Piše: Bern Jurečič v novi reviji Karmaplus

Kolikor bolj se bližamo letu 2012, tem večja je panika. "Majevski koledar" je v zadnjem času postal kar sintagma za strah, katastrofo, apokalipso in še kaj hujšega od vsega tega, če le kje obstaja. Najmanj konec sveta. K temu veliko prispevajo zapisi o principih in pomenih tega načina štetja, ki se po naravi stvari izteče prav v našem času, čeprav bi se lahko tudi kdaj drugič in bi si za zdaj pač morali izmisliti kak drug strah.

Nedvomno dejstvo je, da majevski koledar sploh v nobenem primeru ni predstavljen (najden, odkrit, izkopan) v celoti, ampak samo v fragmentih, ki pa so seveda čisto zadostni za vseh vrst špekulacije, ki – poleg že omenjenega masovnega strahu – prinaša denar.

Zatrjevanje posameznikov, ki so zadevi kljub temu posvetili dovolj pozornosti, da katastrofa na ta dan (21. 12. 2012) sploh ni niti nujna ne neizogibna, nikakor ne more zaživeti – igranje na strune strahu ni nikakršna iznajdba modernega časa; vedno znova vžge. Pojav je razmeroma enostaven in razumljiv – glede na princip, kako je majevski koledar izdelan, se nekje izteče in začne svoj novi krog.

Enako bi se zgodilo z rimskim štetjem, če bi danes še bilo v veljavi – sistem rimskih številk ne dovoljuje višje številke od 3333, kar pomeni, da bi se po toliko letih moralo štetje začeti znova. Leto 3334 bi bilo pač leto 1 novega cikla štetja in nič drugega. Za nas zahodnjake je tak princip toliko bolj nerazumljiv, ker smo nekje v zgodovini osvojili desetiški sistem, ki dovoljuje toliko številk, cifer, kolikor jih prinese številčnica, če pa ne gre drugače, pa jo tehnično povečamo in je zadeva za nekaj časa spet neproblematična.

Težava z "apokalipso leta 2012" seveda ostaja. A ne toliko zaradi številke same, ampak zaradi tega, ker se s tem končuje neka doba, kar glede na izročilo prinaša globalne spremembe, spremembe miselnosti. To je seveda druga, povsem ločena zgodba, mi pa si oglejmo "koledar" nekoliko podrobneje.

KOLEDAR NA STENI POVEJ …
Če bi napravili anketo z vprašanjem, kaj koledar sploh je, bi naleteli na zanimivo težavo – vsi vemo, kaj je to, a kako to opisati. Tisti bolj iznajdljivi bi rekli, da je to "pripomoček na računalniku ali v mobilcu, ki nam pove, kateri datum je danes in kamor lahko zapišemo, kdaj ima nam draga oseba rojstni dan", malo bolj filozofsko nastrojeni pa bi morda rekli, da je koledar "s spiralami speta skupina 12 listov, od katerih vsaka vsebuje razpored dni v posameznem mesecu leta, za katero ta koledar velja".

Spletna enciklopedija Wikipedia navaja, da je koledar "sistem organiziranja dni za socialno, religiozno, versko ali administrativno uporabo, kar dosegamo s poimenovanjem različnih period časa, kot na primer dnevi, tedni, meseci in leta". Definicij je lahko seveda še veliko več, ena od njih pravi na primer, da je koledar "skupek pravil, ki ureja odnose med različnimi časovnimi intervali."

Na ta način smo dospeli do ključnega vprašanja, zakaj sploh koledar? Kdaj je nastal, kdo ga je napravil? Vir zadnje citirane definicije pravo tem takole: "Izmislili so si ga obdelovalci zemlje, izpopolnili pa egiptovski in rimljanski učenjaki." Nastal je torej zaradi potrebe po sistematiziranju ciklov v naravi, ki so med drugim pomenili tudi pridelavo hrane, v končni fazi preživetje. Nabiralci plodov koledarja niso rabili – samo jemali so, kar je narava dala, le-ta pa je to itak počela tako, kot je sama "vedela in znala", da je prav.

Če niso mogli nabirati nekega ploda, ker ga ni bilo, na primer, da še ni bil zrel, so nabirali tistega, ki je pač bil. Nomadski živinorejci so imeli že večjo potrebo po obvladovanju časovnih intervalov, obdelovalci zemlje pa so bili od njih odvisni že do take mere, da so ji cikluse dni in noči, njihovega krajšanja, polnih lun in letnih časov nekaj časa (tako kot vse drugo od mitologije do izkušenj) predajali ustno v obliki izročila, potem pa so si začeli zapisovati. Koledar je tako samo logična posledica nekega razvoja in socioloških sprememb.

ROJSTVO KOLEDARJA
Kot najbolj uporabne so se pri tem pokazale tiste periode, ki so bile najbolj stalne, predvsem pa najbolj obvladljive. Sprva seveda dan (in noč v izmenjevanju) in lunin obhod, za katerega so kmalu ugotovili, da je vedno enak. Ko je lovec skozi evolucijo postal poljedelec, je – v skladu s principom učenja na izkušnjah, ki danes precej izgublja svojo težo – spoznal, da nekatere rastline bolje uspevajo, če jih zaseje ali zasadi v tem in ne v nekem drugem času.

Zaradi tega je bilo dobro vedeti, kateri čas je to, kajti potem je bilo z obstankom manj težav. Potem je neki neimenovani prednik ugotovil, da senca drevesa pred njegovo jamo ni vedno enako dolga; kmalu je prišel do spoznanja, da je "takrat, ko je mrzlo, tudi senca krajša". Še kasneje je ugotovil tudi to, da se tudi ta pojav ponavlja, le da počasneje. Neki njegov potomec je potem ugotovil, da se v času med prvo in naslednjo najdaljšo senco kar dvanajstkrat zamenja polna luna.

Na ta način so ti starodavni "astronomi" vpeljali novo enoto, ki so ji rekli "leto", toda ta korak je pomenil že prelom – "leto" ni pomenilo točno dvanajst lunarnih mesecev, ampak nekaj dni več. Sama narava je ponudila možnost, da se leto razdeli na štiri ciklično ponavljajoča se obdobja – letne čase. Le-ti časovno niso bili zanesljivi, so si pa sledili v predvidljivem razporedu. Kljub temu je prav lunarni koledar izhodišče, ki je bilo skozi kasnejša tisočletja samo še dodelano in dopolnjeno do današnjega merjenja časa s cezijevo uro; principi so bili znani že zdavnaj.

Še kasneje se je pojavila dilema, od kod šteti, kateri dan je izhodišče. Da je "leto" sestavljeno iz niza 365 dni, so vedeli že prazgodovinski narodi. Nadaljnji premik so opravili v starem Egiptu. Tedanji učenjaki so namreč zaradi čisto eksistenčnih problemov zelo natančno spremljali letne čase in druge časovne periode, saj je bilo od tega odvisno, ali bo v deželi hrana. Opazili so namreč, da je Nil poplavljal vsako leto "v času najsvetlejše zvezde", ki so jo imenovali tudi "Pasja zvezda", danes pa ji pravimo Sirius (iz ozvezdja Velikega psa).

Ker je Nil prinašal plodni mulj in bogate žetve, je bilo od natančnega izračuna dneva, ko se bodo začele poplave, veliko odvisnega. Skozi čas so ugotovili, da prihaja do zamika enega dne, in to na vsaka štiri leta. Za "leto" so vzeli čas 365,25 dni, toda prestopni dan so v svoje koledarje kljub vsemu uvedli šele leta 238 pred našim štetjem, kar je bilo zapisano v posebnem "Kanopskem ediktu", imenovanem po mestu Kanope blizu Aleksandrije, kjer je bila ta reforma tudi izvršena.

Danes je ta točnost seveda že stvar zgodovine. Znanost, zlasti moderna astronomija, je natančno ugotovila, da leto traja 365 dni, 5 ur, 48 minut in 48 sekund, skrajšano in zaokroženo ter v maniri desetiškega sistema bi lahko zapisali kar "365,242 dneva". A pot do tega ni bila enostavna niti kratka.

POPRAVKI ČASA
Leta 46 pred našim štetjem je na obisk Juliju Cezarju v Rim prispela egipčanska kraljica Kleopatra, v katere številnem in uglednem spremstvu je bil tudi tedaj slavni astronom Sosigen. Cezar je svoji gostji predlagal, naj egipčanski strokovnjaki sestavijo tak koledar, da bo lahko veljal tudi za njegovo cesarstvo – politično pomembna odločitev za uskladitve, ki bi koristile širšemu prostoru.

Sosigen je tak koledar res izdelal, po egipčanskem vzoru seveda, leto je bilo dolgo 365,25 dneva in je bilo sestavljeno iz 12 mesecev, pričelo pa se je 1. januarja in ne 25, marca tako kot dotlej. V Cezarjevo čast je bila ta koledar imenovan "julijanski", čeprav bi mu lahko rekli tudi kako drugače, na primer "Sosigenov" ali pa "Kleopatrin".

Ta koledar je bil v veljavi tisočletje in pol, kar ni malo. Šele sodobne astronomske meritve so pokazale, da le četrtina dneva viška na štiri leta ni dovolj natančna opredelitev, kajti leto so izmerili v dolžini 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund. Iz tega je sledilo, da je bilo "izračunano sončevo leto" za 11 minut in 14 sekund krajše od julijanskega, kar je v 128 letih naneslo za cel dan razlike, v 16 stoletjih veljavnosti julijanskega koledarja pa za deset dni.

Rimski papež Gregor XIII je tako naročil reformo koledarja, katere priprava je trajala dolga leta in stopila v veljavo leta 1582. Težava je bila "rešena" na tak način, da je za četrtkom, 4. oktobra tega leta, na vrsto prišel – 15. oktober, vmesnih dni pa preprosto kot da ni bilo. Ta koledar so poimenovali gregorijanski, še danes pa je v veljavi v večini sveta.

Izbris desetih dni pa ni bil edini popravek. Astronomi so izračunali, da je na določen čas treba upoštevati kak dan več ali kak dan manj, pa tovrstne korekcije kar nekaj časa ne bodo potrebne. Tako nekatera leta (leta na koncu tistih let, ki niso deljiva s 4 brez ostanka, torej 1700, 1800, 1900, 2100 itd.) niso prestopna, zato pa so prestopna deljiva s 4, na primer 1600, 2000, 2400 itd., kar pomeni, da ima tri prestopne dneve manj kot julijanski. To pa pomeni, da je mogoče tak koledar brez dodatnih korekcij uporabljati celih 3300 let.

Posamezne dežele so tako štetje sprejemale postopno, Anglija in države Commonwealtha, denimo, leta 1752, po prvi svetovni vojni pa tudi države pravoslavne vere, na primer Jugoslavija leta 1919, Grčija 1923 in tako naprej.

A z ugotavljanjem natančnosti tu še ni bil konec. Projekt astronomskega koledarja, ki ga je med obema vojnama vodil srbski profesor dr. Milutin Milanković (1879-1958), je skozi meritve dokazal potrebo po korekciji še dveh sekund, ki jih je treba dodati, s čimer bi se kar najbolj približali trajanju "tropskega leta".

Ta princip je bil sprejet leta 1923 na kongresu v Carigradu, njegova posledica pa je sprememba sistema prestopnih let, po kateri so prestopna vsa, ki so deljiva s 4, razen tistih prelomnih (ločilnih, "sekularnih"), katerih število stoletij je deljivo z 9 in daje ostanek 2 ali 6 (na primer 2000, 2400, 2900, 3300, 3800 itd.). Prva razlika med gregorijanskim in Milankovićevim letom bi nastopila leta 2800, natančnost teh meritev pa se kaže tudi v tem, da bi pogoji za dodatne korekcije nastopili šele po 43.200 letih!

DELITVE MED VERSKIMI SISTEMI
Vse to pa ni prispevalo k temu, da bi bil vsaj gregorijanski, razmeroma dovolj natančni koledar vsesplošno sprejet. Ponekod je v veljavi še vedno julijanski koledar, ker nekateri brisanja kar desetih dni ne sprejmejo. Temu koledarju danes rečemo "pravoslavni", saj je v večini veljaven prav v deželah, kjer je prevladujoč ta verski sistem. Toda do razlike v resnici sploh ni prišlo zaradi kakih pravosmernih prepričanj, pač pa bolj zaradi dejstva, da so bile do konca prve svetovne vojne te dežele oziroma države pod otomansko oblastjo in tega koledarja niti niso mogle sprejeti.

V tem je razlika med obema veljavnima koledarjema naraščala in do danes dosegla že 13 dni, kar je prineslo težave v določanju "premičnih" krščanskih praznikov, predvsem Velike noči. Na prvem koncilu v Nikaji leta 325 je bilo določeno, da Velika noč pade na prvo nedeljo po polni luni, ki sledi pomladnem solsticiju, s tem da se ne sme pokriti z judovsko pasho. To pomeni, da je ta praznik lahko v obdobju med 22. marcem in 25. aprilom.

Razlike v uporabi koledarja so prinesle tudi resne delitve med kristjani, še posebej v Grčiji po letu 1924, ko sta bila izenačena cerkveni in državni koledar. Čeprav je del pravoslavnega sveta sprejel gregorijanski koledar, pa skupne in dokončne rešitve še ni. Srbska, ruska in jeruzalemska Cerkev so tako še edine, ki uporabljajo pravoslavni, torej julijanski koledar.

To pa seveda še zdaleč ni vse. Koledarjev je v uporabi še veliko več, čeprav to na prvi pogled ni vidno. Informacijska povezanost in zelo praktični principi, na primer uskladitev prometnih in drugih komunikacijskih povezav pa še veliko drugega, so prinesli nujo po unifikaciji časovnih intervalov, zato pač letalo z drugega konca sveta odleti v dnevu in letu, ki je kot podatek razumljiv vsem.

Drugi  koledarji, kot na primer judovski, pravoslavni, kitajski, koptski, hindujski in še jih je mogoče najti, so v uporabi torej predvsem v religioznem svetu, pri čemer so medsebojno različni ne le po izhodiščnem datumu, ampak tudi po drugih karakteristikah. Tako na primer muslimanski koledar, ki za začetek štetja jemlje datum 16. 7. 622 (in se ta dan imenuje 1. muharram), traja samo 354 dni, zaradi česar leti nista enaki in se prvotna razlika z leti zmanjšuje; tako leto 2010 "zahodnega" štetja ni muslimansko leto "1428", ampak "1431". Ta koledar je v uporabi v vsej ne-iranskih muslimanskih državah, medtem ko v Iranu in Afganistanu uporabljajo perzijski koledar.

Še neprimerno bolj zapleten sistem predstavlja hindujski koledar in njegov opis močno presega okvir takega članka, več o tem pa vsakdo lahko najde na spletu. Etiopski (koptski) koledar je v uporabi v Etiopiji in Eritreji, medtem ko na Tajskem (tajski solarni koledar) mesece in dneve štejejo v skladu z zahodnimi standardi, le leta štejejo na podlagi tradicionalnega budističnega koledarja.

Kot vidimo, vsa stvar ni čisto enostavna, zato velja biti pri tolmačenju kakih zapisov, predvsem pa pri potovanjih ali bivanju v tujih krajih previden oziroma pripravljen na morebitna odstopanja. K sreči je dandanes na spletu na voljo veliko primerjalnih in pretvorbenih tabel, ki nam olajšajo premostitev teh težav.

Pripravil: Bern Jurečič