Številke nam povedo, da stopnja brezposelnosti krepko presega tisto, ki jo običajno toleriramo. Velik delež med brezposelnimi predstavljajo mladi, ponekod so celo v večini, npr. v Grčiji in Španiji. Če bi k temu prišteli še vse tiste neregistrirane, ki opravljajo prekerno delo, bi bili odstotki zopet drugačni.

To so statistike, ki jih zasledimo v javnih občilih. V povezavi s tem je zanimiv pojav, ki je postal že kar pravilo. Kadar na televiziji spremljamo oddajo, ki tematizira omenjen problem, na koncu prispevka obvezno vključijo zgodbe par ljudi, ki so bili brez službe, a jim je kasneje uspelo. Pred kratkim je bilo mogoče zaslediti zgodbo o Slovencih in Slovenkah, ki so našli službo v Nemčiji.

Pripovedi so tekle o tem, kako je nekdo po tisočih prošnjah za delo prejel klic iz Nemčije, šel na razgovor in takoj dobil službo, saj so se z delodajalcem dobro ujeli. Nekdo drug je našel enako delo, kot ga je opravljal v Sloveniji, le za trikrat višje plačilo, zato se je s celo družino preselil tja ipd.

Ta način podajanja zgodb je problematičen s tega vidika, ker najprej predstavi težavo, vodi skozi zgodbe, kaj te statistike konkretno pomenijo za posameznike, potem pa namesto da bi nadaljeval v tej smeri k vprašanju, kaj je narobe s sistemom, da se znotraj njega masovno dogajajo krize, naredi nek pomenljiv obrat. Implicitno namreč reče, da je mogoče uspeti v tem sistemu. In ne samo to, vsak lahko uspe. Če zna videti in najti priložnosti, ima dobre ideje ali pa »si upa«, kot je pogosto rabljen izraz.

Inherentno samemu sistemu je, da vsem ne uspe in so milijoni izključeni iz zgodbe o kakršnemkoli uspehu. Če vzamemo za primer državo Katar, najbogatejšo državo na svetu po BDP-ju na prebivalca. Slovenec[1], ki tam živi in dela, pravi, da delavci, ki prihajajo pretežno iz Indije, Nepala, Egipta in Filipinov ter opravljajo dela gradbincev, služkinj, varušk, strežnikov in podobnih poklicev, na mesec zaslužijo le 150 evrov, v eni hiši pa skupaj živi tudi po 80 delavcev. Na drugi strani pa direktorica oddelka za stike z javnostmi v velikem državnem podjetju zasluži 23.000 evrov na mesec. To so skrajnosti, ki niso izjeme, ampak so sistemske in sistematične.[2]

Skrajna absurdnost je, da hvalimo uspeh omenjene direktorice. Namesto tega bi morali jemati to kot znamenje nemožnosti sistema, da bi se vsaj do neke mere samoreguliral. Proizvajanje vseh teh bizarnosti je posledica tega.

Medtem ko vse bolj jasno postaja tudi v Sloveniji, da cena, ki jo je treba plačati za obnovo bank in gospodarstva, nima meje, se vzporedno pojavlja naslednji vtis. Kapitalizma iz krize ni treba izvleči zaradi ljudi (ker naj bi domnevno imeli tudi oni korist od sanacije – po modelu kapljanja navzdol), ampak na račun ljudi. To potrjuje tudi nenavadno dejstvo, da so, kot ugotavlja Žižek, na eni strani mogoče najbolj neverjetne stvari, od življenja v vesolju do vseh vrst čudežnih plastičnih operacij – skratka, zdi se, kot da je mogoče praktično vse. Na drugi strani pa samo predlagajte, da bi več denarja iz državnega proračuna namenili zdravstvu, pa boste takoj dobili odgovor, da to absolutno ni mogoče. Zadeva je zanimiva, sploh če velja prepričanje, da živimo v postideoloških časih.[3]

Nekatere teme so tabu. Lahko se komu pripeti, da izpade naiven ali nerealen ali pa drugi sploh ne vedo, o čem govori.

Ostali pa vztrajajo, ujeti v ideološki vrtinec uničevalnega sistema, medtem ko ga elitneži in menedžerji dobrih idej skušajo rešiti pred propadom z zgodbami o uspehu, napredku in iskanju sreče, ki je znotraj nas.