NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sobota 13-avg
  • Pohod ob polni luni v Svečini

  • nedelja 14-avg
  • Bolšji sejem starin

  • ponedeljek 15-avg
  • Preživite praznik v cerkvi sv. Bolfenka na Pohorju

  • sreda 17-avg
  • Poletni lutkovni pristan

  • sobota 20-avg
  • Vegafest 2022 - DESETA obletnica!

  • ponedeljek 22-avg
  • 9. maraton kratkih filmov Muvit

  • četrtek 25-avg
  • Street Food Market Maribor

  • sobota 27-avg
  • Jesenski pohod čez Pohorje

  • ponedeljek 29-avg
  • Festival Skuštrane in bradati 2022

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Bistvo spora med religijami   
    četrtek, 21. april 2022 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Andrea Bistrich

    Karen Armstrong, britanska teologinja in avtorica številnih knjig o velikih religijah, je nadalje razvila teorijo, da je fundamentalistična religija odziv in produkt sodobne kulture. Kot katoliška nuna je svoj red zapustila po sedmih letih med študijem v Oxfordu. Je ena od 18 vodilnih članov skupine Alliance of Civilizations (Zveza civilizacij), ki je bila ustanovljena na pobudo nekdanjega generalnega sekretarja Združenih narodov Kofija Annana.

    Njen namen je boj zoper ekstremizem in nadaljevanje dialoga med Zahodom in Islamskim svetom. Intervju za revijo Share International je pripravila Andrea Bistrich.

    Share International: Enajsti september je postal simbol borbe med Islamom in Zahodom. Po napadu se je mnogo Američanov spraševalo: "Zakaj nas sovražijo?" In strokovnjaki so na številnih okroglih mizah razpravljali o tem, ali je Islam po naravi nasilna religija. Ali to drži?
    Karen Armstrong:
    Nasilja je v Bibliji veliko več kot v Koranu! Ideja, da se je islam vsilil z mečem, je izmišljotina Zahoda, ki se je izoblikovala v času križarskih vojn, ko so bili kristjani z Zahoda dejansko tisti, ki so bojevali brutalne svete vojne zoper islam. Koran prepoveduje napadalno vojskovanje in dovoljuje vojne le v samoobrambi. Koran zahteva, da morajo muslimani v trenutku, ko sovražnik prosi za mir, položiti orožje in sprejeti kakršnekoli ponujene pogoje, tudi če so zanje neugodni. Muslimanski zakon je pozneje muslimanom prepovedal napasti državo, v kateri je muslimanom dovoljeno svobodno opravljati, kar jim nalaga njihova veroizpoved; prepovedano je bilo pobijanje civilistov kot tudi uničevanje lastnine in streljanje v vojni.

    Kljub takim prepovedim v Koranu so nekateri muslimani postali morilci. Kako so ljudje lahko verni, obenem pa pripravljeni razstreliti se in ubiti druge ljudi v imenu Alaha?
    Ubiti eno samo človeško bitje je kršenje načel vsake religije, tudi islama. Terorizem je nereligiozno dejanje. Muslimani so se znova in znova odrekli teroristom, vendar zahodni mediji o tem le redko poročajo. Teror je politično dejanje, ki lahko uporabi (ali zlorabi) jezik religije, toda absorbira nekaj sodobnega nihilističnega nasilja, ki je ustvarilo samouničevalno atomsko orožje in še vedno grozi, da ga bo uporabilo. Pomembna ekspertiza je pokazala, da je bil vsak samomorilski bombni napad po letu 1980 bolj politično kot religiozno motiviran - glavna zamera je bila okupacija muslimanskih ozemelj s strani Zahoda in njegovih zaveznikov.

    Kaj je tisto, kar je naredilo fundamentalizem tako očitno prevladujoč v tem času?
    Militantna pobožnost, ki ji pravimo "fundamentalizem", je izbruhnila v vseh glavnih svetovnih religijah v teku 20. stoletja. Obstaja fundamentalistični budizem, krščanstvo, judovstvo, sikizem, hinduizem in konfucianizem kot tudi fundamentalistični islam. Od treh monoteističnih religij - judaizma, krščanstva in islama - je islam v 60. letih prejšnjega stoletja kot zadnji razvil fundamentalistično linijo.

    Fundamentalizem predstavlja upor zoper sodobno posvetno družbo, ki ločuje religijo in politiko. Kadarkoli se vzpostavi zahodna posvetna oblast, se ob njej v zavestnem odporu dvigne protest gibanja ljudi nasprotne - religiozne kulture.

    Fundamentalisti hočejo Boga in religijo pripeljati iz obrobja, kamor sta bila pregnana v sodobni kulturi, na središče prizorišča. Ves fundamentalizem korenini v globokem strahu pred uničenjem. Ne glede na to, ali so fundamentalisti judje, kristjani ali muslimani, so prepričani, da jih hoče posvetna ali liberalna družba izbrisati. To ni paranoično - judovski fundamentalizem se je dvakrat razmahnil: prvič po nacističnem holokavstu, drugič pa po vojni Yom Kippur leta 1973. V nekaterih predelih Bližnjega vzhoda je bila posvetnost uvedena tako hitro in nasilno, da so jo doživeli kot smrtonosni napad.

    Fundamentalizem je prisoten tudi v politiki. Nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter je nedavno izrazil svojo zaskrbljenost nad naraščajočim spajanjem religije in države v Bushevi administraciji ter nad elementi fundamentalizma v Beli hiši. Zdi se, da gre za večji spor med ljudmi trde linije ali konservativci na eni strani in naprednimi ljudmi na drugi strani. Je to tipičen pojav današnjega sveta?
    Združene države v tem niso same. Nova oblika nestrpnosti in nasilja se pojavlja tudi v Evropi, v muslimanskih državah in na Bližnjem vzhodu. Kultura je vedno - in je tudi vedno bila - jabolko spora. Vedno se najdejo ljudje, ki svojo državo vidijo drugače in so se za to pripravljeni tudi bojevati. Ameriški fundamentalistični kristjani niso za demokracijo. In res je, da imajo mnogi izmed neokonservativcev - veliko jih je, ki se nagibajo k fundamentalizmu - zelo trde in omejene poglede. To so nevarni in težki časi, in ko so ljudje prestrašeni, se zatekajo v ideološke gete in gradijo nove pregrade zoper "druge".

    Demokracija je resnično to, čemur religiozni ljudje pravijo "stanje milosti". To je ideal, ki je redko dosežen in ki ga je treba nenehno utrjevati, da ne bi bil izgubljen. In zelo težko ga je izpolniti. Vsem nam - Američanom in Evropejcem - v tako imenovani "vojni proti terorizmu" primanjkuje demokratičnega ideala.

    Ali lahko podrobneje pojasnite politične razloge, ki povzročajo vedno večji razkorak med muslimanskimi in Zahodnimi družbami?
    Na Bližnjem vzhodu je modernizacijo preprečil arabsko/izraelski spor, ki je krščanskim, judovskim in muslimanskim fundamentalistom postal simboličen in je krvaveče srce problema. Če se ne bo našla pravična politična rešitev, ki bo zadovoljiva za vse, ni upanja za mir. Tukaj je tudi problem nafte, ki je iz nekaterih od teh držav naredila tarče pohlepa Zahoda. Na Zahodu smo zato, da bi si zagotovili strateško pozicijo in oskrbo s poceni nafto, pogosto podprli vladarje, kot so iranski šahi, Savdijci in na začetku Sadam Husein. Ti so uvedli diktatorske režime, ki so zatrli vsako normalno opozicijo. Tako je bila mošeja edino mesto, kjer so ljudje lahko svobodno izrazili svoje stiske.

    Sodoben svet je zelo nasilen. Med letoma 1914 in 1945 je v Evropi zaradi vojn umrlo 70 milijonov ljudi. Ne bi smeli biti presenečeni, da je postala nasilna tudi sodobna religija; ta pogosto posnema nasilje, ki ga pridigajo posvetni politiki. Večina nasilja in terorja, ki nas skrbi v muslimanskem svetu, je odrasla v religijah, kjer so bili vojna, razseljevanje in spori travmatični in so postali kronični - Bližnji vzhod, Palestina, Afganistan, Pakistan, Kašmir.

    Dejali ste, da je za muslimane arabsko-izraelski spor postal "simbol njihove nemoči v sodobnem svetu". Lahko to pojasnite?
    Arabsko-izraelski spor se je na obeh straneh začel kot povsem posveten spor glede ozemlja. Sionizem se je začel kot upor proti religioznemu judovstvu. Na začetku so ga najbolj ortodoksni judovski duhovniki obsodili za bogokletno sekularizacijo izraelskega ozemlja, enega najbolj svetih simbolov judovstva. Podobno posvetna je bila ideologija Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) - mnogi Palestinci so seveda kristjani. Vendar je bilo sporu na žalost dopuščeno, da se je razvnel; spor je na obeh straneh postal stvar svetosti, torej tak, ki ga je mnogo težje razvrstiti.

    Toda za mnoge muslimane mučen položaj Palestincev predstavlja vse, kar je narobe s sodobnim svetom. Dejstvo, da bi leta 1948 750.000 Palestincev lahko izgubilo domove ob očitni odobritvi sveta, simbolizira nemoč islama v sodobnem svetu v odnosu do Zahoda. Koran uči, da če muslimani živijo pošteno in spodobno, bodo njihove družbe cvetele, ker bodo v skladu s temeljnimi zakoni vesolja. Islam je bil vedno religija uspeha, ki se je pomikala od ene do druge zmage, vendar muslimani niso bili sposobni narediti nobenega napredka zoper posvetni Zahod in mučen položaj Palestincev to nemoč še povečuje. Jeruzalem je tudi tretje sveto mesto v islamskem svetu, in ko muslimani vidijo svoja svetišča v Haram al-Šarifu (veličastno svetišče, ki je poznano tudi kot Tempeljska gora), obdana s stolpnicami izraelskih naselij, in čutijo, da jim njihovo sveto mesto dnevno polzi iz rok, to simbolizira njihovo oblegano identiteto. Pomembno je tudi omeniti, da je Hamas, na primer, zelo različen od gibanja Al-Kaida, ki ima globalne ambicije. Hamas je odporniško gibanje; ne napada Američanov ali Britancev, ampak se osredotoča na napadanje okupacijskih sil. To je še en primer "fundamentalizma" kot religiozne oblike nacionalizma.

    Je po vašem Zahod odgovoren za to, kar se dogaja v Palestini?
    Zahodni ljudje so odgovorni za vsakogar, ki trpi na svetu. Smo med najbogatejšimi in najmočnejšimi državami in ne moremo moralno ali religiozno stati ob strani ter biti priče revščini, razlaščanju ali nepravičnosti, naj se to dogaja v Palestini, Kašmirju, Čečeniji ali Afriki. Toda Zahodnjaki imajo posebno odgovornost za arabsko-izraelsko situacijo. V Balfourjevi deklaraciji (1917) je Britanija priznala judovsko domovino v Palestini ter obenem prezrla težnje in mučen položaj palestinskih domačinov. Danes Združene države ekonomsko in politično podpirajo Izrael ter prav tako težijo k ignoriranju mučnega položaja Palestincev. To je nevarno, ker Palestinci ne bodo šli stran, in če se ne najde rešitev, ki bo zagotavljala varnost Izraelcem ter dajala politično neodvisnost in varnost razlaščenim Palestincem, ni upanja za mir v svetu.

    Poudarili ste tudi pomembnost "trojne vizije" - zmožnost pogledati spor iz zornega kota islamske, judovske in krščanske skupnosti. Lahko pojasnite ta pogled?
    Tri Abrahamove religije - judovstvo, krščanstvo in islam - je mogoče in bi jih bilo treba gledati kot eno religiozno tradicijo, ki je šla v tri različne smeri. Vedno sem jih poskušala gledati tako; nobena ni superiorna nad katero od drugih dveh. Vsaka ima svojega posebnega duha in svoje posebne pomanjkljivosti. Judje, kristjani in muslimani častijo istega Boga in si delijo enake moralne vrednote. V knjigi The History of God (Zgodovina Boga) sem skušala pokazati, da so imeli judje, kristjani in muslimani skozi vso svojo zgodovino enako vrsto vprašanj o Bogu ter da so prišli do presenetljivo podobnih rešitev - tako imamo, na primer, judovsko in muslimansko verzijo inkarnacije ter zelo podobne predstave o prerokbah. V knjigi The Battle for God (Bitka za Boga) sem skušala pokazati, kako so si fundamentalistična gibanja v vseh treh religijah podobna.

    Judje so imeli vedno težave sprejeti poznejše religije - krščanstvo in islam; krščanstvo je imelo vedno nelagoden odnos do judovstva - starševske religije, islam pa je videlo kot bogokletno posnemanje razodetja. Vendar pa ima Koran pozitiven pogled na judovstvo in krščanstvo ter nenehno trdi, da Mohamed ni prišel razveljaviti religij "ljudi svetega pisma". Ne moreš biti musliman, če ne ceniš tudi prerokb Abrahama, Davida, Noeta, Mojzesa in Jezusa, ki jih imajo muslimani za preroke, kar dejansko počne mnogo piscev Nove zaveze. Evangelij po Luku Jezusa od začetka do konca imenuje 'preroka'; ideja, da je bil Jezus božanski, se je razvila pozneje in so jo kristjani pogosto napačno razumeli.

    Na žalost se religiozni ljudje radi vidijo kot tisti, ki imajo monopol nad resnico; menijo, da so le oni prava vera. Ampak to je egoizem in nima nič opraviti z resnično religijo, pri kateri gre za opustitev ega.

    Pogosto se zdi, da religiozni ljudje niso nujno bolj sočutni, strpni, mirnejši ali bolj duhovni od drugih. Kaj to pove o namenu religije?
    Vse svetovne religije poudarjajo, da je eden in edini preizkus kateregakoli tipa vere v tem, da mora pokazati sočutje v praksi. Skoraj vse so že razvile različico Zlatega pravila: "Ne stori drugemu tistega, česar ne želiš, da bi bilo storjeno tebi." To zahteva, da pogledamo v svoja lastna srca, odkrijemo, kaj nam povzroča bolečino in se odrečemo temu, da bi v kakršnihkoli okoliščinah prizadeli bolečino komurkoli. Sočutje zahteva, da "čutimo z" drugim; da stopimo s prestola in nismo več center našega sveta in da tja postavimo drugega. To je temeljno sporočilo Korana in Nove zaveze ("Lahko imam vero, ki premika gore," pravi sveti Pavel, "ampak če mi primanjkuje usmiljenja, ne koristim nikomur."). Rabbi Hillel, Jezusov sodobnik, je Zlato pravilo označil za bistvo judovstva; dejal je, da "je vse ostalo komentar." Natanko enak nauk imamo v konfucianizmu, taoizmu, hinduizmu in budizmu. To sem skušala pokazati v eni od svojih najnovejših knjig The Great Transformation (Velika preobrazba).

    Vse tradicije poudarjajo, da ni dovolj, da preprosto pokažeš sočutje svoji lastni skupini. Imeti morate to, čemur Kitajci pravijo jian ai, 'skrb za vsakogar'. Ali kot pravi judovski zakon: "Spoštuj tujca." "Ljubi svoje sovražnike," je dejal Jezus. Če preprosto ljubite le svoj lasten rod, je to povsem lasten interes in oblika skupinskega egoizma. Tradicije tudi poudarjajo, da gre za vsakodnevno, nenehno udejanjanje sočutja - ne za privzem pravilnih "prepričanj" ali pravilne spolnosti - to nas bo pripeljalo v navzočnost tistega, ki ga imenujemo Bog, Nirvana, Brahman ali Tao. Religija je potemtakem neločljiva od altruizma.

    Zakaj torej religiozni ljudje niso sočutni? Kaj to pove o njih? Sočutje ni popularna vrlina. Mnogo religioznih ljudi ima raje prav, kot da so sočutni. Nočejo se odreči svojemu egu. Želijo, da jim religija da majhno blago moralno podporo enkrat na teden, tako da se lahko vrnejo k svojim običajnim sebičnim življenjem, ne da bi se jih zahteve njihovih tradicij dotaknile. Religija je težko delo; ni veliko ljudi, ki bi ga dobro opravljali. Toda ali so posvetni ljudje kaj boljši? Mnogi posvetni ljudje bi se podpisali pod ideal sočutja, a so prav v tolikšni meri sebični kot religiozni ljudje. Neuspeh religioznih ljudi, da bi bili sočutni, nam nič ne pove o religiji, pač pa o človeški naravi. Religija je metoda - moraš jo spraviti v prakso in odkriti njeno resnico. Tega, na žalost, ne naredi veliko ljudi.

    Islam in Zahod

    Bi moral Zahod spoznati, da muslimani lahko vodijo sodobno državo, vendar morda ne take vrste sodobno državo, kakršno bi mi želeli videti?
    Kot so muslimanski intelektualci jasno povedali, je islam dokaj združljiv z demokracijo, toda na žalost si je demokracija pridobila slabo ime v mnogih muslimanskih deželah. Zahod pravi: "Verjamemo v svobodo in demokracijo, toda vas morajo voditi diktatorji, kot so šahi ali Sadam Husein." Obstajajo dvojna merila.
    Demokracije ni mogoče vsiliti z vojsko in tanki. Sodobni duh ima dve bistveni sestavini; če nista prisotni, vaša država ni zares "sodobna", ne glede na to, koliko bojnih reaktivnih letal, računalnikov ali nebotičnikov imate. Prva od teh dveh je neodvisnost. Modernizacija Evrope med 16. in 20. stoletjem je bila postavljena z deklaracijami o neodvisnosti na vseh področjih: religioznem, intelektualnem, političnem in ekonomskem. Ljudje so zahtevali svobodo, da bi lahko razmišljali, izumljali in ustvarjali, kot so hoteli. Druga lastnost je inovativnost - tako smo se modernizirali na Zahodu. Ves čas ustvarjamo nekaj novega; gre za dinamiko in pobude v procesu. Toda v muslimanskem svetu sodobnost ni prišla z neodvisnostjo, pač pa s kolonialnim podrejanjem. In muslimani niso svobodni, ker zahodne sile v zakulisju pogosto nadzorujejo njihove politike, da bi si zagotovile oskrbo z nafto in drugimi viri. Namesto neodvisnosti tam vlada nezdrava odvisnost in izguba svobode. Če se ljudje ne počutijo svobodne, bo vsaka "demokracija" površinska in popačena.

    Mi tudi iz lastnih življenj vemo, da je težko - celo nemogoče - biti ustvarjalen, ko se čutimo napadene. Muslimani pogosto čutijo, da se branijo, kar jim otežuje, da bi se ustvarjalno modernizirali in demokratizirali - posebno še, kadar so na ulicah čete, tanki in okupacijske sile.

    Ali lahko Zahodni svet in islam še vedno prideta skupaj? Ali vidite kakšne stične točke med njima?
    To bo mogoče le, če bi se rešila politična vprašanja. Obstaja veliko stičnih točk med ideali islama in sodobnimi Zahodnimi ideali in mnogi muslimani so to že dolgo nazaj spoznali. Na začetku 20. stoletja je bil skoraj vsak muslimanski intelektualec zaljubljen v Zahod in za svoje dežele so želeli, da bi bile videti take kot Britanija ali Francija. V tem času so muslimani videli moderni in demokratični Zahod kot primeren. Leta 1906 so v Iranu muslimanski duhovniki ob posvetnih intelektualcih vodili politično kampanjo za reprezentativno vlado in ustavne rešitve. Ko so dosegli svoj cilj, je veliki ajatola dejal, da je bila nova ustava naslednja najboljša stvar pri prihodu šiitskega mesije, ker bo omejila tiranijo šahov, in da je bil to projekt, vreden vsakega muslimana. Na žalost so Britanci v Iranu nato odkrili nafto in novemu parlamentu niso nikoli dovolili, da bi deloval svobodno. Muslimani so bili zaradi posledic Zahodne politike - Suez, Izrael/Palestina - in podpore Zahoda skorumpiranim režimom itd. zelo razočarani nad njim.

    Kaj bi bilo iz zelo praktičnega vidika potrebno, da bi premostili vrzel? Kaj bi vi svetovali voditeljem, politikom in vladam?
    Revidirano zunanjo politiko: rešitev v Izraelu/Palestini, ki bi dala varnost Izraelcem ter pravičnost in avtonomijo Palestincem; nič več podpore skorumpiranim diktatorskim režimom; pravično rešitev za strahote, ki se odvijajo v Iraku in so šle 'čudovito' v prid skupinam, kakršna je Al-Kaida. Nič več situacij, kot so Abu Graib ali Guantanamo; prelivanje denarja v Afganistan in Palestino; rešitev za Kašmir. Nič več kratkotrajnih rešitev za poceni nafto! Zadnje poletje smo v Iraku in Libanonu videli, da naše velike vojske ne preživijo več ob gverili in terorističnih napadih. Diplomacija je bistvena.
    ____________________________________________________

    Andrea Bistrich je sodelavka revije Share International iz Münchna, Nemčija.

    Revijo Share International, DVD Sporočilo upanja in brezplačne časopise Ponovni prihod lahko naročite  po telefonu 04 / 23 66 571 ali www.share-international.net

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.share-international...
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Bistvo spora med religijami | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,51 seconds