NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.000 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 24-apr
  • Meditacija na notranjo svetlobo in zvok

  • četrtek 25-apr
  • Možganski fitnes - interaktivno izobraževanje za mlade o pomenu zdravja možganov

  • petek 26-apr
  • Igra go

  • sobota 27-apr
  • Vinotour v Ratsch!

  • nedelja 28-apr
  • Posebno vrtinčenje v VM Atlantis

  • ponedeljek 29-apr
  • Ulični zmaji v Gameljnah

  • torek 30-apr
  • Šahovske simultanke z mojstri in prvaki

  • sreda 01-maj
  • Prvomajske budnice po vaseh Občine Komen

  • četrtek 02-maj
  • Počitniške delavnice za otroke v MPT

  • petek 03-maj
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  • sobota 04-maj
  • Sobotne ustvarjalnice: Magični nakit

  • nedelja 05-maj
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  • ponedeljek 06-maj
  • Blagovna znamka JUPOL letos praznuje 50 let

  • torek 07-maj
  • Interaktivni program za razvoj, krepitev in varovanje zdravih odnosov mladostnikov

  • sreda 08-maj
  • Maribere: Belo se pere na devetdeset

  • četrtek 09-maj
  • Možganski fitnes - interaktivno izobraževanje za mlade o pomenu zdravja možganov

  • petek 10-maj
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 11-maj
  • Predavanje z izkustveno delavnico - Z zmagovalno miselnostjo do uspeha in sreče

  • nedelja 12-maj
  • Nedeljski bolšji trg in ulična prodaja

  • ponedeljek 13-maj
  • Radovan Radetič: Kako razumeti vedenje otroka in se nanj ustrezno odzvati

  • torek 14-maj
  • Interaktivni program za razvoj, krepitev in varovanje zdravih odnosov mladostnikov

  • sreda 15-maj
  • 3. sestanek Zavoda Vrabec Bloke

  • četrtek 16-maj
  • Možganski fitnes - interaktivno izobraževanje za mlade o pomenu zdravja možganov

  • petek 17-maj
  • 9. grajski dnevi (17. 5. 2019)

  • sobota 18-maj
  • Narava - Zdravje - Druženje na srečanje zeliščarjev na Dugem otoku

  • nedelja 19-maj
  • Čezmejni enogastronomski pohod Kohišče

  • ponedeljek 20-maj
  • Potapljaški tabor z mladimi zmaji

  • torek 21-maj
  • IzBrano z Mirelo

  • sreda 22-maj
  • Znanost pod žarometi medijev

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Po smrt v Švico?   
    ponedeljek, 11. februar 2019 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Sonce

    Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si

    Varčujem za lepo in mirno smrt
    Alenka Čurin Janžekovič, 61-letna upokojena učiteljica razrednega pouka in ravnateljica iz Zagorja pri Svetem Tomažu, s svojo življenjsko zgodbo odpira vprašanja, ki so, še posebej v slovenski družbi, najbolj tabuirana. Že šestdeset let živi z zelo redko boleznijo, za katero ni zdravila. Le skalpel in pritibolečinska zdravila.

    Njeno telo se je počasi že izčrpalo in naveličalo življenja. A še vedno živi radostno, v kar smo se prepričali tudi sami in lahko vsakdo opazi že na daleč. Toda odločila se je, da bo, če bo vse to postalo preveč tudi zanjo, odšla na vodeni samomor v Švico - kjer tako rečejo evtanaziji. Evtanazija pomeni lepo, mirno smrt.

    Z njo smo se pogovarjali o zelo protislovni temi. Če žival, ki je na smrt bolna in se muči, ne peljemo na uspavanje z injekcijo, to velja za nečloveško. Če pa človeka pustimo trpeti in mu nesmiselno podaljšujemo oziroma vzdržujemo življenje, imamo to za človeško.

    Zakaj ste se odločili za tako pot?
    Zaradi moje bolezni; imam Morquijev sindrom, pomanjkanje encima za presnavljanje sladkorja. Ker ga telo ne presnavlja, se sladkor nabira v vseh sklepih in najprej uniči hrustanec ter nato načne kost. Največ težav je s kolki in koleni. Bolj ko rasteš, bolj se stvari vidijo. In bolj boli. Že enajstkrat sem bila pod nožem. O evtanaziji sem začela razmišljati že leta 2011. Potem pa, ko sem bila leta 2017 eno leto priklenjena na posteljo, sem se v pogovoru s partnerjem odločila, da tako res ne bi rada odšla s tega sveta. Od tedaj intenzivno zbiram dokumentacijo za vodeni samomor v Švici.

    Zakaj v Švici?
    Zato, ker evtanazijo oziroma vodeni samomor za tujce izvajajo samo v Švici.
    Moram pa povedati, da se do lani, ko se mi je zgodila prava kalvarija, zaradi mojih telesnih težav nikoli nisem čutila tako prizadeto ali invalidno; meni je bilo življenje lepo, nič mi ni manjkalo.

    Zakaj bi morala biti evtanazija dostopna vsem?
    Ko si spočet, te nihče ne vpraša, ali želiš na svet ali ne. Mislim, da bi moral imeti človek pravico odločati o tem, ali bo živel ali ne bo. To ne pomeni, da bi šli zdaj množično v umiranje. Zelo malo starih ljudi, ki so po domovih za ostarele, četudi so zelo bolni, izraža željo po smrti; vsi še imajo neko upanje. Tistim, ki pa izražajo to željo, a jih je zelo malo, pa bi moralo biti to omogočeno. Veliko je dejavnikov, ki to željo zavirajo, od zdravstva, vere, svojcev.

    Marsikdo bi si tudi želel oditi tako, pa mu ne pustijo otroci. S tega stališča sem zdaj vesela, da nimam otrok. Osebno pa menim, da bi morali - če je to že omogočeno v mnogih državah z daljšo tradicijo demokracije in drugačnega načina življenja - tudi Slovenci postati malo bolj odprti in dopustiti ljudem tudi to možnost. V današnjem času bi človek moral imeti to pravico in bi morala biti tudi zapisana v ustavi.

    Kaj pa možne zlorabe?
    Ali je na svetu kakšna stvar, ki še ni bila zlorabljena? Treba pa je postaviti dobre meje, res napraviti vse, da ne bi prišlo do zlorab. Ampak, kjer smo ljudje zraven, tam je vse mogoče.

    Nemčija o evtanaziji sploh nič ne govori, ampak dopušča smrt. Oni nimajo ne zakona o tem niti nič ne razpravljajo o evtanaziji. Vendar pa pri bolnikih, ki so zares bolni, poslušajo njihovo željo in naredijo tako, da jim na omarico nastavijo tablete, oni pa jih lahko zaužijejo ali pa ne. To je pot, ki je najmanj komplicirana.

    Kaj menite o vlogi zdravnikov pri evtanaziji?
    Njihova Hipokratova prisega je prisega življenju. Toda za papirje, ki jih moraš poslati v Švico za vodeni samomor, potrebuješ tudi zapis svojega osebnega zdravnika; potem je to delno tudi njihova naloga. Za to pa se moraš res odločiti pri zdravi pameti, polni zavesti in brez prisile. Zato pa to ne gre čez noč.

    O tem moraš veliko razmišljati, delati na tem, zbirati dokumentacijo, da Švicarjem dokažeš, da si se res odločil za to in da izpolnjuješ njihove zahtevne pogoje, ki jih postavljajo za vodeni samomor. Ne nazadnje to tudi stane in moraš za to zbrati denar. Jaz se ne to že dolgo pripravljam in sem si to prihranila. Nekateri varčujejo za hiše, avtomobile in drugo, jaz pa varčujem za lepo in mirno smrt.

    Pa vendar ste si pustili odprta vrata, da to možnost na koncu res izkoristite ali pa ne, kajne?
    Da. Jaz ne bom danes rekla, da bom to stoodstotno storila. Lahko da se mi danes ponovi kalvarija, ki sem jo doživljala lani, pa bom zopet morala pristati na bolniško posteljo. Ne trdim stoodstotno, da bom v Švico tudi res šla, lahko da bom prej umrla. Saj nikoli ne vemo, kaj točno se bo zgodilo v prihodnosti. Ni pa me strah smrti in ni me strah umreti.

    Vaš naslednji korak?
    O evtanaziji se pri nas še premalo javno govori. Pri nas je ta izgovor na svetost življenja še zelo močno zakoreninjen. Življenje je dejansko sveto. A sveto do neke mere.
    Rada bi, da bi se nas našlo nekaj ljudi, ki bi poiskali koga od pravnikov, da bi vsaj malo premaknili stvar naprej in da se začne o tem govoriti v javnosti.

    In koliko Slovencev je že bilo v Švici?
    To pa ni nikjer zapisano.

    Tatjana Svete

    Kadar se življenje kroničnega in odpisanega bolnika spremeni v pekel, bi moral imeti pravico do nebolečega konca oziroma blage smrti.

    Sproščeni odnos do umiranja in smrti je spremenila krščanska vera.

    »Nekateri varčujejo za hiše, avtomobile in drugo, jaz pa varčujem za lepo in mirno smrt.«

    Foto: Alenka Čurin Janžekovič (foto: N. Müller)

    Evtanazija je človekova temeljna pravica in svoboščina

    Morilska moč dehidracije
    V prvinski družbi, ko je bil človek še naravno bitje, je bila tudi smrt del življenja narave. Vse betežne, bolehne in ostarele so namreč pobrali zimski mraz, pomladna lakota in poletne vročine. Tiste, ki so slabše slišali ali videli, pa so hitro pospravile zveri. Za preostale, ki so preživeli vse te nevarnosti, vendar so bili svojemu rodu le še v nadlego, saj od njih ni bilo več nobene koristi, pa so imela starodavna ljudstva običaj, da so ti sami odšli nekam v samoto, kjer so počakali na smrt zaradi lakote, mrazu in zveri, ne nujno prav v tem vrstnem redu.

    Japonski staroselci Ainu so na primer gojili lep običaj, da je sin svojo ostarelo mater v košari odnesel na vrh gore in jo tam prepustil njeni usodi. Japonci evtanazije sicer najbrž sploh niso nikoli niti prepovedali, saj po izročilu negujejo lepo navado, imenovano harakiri, ki velja za dostojanstven in časten samomor. Takšna je v resnici tudi evtanazija oziroma blaga smrt, kot jo je poimenoval naš pisatelj Miha Remec.

    Nomadska ljudstva so ob pomladni selitvi v starem taboru pustila odpisane starce in starke, vse drugo pleme pa je odšlo na nove pašnike. Ostareli in oslabeli ribiči iz Tihega oceana in tudi drugod so imeli običaj, da so se s svojim čolnom odpeljali na poslednjo vožnjo brez vrnitve, prej pa so se poslovili od družine in vseh sovaščanov.

    REZANJE ŽIL
    Indijci so dolga tisočletja ob smrti poročenega moškega z njegovim truplom vred sežgali tudi živo vdovo, kar je zagotovo zelo boleča oblika evtanazije.
    Zelo priljubljen evtanazijski postopek so rimski cesarji radi predpisali svojim političnim nasprotnikom, po katerem so se obsojeni izbranci po zadnji večerji v prijateljskem krogu ulegli v domačo kopel, polno vroče vode in dišav, in si nato prerezali žile na obeh zapestjih. To menda nebolečo smrt so v zgodovini uporabljali tudi pri številnih avtoevtanazijah.

    KO SE VMEŠA CERKEV
    Sproščeni odnos do umiranja in smrti je spremenila šele krščanska vera, ki je zaradi načela svetosti življenja samomor strogo prepovedala in zaradi tega načela še danes nasprotuje splavu. Cerkev pa je obenem začela tudi širiti splošni strah pred smrtjo. Po njenem učenju je namreč za vse grešnike (kdo pa to ni?) smrt začetek posmrtnega obstoja v peklu. To je vsekakor še en dober razlog, da si človek želi dolgoživosti. Kadar pa se zaradi bolezni in skrajne betežnosti življenje kroničnega in odpisanega bolnika spremeni v pravi pekel, bi moral imeti pravico do nebolečega konca oziroma blage smrti.

    Podobno etično vprašanje je prinesla sodobna medicina, ki zdaj zmore ohranjati pri življenju bolnika v komi in pripetega na umetna pljuča.

    TEŽJE UMRETI KOT ŽIVETI
    Ne glede na vse pravne, verske in praktične zadržke ter druge prepreke pa so si ljudje v preteklosti vselej znali iznajdljivo pomagati pri iskanju načinov in postopkov blage smrti. V še ne tako daljni preteklosti je bilo prav nasprotno človeku vselej veliko težje preživeti kot pa umreti, dokler tega ni na glavo postavila naša sodobna družba, v kateri je menda težje umreti kot pa živeti. To dokazujeta tudi moralna prepoved samomora in zakonska prepoved evtanazije. Vsi pa tudi vemo, da nobena prepoved v zgodovini človeštva ni bila uspešna, in to od prve Božje prepovedi Ne jej od tistega drevesa! naprej, saj sleherna prepoved naposled doseže prav nasprotno od tistega, kar želi doseči.

    Druga plat moralnega preizpraševanja pa je vprašanje, ali je res etično z medicinsko oskrbo ohranjati pri življenju tudi tiste, ki si tega več ne želijo, torej proti njihovi volji?

    OPIATI
    V prejšnjih časih so usmiljeni zdravniki bolnikom v strašni stiski dali prevelik odmerek opiatov. Takšna smrt je namreč povsem neboleča in bolj zanesljiva od drugih zdravil.
    Kadar pa pri roki niso imeli usmiljenega zdravnika, so si bolniki lahko v božji lekarni postregli s strupenimi zelmi ali gobami, ki jih v njej kar mrgoli, česar pa seveda ne bi nikomur priporočal; takšno umiranje je namreč preveč dolgotrajno in boleče.

    MORILSKA MOČ DEHIDRACIJE
    Najbolj domiselni bolniki so v preteklosti povsem neopazno izvedli avto­evtanazijo s tiho pomočjo morilske moči dehidracije, ko so zmanjšali vnos tekočin na minimum, v nekaj tednih je bilo namreč vsega konec. Tak postopek ni prav nič boleč, vendar pa človeka malo pred koncem začne hudo zebsti.

    Tisti bolniki, ki ostajajo pri življenju zgolj zaradi velikih uspehov sodobne medicine pri ohranjanju življenja, vendar pa si želijo končati svoj nadležni obstoj, se povsem odpovejo medicinskim uslugam in seveda tudi vsem tabletam.

    PROTIBOLEČINSKE TABLETE
    Še najpogosteje pa bolniki za avto­evtanazijo uporabijo pretiran odmerek protibolečinskih tablet, ki vsebujejo opiate.

    Tisti pa, ki imajo bolj močno voljo, lahko preprosto prenehajo jesti in piti, saj sta pijača in jedača naši osnovni pogonski sredstvi, brez katerih ne moremo delovati dolgo. Izstradanje do smrti je bil v Indiji pri džainistih celo verski postopek, ki je stradajočega tik pred smrtjo nagradil z razsvetljenjem.

    PRAVICA DO BLAGE SMRTI
    Vsi ti opisani postopki avtoevtanazije so ljudem vselej na voljo in ne glede na takšno ali drugačno zakonodajo. Pravica do evtanazije je zame nesporno ena od človekovih temeljnih pravic in svoboščin, zato verjamem, da je njena prepoved zgrešena in jo je treba preklicati. Smrt je namreč del življenja, zato bi ob pravici do življenja moral človek imeti tudi pravico do blage smrti.

    Še nikoli v preteklosti ni imel človek toliko priznanih svoboščin, kot jih ima dandanes, svobode pa ima iz dneva v dan vse manj, saj zdaj več ne sme niti umreti, čeprav si tega iz povsem tehtnih in upravičenih razlogov morda želi. Če ima človek res svobodno voljo, bi moral imeti tudi pravico, da jo uveljavi, kot sam hoče.

    Tudi sam zagovarjam svetost življenja, dokler se življenje zaradi hude in težke bolezni ne spremeni v pekel - ko to preneha biti življenje in ko zato tudi ni več sveto. V tem oziru tudi evtanazija kot ukinitev življenja, ki ni več življenje, po mojem ne krši načela svetosti življenja, temveč omogoča strokovno in nadzirano umiranje brez bolečin in je lahko zato nadvse primeren in dostojanstven odhod iz tega življenja, če ga pač človeku res več ni vredno živeti.

    Peter Amalietti

    POSTOPEK ZA PRIPRAVO VODENEGA SAMOMORA V SPREMSTVU - DIGNITAS
    (Korake nam je opisala Alenka Čurin Janžekovič.)

    • Vzpostavitev prvega kontakta. Pišite ali kličite na Dignitas, PO Box 17, 8127 Forch, Switzerland; tel.: +41 43 366 10 70, faks: +41 43 366 10 79; dignitas@dignitas.ch; www.dignitas.ch (na tej spletni strani so zapisana tudi vsa navodila).

    • Povabilo k članstvu. Dignitas vam pošlje prijavnico/obrazec in položnico za plačilo letne članarine in registracije. Letna članarina je trenutno 90 švicarskih frankov, registracija pa 200 frankov.

    • Pogoji za nadaljnje urejanje dokumentacije: biti član Dignitasa; biti sposoben presoje in opravilno sposoben; imeti minimalno telesno moč, potrebno za vožnjo do klinike ter za zaužitje zahtevanega zdravila. Za pridobitev zahtevanega zdravila ob sodelovanju švicarskega zdravnika mora oseba izpolnjevati tudi kakega od teh pogojev: ima terminalno in/ali napredujočo bolezen, ki je neozdravljiva in vodi v smrt; je trajno invalidna; trpi za neznosnimi bolečinami, ki se jih ne da lajšati; čeprav je relativno zdrava, zaradi starosti ne vidi več smisla življenja.

    • Končanje življenja na zahtevo. Če oseba želi, da Dignitas začne ta postopek, mora po navadni pošti poslati uradno prošnjo: Prošnja za pripravo samomora v spremstvu. V njej naj oseba izrecno prosi Dignitas za pripravo samomora v spremstvu; pojasni, zakaj pošilja prošnjo in opiše svoje trenutno zdrav­stveno stanje; kako njeni psihični in fizični občutki vplivajo nanjo. Ta zapis naj bo kratek, jedrnat in jasen.

    • Temu sklopu mora oseba ločeno dodati še svoj Življenjepis/CV, v katerem opiše celotno družinsko stanje. Na njegovi podlagi si bo Dignitasov tim ustvaril sliko o osebi in družinskih okoliščinah. To bo zdravnikom pomagalo pri odločanju za odobritev postopka. Obliko in vsebino Življenjepisa si je moč ogledati na spletni strani.

    • Oseba mora dodati vse najnovejše zdravniške izvide/poročila (stare največ tri mesece) in nekaj starejših izvidov/poročil z obsežnimi informacijami o diagnozi, anamnezi, razvoju bolezni, bolečinah/trpljenju, poteku zdravljenja, možnih prognozah in podobno (ne pošiljajte rent­genskih slik ali laboratorijskih izvidov); dopis osebnega zdravnika, v katerem ta poda svoje strokovno videnje njene bolezni. Če osebo kot pacienta spremlja še specialist, je potrebno tudi njegovo strokovno mnenje o bolezni. Če oseba uživa antidepresive, je potreben izvid psihiatra, za katerega mora opraviti klinično-psihološki pregled pri psihologu ali psihiatru.

    Vsi zdravniški izvidi morajo biti originalni in prevedeni v nemščino, francoščino ali angleščino. Potrebna je zelo velika natančnost pri prevodih in izrazoslovju; prevode mora opraviti za to uradno pooblaščen prevajalec (ni potrebno, da je sodni prevajalec). Pomembno je, da si dokumenti sledijo v naslednjem vrstnem redu: spremni dopis prosilca za pripravo samomora v spremstvu; dopis uradnega prevajalca, iz katerega je razvidno, da je registriran; potem pa sledijo dokumenti, navedeni v alinejah 4 do 6. Zelo pomembno je, da si izvidi sledijo v naslednjem vrstnem redu: original - prevod …

    • Ko v Dignitasu prejmejo izpolnjeno zahtevo člana, skupaj z zdravniki, ki sodelujejo z Dignitasom, opravijo presojo izvidov. Če se odločijo za pomoč, vas o tem obvestijo in vam pošljejo še nekaj vprašalnikov, ki jih je treba natančno izpolniti. Temu sledi še položnica za prvo plačilo, katere vrednost je trenutno 4000 evrov. »Začasna zelena luč« je predhodno soglasje švicarskega zdravnika, ki vam bo v pomoč. Dokončna odločitev pa se izreče po osebnem posvetovanju med švicarskim zdravnikom in vami/osebo/bolnikom; včasih to posvetovanje ni potrebno. Postopek pridobivanja »zelene luči«, kot oni to imenujejo, traja od treh do tudi več mesecev, odvisno od bolezenskega stanja osebe.

    • Datum izvedbe končanja življenja na zahtevo je odvisen od želje osebe, ki zaprosi za ta postopek; dokumenti ne zastarajo.

    Okvirne informacije o stroških postopka:

    - registracija: 200 CHF
    - letna članarina: 90 CHF
    - urejanje dokumentov: 4000 CHF
    - pomoč pri samomoru: 3000 CHF
    - dokumentacija po samomoru: 1500 CHF
    - kremacija / pogrebni zavod: 2000 CHF (Tu seveda obstaja izbira, ali vse postopke po smrti prepustite njim in tako ostanejo vaši ostanki v Švici ali pa vi ali vaši svojci želite, da se pogreb opravi v Sloveniji.)

    Postopek za izvedbo vodenega samomora tako okvirno stane 10.790 CHF.

    »Velja opozoriti, da v postopku pridobivanja ›zelene luči‹ dobiš včasih občutek velike birokracije. Če pa dobro premisliš, lahko ugotoviš, da je to pravzaprav samo njihov način preizkušanja tvoje iskrene volje in vztrajnosti. Drugače povedano, na prefinjen način te poskušajo prepričati, da se za ta postopek vendarle ne odločiš; ne pa, da bi te k njemu nagovarjali, kot pač menijo tisti, ki pišejo o tem, da se gredo s postopkom končanja življenja ›turizem‹«, še dodaja Alenka Čurin Janžekovič.

    T. S.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.misteriji.si
  • dignitas@dignitas.ch
  • www.dignitas.ch
  • Več od avtorja Sonce
  • Več s področja * Zdravje, gibanje in bivanje

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Svica-Bolezen-Evantazija-Bolezen

    No trackback comments for this entry.
    Po smrt v Švico? | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Po smrt v Švico?

    Prispeval/a: Nan dne ponedeljek, 11. februar 2019 @ 11:53 CET


    Ni vedno mirna in blaga smrt z evtanazijo, o komplikacijah v procesu samem pa nič ne omenjajo.

    https://www.lifesitenews.com/opinion/assisted-suicide-cannot-promise-you-a-peaceful-or-painless-death


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,89 seconds