|  Sodoben človek uživa veliko relativne svobode, kljub temu pa v njegovem življenju primanjkuje ljubezni. S težko priborjeno svobodo brez čudežnega občutka popolnega miru in izpolnjenosti, ki ju v sebi nosi ljubezen, je očitno nekaj narobe.
Taka svoboda ne daje tistega kar smo morebiti od nje pričakovali, ko smo se za njo borili.
Ljudje smo še zmeraj nasilna, prestrašena in zmedena bitja. Ubijamo drugi druge za nepomembne reči in to počnemo tudi vsemu živemu okrog sebe.
Ljubezen tega ne počne.
Dosegli smo določene oblike zunanje svobode, notranje smo pa še zmeraj vezani za tisočletne vzorce praznoverja, čaščenja mrtvih reči, ubijanja za slavo in položaj ali v imenu ideologije.
Ujeti smo v mehanske ponavljajoče vzorce obnašanja ter delovanja, in v tem ni nobene svobode.
Svoboda in ljubezen sta neločljiva.
Žal smo se zadovoljili le z relativnimi svobodami.
Zato svoja življenja preživimo v glavnem v sivem povprečju. Rodimo se, preživimo najčudovitejše obdobje v našem življenju, ki je odraščanje, borimo se za nekaj postati, naredimo otroke, hišo…, na momente in za kratek čas mogoče doživimo ljubezen, ki prehitro ugasne, se postaramo in umremo.
Za mene to ni nobeno življenje v resnični svobodi.
Tam kjer je svoboda živa, obstaja nenehna strast in življenje cveti v vsej njegovi lepoti.
Ne obstaja strah za jutri, saj obstaja le živa večna sedanjost.
Prisotna je radost, mir in plemenitost, ki izpolnjuje dušo in srce, ter vse celice.
Vprašajmo se koliko vsega tega v resnici živimo, in ali živimo svobodno ter strastno življenje kot ptica na nebu?
Vprašajmo se od česar smo vse odvisni in koliko je strahu v nas?
Vprašajmo se zakaj smo se s takim »življenjem« zadovoljili in zakaj smo tako zelo malodušni?
Zakaj v nas ni poguma, da prerastemo naše majhne oklepe, ki smo si jih sami zgradili?
Vprašajmo se kaj nam pomeni »življenje« brez ljubezni?
Mogoče bomo iz sebe izkopali poteptano iskrico iz katere se lahko zaneti ogenj, ogenj svobode.
Vsi smo tukaj le zaradi ene same naloge, zaradi enega samega poklica in vsem so nam skupne vse bistvene reči.
Z velikim spoštovanjem.
Mirko K.
|
NE ZAMUDITE
Človek in svoboda - 2. del
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 20. februar 2013 @ 14:24 CET
Miran.
Človek in svoboda - 2. del
Prispeval/a: osh-kosh dne sreda, 20. februar 2013 @ 17:20 CET
popolnega miru in izpolnjenosti, ki ju v sebi nosi ljubezen, je
očitno nekaj narobe. <<
Le zakaj bi bilo narobe?
>>Ljudje smo še zmeraj nasilna, prestrašena in zmedena
bitja. Ubijamo drugi druge za nepomembne reči in to počnemo
tudi vsemu živemu okrog sebe.<<
A je to res?Si dobro ocenil?
Ljubezen tega ne počne.
>>Ne obstaja strah za jutri, saj obstaja le živa večna
sedanjost.
Prisotna je radost, mir in plemenitost, ki izpolnjuje dušo in
srce, ter vse celice.<<
Le kaj imajo pri tem celice?
>>Vprašajmo se koliko vsega tega v resnici živimo, in ali
živimo svobodno ter strastno življenje kot ptica na nebu?<<
IN s čim smo si ga zaslužili?
>>Vprašajmo se od česar smo vse odvisni in koliko je strahu
v nas?<<
Verjetno si mislil,, od česa vse,,?! To ni tako pomembno,da bi
sedaj iskali odgovor na to vprašanje.
>>Vprašajmo se zakaj smo se s takim »življenjem«
zadovoljili in zakaj smo tako zelo malodušni?
Od kod tebi taki podatki?
>>Zakaj v nas ni poguma, da prerastemo naše majhne
oklepe, ki smo si jih sami zgradili?
Ma Kdo to pravi, da ni poguma?
Vprašajmo se kaj nam pomeni »življenje« brez ljubezni?
Dolgčas!
Mogoče bomo iz sebe izkopali poteptano iskrico iz katere se
lahko zaneti ogenj, ogenj svobode.
Ne gre to tako enostavno!
Vsi smo tukaj le zaradi ene same naloge, zaradi enega
samega poklica in vsem so nam skupne vse bistvene reči.
Ej,Mirko nič nisi napisal kaj bi to bilo?
Človek in svoboda - 2. del
Prispeval/a: panefin001 dne sreda, 20. februar 2013 @ 21:39 CET
Sprašuješ kaj je za mene ljubezen?
V tem članku in v nekaterih drugih kot tudi v komentarjih sem omenjal, da s spoznanjem kaj ljubezen ni, je izpolnjen predpogoj, da se samo od sebe pojavi stanje totalne izpolnjenosti, zaceljenosti, miru in tihe radosti.
Obstaja stanje ko ni več nobenih vprašanj, ko si »doma«, ko ni ne preteklosti in ne bodočnosti temveč je prisotna le spreminjajoča večna sedanjost.
Vse je preprosto tako kot mora biti in prav ničesar ne bi spreminjal.
P.S.
Te resničnosti v katerem je živo življenje, se razum z vsemi svojimi triki in zvijačami, ne more dotakniti.
Ta neskončna resničnost je prisotna povsod, v drevesu in potoku, v soncu in oblaku…,
Brez nje ničesar ni. Ona je v vsem in vse je v njej.
Taka zaceljenost in popolnost je vse kar obstaja in to je za mene ljubezen.
Zgodi se (ali pa tudi ne) ko spoznaš svojo omejenost.
To lahko le živiš ali pa ne. Tega ne moreš pojasniti nobenemu, ki tega sam ne doživlja.
Živeti to je naš izziv in naš pravi poklic.
Hvala in srečno Miran.
Mirko
Človek in svoboda - 2. del
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 20. februar 2013 @ 22:32 CET
Lep pozdrav in vqse dobro.
Miran.
Človek in svoboda - 2. del
Prispeval/a: panefin001 dne četrtek, 21. februar 2013 @ 20:41 CET
Ne vem namreč kaj naj odgovorim na tvoja vprašanja.
Kot da ne bi živela na istem planetu.
En lep zasnežen večer naj se ti naredi.
Mirko
Človek in svoboda - 2. del
Prispeval/a: osh-kosh dne petek, 22. februar 2013 @ 18:07 CET
tu pa res ni posebne filozofije.Ti postavljaš trditve jaz ti nazaj
odgovarjam inpričakujem tvoj odgovor.Saj če gre,pač ne
gre,ampak potem je nekaj narobe s tvojim pisanjem.Jaz sem
postavil vpršanje,ti ne moreš odgovoriti,to pomeni, da tvoje
pisanje ne drži.
To si ti zapisal:
>>Ne obstaja strah za jutri, saj obstaja le živa večna
sedanjost.
Prisotna je radost, mir in plemenitost, ki izpolnjuje dušo in
srce, ter vse celice.<<
>>Le kaj imajo pri tem celice?<<
Vprašanje je preprosto,ti si to zapisal,pričakujem, da razumeš
kaj si hotel povedati, zato pričakujem, da boš odgovoril,če ne
potem to pomeni, da si napisal kar nekaj brez veze.
In to velja za cel tekst
Človek in svoboda - 2. del
Prispeval/a: panefin001 dne petek, 22. februar 2013 @ 20:57 CET
»Le zakaj bi bilo narobe?«
Mogoče preprosto zato, ker se ljudje omamljajo z najrazličnejšimi mamili in iščejo številna mašila, da bi zamašili dolgčas in praznino v sebi.
Za nekatere so ta mašila religije, opijanje in ekstremizmi vseh vrst, ali mnoge druge vrste samopozabe.
Človek je na videz svoboden, a videti je, da ne ve kaj bi s to svobodo počel. Zato še zmeraj vrši nasilje nad seboj in vsem živim, uničuje naravo, počne vse sorte neumnosti in očitno hodi v slepo ulico iz katere ni povratka.
Zaradi tega in mnogo drugih nespametnih reči, ki jih današnji človek počne je s to »svobodo« nekaj narobe.
»A je to res?Si dobro ocenil?«
Se ti zdi, da je v tem trenutku v vseh koncih sveta mir, da so vse družine srečne in živijo v harmoniji…,da ni izkoriščanja in zlorabljanja otrok in nemočnih…?
Tega mi ni potrebno posebej ocenjevati, saj nisem slep za dejstva.
»Le kaj imajo pri tem celice?«
Ko je z našo psiho, srcem in dušo vse v redu, se to zagotovo odraža tudi na fizičnem in obratno.
Fizično telo je zgrajeno iz celic, mar ne?
Upam, da sem sedaj pojasnil kaj imajo pri vsem tem celice.
»IN s čim smo si ga zaslužili?«
Življenje v svobodi je ali pa ga ni.
Poznavanje samega sebe je samo po sebi ta zasluga.
Brez tega ni življenja v svobodi ampak v suženjstvu lastnih zablod.
»Verjetno si mislil,, od česa vse,,?! To ni tako pomembno,da bi
sedaj iskali odgovor na to vprašanje.«
Osh-kosh ti misliš, da lahko živiš svobodno dokler nisi spoznal vse silne vezanosti v sebi?
Vezanost in strah sta zmeraj v paru kot enojajčna dvojčka.
Zato iskati svobodo ne da bi spoznal mehanizme lastnih vezanosti, pomeni zavajanje samega sebe in golo utopijo.
»Od kod tebi taki podatki?«
Opazujem.
»Ma Kdo to pravi, da ni poguma?«
Mar ne vidiš kako se ljudje oklepajo svojega prav, svojih predstav o sebi in svetu?
V tem je vsebovan strah pred izgubo svojih podedovanih in privzgojenih vzorcev zaradi katerih smo v nenehnih konfliktih s samim seboj in okolico.
V tem pa res ni nobenega poguma.
Pogum je nekaj imenitnega saj ne veš kam te bo pripeljal.
Ko si dejansko pogumen in si pustiš razkriti resnico, mogoče ti bo zaradi tega razpadla družina, ali boš pustil obstoječo službo, se odpovedal svojemu guruju, skupini…, religiji…
Takega poguma ne vidim okrog sebe prav veliko.
»Ej,Mirko nič nisi napisal kaj bi to bilo?«
Vsi se rodimo, vmes trpimo, v kolikor imamo srečo naletimo na čudežno sapico ljubezni, se borimo za nekaj imeti ali nekaj postati, zgradimo družino…, se postaramo in na to umremo.
Vsi potrebujemo mir, ljubezen in srečo.
P.S.
Dragi prijatelj resnično ne vem kaj imaš od tega, da sprašuješ mene o tem kar ti je pred tvojim nosom?
Namesto tega bi raje sam malce zagrebel po samemu sebi, odprl oči in ušesa, srce in um, saj štejejo le lastna spoznanja.
Lepo te pozdravljam.
Mirko