|  Večina ljudi Evropi tega ne opazi. Na policah supermarketov so znaki še zelo neprepoznavni.. Vendar se pripravljajo večje spremembe v ozadju trga s hrano. Cene žitaric so se v zadnjem letu dvignile v EU za 12 odstotkov. Cena mleka na globalnem trgu pa se je dvignila za 60 odstotkov. Na kratko povedano, kmalu bomo dosegli konec obdobja s poceni hrano.
Za tiste, ki smo odraščali v povojni evropi, so šle cene hrane le v eno smer, in to je navzdol. Pred 60 leti je povprečna družina v zahodni Evropi porabila 35% dohodkov za hrano, danes porabi le še 10%. Prvič, v času mnogih generacij, cene kmetijskih proizvodov naraščajo, kar lahko za sabo prinese velike spremembe.
Vzrokov za to je mnogo, od naraščanja svetovnega prebivalstva, vsakoletnega zmanjševanja površin namenjenim proizvodnji hrane, večanje porabe mesa, klimatskih sprememb, dviganja cen nafte, porabe žit za biogoriva in do neuspešnosti fitofarmacevtskih sredstev, da bi še povečale pridelek, kot se je to dogajalo zadnjih 50 let.
Cene riža rastejo po celem svetu. Evropsko maslo se je podražilo za 40 odstotkov v preteklem letu. S pšenico se trguje po najvišjih cenah v zadnjem desetletju. Svetovne cene soje so se dvignile za polovico. V Mehiki so bili neredi zaradi 60 odstotnega porasta cen tortilj. Cena koruze se je namreč v zadnjih 12 mesecih podvojila.
V Evropi smo bili deloma izolirani od porasta cen zaradi tržnega sistema, ki ob ostri konkurenci znižuje cene. Vendar supermarketi ne bodo več dolgo zdržali takšnega tempa. Evropska komisija nima več rezerve, s katero bi svoje državljane zavijala v vato. Gore neprodanega masla in mleka so izginile.
Cilj kmetijstva je, da proizvede dovolj hrane, ki zadostuje za prehrano prebivalstva do naslednje žetve. V zadnjih šestih letih smo porabili šestkrat več žitaric, kot smo jih proizvedli, na račun obstoječih rezerv. Dodaten pritisk v zadnjem času se izvaja zaradi politične priljubljenosti biogoriv, ki jih proizvajajo iz žitaric.
Tako v ZDA kot v EU smo si zadali povečati količino biogoriv. S tem se je ustvarila bitka med 800 milijoni svetovnih lastnikov avtov ter 2 miljardami najrevnejših ljudi. V razvitem svetu dvig cen živil pomeni spremembo življenskega sloga. Drugod pa pomeni razliko med življenjem in smrtjo.
Vir: www.independent.co.uk
|
NE ZAMUDITE
Pomen naše hrane
Prispeval/a: BraneK1 dne sobota, 30. junij 2007 @ 09:42 CEST
Brez uporabe hrane za goriva je zelo verjetno, da se bodo cene še naprej večale. Vzrok je enostaven. Velike presežke v zalogah hrane zelo težko lahko pričakujemo. Naravne nesreče kot so toča, neprimerno vreme za rast in zorenje pridelkov so še vedno zelo izrazite in to nas bo še zelo teplo.
Poleg vsega nam preti katastrofa imenovana gensko spremenjena semena. Ko bodo naivni padli na to vabo bo pred nami lahko tudi v resnici lakota.
Še to bi dodal. Do lani smo imeli doma dovolj hrane za samooskrbo. Krompir, fižol in drugo. Lani pa je neprimerno vreme dovolilo dovolj zalog samo do polovice zime. Komaj smo nabrali dovolj za seme. Podobno se je dogajalo ljudem še daleč naokoli. Če bi bilo to recimo leta 2015 bi trpeli resnično lakoto.
Zakaj so se kmetijske površine pri nas zaraščale. Enostavno zato, ker so kmetijski izdelki še vedno daleč prepoceni !!!
Po mojih predvidevanjih bodo šle cene živil gor veliko hitreje od cen goriv, saj tu ne gre za linearno povezavo.
Podatke kot so ti, bo potrebno več objavljati, da se ljudje zavejo resnične vrednosti hrane. Saj Slovenija pridela manj kot 50% hrane za lastne potrebe. To nas lahko menda zelo skrbi.
Res zanimivo, ali bo svet zdržal prirast še dodatnih recimo pol miljarde ljudi? Demografska gibanja bi morala biti veliko bolj regulirana kot so sedaj. Tudi zato se lahko bojimo islama. Kdo bo tej nasilni družbi lahko brez nasilnih posledic povedal, da se ne smejo tako razmnoževat?
Lep pozdrav
Brane
Boj za svetovno hrano
Prispeval/a: Joza Jabolcni dne sobota, 30. junij 2007 @ 15:49 CEST
Kmetijtvo, tako kot je danes, je zabloda in unicuje naravo, vodne vire, rodovitno prst in ubija biodiverziteto. S tega stalisca si ljudje zasluzimo, da nas doleti lakota, se bomo vsaj streznili. Zakaj so poljscine tako ranljive? Med drugim tudi zato, ker so kmetje zaradi supermarketov prisiljeni gojiti zgolj nekaj vrst pridelkov namesto celega spektra tako kot nekoc ter zaradi zemlje v povprecju za 30% oropane mineralov.
Menim, da je na svetu dovolj hrane za vse, problem je v prerazporeditvi. Vecino zit gre za krmo zivalim. Razvite drzave se delajo norca iz hrane in jo mecejo stran. Po drugi strani ljudje v Afriki stradajo. Itn.
Razlog zakaj je kmetijstvo zablodilo pa je samo en in to je cloveski pohlep po listicih in kosckih kovine.
Uzivajte se naprej!
Joza
Boj za svetovno hrano
Prispeval/a: green-green dne nedelja, 1. julij 2007 @ 14:27 CEST
Ampak a ni ze cas da se spustimo iz virtualnosti zivljenja v plocevini in betonu ?!?
Ok kaj imamo?
1. navidezno samozaodovljnost pri oskrbi s prehrano, ki pa
ne temelji na samooskrbi
2. samooskrba v danem trenutku ne stima
2.1 zdrava prehrana - nase kmetijstvo ni sposobno ustvariti
dovolj kvalitetne prehrane
2.2 pridelava prehrane je predrago glede na vplive na okolje
3. slabo gospodarjenje z naravnimi viri
( prst, zmanjsevanje povrsine, )
3.1 cena izgradnje avtoceste na skodo naravnih virih je
prepoceni ( ekonomski modeli ki ne uspostevajo zelenega racunovodstva naravnih virov - odskodninske rente in samooskrbne modele ne stimajo vec )
3.2 cena izgradnje urbaniziranih predelov je prepoceni oz. je
gospodarjenje je neucinkovito
- vracanje zelenig povrsin
- okoljsko nesprejemljiva gradnja
- gradnja jne uposteva ucinkovitosti za klimatske sprmeembe
- ni postavljena strategija prilagajanja obstojecih urbanizirnaih predelov ( zgradbe, logistika ) na nove okoljske zahteve
( klima, povecanje zelenih predleov v smeri teznje po samooskrbi mest in primestnih rpedelov )
4. nesistemski vidik
znzanje nasih kriterijev po udobju in zvisanje nasih kriterijev po nasi osebni ( telesni in psihicni ) vzdrzljivosti, zdravju,
Kaj torej lahko naredimo:
Ali smo sposobni se projektov lotiti na lokalni ravni, ki bi iz nekega vidika bila najucinkovitejsa ( mesto in primestje z okolico ki zagotavlja vrtenje dobrin ne da pri tem moramo obremenjevati zadevo s problemom logistike - ta je namrec v tem trenutku skoraj najvecje tveganje - povrsine cest za zelene povrsine )...
Ali smo sposobni se projektov lotiti na drzavni ravni?
V tem primeru trcimo ob regionalno raznolikost in problem
neucinkovitosti ( rezija, logistika in komunikacije, energija vlozena v koordinacijo in vsa politicna nadgradnja ki nima nobenega efekta razen da sproza virtualne navidezno gopsododarsko uspesne veje - mediji, transport in logistika, standardi )
Ali smo sposobni tak projekt sproziti samo tako da izhajamo iz globalnejsih konkretnih akcij
- ja tudi tukaj ce to bo resitev tudi tukaj ne bo slo brez uspesnih vzorcev na lokalni ravni ( laboratoriji )
- in uspesni vzroci bodo zopet sli v neko standaridzacijo in
neupostevanje lokalnih zmoznosti in zopet bomo pri politiki in
reziji vlozeni v prenos znanja, licenc, standardov in
zopet veliko proc vrzenega casa.
Verjetno bomo morali prizemljitev iskati cimbolj v sebi.
Iz pozicije tocke bivanja, ustvarjanja na svojem podrocju.
Ok migracije in svoboda gibanja in svoboda odnosov ampak
delovanje in ustvarjanje ter zagotavljanje moznosti za ustvarjanje pa strogo v lokalnem smislu. Namesto z nekim rezervnim delom ki ga proizvajas za velike oddaljene koncerne se usmeriti kako sluziti lastnemu mestu, okoliski pridelavi prehrane, ...seveda catch je prehodno stanje in izziv vrednotenja globalnega znanja in vlaganje v globalno znanje.
Ampak tukaj bi z dano strategijo globalne izmenjave znanja lahko povsem dobro delovali mar ne - govorim o obcestvu celotnega planeta - torej edina smiselna logistika ...
Razmnozevanje?
Hmmmmm, tisti ekonomski modeli ki govorijo o 1 miljardi ljudi kot o zogrnji meji ki jo premore trenutno okolje da se lahko vzdrzuje in obnavljajo naravni viri se zdijo smiselni.
Ampak ne vem ce s vztrajanjem in zgubljanjem casa s tem lahko kaj pridobimo. Situacija je ta:
nas je 6 miljard, imamo nepotrebno logistiko, imamo še toliko rezerve v pridelavi prehrane in samooskrbi, imamo še rezerve v uporabi naravnih virov ( prst, zelene površine ) in imamo rezerve v gradnji urbanih središč
( energetska samooskrba
prehrambnea samooskrba
zmanjšati potrebe po transportu in s tem zahteve za
gradnjo cest in prostorsko obremenjenost s pločevino )
Nove površine izkoristiti za ozelenjevanje
( ohlajevanje mest, površine za pridelavo hrane )...
Ampak vse to na lokalnem nivoju ( verjetno se bo morala s tem tudi davčna politika obrniti na glavo ).