Kdo lahko postavlja meje svobodi izražanja – politika, religija ali človek sam? V primeru domnevno žaljivih karikatur preroka Mohameda se je dvignil ves muslimanski svet z ogorčenjem. Pri nas imamo več verskih skupnosti, ki različno pojmujejo svobodo izražanja, krščanski svet je zelo toleranten. V naši ustavi je zajamčena svoboda izražanja. Vprašanje, ki si ga zastavljam je, če lahko religija omejuje svobodo izražanja, če imamo svobodo izražanja v naši kulturi zapisano v naši ustavi kot absolutno vrednoto.
Kje so torej mejniki, ki simbolizirajo meje svobode? V ustavi, zakonu, kodeksu, minaretu, ki bo stal pred našo prestolnico ali se bo ta mejnik po sili razmer izoblikoval v nas samih? Marsikdo bo odgovoril, da je ta mejnik etičnost in spoštovanje drugačnosti. Vendar tudi med slednjima mejnikoma je zelo krhek in tanek led. Kar je za enega nespoštljivo in žaljivo, je za drugega njegova svoboda izražanja.
To bi ponazorila na primerjavi, ko je Kristus rekel desnemu razbojniku: »Še danes boš v raju«. Prerok Mohamed bi razbojniku, ki je kradel najbrž odsekal roko. Tako pravi Koran in šeriatsko pravo v surah Korana. Iz tega lahko uvidimo, da po zemljepisnih pasovih religije pripadajo različni duhovni dediščini in vrednotam.
Ali sploh še potrebujemo zemljevid in krmarja, ki nam bo pokazal kje je naš mejnik? Je to cenzura ali samocenzura? Je to morda grožnja, avtoriteta moči ali je to argument, ki ti ga je tvoja kultura položila v zibelko?.
Kakšno rezidenco si sploh lahko utrdi tuja kultura oziroma religija z drugačno lestvico vrednot v avtohtoni kulturi, ki ji je svoboda izražanja absolutna vrednota in nad vsem. Kje so torej mejniki in kdo nam postavlja mejnike? Ali bosta v praksi naša ustavna ureditev in demokracija v svetu, v katerem živimo, mrtev kos papirja, ali v praksi avtocenzura kot odziv na grožnjo?
Klavrni davek plačuje ta naša ustava določbi o svobodi izražanja.
Izražanje po pomenskosti besede v posamezni kulturi je vzorec svobode nič manj za enega kot za drugega. Ko gledam dogajanje na TV ekranih nehote ugotavljam kako majhna je pred grožnjo deklarirana svoboščina svobodnega izražanja in kako svet poklekne pred velikimi duhovi, ki vladajo svetu na način, ki je drugačen. Hkrati pa ugotavljam kako se je svoboda izražanja pri predsednikovi karikaturi na TV oddaji Hri-bar razbohotila prek vseh meja pa nihče od državljanov ni nič protestiral, da bi to utegnila biti žalitev ali pomanjkanje spoštovanja.
V tem ogromnem talilnem loncu Evrope se srečujejo kulture, ki so si v svojem mišljenju in pojmovanju svobode izražanja različne. Multikulturnost Evrope je torej iluzija. To lahko zaključimo kaj hitro, ko se zazremo v TV ekran in gledamo burno odzivanje muslimanskega sveta.
Koliko hude krvi zaradi domnevno žaljive karikature preroka Mohameda in koliko domnevnih žalitev je zmožna prenesti RKC v imenu demokracije, svobode izražanja in nenazadnje temeljev krščanstva, ki slonijo na strpnosti in odpuščanju.
Pridobitev ognja v mitu ni čaščena kot tehničen, temveč kot kulturen dogodek. Tako je tudi s svobodo izražanja. Je pa hudo, ker imamo zanjo različna kulturna in etična merila. Mimo vseh teh meril pa sije popolnost, ki je nihče ne vidi, o kateri nihče ne govori, le občuti jo lahko vsak v sebi kot etično merilo in si to merilo postavi za mejnik svojega odgovornega moralno etičnega delovanja.
Kdo lahko postavlja meje svobodi izražanja – politika, religija ali človek sam? V primeru domnevno žaljivih karikatur preroka Mohameda se je dvignil ves muslimanski svet z ogorčenjem. Pri nas imamo več verskih skupnosti, ki različno pojmujejo svobodo izražanja, krščanski svet je zelo toleranten. V naši ustavi je zajamčena svoboda izražanja. Vprašanje, ki si ga zastavljam je, če lahko religija omejuje svobodo izražanja, če imamo svobodo izražanja v naši kulturi zapisano v naši ustavi kot absolutno vrednoto.
