Piše: Dr. Manca Košir

Nekateri iskalci duše in duha gredo živet v puščavo, drugi v globoke votline, veliko  jih odide v samostane. Kot deklica sem prebrala roman Ozka vrata A. Gida in sem rekla, da bom nuna. To ni bila moja pot – hvala Bogu! -- imam otroka in vnuka. Včasih se kam skrijem za nekaj dni, mesec, enkrat sem odšla za tri mesece v samoto in tišino, na pogovor s svojo dušo, več si mama in babica težko privoščim. Zato mi je Najvišji omogočil druge načine iskanja najgloblje resnice.

Darovano mi je bilo šestmesečno spremljanje umirajočega ljubega prijatelja in srečanje z njegovo zdravnico dr. Metko Klevišar. Vsak dan sem hodila k njemu, ki je zrl smrti v oči, vsak dan. Videla sem ga golega in bosega pred njeno podobo. Doživela sem čisto obličje brez maske na obrazu, z jasnino pogleda, ki me je zaznamoval za vekomaj.

V tistih mesecih sem se ogromno naučila o najusodnejših rečeh v življenju: o ljubezni, odpuščanju, skromnosti in ponižnosti. O hvaležnosti. In bližini, ki je edino pomembna za žive, umirajoče in mrtve. Ker je ljubezen močnejša kakor smrt. Ali, kot uči sufijska modrost: »Tvoje je samo tisto, česar ne moreš izgubiti v brodolomu«.

 Po tem sem dva meseca spremljala očeta. Vsak dan sem bila pri njem v bolnišnici, večeri so bili najini obredi zahvaljevanja. Ko je on že dremal,  sem se mu  zahvaljevala za vse, kar mi je kot najboljši oče na svetu dal, kar me je naučil, za kar me je spodbujal, mi zaupal, verjel vame. Večer pred njegovo smrtjo, ko mi je zdravnik rekel, da ni več »kontaktibilen« (To besedo je treba zbrisati iz zdravniškega žargona. Prepovedati! Ker ni resnična!), sem ga držala za roko, ga božala, položila glavo na njegova hropeča prsa in mu povedala zgodbo hvaležnosti od začetka do konca. Kaj vse dobrega je storil zame, za obe moji hčeri. Poljubljala sem njegovi dlani, ki sta varno vodili v vrtec moji mali, da sem jaz bila brez te skrbi. Vem, da me je slišal. Vem. Ker medicina tovrstnega sporazumevanja  ne zna razložiti, nima pravice reči, da ga ni. Duša nas sliši, duša, tudi ko telo že odmira in se dih ustavi.

Potem so me poklicali k mrliški postelji mojega botra. Da ne more umreti, so rekle sestre. Ko so ga vprašale, zakaj, je nemirno begal z očmi. Redovnica je vzela njegov adresar in brala imena. Ko je prišla do mojega, je rekla: »Bi radi videli Manco?« Z vekami je dal znak. Iskali so me ves teden, ker sem bila na počitnicah. On pa je čakal, samo kost in koža sta ga še bili. Dopust  sem zaključila prej, kot sem nameravala, rekla sem, da vem, da moram iti domov, ne vem sicer, zakaj, a moram. Čim sem stopila v stanovanje, je zvonil telefon: »Ali lahko takoj pridete?« Nisem se niti preoblekla, samo obrnila sem se in prijatelj me je odpeljal v Maribor. Moj dragi človek je ležal že čisto bel, z obrnjenimi očmi, ledenimi rokami, sklenjenimi na prsa. Prosila sem sorodnike, naj naju zapustijo. Potem sem vzela njegovi roki v svoje, ju grela, poljubljala, ga objemala in mu pripovedovala, kako rada ga imam. Da brez njega nikoli ne bi stopila na pot krščanske ljubezni, nikoli se ne bi krstila ... In se je zgodil čudež. Njegovi roki sta se ogreli, oči so se obrnile in po licih sta spolzeli dve debeli solzi. Poljubila sem ga na čelo, ga pokrižala in odšla. Kmalu za tem je v krogu domačih izdihnil.

Več umirajočih sem obiskala v domu upokojencev, prosila sorodnike, naj jih ne silijo s hrano, ampak samo v mir bivajo z njimi, čisto tiho sedela ob njih ali pa jim pripovedovala skupne spomine ... Tolažila sem žalujoče in zdelo se mi je, da jim dobro dene moja prisotnost in način, kako sem z njimi.

Ker sem o smrti tudi pisala, so me včasih povabili, naj predavam. Socialnim delavcem, pedagogom, v kakšnem župnišču, jeseni leta 2004 pa članom velenjskega odbora društva hospic. Tja me je peljala –  že dolgo vem, da v življenju ni naključij! – Tatjana Žargi, predsednica hospica,  s katero sva se poznali iz osnovne šole in že desetletja ne srečali. Že med potjo sva delali načrte o sodelovanju. Ko mi je po predavanju poklonila knjižico zen budista Franka Ostaseskega, ustanovitelja Inštituta za umiranje v San Franciscu,  in sem jo doma ponoči hlastno prebrala na dih ter se mi je zazdelo, kot da je v njej zapisano tudi to moje večerno predavanje v Velenju, je nekaj potrkalo na moje srce in reklo: »Poskusi!«

Takrat je bil seminar za prostovoljce za delo z umirajočimi društva hospic v Ljubljani že v teku, kljub temu sem obiskovala njegov drugi del. Lani pa še enkrat celoten seminar.  Oj, koliko sem se spet naučila! Večna iskalka duše in Absolutnega sem obiskovala pravo šolo zame. Že dolgo vem, kar je zapisal eden najbolj fascinantnih živečih filozofov in psihoanalitikov Petar Jevremović v svoji knjigi Psihoanaliza i ontologija (Beograd 1998) že takoj na začetku (povzemam po prevodu Katarine Kocijančič – hvala ti, draga Katarina!): «Bistveno vprašanje vsake avtentično izpeljane, globinsko psihološke, točneje psihoterapevtske doktrine, predstavlja problem smrti.« Terapija – po Platonu negovanje duše – nujno problematizira zavest o smrti. »Vsaka človeška misel, vsako hotenje ali pomislek, ki želi biti filozofski, se legitimira pred obličjem smrti«, piše Jevremović. Kajti terapija duše je priprava na smrt. »Njen temelj je, z jezikom psihoanalize, ontološko globoko (včasih najgloblje mogoče) izkušanje horizonta lastne biti«.

Lastno smrt bomo izkusili le enkrat, ko bo prišla po nas. Lahko pa jo okušamo, če nam je podarjena milost spremljanja umiraječaga. Za to žlahtno opravilo je potrebno imeti odprto srce, sposobnost empatije in sočutja, pogum za samo – biti. Ne v akciji, ampak le nedejavno prisostvovati veličastju prihoda Resnice. Ta resnica nas bo osvobodila, piše v knjigi vseh knjig. Ta Resnica.

Nismo ustvarjeni, da bi bili (samo) zase na svetu. Od drugih smo prišli in za druge je namenjeno naše življenje. Četudi smo se sami rodili in bomo odšli sami skozi tunel svetlobe in smo tekom odraslega življenja sami dogovorni za svoje bitje in žitje, prav zato in temu navkljub živimo po drugih in za druge. Umirajoči potrebujejo bližino, ker je to hrana za njihovo dušo. Najbolj kruta smrt je prav smrt brez občutka ljubljenosti, brez bližine. So (ne upam si napisati smo, čeprav bi rada)  ljudje, ki imajo veliko ljubezni, dovolj, da so jo dolžni podeliti drugim. Med njimi so tisti, ki so po-klicani za prostovoljstvo, najbolj ljubeči so za prostovoljno služenje umirajočim.

Kaj vse sem se naučila na seminarju? Mene že dolgo najbolj zanima, KDO govori, in manj, kaj govori. In ta KDO me je presunil. Naše predavateljice so izbrane ženske. Se ne čudim, da eni njen dragi pravi stjuardesa za nebesa. Zato sem pozorno opazovala obraz in držo in kretnje in mimiko predavateljic. Na tanko poslušala glas, njegov zvok in ritem, govorno dramatiko. Predavanja mi niso povedala veliko novega, saj sem prebrala kupe knjig o smrti, umiranju, žalovanju, med drugim vsa glasila Hospic. A ogromno so mi povedale konkretne zgodbe, ki smo jim prisluhnili, največ tiste, ki so govorile o osebni izkušnji spremljanja umirajočih. Veliko so mi podarile tudi sošolke in sošolci, saj smo skupaj delali vaje, kjer ni bilo mogoče blefirati in se igrati poz. Njihova iskrenost je bilo pričevanje o življenjskih vrednotah, ki so mi blizu. Ob njih in z njimi sem prepoznala nekaj svojih pomanjkljivosti in se potem malo pogovorila sama s seboj.

Popolni v tem življenju ne moremo biti. Lahko pa bivamo polno, celo umiramo lahko tako, to je temeljno sporočilo našega izobraževanja. Ko smo skupaj premišljevali o smrti, smo pravzaprav nenehno mislili o – življenju. Ko smo pod skrbnim in sočutnim Marijinim vodstvom delali test, česa se v življenju najbolj spominjamo, kaj bi spremenili, kaj opustili, kaj na novo zastavili, če bi vedeli, da imamo pred seboj samo še tri leta življenja, smo pravzaprav opravljali najpomembnejšo življenjsko inventuro. Vzeli smo lekcijo o tem, kaj je kvalitetno življenje.

Moj vzklik: »Zakaj bi to delali šele takrat, če bi vedeli, da bomo kmalu umrli, zakaj ne bi to počeli že ZDAJ!« je najboljši dokaz, da se mi je na seminarju – posvetilo. Dobesedno. Vame je vstopila nova svetloba, ki mi zdaj še močneje osvetljuje pot. Pot k osebni celovitosti. Prihajam k sebi, da bi lahko od sebe odšla. K drugim. Upam, da mi bo uspelo stopiti v vrste služečih umirajočim. Tega ne bom vedela prej, dokler ne bom večkrat, velikokrat z njimi. Če bom zmogla, je prav, da bom tam. Če ne bom zmogla, bom stopila k drugim na drugačen način. Služiti in blagoslavljati življenje pa je v obeh primerih ne toliko moja izbira, marveč Milost, za katero sem globoko hvaležna.

Manca Košir

Toda kdo ve, če ni smrt Pogled, popoln, v celoti brezmejen.
Inger Edelfeldt

Dr. Manca Košir: Zakaj sem prostovoljka hospica

Prostovoljstvo je bližnjica. Bližnjica za osebnostno rast, za duševno zrelost, za duhovno prebujenje. Za zavedanje.

Ko sem bila dolgovrata suha deklica, polna kompleksov in frustracij, mi je oče prinesel v branje pomembno knjigo: A. Gidens Ozka vrata. To je roman o ljubezni med njo in njim, o človeški ljubezni, ki se ji ona odreče, ker je zanjo še pomembnejša ljubezen do Boga. Sem jokala, deklica mala, in se odločila: tudi zame bo pomembnejša ta ljubezen – saj me fantje itak ne marajo, si je najbrž mislilo nezavedno – zato bom nuna, ko bom velika.

Sem zrasla, so se mi naredile ženske obline, so začeli fantje žvižgati za mano … Sem se srečno zaljubila, poročila, dobila otroka … Hvala Bogu, nisem postala nuna.
A hrepenenje po ljubezni z vertikale, kot ji rečem, ni ugasnilo. In z leti se je krepila želja, da bi prepoznala odgovor na temeljno vprašanje: Kdo sem? Rasla je moja potreba, da bi bila v stiku z resničnostjo, in ne z iluzijami o sreči, ki se bo zgodila nekoč v prihodnje z ljudmi in stvarmi, ki me bodo osrečile … V meni se je prebudilo zavedanje, da imam na voljo samo eno časovno izbiro: ZDAJ. Samo eno prostorsko možnost: TUKAJ. In samo eno življenjsko držo – biti. Biti celostno, polno in radostno. Najprej zase in potem še za druge.

Ko je umiral moj ljubljeni duhovni prijatelj Marjan Rožanc, sem ga spremljala vsak dan šest mesecev do smrti. Takrat sem se veliko naučila o smrti, ki je postala moja največja učiteljica življenja. Pri tem mi je pomagala Marjanova zdravnica dr. Metka Klevišar. Ona me je naučila, da je najpomembneje ohranjati bolnikovo integriteto, njegovo človeško dostojanstvo. Da ni pomembno dodajati dneve življenju, ampak pristno, polno življenje dnevom. Tako sem si upala pogledati smrti v Marjanove steklene oči in njegova odprta usta.

Ko sem se pred dvema letoma upokojila, sem odšla na šolanje za prostovoljko hospica. Pred tem in do danes sem spremljala že kar veliko umirajočih, še več žalujočih. Vem, kaj pomeni imeti privilegij spremljanja hudo bolnega, ki odhaja v druga razsežja – biti, samo biti prisotno z njim v tem svetem prostoru in obdarjenem času, ki ga ustvarja izdih in skrivnosten Dih …