Pozdravljan Titud!

Kako si tako prepričan, da so moje trditve in prepričanja do koga žaljive, če jih sploh v tem prispevku nisem navajala. Konkretno do določene religije in vernikov se sploh nisem opredeljevala, ker ni bil to namen mojega prispevka. Omenila sem le zemljepisne pasove in religije, ki pripadajo različni duhovni dediščini in vrednotam in en primer, ki je značilen za dve religiji in je vsem dobro poznan. Nisem odkrivala tople vode. Jaz sploh nisem govorila o svojem prepričanju, ker je moje prepričanje za ta prispevek popolnoma irelevantno. Izpostavila sem v svoji kolumni samo vprašanje svobode izražanja in javnost vprašala kje so tisti mejniki svobode izražanja, ki so etično in moralno sprejemljivi glede na zapisano ustavno načelo o svobodi izražanja. Ne vem zakaj bi s tem vprašanjem lahko koga žalila.

Kaj pa če je moje vprašanje merilo na vse tiste užaljenosti, ki sem jih jaz in tudi drugi so jih morali požreti v imenu načela svobode izražanja? Konkretno imam v mislih Društvo za zaščito ustave in krivic cerkve.

Kaj pa če je to načelo svobode izražanja v naši družbi dvorezen meč, ki enemu lahko odmeri velik kos užaljenosti, da ga pogoltne, v drugem primeru, ko pa deluje strah pred njegovim pragom svobode izražanja, se ves pogum spremeni v strahopetno strašilo, ki se mu tresejo hlače. In če me kaj moti na tem svetu, me potem moti takšna psihična drža.

Tudi sam si se teoretsko ukvarjal s čustvi in tudi z vprašanjem demokracije.

Citiram nekaj značilnih odlomkov iz tvojih prispevkov, ki bodo morda dali odgovor na to kar se sprašujemo. N. pr. o čustvih:

Pišeš: V stari grški kulturi spočeta ideja in zahteva po racionalnem obvladovanju čustev, iz katere so na veliko črpali krščanski avtorji in pozneje razsvetljenska ideologija ter moderni družboslovci oziroma vsa zahodna civilizacija nasploh, se je obdržala vse do druge polovice 20. stoletja. Zahodna tradicija je dajala prednost razumu in racionalnosti pred čustvi in drugimi domnevno iracionalnimi vidiki človeške eksistence.

Verjetno je tudi slovenska ustava dala prednost razumu in racionalnosti pred čustvi in drugimi domnevno iracionalnimi vidiki človeške eksistence, čeprav naša kultura daje čustvom poseben pomen in jih spoštuje. Nimajo pa vsi te kulture, da bi čustva, zlasti verska, spoštovali.

Glede demokracije v Evropi in arabskih državah ugotavljaš:

Evropske države so se v svoji uniji zaplezale v demokratični formalizem, ki naj bi izražal nek skupen interes vseh, v resnici pa se skozenj izraža le interes birokracije, ki jo je aparat unije ustvaril za lastno upravljanje.

Arabci so se sposobni upravljati med sabo in drug z drugim skoraj brez nepotrebne demokratične ornamentike.

Zdaj, ko smo razkrili zmotno predpostavko o razširjenosti demokracije na našem planetu in jo s tem odvezali usodne odgovornosti za njegov obstoj, lahko razkrijemo še njeno praktično neuporabnost.

Moderna teorija demokracijo gradi na ideji tolerance. Ta ideja je nastala kot odgovor na boleče zgodovinske izkušnje, ki sta jih rodila verska nestrpnost in fanatizem. Njena podlaga je teza, da ima svoboda prednost pred resnico, da v imenu nobene resnice ni dovoljeno posegati na področje duhovne in fizične svobode drugega in drugačnega.

Človekovo dostojanstvo je utemeljeno prav na tej svobodi vsakega posameznika in vsake združbe, da tudi sama spoštujeta to osnovno pravilo. Toleranca se je rodila na osnovi prepričanja, da noben posameznik, filozofija ali religija nima popolnega uvida v resnico. Zaradi te splošne nepopolnosti ravnajo posamezniki in njihove združbe (religiozne, politične, civilne) dosledno samo tedaj, če dopuščajo obstajati druga drugi. Demokracija naj bi tako le protokolarno zajela medsebojno sobivanje znotraj vzpostavljene tolerance. Te tolerance demokracija tako ne more zagotavljati, kvečjemu obratno, tolerantnost šele omogoča demokracijo.

Zato so absurdni poskusi 'izvažanja demokracije', ki demokracijo poskušajo s 'korenčkom in palico' vzpostavljati v okolja, ki ne poznajo tolerence.

V kolikor toliko tolerantnih okoljih, recimo v zahodnih evropskih državah, pa prihaja do drugačnega absurda: vrtenja sistema demokratičnih pravil v politiki v prazno. Zahodna politika se je ujela v pravno-formalne norme, v katerih se izčrpava. Dejanski problemi se potiskajo v sfero pragmatičnega obvladovanja problemov, pravno-politični sistem večino energije porablja za lasten pogon, v senci te formalno neoporečne demokratične zgradbe pa z vso doslednostjo deluje geslo Laissez faire –laissez passer.

Ko se v ta model čiste formalne demokracije uspe vriniti kakšen avtentičen interes posameznika ali skupine, sistem odreagira panično in tak interes takoj označi kot poskus netolerance, populizma itd. Sformalizirana demokracija skratka ni več sposobna avtentično artikulirati soobstoječih resnic in začne svoj lastni formalizem uveljavljati kot destilacijo teh resnic oz. edino resnico. Izvorna tolerantnost se sprevrže v indiferentnost, ta pa v dejavno ignoriranje drugega in drugačnega.


Od kje nam torej še vedno vera v demokracijo? Glavni razlog najbrž tiči v naši izkušnji, da ima eno regerativno sposobnost, da se tudi skozi tiranije pa milijone žrtev nazaj na novo vzpostavi, da je zgodovina praviloma na njeni strani. Da je ni mogoče uničiti, tudi če gre skoz instititucionalne krize. Po tej interpretaciji smo tudi na začetku 21. stoletja pripravljeni potrpeti vse mogoče pritiske, se odreči suverenosti, se iti nasilje in ignoranco, čeprav se zavedamo, da to ni ravno v duhu demokracije. Kot da verjamemo, da se demokracija lahko le skozi svojo nepopolnost razodeva.

Odrešuje nas torej vera v odrešujočo moč demokracije in ne toliko dejanska demokracija sama, zato demokracija v praksi lahko funkcionira le kot neke vrste božanstvo, ki se ne sme do konca razodeti, če ne vera ne bo več potrebna in razpadel bo svet, ki ga ta vera drži skupaj. Demokracija torej ne sme povsod pa do konca polno zaživeti ravno zato, ker vsak posameznik in združba na demokracijo gledata kot na ideal, za katerega se je treba boriti in za katerega se je treba žrtvovati.

Demokracija kot dogma tako gradi na idealu svobode, za katero je treba žrtvovati najprej lastno resnico. Ta dogma pa je v direktnem nasprotju z idealom tolerance, ki omogoča vsakemu posmezniku in družbi priti do lastne resnice pod edinim pogojem, da se je drugemu ne sme vsiljevati, ker nobeden končne resnice ne more posamično posedovati. Tam, kjer se ideal svobode razglasi kot končno resnico in se s tem začne vsiljevati drugemu, se demokracija kot življenjska praksa neha in začne vera vanjo kot dogmo. Demokracija je tako v prinicipu neuničljiv mit na katerega se lahko sklicuje vsakdo, če je le za ohranjanje tega mita pripravljen žrtvovati lastno resnico.

Tako torej ti Titut pišeš o vprašanju demokracije in seveda posredno tudi o vprašanju svobode izražanja, ki je temeljno načelo demokracije.

Titut, mislim, da si že ti odgovoril v svojem prispevku na vprašanja, ki sem jih postavila v svojem prispevku. Le na eni točki se razhajava. Nikakor ne menim, da si s tem svojim prispevkom koga užalil. Prepričana pa sem, da bi se marsikdo lahko odzval na tvoje trditve in prepričanja, pa zanje ne ve ali jih molče požira, saj mu ne gre v glavo, da je demokracija le dogma, ki gradi na idealu svobode, za katero je treba žrtvovati lastno resnico. Demokracija je torej dogma, se pravi netrpeča ugovora, čeprav nedokazana, da obstaja. Govoriš o telarnci, ki pomeni sprejemanje drugega. Jaz pa govorim tudi o tem, da človek pač potrpi, četudi ne sprejema vrednot drugega, ki mu jo drugi vsiljuje s svojim lastnim prepričanjem in kulturo, ki je tebi tuja.

Gre pa tudi za toleranco potrpeti, da vlada po nekod že ustaljeni red in tradicija, ki ji je svoboda izražanja nekaj povsem samoumevnega. Zakaj bi bil eden bolj občutljiv od drugega?

Dejstvo pa je, da se etika razlikuje od danes običajne prakse, običajnega trgovanja in kratkoročnega gledanja. Etika se mora posvetiti prihodnosti, gledati mora v prihodnost. Soočiti se s prihodnostjo ne pomeni nasloniti se na neko zelo močno teorijo o dogmatičnosti demokracije, ampak pomeni delovati kljub negovtovosti oziroma na podlagi edine gotovosti in objektivnosti, ki se razodeva v Drugem.

Moralno stališče pomeni prav to, da človek to negotovost sprejme in skuša iz nje živeti. Za vse probleme, ki nam jih življenje odpira, je značilna nedoločenost. In v njej tiči temeljno vprašanje etike. Enoumnega odgovora na to vprašanje ni.

Hvala, ker si bil v svojem prejšnjem prispevku (objavljen na Pozitivkah), ki sem ga uporabno aplicirala na to temo, v svojih odgovorih tako jasen in moram reči, da se je marsikaj razjasnilo. Ob vsem tem bi dodala še to misel, da je osnovno vodilo človeka emancipacija misli. Ta pa pomeni neko stopnjo, nek korak v razvoju, ki dobi neko vlogo v svetu.

Z razglasitvijo samozadostnosti človekovega razuma je sodobni svet zavrgel upravičenost Boga, da oblikuje človekovo usodo, in s tem zavrgel možnost, da bi bila vzpostavljena dovolj solidna osnova za moralo. Korenine moralne nemoči pa segajo še globlje. Sodobnost je zdrobila v prah kakršnokoli osnovo, na kateri bi lahko prepričljivo utemeljili moralne zapovedi. Spodkopana je moralnost in tako odgovornost, zato so vrednote vse bolj zreducirane in odpirajo prostor za neracionalno, neutilitarno in neprofitno moralno prizadevanje. Kako do odgovornosti in človeške ljubezni, to je temeljno vprašanje.

Lep pozdrav vsem, ki to problematiko spremljate

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]