Duško Praštalo trdi, da je vsako bolezen moč ozdraviti z metodo Zdenka Domančića
»Pošiljanje bioenergije, prane, svetega duha, kija ali čija je dajanje življenja. Bolj uspešne so bioenergijske terapije, ki potekajo brez vpletenosti možganov in seveda s čisto namero. Pri terapiji moramo možgane izklopiti in se priklopiti na tisto, kar nas je ustvarilo, na stvarnika, izvor, brezmejno univerzalno zavest.
To je bog ali narava. Vsi smo del tega sistema, gre samo za zgoščeno svetlobo, ki deluje na različnih frekvencah,« pojasnjuje bioenergetik Duško Praštalo (041/734 939), eden prvih učencev in diplomantov Zdenka Domančića, ki po uspešnosti terapij sledi svojemu velikemu učitelju.
Da želi pomagati ljudem, je Duško občutil že kot otrok. V Bosni je imel starejše sosede in če jih je kaj bolelo, jim je polagal roke in jih masiral, da jim je odleglo. Leta 1973 in 1974 se je začel ukvarjati z radža jogo in pozneje z bhakti in kundalini jogo. Vse življenje je bil samouk, opazoval je druge, kako kaj počnejo in potem preskusil zadeve tudi sam. Leta 1984 je v nekem časopisu zasledil članek o bioenergetiku Zdenku Domančiću, ki »čudežno« ozdravlja ljudi. Takrat je začutil, da bo to njegov učitelj in da se bosta nekega dne srečala. Leta 1995 je izvedel, da ima terapije v Kranjski gori in je šel k njemu zaradi športnih poškodb. Terapija mu je takoj pomagala.
»Ko sva se z Zdenkom zagledala, sva takoj vedela, da bova sodelovala in da si bova blizu. In tako je tudi bilo. Takrat sem še vodil zvezo borilnih veščin Nanbudo. Zanimala nas je energijska plat in zato smo z učenci hodili v Kranjsko goro. Zdenko je povedal, da se bodo kmalu začeli seminarji: „Ti boš sedel tukaj,“ je rekel in pokazal na nek stol. Zgodilo se je, da sem pozneje res sedel prav na tem mestu. Bil sem med prvimi, ki sem zaključil seminar in prejel diplomo številka 37. To je bilo leta 1998,« se spominja Duško Praštalo, ki je čez leto in pol začel s profesionalnim zdravilskim delom po metodi Zdenka Domančića.
Od takrat je dosegel velike uspehe; prepričan je, da domala ni bolezni, ki je ne bi bilo mogoče pozdraviti z bioenergetsko metodo Zdenka Domančića. Zdravi tudi živali, na svet je pomagal kar nekaj otročičkom, nanj se je obrnilo že veliko znanih Slovencev in z Domančićem sta ostala tesna sodelavca. Sodelujeta pri znanstvenih raziskovalnih poskusih, ki so povezani s samim nastankom življenja, pošiljanjem energije ali informacij različnim snovem, kot so voda, silicij, srebro, živo srebro … in pri tem dosegata izjemne rezultate.
Zakaj ste se odločili prav za Domančićevo metodo?
Rad se prepričam stoodstotno, če stvar deluje. Že prvi dan, ko sem šel na terapijo zaradi športne poškodbe rame, ki je nisem več mogel dvigniti, sem ramo lahko spet dvignil. Takrat sem se odločil, da hočem to početi tudi jaz in pika. Še pred šolanjem in v času šolanja sem opazoval in spremljal tudi druge metode bioenergijskega zdravljenja in jih še vedno spremljam. Kot športnik borilnih veščin sem potoval na številna mednarodna prvenstva. Spoznal sem veliko ljudi, ki se ukvarjajo z bioterapevtskimi metodami, med drugim nekdanjega ministra za zdravje v Franciji.
Po dveh letih, ko sem začel delati po Domančićevi terapiji, sem temu Francozu predstavil metodo na poškodovanih športnikih in je ostal brez besed. Kajti tisto, kar sem jaz naredil z Domančićevo metodo, on niti v sanjah ne bi zmogel. Z njo sem usposobil številne športnike, da so se lahko še naprej ukvarjali s športom.
Ne zdravite samo s polaganjem rok, ampak delujete tudi na avro?
Uravnovešamo energijsko polje ali avro. Avra je glavni del obrambnega sistema. V avri so tudi informacije. Terapevt je medij, ki zna tisto, kar bolniku manjka, vzeti od drugod. To je edina metoda, ki je »enosmerna«. V terapijo ne smemo vpletati ničesar, kar je obarvano z našo informacijo, razen želje, da pomagamo.
Zato moramo možgane izklopiti in se priklopiti na tisto, kar nas je ustvarilo, našega stvarnika, univerzum, brezmejno zavest. Sodelujem tudi pri poskusih na inštitutu Jožefa Stefana. V filmu Think about it je dr. Jeglič kazal diagram, na katerem demonstriram, kako znam nadzirati energijo: kadar želim, jo oddajam, kadar hočem, jo prekinem, pa spet nadaljujem z njenim oddajanjem.
Zdravite tudi na daljavo; kako pojasnjujete prenos informacij na daljavo?
Po mojem prepričanju čas in prostor ne obstajata. Preteklost, sedanjost in prihodnost so zdaj že tukaj. V fiziki smo se učili, da je energija neuničljiva in da jo je mogoče preobraziti v drugačno obliko. Mi nismo telo, mi smo energetsko bitje.
In ker čas in prostor ne obstajata, je za mene vseeno, kje je pacient; dovolj je že stik po telefonu ali fotografija pacienta in se vse zgodi, kot da je pacient osebno prisoten na terapiji. Imamo le eno življenje, ki ga živimo.
Doživeti moramo vse izkušnje, zaradi katerih rastemo in napredujemo, postajamo modrejši. Če nekdo ne doživi ničesar, tudi ničesar ne more vedeti. Skozi milijarde let evolucije smo prišli samo do tega, da znamo uporabljati bore 8 ali 9 odstotkov možganov. Pred nami pa so še neslutene, brezmejne možnosti.
Pri katerih obolenjih imate največ uspeha?
Pri vseh. Nimam »reklamacij«. Samo da nekatere bolezni potrebujejo za ozdravitev več časa, druge manj. Ena in ista bolezen je pri dveh ljudeh različna. Če denimo pride na terapijo depresivna ženska, to depresivno stanje s terapijo popravimo in hitro saniramo, a če jo doma čaka mož, ki pije in jo pretepa, se bo vedno znova vračala na terapije. Pametna ženska, ki se nauči, da mora drugače živeti, pa bo pustila takega moža in odšla drugam ter ostala zdrava.
Bolezen sama je hitro premagljiva, ampak če vas je bolezni strah, je prav ta najboljša hrana za bolezen. Že Paracelzus je rekel, da je bolezen človekov največji prijatelj. In to iz dveh razlogov. Opozori ga namreč, da živi napačno in da je treba spremeniti način življenja. Drugi pa je, da sežge umazanijo, ki se je nakopičila med življenjem. Zato je strah pred boleznijo odvečen. Nekateri so za to, da so premagali navadne bolezni, hodili na terapije pet ali šest let, dokler niso dojeli, da se morajo spremeniti. Drugi pa so to hitro sprevideli in že po eni sami terapiji naredili spremembo v načinu življenja. Moja naloga je, da paciente spodbudim, da se spremenijo; to je ključ do zdravja.
Zdravite tudi neplodnost?
Imam velike uspehe pri zdravljenju neplodnosti. Doslej mi ni uspelo samo pri enem paru, ker mož ni bil več pripravljen sodelovati in prihajati na terapije. Neka ženska je imela veliko poskusov umetne oploditve in ni šlo, a že po eni terapiji je zanosila po naravni poti. Pri večini neplodnih parov gre za težave v glavi. Tega z zdravili ni mogoče rešiti. Najnovejše medicinske raziskave so pokazale, da je neplodnost ponavadi posledica psihičnih težav partnerjev.
Se da z bioenergijo pomagati tudi pri zdravljenju duševnih bolezni?
Duševne bolezni niso bolezni, ampak stanja. Depresija je hitro ozdravljiva. Že veliko primerov sem uspešno ozdravil.
Kako pa je z regeneracijo trdnejših snovi, denimo poškodovanih kosti ali obrabljenega hrustanca v sklepih?
Je mogoče, a to je daljši proces in je treba dlje časa hoditi na terapije. Imel sem gospoda z okrušeno kostjo na neugodnem mestu v medenici. Morali bi ga operirati in mu vstaviti umeten kolk.
A se je odločil, da bo prej poskusil še z bioterapijo. Na terapijo je hodil leto in pol. Zdaj prihaja enkrat na mesec. Ne šepa več, noga ni več hladna in mravljinčasta, skratka giblje se veliko lažje. Enkrat na leto hodi na slikanje in shranjuje dokumentacijo. Pravi, da bo po končanem zdravljenju dal izjavo in predložil slike od prvega do zadnjega dneva spremljanja bolezni.
Raka se tudi ne ustrašite?
Rak je živo bitje, ki je nastalo predvsem zaradi stresa. Je bitje, ki ima svojo zavest, sicer ne na takšni ravni kot človek, in se prehranjuje z našim telesom. Zakaj je naša terapija pri zdravljenju raka učinkovitejša od klasične medicine? Predstavljajte si, da vas v lastni hiši nekdo napade. Branili se boste z vsem, kar vam bo prišlo pod roke, naredili boste vse, da preživite.
Enako je s tumorjem, ki ga napadejo z invazivnimi terapijami. Zaradi punkcij se benigni rak velikokrat spremeni v malignega. Mi ne izključujemo drugih terapij, torej sevanja in kemoterapije, to prepuščamo odločitvi samega pacienta. A če se pacient odloči samo za bioenergijo, pospešimo proces zdravljenja. Ko pacienti prihajajo k meni na terapije, samo kažejo s prsti, da se je rak zmanjšal. Zasluga za tak uspeh terapije je, da je prijazna do tumorja. Mi najdemo lep način, kako priti v obrambno polje raka in mu tega »ukrademo«.
Da bi živel naprej, bo rak iz svoje mase naredil novo obrambno polje, kar pomeni, da bo postal manjši in šibkejši. In tako ga postopoma oslabimo. Seveda pa bo rak, če bolnik še naprej živi v stresnih okoliščinah, rak rasel dalje. Če pa se bo malo popazil, izogibal stresnim okoliščinam in hodil na terapije, je zmaga stoodstotna.
Kakšen je pomen mentalne higiene za zdravje? Kaj bolnikom svetujete, da obvladajo škodljiva čustva?
Brez tega ne gre. Čustva moramo izkusiti, prepoznati in nadzirati. Svojim pacientom pravim, da jim želim, da v življenju naredijo čim več napak, ker se bodo iz njih česa naučili. Nato pa nadaljujem in povem, da napak ne smejo ponavljati. Če jih ponavljamo, delamo grehe, ki jih plačujemo z zdravjem. Če pa se iz napak učimo, bomo postali boljši, bolj modri, zdravi. Cilj samega življenja je znanje, ne zdravje. Prek izkušenj, znanja, postaneš bolj zdrav, bogat, pameten.
Zdravite tudi živali?
Imel sem kar nekaj zanimivih primerov bolnih živali, ki sem jim pomagal. Prišla je neka gospa s psom, ki je takoj pritekel k meni in mi začel lizati roke. Zavpila je: »Kaj, meni pa nikoli ne liže rok!« Rekel sem: »Začutil je, kje je pomoč in se je zahvalil.« Imel sem ameriškega buldoga, ki se je priplazil k meni, se zvalil na hrbet in dvignil tace v zrak, se predajal. Pri neki psički zdravljenje ni uspelo, imela je sarkom.
To je zelo boleča smrt tudi za žival. S terapijo sem pomagal, da je psička lažje poginila. Našli so jo na postelji mrtvo, z nasmehom na gobcu. Zdravil sem tudi ptiče in konje. Nekega nemškega dirkalnega konja sem zdravil na daljavo. Veliko denarja so potrošili za njegove terapije, kupili neko bioresonančno napravo, a vse zaman. Dobil sem fotografijo in takoj sem vedel, v čem je težava. Konj je doživel prometno nesrečo in zato začel kašljati. Pozdravil sem ga že po dveh opravljenih terapijah.
So kakšne bolezni, kjer se z bioenergijo težje pomaga ali ni mogoče pomagati?
Vse je mogoče pozdraviti, vprašanje je samo čas, ki je potreben za ozdravitev. Če kdo želi sodelovati in se pozdraviti, bo spremenil način življenja in bo zdravljenje potekalo hitro. Če pa tega ne želi in živi še naprej v starem slogu, je potreben daljši čas. Vsakomur povem, kaj bi bilo najboljše za njegovo zdravljenje. Pomagam tudi z raznimi nasveti glede prehrane, zeliščnih napitkov … Ljudem povem: »To imate za gratis.« Malo za šalo, saj smeha manjka. Smeh je zdravje. Kot sem napisal v svoji zloženki: »Moje trojstvo je zdravje, ljubezen in smeh.«
Andreja Paljevec
PRIČEVANJE OZDRAVLJENKE Sedemdesetletna gospa M. J. iz Ljubljane: Pred tremi leti zgodaj spomladi po operaciji žolčnih kamnov so mi začeli otekati členki na roki, izgledalo je kot nekakšna revma, artritis. Hodila sem okrog vseh mogočih zdravnikov. Bolečine so bile neznosne. Imam sicer zelo visok prag bolečine, a takrat sem jokala in vpila. Vzeli so mi kri, izvidi niso pokazali ničesar. Eno leto sem hodila k revmatologu v bolnišnico Petra Deržaja, vendar ni bilo nič boljše. Bolelo me je vse bolj, členki so vedno bolj zatekali. Predpisali so mi naklofen, ki je ublažil bolečine, ampak kadar je bilo hudo, sem morala vzeti kak dan tudi po dva ali tri tablete. To je trajalo do novega leta, decembra sem še nekako funkcionirala, teden dni pred novim letom pa tudi hoditi nisem mogla več, tako sem bila slabotna.
Potem pa mi je nek večer telefonirala znanka in mi svetovala, naj grem k bioenergetiku Dušku. Rekla sem ji, da ne bom zmogla priti do tja. Ona pa je rekla, da bom zmogla, saj stanujem blizu. Poklicala sem ga in naslednji dan zjutraj prišla k njemu. Imela sem občutek, da bom umrla, tako je bilo hudo. Komaj sem prišla do Duška, naslonila sem se na steber in mu povedala, da sem čisto preč. »Saj vidim,« je odvrnil. Nakar je nekaj mahal okrog mene in okrog rok. Ničesar nisem čutila, samo nehalo me je boleti.
Ko sem se vrnila domov, me je mož vprašal, kaj je počel z menoj. Ni mu bilo prav, da sem šla, ker sam bolj verjame zdravnikom. Rekla sem: »Ne vem, kaj je delal, mahal je okrog mene, ni se me dotaknil, ne vem, ali sem nora jaz ali on, dejstvo pa je, da me ne boli več.« Naslednji dan, ko sem se zbudila, so hlebci na rokah, ki so bili prej nabrekli in temni, splahneli. Na terapijo sem hodila štiri dni zapovrstjo in moram reči, da sem se počutila vsaj za 50 odstotkov boljše; bolečine so izginile, otekline pa splahnele, da sem si spet lahko zapela gumb, umila zobe, si odrezala kruh, odprla kljuko na vratih, česar prej nisem več mogla.
Duško je ugotovil, da ni šlo za revmo na rokah, ampak so bila vzrok težav vratna vretenca. Imela sem bunko (zatrdlino) na vratu, ampak s hrbtenico sem imela vse življenje težave in bunke sploh nisem več resno jemala, saj me ni nič bolelo. Zato sem imela blokiran krvni obtok v roke in to mi je odblokiral. Potem sem šla k njemu na terapijo še naslednji teden. Povedal mi je, da to ni najhujše, to težavo sva uredila, a so ostale še druge stvari. Vmes sem šla delat jetrne teste. Ko sem bila stara 16 let, sem imela zlatenico, ven so mi vzeli tudi žolčne kamne, kar pomeni, da se je že nekaj pripravljalo.
Ko sem prišla v šestdeseta leta, pa so se začele težave. Jetrni izvidi so bili zelo slabi. Ko pa sem čez tri tedne prišla na vrsto na gastrološki oddelek, sem šla dan prej v laboratorij in izvidi so bili po Duškovih terapijah kar za dve tretjini boljši. Takrat sem hodila na terapije k njemu vsak teden po štirikrat, vmes naredila kakšen teden premora. Nekaj mesecev sem hodila redno, potem sva razredčila na štirinajst dni ali tri tedne, lani pa sem hodila celo leto enkrat mesečno na eno kuro.
Letos pozimi mi je oslabel imunski sistem in spet se je začelo nekaj oglašati, tako da zdaj spet hodim na terapijo na štirinajst dni. Zdaj se počutim dobro, jetra so se umirila, lahko se sklonim, ne tiščijo me več. Tudi hodim lahko, v soboto sem šla na 15-kilometrski pohod z nordijskimi palicami. Mesa nisem marala že od otroštva, jedla sem ga na silo zaradi B12, sicer pa sem uživala več zelenjave in sadja, veliko sem hodila v hribe. Trdim, da so hribi zaslužni, da sem še živa. Ko sem bila mlada, sem imela hude težave s hrbtenico. A s hojo, plavanjem in telovadbo sem vse uredila.
Pri oseminšestdesetih, ko sem bila pred operacijo, nisem imela ne holesterola, ne sladkorja, nobenih maščob, ne težav s pritiskom. Zdravnica v Slovenj Gradcu se je glede na moja leta in čezmerno težo čudila izvidom. Zredila sem se po menopavzi pri 41-ih letih za 20 kilogramov. Vmes sem šla, pri 55 letih, ko sem bila še v službi, k zdravilcu Gorazdu Gavezu in imam tudi z njim zelo dobre izkušnje. Šla sem na post, 72 dni pila čajčke in shujšala za 20 kilogramov, a sem jih počasi dobila nazaj. Alternativa mi je dala ves pogum. Bilo je res hudo. Verjamem, da me je Duško potegnil iz groba.
»Pošiljanje bioenergije, prane, svetega duha, kija ali čija je dajanje življenja. Bolj uspešne so bioenergijske terapije, ki potekajo brez vpletenosti možganov in seveda s čisto namero. Pri terapiji moramo možgane izklopiti in se priklopiti na tisto, kar nas je ustvarilo, na stvarnika, izvor, brezmejno univerzalno zavest. 
