Vsake štiri leta v ZDA volijo novega predsednika. Vsake štiri leta lahko pred volitvami poslušamo nove obljube in vsake štiri leta se v ljudeh prebudi novo upanje, toda realnost nas nato kaj kmalu spet spusti na trdna tla.

Kako pravzaprav poteka izbiranje ameriškega predsednika? Kako se vse skupaj začne? Kdo je tisti, ki ga v resnici izbere? Kdo stoji za njim in kdo v resnici vlada? Jasne odgovore na vsa ta vprašanja nam razkriva Daniel Estulin v svoji knjigi »Skupina Bilderberg, gospodarji globaliziranega sveta«, ki jo je v Sloveniji izdala založba Ciceron.

Citiram nekaj odlomkov iz te knjige:
»Craig S. Karpel je novembra 1977 za Penthouse napisal članek z naslovom Cartergate: smrt demokracije, v katerem pravi: 'Položaj predsednika Združenih držav in ključna ministrstva v njegovi vladi obvladujejo zasebne organizacije, ki so odločene podrediti nacionalne interese Združenih držav globalnim interesom nadnacionalnih družb in bank. Bilo bi podcenjujoče, če bi trdili, da Trilateralna komisija zgolj obvladuje Carterjevo vlado; Trilateralna komisija je Carterjeva vlada.'

Morda se Karpelova trditev zdi pretirana, toda le, dokler ne preberemo sporočila, ki ga je predsedniku sosednje države in tesne zaveznice ZDA (Kanade) poslal Henry Kissinger: 'Jimmy Carter ni predsednik ZDA. Predsednik ZDA je Trilateralna komisija; Trilateralno komisijo pa predstavljam jaz.' Še vedno niste povsem prepričani, da so naše svoboščine in
demokratične pravice skrajno ogrožene? Poglejmo si še nekaj primerov.

IZBIRANJE PREDSEDNIKA
Spomladi 1972 se je pri starosti demokratske stranke ter članu skupine Bilderberg in CFR Averellu Harrimanu na večerji zbrala skupina vplivnežev. Tam so bili član CFR in direktor mednarodnih študij na Harvardu Milton Katz, Robert Bowie, ki je pozneje postal namestnik direktorja Cie, George Franklin, ki je bil Rockefellerjev koordinator Trilateralne komisije (kaj pomeni CFR in Trilateralna komisija, je razloženo na kocu tega prispevka) in Gerald Smith, ameriški veleposlanik brez listnice za vprašanje neširjenja jedrskega orožja.

Govorili so o prihodnjih predsedniških volitvah leta 1976. Harriman je bil mnenja, da se morajo demokrati, če želijo ponovno osvojiti Belo hišo, 'znebiti svojih bahavih nastopačev in se raje ozreti po katerem od južnjaških guvernerjev.' Na mizi je bilo nekaj imen, med njimi guverner Georgie James Earl Carter, guverner Floride Reuben Askew in nekdanji guverner Južne Karoline, takrat pa predsednik univerze Duke, Terry Stanford. Katz naj bi takoj obvestil Rockefellerja, da je Carter možen in za Američane politično primeren kandidat.

Da bi se bolje spoznal z georgijskim guvernerjem, je Rockefeller jeseni 1973 povabil Carterja v London na večerjo. Poslušal je gospoda z juga in se tudi sam prepričal, da je Carter idealen kandidat za naslednjega ameriškega predsednika.

Rockefeller je ocenil, da bi Carter 's svojo podobo konzervativnega oziroma zmernega južnjaškega guvernerja lahko preslepil številne volivce, v resnici pa bi zastopal liberalne načrte. S pomočjo močnega aparata demokratske stranke bi lahko v velikih urbanih okoljih nagovoril tako bele kot črne volivce.

Preden nadaljujemo, moramo pravzaprav še nekoliko natančneje opisati, kaj se je dogajalo leta 1973 v postopku izbiranja kandidata. Takrat je Rockefeller na svoje newyorško posestvo Tarrytown povabil Carterja in Reubina. Poleg je bil še Brzezinski, ki je Rockefellerju pomagal pri Trilateralni komisiji.

Oba sta bila navdušena nad Carterjevo južnjaško aristokratsko držo, še bolj pa nad dejstvom, da je že takrat odprl trgovinski predstavništvi Georgie v Bruslju in Tokiu. To pa se je odlično prilegalo konceptu Trilateralne komisije. Še najbolj sta bila predstavnika establišmenta navdušena nad njegovo brezobzirnostjo in častihlepnostjo.

Gary Allen ga je v knjigi Jimmy Carter takole opisal: 'Carter je bil zaradi svoje neznanske častihlepnosti in podkupljivosti ranljiv. Med drugim so njegovemu osebnemu bankirju Bertu Lanceu dopuščali, da je v času, ko je Carter še čakal na državna sredstva za predvolilno kampanjo, preusmerjal bančne depozite strank v Carterjeve posle z arašidi ter na bančne račune Lanceovih partnerjev in družinskih članov, ki so nato financirali Carterjevo predsedniško kampanjo.

Ko je Carter tudi v resnici postal uradni kandidat demokratske stranke, je v zahvalnem nagovoru napadel '... večno in brezobzirno zavezništvo med kapitalom in politiko ... med politično in gospodarsko elito, ki sprejema odločitve in ji nikoli ni potrebno odgovarjati za napake, sama pa nikoli ni deležna krivic. Ko prevlada brezposelnost, nikoli ne stojijo v vrstah za delo.

Ko zaradi neprimernega socialnega sistema nastopi pomanjkanje, nikoli ne ostanejo brez hrane, obleke ali strehe nad glavo. Ko se zaradi političnih zdrah poslabša ali propade sistem javnega šolstva, pošiljajo svoje otroke v elitne zasebne šole. In ko je državna birokracija napihnjena in nepregledna, si elita vedno najde in zasede tista mesta, kjer se odloča o njenih posebnih interesih in privilegijih.'

Po takšni izjavi bi človek verjel, da je bil Jimmy Carter človek iz vrst nepriviligiranih. Pa je bil zares? Poglejmo. Kot je junija 1976 objavil Los Angeles Times, je njegov prvi pomembnejši zunanjepolitični govor pomagalo pisati dvanajst ljudi, ki so pripadali Bilderbergom in CFR: Zbigniew Brzezinski, Richard Cooper, Richard Gardner, Henry Owen, Edwin O. Reischauer, Averell Harriman, Anthony Lake, Robert Bowie, Milton Katz, Abram Chayes, George Ball in Cyrus Vance.

Ob takšni ekipi pomočnikov je nemogoče sestaviti slab politični govor. Toda vsak od teh ljudi je bil član elite in vsi so imeli svoje interese. Večina jih je pripadala Bilderbergom in vsi so bili člani CFR ter Trilateralne komisije. Za Carterja so napisali prav takšen govor, kakršnega so želeli od bodočega predsednika slišati Američani.

Carterjev politični štab, ki ga je imel v Atlanti še pred predsedniško kandidaturo, so sestavljali ljudje, ki so bili 'tesno povezani z družino Rockefeller, na primer Gambrell, Kirbo in Austin. Gambrellova družina je imela večinski delež v letalski družbi Eastern, v kateri je bil največji posamični delničar Laurance Rockefeller.

Carter je svojo vlogo človeka iz ljudstva odigral brezhibno. Toda takoj, ko se je vselil v Belo hišo, je na ključne položaje postavil člane elite. V njegovi administraciji je delovalo kar 40 odstotkov vseh ameriških članov Trilateralne komisije, vsega skupaj pa je bilo v Carterjevem štabu 291 članov CFR in Trilateralne komisije – seveda vključno s samim Jimmyjem Carterjem in podpredsednikom Walterjem Mondaleom.

Osupljiva je primerjava Carterjevih besed iz leta 1976 s tistim, kar je 6. novembra 1980 izjavil Ronald Reagan. Oba sta uporabila isto misel in skoraj enake besede: 'Mislim, da v tej državi obstaja elita, ki poskuša vladati iz ozadja.

Oblast poskuša spraviti v roke peščice posameznikov, ker so prepričani, da ljudje ne znajo sami poskrbeti zase ... Ali bomo torej imeli elitistično oblast, ki bo odločala o življenju ljudi, ali pa bomo še naprej, tako kot smo že dolga desetletja, zaupali ljudem, da sami sprejemajo svoje odločitve?'

Je bil morda Reagan človek iz ljudstva? Zelo malo verjetno. Njegov predvolilni štab je vodil William O'Casey, nekdanji predsednik agencije za vrednostne papirje, v Reaganovem obdobju pa šef Cie. Bil pa je tudi zelo aktiven trilateralist. Člani Trilaterale in CFR pa so bili tudi drugi ključni sodelavci v Reaganovem predvolilnem štabu: Caspar Weinberger, Anne Armstrong, David Packard, George H. Weyerhauser, Bill Brock in William A. Hewitt.

Po zmagi na volitvah je Reagan sestavil skupino, ki je izbirala med kandidati za najvplivnejša mesta v njegovi vladi. Med 59 člani skupine je bilo 28 članov CFR, 10 trilateralistov in 10 Bilderbergov. Med njimi najdemo Henryja Kissingerja, Alexandra Haiga, Georga Schultza, Donalda Rumsfelda in Alana Grinspana.

Toda vse to manevriranje ne bi bilo tako učinkovito ali pa celo ne bi bilo možno, če ne bi bilo zavezništva med elito in mediji. Ko je decembra 1975, sedem mesecev pred demokratsko konvencijo, na kateri so odločali o svojem uradnem kandidatu, Gallupova anketa javnega mnenja pokazala, da le 5 odstotkov registriranih članov stranke podpira Carterjevo kandidaturo, so se v štabu Davida Rockefellerja prižgale alarmne luči.

Da je na koncu vendarle Carter dobil nominacijo stranke, je bila potrebna ena najbolj izdelanih medijskih akcij v zgodovini – nekaj podobnega, kar si danes privoščijo najslavnejša imena iz industrije zabave. Napeli so vse moči in s pomočjo medijev prepričali volivce, da je James Earl Carter edino upanje Amerike.

Proti Carterjevi kandidaturi se je oglasil celo nekdanji guverner Georgie Lester Maddox: 'Jimmy Carter si zaradi napačnih, zavajajočih in goljufivih izjav in dejanj ... po mojem mnenju ne zasluži in tudi ne more dobiti podpore Američanov.' Toda nenehno bombardiranje s strani medijev je volivce vendarle prepričalo.

Cyrus Vance, ki je bil takrat v upravi New York Timesa, ter Hedley Donovan, ki je bil glavni urednik revije Time (sicer pa tudi on član Trilaterale in CFR), sta za Carterjevo kampanjo dodobra izrabila vpliv revije Time. Ta je Carterja opisala kot 'outsiderja, ki nima nobene zveze s koruptivno washingtonsko politiko.'

'Potem, ko mu je Time leta 1971 namenil bleščečo naslovnico, s katero ga je predstavil kot nadebudnega južnjaškega guvernerja, so to naslovnico vse do leta 1975 uporabljali za oglaševanje revije Time v drugih revijah. Tudi njihovo poročanje o Carterjevi predsedniški kampanji je bilo tako priliznjeno, kot da bi šlo za propagandni material iz Carterjevega štaba.'

Senator Barry Goldwater pa nad Carterjem ni bil tako navdušen. V knjigi With No Apologies je zapisal: 'David Rockefeller in Zbigniew Brzezinski sta ugotovila, da bi bil Carter njun idealen kandidat. Pomagala sta mu priti do nominacije v stranki in potem do predsedniškega položaja. 'Kandidat Carter se je od petih odstotkov podpore med člani demokratske stranke čez noč prelevil v njihovega najprimernejšega kandidata.

'Da bi to dosegla,' pojasnjuje Goldwater, sta mobilizirala moč bančnega kapitala z Wall Streeta, intelektualni vpliv akademskih krogov – ki klečeplazijo pred bogastvom velikih, davkov oproščenih fundacij – in nadzornike medijev, ki so vključeni v Trilateralno komisijo in v CFR.

'Med predvolilno kampanjo leta 1976 je Carter v svojih okornih nastopih ves čas ponavljal trditvi, ki sta postali njegova mantra: 'Prišel je čas, da politiko ravnotežja moči zamenjamo s politiko svetovnega reda' ter '... partnerstvo med severno Ameriko, zahodno Evropo in Japonsko.'

Založnik časopisa Manchester Union Leader William Loeb je izjavil naslednje: Izbor Jimmyja Carterja za predsednika je najboljši dokaz tržne vrednosti političnih zvez – za zmago ni pomembno, kdo si, temveč koga poznaš. Hkrati pa to dokazuje, kako hitro lahko pomanjkanje tržne vrednosti zaustavi predsedniške ambicije nefavoriziranega kandidata, kakršen je bil takrat denimo senator Barry Goldwater.

V primeru predvolilnega spopada med Johnom Kerryjem in Georgom W. Bushem je bilo drugače. Oba kandidata so podpirali isti krogi – CFR in skupina Bilderberg – in prav vseeno je bilo, kdo bo zmagal. Središče moči vedno ostane v rokah ljudi, katerih končni cilj je globalna družba in enotna svetovna vlada."

NAVZKRIŽNO PARTNERSTVO - CFR IN TRILATERALNA KOMISIJA

"Na svetu je cela vrsta skrivnih organizacij, ki so podobne Bilderbergom in ki se razmnožujejo na približno takšen način, kot televizijske nanizanke. Največja med njimi je Okrogla miza (Round Table), v njenem okviru pa med drugimi delujejo britanski Kraljevi inštitut za mednarodne zadeve (Royal Institute of International Affairs – RIIA), kanadski, avstralski, južnoafriški, indijski in nizozemski inštituti za mednarodne zadeve, pa tudi inštitut za odnose med Kitajsko, Rusijo in Japonsko na pacifiškem območju. Ena od ameriških podružnic Okrogle mize pa nosi ime Svet za zunanje odnose (Council on Foreign Relations – CFR).

Druga vzporedna organizacija, katere cilj je enotna svetovna vlada, je Trilateralna komisija, le da so njeni člani predstavniki globalnega trgovinska zavezništva: severne Amerike, zahodne Evrope in azijsko-pacifiškega bazena. Trilateralno komisijo (TC) je leta 1973 ustanovil in financiral David Rockefeller. Še prej pa se je o zamisli posvetoval na sestanku Bilderbergov leta 1972 v belgijskem mestu Knokke.

Številni člani CFR in skupine Bilderberg so hkrati tudi člani Trilateralne komisije. V CFR so le Američani. Skupina Bilderberg je omejena na Združene države, Kanado in zahodno Evropo, Trilateralna komisija pa povezuje globalno oblastno elito. David Rockefeller, katerega družina je financirala nastanek in delovanje CFR, pa je skupni imenovalec vseh teh vzporednih skupin.

Še vedno je častni predsednik CFR in še vedno finančno in osebno sodeluje v delovanju vseh treh organizacij: CFR, Trilateralne komisije in skupine Bilderberg. Nič čudnega torej, če kritiki trdijo, da so to združenja članov globalne poslovne elite, ki poskuša preko teh organizacij zavarovati svoje premoženje in naložbe nadnacionalnih bank in korporacij v globalizirano svetovno gospodarstvo. Politični načrti, ki jih oblikujejo, jim prinašajo neposredne koristi, hkrati pa nas vse bolj potiskajo proti končnemu cilju – k oblikovanju enotne svetovne vlade.

O moči skupine Bilderberg, CFR in Trilateralne komisije govori že dejstvo, da je najmanj eni od teh skupin doslej pripadal sleherni kandidat za ameriškega predsednika iz obeh strank, prav tako pa večina ameriških kongresnikov in senatorjev, večina najvplivnejših političnih svetovalcev, še posebej tistih z zunanjepolitičnega področja, večina vodilnih ljudi iz medijev, vsi ključni možje Cie, FBI in ameriške davčne uprave, kot tudi iz večine drugih najpomembnejših ameriških vladnih služb. V CFR pa so vključeni praktično vsi člani ameriške vlade.«

Več o tej knjigi in nekaj odlomkov v PDF formatu si lahko preberete na http://www.ciceron.si/site