Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

Duško Praštalo trdi, da je vsako bolezen moč ozdraviti z metodo Zdenka Domančića

»Pošiljanje bioenergije, prane, svetega duha, kija ali čija je dajanje življenja. Bolj uspešne so bioenergijske terapije, ki potekajo brez vpletenosti možganov in seveda s čisto namero. Pri terapiji moramo mož­­gane iz­klopiti in se priklopiti na tisto, kar nas je ustvarilo, na stvarni­ka, iz­vor, brezmejno uni­ver­zal­no zavest.

To je bog ali narava. Vsi smo del tega sistema, gre sa­mo za zgoščeno svetlobo, ki deluje na različnih frek­ven­cah,« pojasnjuje bioenergetik Duško Prašta­lo (041/734 939), eden prvih učen­cev in diplomantov Zdenka Doman­čića, ki po uspeš­no­sti te­rapij sledi svojemu velikemu uči­te­lju.

Da želi pomagati ljudem, je Duško ob­čutil že kot otrok. V Bosni je imel sta­rejše sosede in če jih je kaj bolelo, jim je polagal roke in jih masiral, da jim je od­leg­lo. Leta 1973 in 1974 se je začel ukvar­jati z radža jogo in pozneje z bhakti in kundalini jogo. Vse življenje je bil sa­mouk, opazoval je druge, kako kaj po­čne­jo in potem preskusil zadeve tudi sam. Leta 1984 je v nekem časopisu za­sle­dil članek o bioenergetiku Zdenku Domančiću, ki »čudežno« ozdravlja ljudi. Takrat je začutil, da bo to njegov učitelj in da se bosta nekega dne srečala. Leta 1995 je izvedel, da ima terapije v Kranj­ski gori in je šel k njemu zaradi športnih poškodb. Terapija mu je takoj pomagala.

»Ko sva se z Zdenkom zagledala, sva takoj vedela, da bova sodelovala in da si bova blizu. In tako je tudi bilo. Takrat sem še vodil zvezo borilnih veščin Nanbudo. Zanimala nas je energijska plat in zato smo z učenci hodili v Kranj­sko go­ro. Zdenko je povedal, da se bo­do kmalu začeli seminarji: „Ti boš sedel tukaj,“ je rekel in pokazal na nek stol. Zgodilo se je, da sem pozneje res sedel prav na tem mestu. Bil sem med prvimi, ki sem za­klju­čil seminar in prejel di­plomo številka 37. To je bilo leta 1998,« se spomi­nja Duško Praštalo, ki je čez leto in pol začel s profesionalnim zdravilskim delom po metodi Zdenka Doman­čića.

Od takrat je dosegel velike uspehe; pre­pričan je, da domala ni bo­lezni, ki je ne bi bilo mogoče pozdra­viti z bioenergetsko metodo Zdenka Domančića. Zdra­vi tudi živali, na svet je pomagal kar ne­kaj otročič­kom, nanj se je obrnilo že veliko znanih Sloven­cev in z Domančićem sta ostala tesna sodelavca. Sodelujeta pri znanst­venih raziskovalnih poskusih, ki so povezani s samim nastankom življe­nja, pošiljanjem energije ali informacij raz­ličnim snovem, kot so voda, silicij, sre­bro, živo srebro … in pri tem dosega­ta izjemne rezultate.

Zakaj ste se odločili prav za Doman­či­ćevo metodo?
Rad se prepričam stoodstotno, če stvar deluje. Že prvi dan, ko sem šel na tera­pi­jo zaradi športne poškodbe rame, ki je nisem več mogel dvigniti, sem ramo lah­ko spet dvignil. Takrat sem se odlo­čil, da hočem to početi tudi jaz in pika. Še pred šolanjem in v času šolanja sem opa­zoval in spremljal tudi druge meto­de bioenergijskega zdravljenja in jih še vedno spremljam. Kot športnik borilnih veščin sem potoval na številna medna­rod­na prvenstva. Spoznal sem veliko lju­di, ki se ukvarjajo z bioterapevtskimi metodami, med drugim nekdanjega mi­nistra za zdravje v Franciji.

Po dveh le­tih, ko sem začel delati po Doman­či­ćevi terapiji, sem temu Francozu predstavil metodo na poškodovanih športni­kih in je ostal brez besed. Kajti tisto, kar sem jaz naredil z Domančićevo metodo, on niti v sanjah ne bi zmogel. Z njo sem usposobil številne športnike, da so se lahko še naprej ukvarjali s športom.

Ne zdravite samo s polaganjem rok, am­pak delujete tudi na avro?
Uravnovešamo energijsko polje ali avro. Avra je glavni del obrambnega sistema.  V avri so tudi informacije. Terapevt je medij, ki zna tisto, kar bolniku manjka, vzeti od drugod. To je edina metoda, ki je »enosmerna«. V terapijo ne smemo vpletati ničesar, kar je obarvano z našo informacijo, razen želje, da pomagamo.

Zato moramo možgane izklo­piti in se priklopiti na tisto, kar nas je ustvarilo, našega stvarnika, univerzum, brezmej­no zavest. Sodelujem tudi pri poskusih na inštitutu Jožefa Stefana. V filmu Think about it je dr. Jeglič kazal diagram, na ka­terem demonstriram, kako znam nad­zi­rati energijo: kadar želim, jo oddajam, kadar hočem, jo prekinem, pa spet nada­ljujem z njenim oddajanjem.

Zdravite tudi na daljavo; kako pojas­nju­jete prenos informacij na daljavo?
Po mojem prepričanju čas in prostor ne ob­stajata. Preteklost, sedanjost in pri­hod­nost so zdaj že tukaj. V fiziki smo se učili, da je energija neuničljiva in da jo je mogoče preobraziti v drugačno obliko. Mi nismo telo, mi smo energetsko bitje.
In ker čas in prostor ne obstajata, je za mene vseeno, kje je pacient; dovolj je že stik po telefonu ali fotografija pacienta in se vse zgodi, kot da je pacient oseb­no prisoten na terapiji. Imamo le eno življenje, ki ga živimo.

Doživeti moramo vse izkušnje, zaradi katerih rastemo in napredujemo, postajamo modrejši. Če nekdo ne doživi ničesar, tudi ničesar ne more vedeti. Skozi milijarde let evolucije smo prišli samo do tega, da znamo uporabljati bore 8 ali 9 odstotkov mož­ga­nov. Pred nami pa so še neslutene, brez­mejne možnosti.

Pri katerih obolenjih imate največ uspeha?
Pri vseh. Nimam »reklamacij«. Samo da nekatere bolezni potrebujejo za ozdravi­tev več časa, druge manj. Ena in ista bo­lezen je pri dveh ljudeh različna. Če de­ni­mo pride na terapijo depresivna ženska, to depresivno stanje s terapijo popravimo in hitro saniramo, a če jo doma čaka mož, ki pije in jo pretepa, se bo vedno znova vračala na terapije. Pametna ženska, ki se nauči, da mora drugače ži­veti, pa bo pustila takega moža in odšla drugam ter ostala zdrava.

Bolezen sama je hitro premagljiva, ampak če vas je bolezni strah, je prav ta najboljša hrana za bolezen. Že Paracelzus je rekel, da je bolezen človekov največji prijatelj. In to iz dveh razlogov. Opozori ga namreč, da živi napačno in da je treba spremeni­ti način življenja. Drugi pa je, da sežge uma­zanijo, ki se je nakopičila med živ­lje­njem. Zato je strah pred boleznijo od­večen. Nekateri so za to, da so premagali navadne bolezni, hodili na terapije pet ali šest let, dokler niso dojeli, da se morajo spremeniti. Drugi pa so to hitro sprevideli in že po eni sami terapiji naredili spremembo v načinu življenja. Moja naloga je, da paciente spodbudim, da se spremenijo; to je ključ do zdravja.

Zdravite tudi neplodnost?
Imam velike uspehe pri zdravljenju ne­plodnosti. Doslej mi ni uspelo samo pri enem paru, ker mož ni bil več priprav­ljen sodelovati in prihajati na terapije. Neka ženska je imela veliko poskusov umetne oploditve in ni šlo, a že po eni te­­ra­piji je zanosila po naravni poti. Pri ve­čini neplodnih parov gre za težave v glavi. Tega z zdravili ni mogoče rešiti. Naj­novejše medicinske raziskave so po­kazale, da je neplodnost ponavadi posle­dica psihičnih težav partnerjev.

Se da z bioenergijo pomagati tudi pri zdravljenju duševnih bolezni?
Duševne bolezni niso bolezni, ampak sta­nja. Depresija je hitro ozdravljiva. Že veliko primerov sem uspešno ozdravil.
Kako pa je z regeneracijo trdnejših sno­vi, denimo poškodovanih kosti ali ob­rab­lje­nega hrustanca v sklepih?
Je mogoče, a to je daljši proces in je tre­ba dlje časa hoditi na terapije. Imel sem gospoda z okrušeno kostjo na neu­god­nem mestu v medenici. Morali bi ga operirati in mu vstaviti umeten kolk.

A se je odločil, da bo prej poskusil še z bio­te­rapijo. Na terapijo je hodil leto in pol. Zdaj prihaja enkrat na mesec. Ne šepa več, noga ni več hladna in mravljinčasta, skratka giblje se veliko lažje. Enkrat na leto hodi na slikanje in shranjuje dokumentacijo. Pravi, da bo po končanem zdravljenju dal izjavo in predložil slike od prvega do zadnjega dneva spremlja­nja bolezni.

Raka se tudi ne ustrašite?
Rak je živo bitje, ki je nastalo pred­vsem zaradi stresa. Je bitje, ki ima svojo zavest, sicer ne na takšni ravni kot človek, in se prehranjuje z našim telesom. Zakaj je naša terapija pri zdravlje­nju raka učinkovitejša od klasične medi­ci­ne? Predstavljajte si, da vas v lastni hiši nekdo napade. Branili se boste z vsem, kar vam bo prišlo pod roke, naredili bo­ste vse, da preživite.

Enako je s tumorjem, ki ga napadejo z invazivnimi tera­pijami. Zaradi punkcij se benigni rak ve­likokrat spremeni v malignega. Mi ne iz­ključujemo drugih terapij, torej sevanja in kemoterapije, to prepuščamo odločit­vi samega pacienta. A če se pacient od­loči samo za bioenergijo, pospešimo pro­ces zdravljenja. Ko pacienti prihajajo k meni na terapije, samo kažejo s prsti, da se je rak zmanjšal. Zasluga za tak uspeh terapije je, da je prijazna do tumorja. Mi najdemo lep način, kako priti v obrambno polje raka in mu tega »ukra­demo«.

Da bi živel naprej, bo rak iz svoje mase naredil novo obrambno polje, kar pomeni, da bo postal manjši in šibkejši. In tako ga postopoma oslabimo. Seveda pa bo rak, če bolnik še naprej živi v stresnih okoliščinah, rak rasel dalje. Če pa se bo malo popazil, izogibal stresnim okoliščinam in hodil na terapije, je zmaga stoodstotna.

Kakšen je pomen mentalne higiene za zdra­vje? Kaj bolnikom svetujete, da ob­vladajo škodljiva čustva?
Brez tega ne gre. Čustva moramo izkusiti, prepoznati in nadzirati. Svojim pacientom pravim, da jim želim, da v življe­nju naredijo čim več napak, ker se bodo iz njih česa naučili. Nato pa nadaljujem in povem, da napak ne smejo ponavlja­ti. Če jih ponavljamo, delamo grehe, ki jih plačujemo z zdravjem. Če pa se iz na­pak učimo, bomo postali boljši, bolj modri, zdravi. Cilj samega življenja je zna­nje, ne zdravje. Prek izkušenj, zna­nja, postaneš bolj zdrav, bogat, pameten.

Zdravite tudi živali?
Imel sem kar nekaj zanimivih primerov bolnih živali, ki sem jim pomagal. Prišla je neka gospa s psom, ki je takoj pritekel k meni in mi začel lizati roke. Zavpila je: »Kaj, meni pa nikoli ne liže rok!« Rekel sem: »Začutil je, kje je pomoč in se je zahvalil.« Imel sem ameriškega buldo­ga, ki se je priplazil k meni, se zvalil na hrbet in dvignil tace v zrak, se predajal. Pri neki psički zdravljenje ni uspelo, imela je sarkom.

To je zelo boleča smrt tu­di za žival. S terapijo sem pomagal, da je psička lažje poginila. Našli so jo na postelji mrtvo, z nasmehom na gobcu. Zdravil sem tudi ptiče in konje. Ne­kega nemškega dirkalnega konja sem zdravil na daljavo. Veliko denarja so po­trošili za njegove terapije, kupili neko bioresonančno napravo, a vse zaman. Dobil sem fotografijo in takoj sem vedel, v čem je težava. Konj je doživel prometno nesrečo in zato začel kašljati. Pozdra­vil sem ga že po dveh opravljenih tera­pijah.

So kakšne bolezni, kjer se z bioenergijo težje pomaga ali ni mogoče pomagati?
Vse je mogoče pozdraviti, vprašanje je samo čas, ki je potreben za ozdravitev. Če kdo želi sodelovati in se pozdraviti, bo spremenil način življenja in bo zdravljenje potekalo hitro. Če pa tega ne želi in živi še naprej v starem slogu, je potre­ben daljši čas. Vsakomur povem, kaj bi bilo najboljše za njegovo zdravljenje. Pomagam tudi z raznimi nasveti glede prehrane, zeliščnih napitkov … Ljudem povem: »To imate za gratis.« Malo za šalo, saj smeha manjka. Smeh je zdravje. Kot sem napisal v svoji zloženki: »Moje trojstvo je zdravje, ljubezen in smeh.«

Andreja Paljevec

PRIČEVANJE OZDRAVLJENKE
Sedemdesetletna gospa M. J. iz Ljubljane: Pred tremi leti zgodaj spomladi po operaciji žolčnih kamnov so mi začeli otekati členki na roki, izgledalo je kot nekakšna revma, artritis. Hodila sem okrog vseh mogočih zdravnikov. Bolečine so bile neznosne. Imam sicer zelo visok prag bolečine, a takrat sem jokala in vpila. Vzeli so mi kri, izvidi niso pokazali ničesar. Eno leto sem hodila k revmatolo­gu v bolnišnico Petra Deržaja, vendar ni bilo nič boljše. Bo­lelo me je vse bolj, členki so vedno bolj zatekali. Predpi­sali so mi naklofen, ki je ublažil bolečine, ampak kadar je bilo hudo, sem morala vzeti kak dan tudi po dva ali tri tablete. To je trajalo do novega leta, decembra sem še nekako funkcionirala, teden dni pred novim letom pa tudi hoditi nisem mogla več, tako sem bila slabotna.

Potem pa mi je nek večer telefonirala znanka in mi svetovala, naj grem k bioenergetiku Dušku. Rekla sem ji, da ne bom zmogla priti do tja. Ona pa je rekla, da bom zmogla, saj stanujem blizu. Poklicala sem ga in naslednji dan zjutraj prišla k njemu. Imela sem občutek, da bom umrla, tako je bilo hudo. Komaj sem prišla do Duška, naslonila sem se na steber in mu povedala, da sem čisto preč. »Saj vidim,« je odvrnil. Nakar je nekaj mahal okrog mene in okrog rok. Ničesar nisem čutila, samo nehalo me je boleti.

Ko sem se vrnila domov, me je mož vprašal, kaj je počel z menoj. Ni mu bilo prav, da sem šla, ker sam bolj verjame zdravnikom. Rekla sem: »Ne vem, kaj je delal, mahal je okrog mene, ni se me dotaknil, ne vem, ali sem nora jaz ali on, dejstvo pa je, da me ne boli več.« Nasled­nji dan, ko sem se zbudila, so hlebci na rokah, ki so bili prej nabrekli in temni, splahneli. Na terapijo sem hodila štiri dni zapovrstjo in moram re­či, da sem se počutila vsaj za 50 odstotkov boljše; bolečine so izginile, otekline pa splahnele, da sem si spet lahko zapela gumb, umila zobe, si odrezala kruh, odprla kljuko na vratih, česar prej nisem več mogla.

Duško je ugotovil, da ni šlo za revmo na rokah, ampak so bila vzrok težav vratna vretenca. Imela sem bunko (za­trdlino) na vratu, ampak s hrbtenico sem imela vse življe­nje težave in bunke sploh nisem več resno jemala, saj me ni nič bolelo. Zato sem imela blokiran krvni obtok v roke in to mi je odblokiral. Potem sem šla k njemu na terapijo še naslednji teden. Povedal mi je, da to ni najhujše, to težavo sva uredila, a so ostale še druge stvari. Vmes sem šla delat jetrne teste. Ko sem bila stara 16 let, sem imela zlatenico, ven so mi vzeli tudi žolčne kamne, kar pomeni, da se je že nekaj pripravljalo.

Ko sem prišla v šestdeseta leta, pa so se začele težave. Jetrni izvidi so bili zelo slabi. Ko pa sem čez tri tedne prišla na vrsto na gastrološki oddelek, sem šla dan prej v laboratorij in izvidi so bili po Duškovih terapijah kar za dve tretjini boljši. Takrat sem hodila na terapije k njemu vsak teden po štirikrat, vmes naredila kakšen teden premora. Nekaj mesecev sem hodila redno, potem sva razredčila na štirinajst dni ali tri tedne, lani pa sem ho­dila celo leto enkrat mesečno na eno kuro.

Letos pozimi mi je oslabel imunski sistem in spet se je za­čelo nekaj oglašati, tako da zdaj spet hodim na terapijo na štirinajst dni. Zdaj se počutim dobro, jetra so se umirila, lahko se sklonim, ne tiščijo me več. Tudi hodim lahko, v soboto sem šla na 15-kilometrski pohod z nordijskimi palicami. Mesa nisem marala že od otroštva, jedla sem ga na silo zaradi B12, sicer pa sem uživala več zelenjave in sadja, veliko sem hodila v hribe. Trdim, da so hribi zaslužni, da sem še živa. Ko sem bila mlada, sem imela hude težave s hrbtenico. A s hojo, plavanjem in telovadbo sem vse uredila.

Pri oseminšestdesetih, ko sem bila pred operacijo, ni­sem imela ne holesterola, ne sladkorja, nobenih maščob, ne težav s pritiskom. Zdravnica v Slovenj Gradcu se je glede na moja leta in čezmerno težo čudila izvidom. Zredila sem se po menopavzi pri 41-ih letih za 20 kilogramov. Vmes sem šla, pri 55 letih, ko sem bila še v službi, k zdravilcu Gorazdu Gavezu in imam tudi z njim zelo dobre izkušnje. Šla sem na post, 72 dni pila čajčke in shujšala za 20 kilogramov, a sem jih počasi dobila nazaj. Alternativa mi je dala ves pogum. Bilo je res hudo. Verjamem, da me je Duško potegnil iz groba.