Razprave o kulturi vodi matematika gospodinjstva velikega brata, ki je v preteklosti kulturo postavil v funkcijo priležnice politike in kapitala. Vprašam vas, kakšno vlogo pa ima ministrstvo za kulturo, če jaz pesnim. Nobene! Sem en majhen člen tiste množične kulture, ki nikoli ne doseže korita za izbrance. Če hočem izdati knjigo, moram seči v svoj žep in »odrajtati« državi davke, da preživi tisti del političnih nastavljencev, ki se je povečal od 40 na število 160 in nima zato, da pišem prav nobenih zaslug. Oprostite, vendar mislim, da vas je treba spucati z veliko metlo in očistiti plejado privilegirancev, ki se ne borijo za kulturo, temveč za lastne interese.

V narodovi kulturi je sila, ki jo vzdržuje zavest in ne razbohoten birokratski aparat. Kultura ni matematika, temveč tisti svet čutenja, ki začuti umiranje in trpljenje naroda ob odkrivanju živčevja kamna. Nekultura kulture je pretresljiva in groteskna svečenica političnih stanj, ki mi dovoli celo pesniti in pisati kolumne o njej. Pomislite, celo nekulturna bi lahko bila v imenu kulture. Vsakomur vse dopusti, samo da jo redno in izdatno hranimo. Pogreznjena v mrak s pošvendranimi petami na pločniku lahko že vsaka postarana prostitutka hodi po njem in govori, da prodaja kulturo v imenu zakona o kulturi.

Kultura se ne začne z razvijanjem tekmovalnosti in komolčarstva med učenci, ki se razvije v egoizem in nekulturo. Kultura ni v ideoloških učbenikih prekrojevanja zgodovine in čustveni brezbrižnosti do svojih korenin. Kultura je lahko zelo nekulturna! Je lahko organiziran larpurlartizem neke brezoblične mase v loncu naslade, ki se gosti v imenu 'kulture' pod patronatom političnih idiotov in brezosebnega jezikanja v izrojenem političnem slengu; lahko je tudi zavrženo domoljubje in pačenje s tujim. Nekritično izbran vonj tujih okusov, pohištvo, fikus, zastori, kričeče pobarvane grive in temnopolte plesalke v imenu slovenstva!
Nekultura kulture je tudi brezvsebinski avantgardizem eksperimentalne in provokativne podivjane scene pod pretvezo umetnosti. Postmodernizem brez duše. Prilagajanje medijev potrošniški kulturi. Osupljive umestitve nekulture v kulturo: pohabljanje z zvoki glasbe, združenimi z jemanjem poživil in mamil; gladiatorske igre za 'kulturnike' s sadističnimi nagnjenji. Slovenski filmi s svetoboljem in blodnjami duševnih bolnikov. Rafinirana tehnika brez vsebine, pisoar za narodove travme. Kultura je lahko predpražnik, na katerem si marsikdo pred vstopom v politiko, očisti čevlje in se dela kulturnika.

O, eksotična roža, kultura, ki te spremlja še dodatna bizarnost, da prihajaš iz javne hiše, ki je bila zmerjana s prostitutko. V »Odmevih« 6. februarja so bili vsi levi ministri intervjuvani (Širca, Rihterjeva, Školč, Pelhan), vsi razen Demosovega kulturnega ministra Andreja Capudra (če odmislim izločenega Simonitija), ki je ob zori osamosvojitve razložil logiko državne kulture in njene ideološke ekskluzivnosti, kjer kontinuiteta meče iz košare zdrava jabolka, gnila pa pušča v njej. Seveda tega mu niso nikoli oprostili, tudi z Dantejevim prevodom Devine komedije se ni mogel odkupiti.

O, kultura, ki si mi podelila milost, da v svoji obupni osamljenosti lahko izgovarjam tvoje ime in te ohranjam kot pojem. Tedaj se spomnim na zamejskega pisatelja Borisa Pahorja in samo če pomislim na Mileta Zukića, študenta Fakultete za humanistične vede v Kopru, ki je brez sleherne človeške dignitete in elementarne mere človeškosti napisal nizkoten in žaljiv predlog za odvzem častnega doktorata častitljivemu starosti slovenstva Borisu Pahorju, me obide mrzel pot. Od takšnih diplomantov, ki s svojim 'humanističnim' znanjem manipulirajo do take mere, da pohodijo in razčlovečijo častnega človeka, si res ne moremo obetati dostojne in človeka vredne prihodnosti.

Spominjam se tudi, da Boris Pahor ni bil izbran za častnega meščana pod zastavo, ki vihra nad gradom najlepšega mesta na svetu, kjer je bil najlepši in najboljši slovenski roman izbran za nosilca kersnika, napisan v čisti materinščini »Čefurji, raus! In če pomislim še na sočen Svetlanin cunami na krščence in pomislim na vse tiste, ki predstavljajo otrplo plazmo v tem kulturniškem prostoru pa na odlivanje sredstev v blatno mlako, v kateri se kot kulturni narod utapljamo v nekulturi, ki prihaja od zgoraj navzdol, vse do poslednjega črva v gnijočih jabolkih iz Capudrove košare, me objame žalost.

Da ne govorim o izboru literature za Cankarjevo tekmovanje za 8. in 9. razred osnovne šole in na to za vzgojo otrok in kulturo medčloveškega izražanja vulgarno in neuravnovešeno dejanje, brez slehernega obče človeškega premisleka, se lahko samo še razjočem. Vsak kulturen narod je ponosen na svoje lepe, izbrane, blagoglasne besede svojega jezika, svoje literature in književnosti. Prav gotovo se dandanes lahko zamislimo nad popačenkami ali barbarizmi, ki se vnašajo v naš jezik. Koliko robatosti in vulgarnosti prinašajo nekateri izrazi, ki posurove duha in srce in nas kot pripadnika svojega naroda popolnoma razvrednotijo. Včasih beremo v literaturi takšna vulgarna in nihilistična besedila, da je popolnoma nedoumljivo, kako je to mogoče. In takšna besedila naj bi priporočali in predpisovali mladim za branje. To je človeško ranljivo, bolno in vsak takšen vulgarni stavek počrni otroku trenutek sedanjosti. Razgrajuje človečnost in duhovno dimenzijo človeka v otroški duši. Ali postajamo čisto podivjani in barbarski narod, da ne rečem v žargonu balkansko primitivni, da ne moremo “brez pičkarjenja in kurcanja” ničesar bolj kulturno povedati.

Rausajte se, vendar ne v imenu slovenske kulture!

Vprašajmo se, ali je jezik, kot ga je bilo slišati pri branju nekaterih odlomkov literature, ki je prišla v izbor za Cankarjevo tekmovanje, sprejemljiv in v skladu z narodovimi vrednotami. Očitno je, da postaja vse to za nekatere užitno in da slabi vzgledi vlečejo. S takšnim duhovnim vzdušjem in kulturno mlačnim ozračjem ne dajemo mladim rodovom dobrih zgledov. V svoji mladi državi tako ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo, ogroža nas narodna mlačnost, ravnodušnost in nezainteresiranost do vrednot, ki bi nam morale biti svetinja.

V takšnem nihilističnem ozračju ni nič čudnega, če postanejo otroci plen prekupčevalcev z mamili, se vdajajo alkoholu, poskušajo samomore in zbežijo od doma, saj otrokom nismo sposobni dati idealov in vrednot življenja, za katere bi bilo vredno živeti.

Dandanes se sprašujemo ali je domoljubje in domovinska vzgoja vrednota, ki naj bi jo negovali tudi v šolah in učili mlade ideološko neobremenjene zgodovine, ki je omogočila narodovo preživetje, in jih vzgajali v duhu narodne zavesti. Za preživetje naroda ni pomembna le materialna blaginja in blagostanje, ki ga želijo dajati svojim otrokom in ga zapustiti našim rodovom; za preživetje in obstoj nekega naroda je pomemben duhovni prostor in kulturno ozračje, v katerem vzgajamo mlade z občutkom do lepega in pozitivnega, do vrednot, do narodne zavesti, da so ponosni na to, da so Slovenci in da znajo braniti svojo identiteto, svoj jezik, svoje ozemlje, svoj duhovni prostor v katerem živijo, tradicionalne vrednote ter svoje narodnostne in narodove pravice. Vprašajte se raje, kakšna bo naša zgodovinska usoda kot naroda, če bomo naš materin jezik in naše otroke tako duševno maličili in jim zlivali v dušo gnojnico.

O, kultura, mračna, groteskna in melanholična resničnost, izumetničena, izrojena in drago plačana dama z več obrazi, kdo bi te razumel? Kultura ni krojaška lutka politike, kultura je merilo in vzmet narodove zavesti.

[ Odgovori na to | # ]