi zaščitila otroka, je sprejela borbo z očetom.

Toda borba z brezsrčnim mačotom ji je, materi, zaposlila vso pozornost, zato je moderna Mary iz Amerike, ki so jo bili vzvišeni junaški moški zmagovalci prepričali, da je enakovREDnost isto kot enakoPRAVnost isto kot enakozMOŽnost, v žaru borbe pozabila na svoje otroke. Še sama je bila postala nepozorna na okolje, zagledana v cilj - v zmago nad moškim. Oslepela je za okolje in danes se, ‘feministka’, osredotočena v borbi za NADvladanje moškega, še ona vedno bolj in bolj oddaljuje od svojih otrok in izgublja slišnost: pozornost, občutljivost, nežnost do otroka in okolja. Postaja bojevnica. Vojščak. Biznismenka. Amazonka. Feministka. Moderna Emancipiranka, oblečena v moško uniformo, postaja vse bolj brez-občuten dedec, izgublja srce, kajti prenehala je bila biti mati! Danes hoče mačota Tysona premagati celo v boksu.

Grozljivo!

In sedaj poglej v obstoječe skupaj z zgodovino in razmisli.

Špartanski materi je bila zmaga ljubša od otroka. Pripadnost državi močnejša od materinske ljubezni. Mrtev otrok ljubši od poraženega otroka. Otroku, ki je bil odhajal na boj, je zabičala: ‘Vrni se s ščitom ali na ščitu. Zmagaj ali umri!’. Poraženi otrok ni smel nikoli več pred obličje matere. Tudi mati ga je zavrgla, če ni bil zmagal...

"V čem se vrednote moderne družbe razlikujejo od špartanskih?” se lahko vprašava, kajti tudi modernim staršem je otrok ‘dober’ le, kadar ubogljivo zmaguje-in-uboga očeta. Ukročeni junak. In če pomisliš - začetnika rimske civilizacije, brezsrčne civilizacije užitka, meča in krvi, sta bila Romul in Rem, dvojčka, ki ju je bila dojila in vzgojila volkulja. Otroka brez staršev...

Zato se lahko vprašava: “Le kaj se ‘nabere’ v duši zavrženega otroka, ki nikoli ni bil spoznal pozornosti in nežnosti matere? Zaupljive bližine očeta? Kaj se dogaja v duši otroka, katerega staršem je zmaga pomembnejša od njegovega življenja? Kaj se dogaja v duši špartanskega ali srbskega ali ameriškega ali japonskega ali našega otroka, ki mora zmagati-in-ubogati hkrati, da je od staršev ljubljen? In vsaka nepokornost otroka staršem pomeni že ‘izdajo’? Vsaka neposlušnost se kaznuje s prezirom. In s: ‘Pojdi Ojdip!’? Ali starši resnično ljubijo te otroke?”

Siroti brez staršev Romulu je bila nekoč žival postala ‘več’ kot človek, oblast pomembnejša od brata. Ubil je brata Rema v borbi za diktat; in v krvi lačnem Romulovem Rimu je krutost in povzpetnost postala največja vrlina. Križati brata in ga podlo zabosti v hrbet ‘v dobro države’, je bilo častivredno dejanje ‘moralnega’ Rimljana. Izkoristiti vse ‘v imenu Rima’, je bila ‘pravilna logika’ rimskega razmišljanja, temelj Rimskega Prava (in današnje ‘demokratične Amerike’) in stil življenja Rimljanov. In ‘umreti za čast Rima’, brezkompromisna podreditev cezarju Rimu, je Rimljanu pomenilo: ‘svoboda’.

Kam gremo?

Občutljivost in nežna pozornost ženske duše je edina protiutež moškemu narcizmu, saj je vedno mehčala racionalistično in pohlepno družbo, jo delala nežnejšo. Lepšo. Čutno. Občutljivo. Živo.

Kaj pa danes?

Ukleti smo v le eno izmed zgodb celotne zgodbe, v izraelsko mačistično pripovedko in v 'stališče', ki razum povišuje v boga in rahločutnost ženske duše ponižuje, solze sočutja zaničuje in razneženost ob lepoti, romantiko doživlja kot ‘gay’. Poslušati smo morali namreč vedno le ‘očetov spomin’. Moški vzvišeni ‘Zakon o Evinem grehu’. In zato odnosi med ljudmi polpretekle dobe tudi odsevajo le eno, vsem ‘dedcem’ znano zgodbo, kjer moški bog pravi: “Moški je gospodov dar, a iz Adamovega rebra ustvarjena in zato manj-vredna Eva mora Adamu biti pokorna.”

Današnji mačo izraelsko-krščansko-muslimanskega porekla, svojo krutost opravičujoč z Makiavelijevim: "Cilj opravičuje sredstva! Pot v nebesa opravičuje tudi umor!" , točno določa mesto ženske duše v družbi. V postelji in za šporhetom, od kjer lahko lovi edino-le želodec moškega. Kajti predator nima srca, s srci se hrani.

In samica mu je postala podobna.

Danes okoli sebe, ako dobro pogledaš, lahko opaziš ‘moške duše v ženskih telesih’. Feministke. Na tisoče brezsrčnih ‘biznismenk’ v ‘moških uniformah’, s kravatami. ‘Ready to fight. And to nock down the ‘shit’ out of a man.’ A opaziš tudi vse več 'ženskih duš v moških telesih'. Takoimenovanih 'gejev'. Ljudi, ki se jim agresija upira in jim je posledično tako mačistično kot sfeminizirano vzdušje 'norost'. Zato težijo k 'sredini' in v namišljeno ženskost. Število transvestitov je vse večje...

Samec je bil torej znorel prvi, že pred tisočletji, samica za njim, ravnokar, kaj pa mladiči?

Ostali so še brez zaščitnice mame.

Družbeno vzdušje dečkom šepeta špartansko skrivnost: ‘Moški ne joka.’ in od njih zahteva: ‘Zmagaj, ali te ne maram!’ . A pogled v zgodovino nam govori, da se je bil za junaško Šparto dvignil kruti in perverzni Rim.

Ali se torej pred nami ne dviguje spet Rim?

Strah pred izgubo nadzora

Mačist ameriške 'junaške družbe', z darvinistično 'olimpijsko vzgojo pahnjen v tekmovalno brezčutnost mrtvaka/zmagovalca in krvoločnost leva ter v sovraštvo do 'rEve - konkurence', pogojen v oholost do od mačistične cerkve preklete Eve, podcenjuje in posiljuje ter terorizira vse, kar je 'slabotno' in kar diši na žensko. 'Nemočno'. Skriva se za 'zakone', 'dolžnost', 'moralo', zastave, meč, kajti strah ga je ženskosti, ki ga obdaja. Strah ga je spontanosti. Nepreračunljivosti. Strah ga je 'izgubiti namišljeno kontrolo' nad 'prihodnostjo', ki jo nikoli ni dejansko imel...

Zase zahteva svobodo, a svoboda mu pomeni nekaznovano početi vse, kar mu 'domišljija' narekuje. Podrediti sebi vse obdajajoče (ženo in otroke in 'naravo'), pobiti vse nepokorne 'indijance oziroma teroriste' in vse mevže; in si podrediti ves svet. To so sanje vseh zmagovalcev darvinistične usmerjenosti. Kajti mačo poveličuje 'koncentracijo' in moč, a ponižuje nežnost in 'pozornost'. Vse 'cmeravo'. Vse 'žensko'.

Obdajajoča narava (tudi ženska), vse 'žensko' mu pomeni predmet izkoriščanja, igrišče, posest ali bojno polje. Miza s katere lahko vzame VSE. Žensko vidi kot sužnjo, katero ima pravico posiljevati, kadarkoli 'se mu dvigne'. Poklekne le pred 'večjimi jajci'.

'Ljubi' mačo svoj razumarski red in moč. Beži v navidezno varnost racionalnega preračunavanje sveta in v alkohol in v sterilnost, kajti naravo (kot žensko) doživlja kot grozečega zmaja.

Naravo vidi mačo kot 'nasprotnico', s katero bije donkihotski boj. Tudi žensk se, kot vse kar je ženskega in naravnega, boji. Vse 'žensko' in vse otroke, neprilagojene v normalnost mačizma je bil zato uročil v greh, v smrtni strah, v smrt (AIDS?). Žensko mačo doživlja kot umazano čistilko, kuharico in 'kurbo'. 'Umazane', grešne 'blondinke' se dotakne le še s kondomom, matere zemlje z rokavicami. In ker je sam nežen le preračunljivo ne pa od srca, nežnosti nikoli ne zaupa in se mehkobe ženske duše, ljubezni in ustvarjalnosti boji kot hudič križa.

Kje smo torej? Kam rinemo?
Ali se ne bo zgodovina spet ponovila, ker sta danes oče in mati spet, kot nekoč v Šparti in Rimu, oba slepa in gluha, brezčutna do otrok? Ker sanjata o slavi, o miru po zmagi in jima srce utripa le za prihodnost, a ju zato danes, ‘now’, nikoli ni doma?

Poglej samo našo družinsko vzgojo.

Današnji normalni starši, pre-občutljivi nase, na svoj status, zagledani v svoje cilje, za otroke nikoli nimajo časa, zato so jim otroci postali tujci. A brez pozornosti, brez nežne obzirnosti in ljubečega razumevanja staršev, so še od mame zapuščeni otroci obsojeni na cesto, na bife, na ‘rave’, na droge, na odtujenost in osamljeni se izolaciji upirajo, vedno bolj jokajo, kričijo, norijo, kličejo pozornost nase. In manj ko jih starši slišijo, bolj otroci kričijo.

A le komu kričijo?
Ali ne kričijo v puščavo brezdušja?
Kajti nikogar več ni v brezčutnih lupinah v bogastvo hitečih in v egoizem padajočih staršev. Nikogar ni doma v srcu mačističnih očetov in mater-feministk, ki bi prisluhnil in otroške klice na pomoč slišal. Še ženske postajajo dedci in otroci so jim postali breme. Nič več jim niso v veselje. Neujete pozornosti ni več in občutljivost je posledično (spet) postala sanja bohemov in ‘iskanje dotika/prepoved dotika’ manija družbe.

Borba za jutrišnja nebesa in borba med 'očetom' in 'mamo' je bila otrokom zapadne darvinistične družbe vzela starše. Vso pozornost za(denar)padlega človeka je bil ujel pohlep. Otrokom Amerike Big Mac in Coca Cola nadomeščata mater in vojska očeta. Okoli osamljenih in nebogljenih 'otrok ulice' zato obstaja le kruto mačistično vzdušje razžirajočega pohlepa po vseveč. Karijerizem. In nešteto je lestev v uspeh, nevidnih lestev do, po Petrovem načelu, ‘mesta nesposobnosti’, lestev, po katerih se pehajo spoštljivci in ki srkajo, otroka za otrokom, v vrtinec brezčutnosti dvoličnega pekla, v dos-ego in v dvolični ‘odrasli odnos’, med klanjajoče se zatiralce in ugledne žeparje, ki žeparijo in s policijo lovijo svojo pokvarjenost, a vedno ujamejo za krivce svoje osamljene otroke. Sirote brez staršev.

Moderni ljudje, od-tujeni od tuje bolečine, ne prisluhnejo niti joku lastnih otrok. V teku za denarjem, slavo, zmago, plezajoč po lestvici pomembnosti, gradeč si varen grad in položaj zase, prezaposlene živčneže živcira le otroški ‘moteči hrup’. S ‘Tu imaš denar, pojdi v kino.’, ‘Daj mir!’, ‘Bodi tiho, ali boš tepen!’ si zagotavljajo ali kupujejo mir. Tišino. Prenehanje hrupa. A hudo se pripravlja, zatišje bred burjo je, ko otroci res utihnejo. Takrat, ko je mir, takrat v lastnem svetu živečim staršem otroci pripravljajo presenečenje. Kajti osamljeni duši smisel početja vedno določa nenehna borba za pozornost. Nov krik: ‘Tu sem! Opazi me!’

Upor proti Mačizmu in Feminizmu

Mačizmu, tej norosti očeta se mnogi otroci upro. Kajti mačo je ‘trd’ le od strahu ali ko ‘voha’ strah. Zato mačo tepe medtem ko prazni svoja Velika Jajca v 'prasico Evo’, da mu njen strah dvigne tiča; medtem ko mu je nežna prisotnost in 'skrivnost na oni strani dotika' španska vas. In otroci, opazujoč norost staršev nočejo postati brezsrčni in nasilni kot je oče, zato se mačizmu odpovedo in zbežijo. V drugačnost. Na igle. Na obrobje družbe in očetove moralne avtoritete.

V družbi, v kateri je mama še nežna in ljubeča ‘materinska’ mama in predstavlja 'kontrapunkt' razumarske avtoritete očeta, ‘drugačni otroci’, neagresivni občutljivi fantje mogoče celo ‘preživijo’ dril v mačizem in s pomočjo materine inteligence postanejo nežne pozorne 'umetniške duše', ki ženstvenost ženske občudujejo in toploto dotika nekateri celo živijo.

A v 'naprednih' družbah, kjer se je bila ‘emancipirana’ mati spremenila v ‘moškega v ženski podobi’, v feministko, ki se z moškimi 'borba'? Je še mama izgubila nežno pozornost in sočutje do lastnih otrok. Posledično vse več otrok zahodne družbe ‘preklinja', tako kot nekoč mačističnega očeta, danes tudi dominantno, brezčutno, racionalistično mater. A ko otrok prekolne svojo mater, z njo otrok prekolne vse ženske. Vso lepoto ženske duše. Sočutje in toplino. In ker otrok potem obupano išče le nežen odnos, deček pade v iznakaženost pederastije in obupno golo zadovoljevanje lastnih strasti, kajti tolažbe, nežnosti išče pri drugih nežnih ubežnikih iz deviiranih mačistično-feminističnih družin. Homoseksualnosti je zato vse več, saj tudi nežna dekleta, ki se izognejo feminističnemu ognju in ki lastne podobe nočejo prilagajati očem mačotov, temveč si želijo pristnosti, topline in upoštevanja, najdejo toplino in nadomestilo za moško nežnost pri drugih nežnih puncah, saj jih gay fantje, poleg njih edini neagresivni ‘nežni spol’ v mačistilno-feministični družbi, ‘ne vidi’ kot ‘seksualno privlačne’.

Obstajata torej dve poti?
Izničiti vse pedre in lezbijke?
Ali s prstom pokazati in stopiti na prste mačotu in feministki, ki ‘rizične otroke’ v sami osnovi producirata?

Ali obstaja ‘tretja pot’?

Borba med razumom in srcem

Zgodovino človeka je od nekdaj krojila borba med ekologijo-srcem in med želodcem-ekonomijo, med pozorno, občutljivo materino dušo, ki sliši vse nevarnosti in zaznava otrokov bol, ter med osredotočeno, kruto očetovo razumarsko zavestjo, ki polna lastne po-membnosti misli, da vidi vse in ve resnico, a zabuljena v plen, dejansko zaznava le hrano-cilj. Točko. In zato ne opazi preostalega. ‘Nepomembnega’.

Srce sliši in sočuti otrokovo bolečino izdvojitve, sliši otrokov jok in je do nebogljenega nežno. Želodec pa išče le hrano, korist. A postal je glava, ‘padre di famiglia’. Odločen, razumen gospodar. Osredotočeno, pazljivo vodi svoj biznis. S ciljem ‘ljubezni’ pred očmi, deluje kakor zver, ki, loveč zajca, okolja sploh ne opazi. Z očmi, uprtimi v točko, ki pred njim beži v prihodnost, lovi svojo ‘lakoto’. In niti za trenutek ‘zajca’ ne sme izpustiti izpred oči, da mu ne uide. Kajti če zajec pobegne iz ?realnosti? v ?sanje??

Neobčutljiv do obstoječega, razum ‘fokusira’ le ‘zajca’ in vse preostalo hladnokrvno zatira, podreja, ubija in žrtvuje ‘v imenu pečenke’. Predstave o sreči nekoč nekje. Po zajčevi smrti.

Zato, vidiš, ekonomija ne opazi cvetja, katerega tepta, ko teka za ‘šniclom’. Ne opazi niti trpljenja lastnih otrok, saj ‘gnila jabolka’ enostavno zavrže da škodljivca izobči, izolira in izniči. Zato živimo v svetu vojn. In, grozljivo, brezobzirna darvinistična miselnost ubijajoče tekmovalno-povzpetniške logike je zajela še mater. In gledališča ugašajo, olimpijske igre prehajajo v gladiatorske igre. Svet postaja spet bolj in bolj ‘moški’. Mačističen. Grob. In grobov je vse več.

Ali se res ponovno bližamo Rimu?
Je to edina pot?
Ali pa…

Tisočletja so minila, odkar so bili vzvod, kolo in sužnji zgradili faraonu ‘zlato piramido zla’. Še več tisočletij je že minilo, odkar je bilo prvo spoznanje ‘posvetilo’ v zavest pra-človeka in je palica postala bergla, opora, podpora, meč. Toda odkar se je bila ‘moška duša’ povzpela nad ‘žensko dušo’ in je ‘prvorojeni poljedelec Kajn’ ubil ‘drugorojenega živinorejca Abla’, je bila Eva, nebogljena in zatrta inteligenca, sanjala rešitev iz ječe Hada. Nemočna je bila žalostna sanjala ‘močnega duha’, da jo reši trpljenja, upala na prebujenje iz blodnjaka Smrti.

Ves čas je ‘ženska duša’ Trnuljčice sanjala le rešitev iz ujetosti, sanjala le ‘svobodo’, a pozabila je bila sanjati prinčevo ‘srce’. In ker se vse dobesedno udejanja, si je bila nasanjala rešitelja. Močnega duha. Zmagovalca. Mačota. Goljata.

Goljatov grobi dotik jo je sicer zbudil, toda Goljat je bil brez srca. Vzel ji je svobodo. Imel jo je za svojo posest. V Davidovem ‘razumnem kraljestvu’ je bila prebujena v ‘služkinjo’ in v Odisejevem ‘kraljestvu prevare’ je postala ‘podkupnina’. Vsi trije bratje (moč, znanje, ideja) častijo le kraljičino telo, a ne zaznavajo lepote njenega duha in zato ne občutijo nežnosti Evine duše, ki spi, da bi ne čutila posilstva mačota. Kajti dokler je moški mačo, je zanj najlepše na najlepši samici ON sam, toda o nežnosti, o obzirnosti, o dobroti ženske duše se mu niti ne sanja.

Kadarkoli se speča kraljična 'Eva' zbudi, ji, prebujeni inteligenci, priteče solza žalosti; in zaspi nazaj v čakanje na nežen prinčev poljub. Zato občutljiva Trnuljčica še vedno spi v Hadu, v Goljatovem ali Davidovem ali v Odisejevem objemu; toda od Mojzesa dalje že sanja tudi srce in čaka na nežen dih inteligentnega, srčnega princa... sanja Herakleja?Jezusa.

Rojstvo 'globalne' zavesti in ljubezni - Enosti

Kot se je bila uprla mati, ko je družba postala mačistična, terorju mačota na nivoju družine, se je 'Jin' uprl posilstvu 'Janga' na 'planetarnem' nivoju. Ženska ponižana pozorna, občutljiva, ljubeča duša se je uprla dominanci in terorju mačistov. In v zavesti enega samega moškega na planetu Zemlja se je pojavilo 'nasprotje' brezčutnosti - ljubezen. Sočutje do zatiranih in ponižanih. Občutljivost in obzirnost do Vsega.

V Egiptu se je faraonu Amenofisu tretjem rodil sin Ehnaton (cca. 1350 p.n.š.), moški z 'žensko dušo'. Častil je žensko 'v sebi' in 'okoli sebe' – lepo Nefretete... Uprl se je tiraniji in prenehal je zatirati druge. ' Izmislil' si je novega boga, boga Atona, boga ljubezni. In ukinil je, ko je bil prišel na faraonski prestol, čaščenje starih naravnih kultov sonca Raa, ukinil kult boga znanja Ptaha ter kult boga zmage Amona. Ukinil je tiranski red in osvobodil vse sužnje. Toda moč države je pričela slabeti, kajti rudniki brez sužnjev so zamrli, plenilska ljudstva so vdrla v Egipt; in Ehnaton je moral umreti. Z njim so umrle prve sanje o pravični družbi. V njegovi grobnici je napisana njegova 'pot v nebesa': »Nisem ubijal. Nisem kradel. Nisem lagal.« In Ehnaton o 'poti' ni le sanjal. Po njej je tudi hodil. Egipt pa se je po njegovi smrti vrnil v stare kolesnice. Svečeniki zmagovalnega boga Amona so po Ehnatonovi smrti spet prevzeli oblast in izbrisali spomin na boga ljubezni Atona. Ehnatonovega sina Tutankatona so najprej preimenovali v Tutankamona ter ga poslali v agresivni napad, ekspanzijo države in ponovni teror in nadzor nad sužnji.

Drugi se je bil uprl tiraniji in dominanci faraonstva Mojzes, ki je 'deset zapovedi' videl in prebral v grobnici faraona Ehnatona. Ehnatonovo 'pot v nebesa' je Mojzes prepoznal tudi kot 'pot v raj na zemlji', pot v pravično družbo. Na sveti gori je Ehnatonovo pot 'prevedel' v ukaze 'za prihodni čas', ukaze vklesal v kamne in jih prinesel svojemu 'ljudstvu'. In jih poslal na pot proti pravični družbi in humanem vzdušju.

In podobno kot se Narava upira posilstvu človeka, kot se mati in otrok upirata očetu mačotu, se je bil dominanci faraona uprl v starem Egiptu 'ženski - občutljivi' Mojzes (glej Na oni strani dotika – Mojzes in pravičnost), se ženska duša upre moškemu mačizmu tudi v starogrških Delfih (glej Na oni strani dotika – Homer, Delfi in demokracija). Tam Mati Gea s pogojeno prerokbo zavlada nad ukazujočimi moškimi, nad očetom, da pred tiranom obvaruje otroka.

Mačizmu se upirata tako ženska kot vse otroške duše človeštva.... skozi celotno zgodovino mačizma...

In prav je tako!!!! Kajti ko svet vodi brezčuten razum in omejeno znanje – 'Oče', je svet vojna za bogastvo in nadvlado, ko pa svet vodi ljubeče srce 'Matere', je sreča, veselje, nežnost, obzirnost...!?!

Ko pa svet prevzame otrok brez staršev, ki ne pozna in ne prizna niti ljubezni matere niti razumnosti očeta??? Kot se dogaja danes?

Kaj bomo glede tega storili?