Dne 8. februarja je slovenski kulturni praznik, ki obeležuje spomin na smrt našega velikega pesnika Franceta Prešerna (3.12.1800 – 8.2.1849). V njegovih pesnitvah se prepletajo osebne, narodne in obče človeške želje ter pričakovanja, posebno pa še klic po svobodi in bratstvu vseh ljudi, izražen v slovenski himni Zdravljica, ki nam prebudi občutja in razmišljanja kaj za nas kulturni praznik pomeni.
Po vsej Sloveniji in tudi zunaj nje, kjer živijo Slovenci po svetu, se vrstijo prireditve in praznovanja, kajti skoz zgodovino smo se Slovenci oklepali kulture, ki je bila vir naše narodne identitete. V naši narodni samobitnosti sta materin jezik in kultura igrala pomembno vlogo. Brez kulture ne bi dosegli osamosvojitve in oblikovali svoje lastne države. Na ta dan podeljuje država svojim najodličnejšim nosilcem kulturnega sporočila nagrade za najvišje dosežke na področju kulture.
Kultura pa ni samo umetnost in znanost, ki bi se jih spomnili ob državnem prazniku kulture. Kultura je skupek vrednot in dosežkov, ki jih je ustvaril človek v dobro človeštva, je spoštovanje teh vrednot in ravnanje po teh vrednotah. Skoz kulturo se kaže naše duhovno bogastvo in tudi tisti del našega življenja, ki je manj kulturen ali celo nekulturen in zavrača, spodriva, ponižuje in uničuje pridobljene kulturne vrednote.
Ob tem za slovenski narod tako pomembnem prazniku ne moremo mimo, da si ne bi želeli doživljati kulturo skozi sebe. S kulturo naj bi bilo prežeto vse naše življenje. Prizadevajmo si narediti življenje, čeprav brez praznikov, resnično praznično. Prebudimo naša občutja in dobre namene ter razmislimo kaj lahko še storimo, da se bo naše življenje realiziralo v uresničevanju hotenj notranje kulturne in duhovne povezanosti, v ljubezni in sožitju med ljudmi. Od našega samozavedanja je odvisno kako se v tem prazniku prepoznamo vsi Slovenci, kako smo trdni in notranje povezani. Ustvarimo to našo malo Slovenijo kot prijazen, svetlobe polni kulturni vrt, ki bo postal priložnost za naše druženje, za izmenjavo mnenj in negovanje naše kulturne dediščine, predvsem pa našega materinega jezika in narodne zavesti.
Vsa duhovna kultura predstavlja moralno silo zdrave človečnosti v redu moralnih človeških vrednot in dolžnosti do njih. Kritična kulturna zavest v nas se sprašuje zakaj potrošništvo, uživanje in tekmovalnost tako spodrivajo duh kulture v našem vsakdanjem življenju. Našo kulturo ogrožata tudi asimilacija in globalizacija. Zato je pomembno, da v naši avtorefleksiji skušano razumevati ta družbena dogajanja, se sproti kultivirati in obnavljati naše bogato kulturno izročilo, da se bomo kot narod ohranili in razvijali.
Kultura niso samo elita izobražencev, ki obvladajo pismenstvo, kultura smo vsi, ki se zavestno obnavljamo po svojih članih, da ne propademo. Kultura raste vzporedno z nami, včasih v prehitevajočem, drugič pa spet v zaostajajočem tempu. Kultura ni samo duhovna dogodivščina, ki poraja bistre misli in domislice, ki razsvetljujejo mrak in nas delajo vidne in prepoznavne po dosežkih, kultura so vse oblike sporočanja, sporazumevanja, pisanja, javnega nastopanja in medsebojnih odnosov in naše srčno odzivanje na vse probleme človeštva. Kultura je spoštovanje duhovnega stavbarstva naših dedov, kultura je spoštovanje in ohranjanje tradicije in vrednot, ki jih nasprotni tokovi razdirajo in uničujejo. Kultura je tudi kultiviranje narave in skrb zanjo spričo naraščajočega uničevanja okolja.
Neizogibno nastopa danes občutna kriza vrednot. Poplava filmov, ki kažejo nasilje, nas s svojim barbarstvom in nekulturnostjo zastruplja in poneumlja. Kako zajamčiti to drvenje proti novemu času globalizacije s krilaticami avantgarda in sodobnost, če pa predstavlja takšen tok kulturno uničevanje in primitivizem ter povzroča pustošenje, jalovost duha in kulturno krizo. Kako se temu izogniti? Kulturna prireditev na dan kulturnega praznika gotovo ni dovolj, da bi v glavah ljudi odpravili to navskrižje misli in čustev. Gre za ozaveščanje kulturnega snovanja in stanja. Naša dolžnost je, da to današnje dogajanje in kulturo naredimo za predmet kritičnega razmišljanja.
Da nam ne bodo sončni konji ušli iz vajeti in da ne bomo najbolj perspektivnega otroka: 'kulturo' speljali na stranski tir skrbi zanjo, je potrebno dopovedati zboru sebičnih angelov, da kultura ne more postati pastorka v naši družbi, da naj spremenijo fiskalno politiko do kulture in da naj temu otroku prihodnosti namenjajo več pozornosti in skrbi. Kultura je smotrni moralni zakon, ki mu je vse podložno. Duh napredka je samo v kulturni zavesti človeka in golo merilo o preživetju, očitno ne zadostuje, da bi se mogli kot narod ohraniti.
Slovenci smo bili v naši zgodovini vedno ogroženi od tujcev in tako neusmiljeno stiščani v kalupe tujih kultur, ki so nam vladale, mi pa smo pri tem izbirali narazličnejše možnosti delovanja in upora, da smo ohranili našo narodno zavest in identiteto. In prav ta privrženost sebi in svoji kulturi, svojemu jeziku in zagrizenemu boju je izreči vse priznanje in hvalo, da smo se kot narod ohranili. Bolj kot smo bili ogroženi, bolj smo se borili in obnavljali.. V prejšnji državi smo prišli že tako daleč, da poleg eksistence drugih narodov v skupni državi, si skoraj nismo upali izraziti volje, da ne moremo žrtvovati svoje narodnosti in narodovih interesov za ceno rešitve skupne kulture. To je bilo naše narodovo ponižanje. Imeli smo svoje razumne razloge tudi na področju kulture za osamosvojitev.
V kulturi danes vlada bistvena nedorečenost, bolj bi morali postaviti kulturo na piedistal naših interesov, brez popuščanja. Levstik je že leta 1983 dejal: »Naše prizadevanje vsak dan jasneje priča, kako želimo jezik onesnažiti, kako ga sučemo…« Prav zares, tedaj smo onesnaževali jezik drugače, kot ga danes z vsemi tujkami in popačenkami. Upajmo, da kot narod ne bomo krenili na pot, da bi bili čez desetletja iz zgodovine izbrisani in se utopili v tujih kulturah. Vse je odvisno od nas samih.
Na osti kulture se kaže naše bogastvo in tudi naše neprijetnosti, zlasti premajhna skrb zanjo in okužba s tujim, ki ni vedno kultura. Praznujmo naš praznik kulture razmišljujoče in naj postane kultura praznik našega vsakdanjega življenja in narodu blagor!
Dne 8. februarja je slovenski kulturni praznik, ki obeležuje spomin na smrt našega velikega pesnika Franceta Prešerna (3.12.1800 – 8.2.1849). V njegovih pesnitvah se prepletajo osebne, narodne in obče človeške želje ter pričakovanja, posebno pa še klic po svobodi in bratstvu vseh ljudi, izražen v slovenski himni Zdravljica, ki nam prebudi občutja in razmišljanja kaj za nas kulturni praznik pomeni.
