Pozdravljena Ljuba,

tvoj članek podpiram, se z njim v bistu strinjam, ker skoraj vse kar si napisala, bo držalo, izhaja tudi iz tvojih izkušenj dela z otroki.

Ob vsem tem pa bi dodala tudi nekaj svojih izkušenj, ki izhajajo tudi iz opazovanja kako se prehranjujejo moji vnuki in kakšne prehranjevalne navade imajo danes otroci, ko so starši po službah in se nima kdo ukvarjati s pripravo zdrave prehrane svojim otrokom. Pri tem imam v mislih potrebno število obrokov uravnotežene prehrane dnevno, ki zagotavljajo otroku energetsko stabilnost in dobro počutje.

Pri padcu sladkorja v krvi vsak človek občuti slabost. Tako je tudi z otroci, ki so v šoli preobremenjeni in nimajo pravilne prehrane, saj so običajno od zgodnje jutranje ure do malice že pošteno utrujeni in lačni. S takšnim deficitom skadorja v krvi je logično, da sežejo po jedilih, ki se hitro koncentrirajo v telesu in dajo otrokom energijo. Običajno otroci v šoli ne morejo užiti tiste ogabne jetrne in ribje namaze na kruhu in jedi, ki si jih niso naučili doma v zgodnji dobi odraščanja. Moji vnuki so pogosto rajše lačni in pridejo iz šole skoraj tešči, kot bi jedli stvari, ki jim gredo enostavno na bruhanje, jim ne morejo zaužiti. Šola pogosto izvaja nad otroci pravo nasilje z vrsto hrane pod krilatico "zdrava prehrana", ki je še odrasli ne moremo jesti. Moj 14-letni vnuk ne more jesti pire in ne tenstanega krompirja, ne celega fižola (pasiranega da), ne graha, v mineštri se ne sme videti petršilja, ker mu vse to gre na bruhanje. To doma upoštevamo in se prilagodimo. Vsi pa jemo to in tudi tako kuhamo. Otroci so izbirčni in za to niso krivi starši ali babice in dedki. Če vnukoma skuham skledo rezancev z ribjimi sadeži, bosta vse "zmazala". Zato po mojem mnenju bi bilo boljše, da bi v šolah kuhali bolj enostavno, seveda uravnoteženo hrano, vendar tudi takšno, ki jo večina otrok sprejema.Okus hrane je otroku tudi prirojen in nekateri enostavno ne morejo užiti določenih jedil. Jaz n. pr. bi verjetno rajše umrla, kot bi dala v usta jogurt ali surov paradižnik, v vseh ostalih kuhanih oblikah mi je paradižnik enkraten dodatek jedem. V šolah bi lahko bi bil pri pripravi jedilnikov tudi kompromis med tistim, kar je zdravo in kar bo otrok resnično zaužil. Šole razvijajo svoje teorije in znanost o prehrani tudi na osnovi finančnih možnosti. Meni se otrok kar zasmili, ko po 14 uri, po podaljšanem bivanju pride še skoraj tešč domov. Kako bo tak otrok zdrav?

Spominjam se še obdobja, ko je bil moj vnuk dojenček in je jokal. Nič ga ni moglo umiriti, da bi zaspal in se umiril. Nato sem ga vzela jaz v naročje, malo zaplesala z njim in mu namočila dudko v malce slakorja in otrok se je hitro umiril in lepo zaspal. Starši so se malce jezili name, da zaradi zobovja ni to dobro in da se bo tako v življenju naučil tolažiti s sladkanjem. To vse drži, je pa tudi res, da je njegovo telo verjetno potrebovalo malce sladkorja, ki je hitro prešel v kri in ga umiril.

Vse je na tem svetu relativno. Nekateri s teorijami pretiravajo. Tisto o prehrani in prestopnikih je za lase privlečeno, kajti prestopnik postane mladostnik iz čisto drugih razlogov, ki izhajajo iz frustracij in vplivajo na oblikovanje osebnosti.

Bili so časi, ko nam starši niso imeli kaj dati jesti (vojni in povojni čas) in je bila velika poslastica, če so nam na kruh natrosili malce sladkorja. Zaradi tega pa jaz ne jem slaščic, zaradi mene jih ne bi bilo treba pripravljati, nisem sladkosnedna. Imam pa zelo rada sadje, ker sem živela vrsto let tudi na kmetih.

Za otrokovo nervozno vedenje so razlogi drugje: v preobremenjenosti s šolskimi zahtevami, saj današnja šola v procesu globalizacije vzgaja tekmovalni duh in povzpetnike in ne duševno umirjenih in srečnih ljudi; drugi razlog je premalo odmerjenega časa staršev, ki ga namejajo otrokom za njihove psihične in duševne potrebe in nepravilno prehranjevanje otrok, ker za to starši, ki so v službi enostavno nimajo časa. Otrok pogosto živi z energetskimi polnili, ki nimajo prave prehrambene vrednosti za njegov telesni in duševni razvoj. Če bi iz šol vrgli ven vse tiste nezdrave jetrne, ribje, sirove in čokoladne namaze in jih nadomestili s sadjem in sadnimi jedmi, bi bilo veliko več otrok zdravih. Otrok potrebuje za zajtrik tudi beljakovine, ki so v koščku kvalitetnega sira, jajčnih jedeh, oreščih, koščku belega mesa in drugih za telo potrebnih snoveh in ne idustrijske namaze, ki so sama kemija. Zajtrk je najpomembnejši obrok dneva in vprašajmo se kaj otroci pojedo do kosila, ko že omagani ne morejo več slediti pouku. V tem je temeljni problem. Vse te številne prehrambene teorije so ljudi popolnoma zbegale. Na seznamu teh teorij je že toliko škodljivih jedi, celo mleko, da
človek kmalu ne bo vedel kaj lahko je. Vsi delajo velike znanosti o tem ali onem, vendar zdrav razum in recepti naših babic so kar dobra osnova, da bomo ostali zdravi.

V našem gospodinjstvu sploh ne potrebujemo sladkorja, 1 kg ga imamo tudi lahko en ali več mesecev. Kavo pijem nesladkano in v prehrano sploh ne dajem sladkorja, razen v slaščice, ki jih spečem za vnuke vsake toliko časa.

Mislim, da problem prehrane in naših malčkov tiči drugje, ne v sladkorju. Je pa res, da industrijski sladkor ni zdravo živilo, zato ne kaže z njim pretiravati. Jejmo sadje in bomo zdravi!

Lep pozdrav
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]