| " Vse religije so poti k Bogu"
 S takšnimi in podobnimi besedami se izkazujejo ljudje, ki so odvrgli spone dogmatske vernosti, s svojo tolerantnostjo do najrazličnejših religioznih usmeritev in skupnosti. Ali takšna trditev res drži? Da bi našli odgovor na to vprašanje, je smiselno razmisliti, kaj je pravzaprav religija, in razlikovati tisto pravo od vseh nesporazumov in izkrivljanj.
Imeti religijo in jo izvajati v kakršno koli obliki je temeljna človeška potreba. Človek kot naravno rojeno bitje vedno znova spoznava svojo odvisnost od mračnih sil usode, ki ga ogrožajo in izpolnjujejo s strahom. V svoji nemoči išče zatočišče pri silah, ki mu dajejo varnost in zavetje, in ki naj bi mu pomagale bolje shajati z njegovimi problemi. Moli s k bogovom in duhovom, jim prinaša žrtve in z magičnimi rituali poskuša vplivati na svojo usodo.
Pri tem mu ne gre le za to, da bi se ognil neposredni ogroženosti. Mnogo bolj si prizadeva s pomočja neba doseči svoje osebne želje in cilje - ti pa so često onkraj njegove smrti.
Kar smo tukaj nakazali z nekaj stavki , se seveda nanaša le na eno plat človeške religioznosti. Drugi, za nas odločilni motiv religije, pa leži na ravni, ki se temeljno razlikuje od golega obvladovanja življenja.
Skrito globoko v naši notranjosti živi vedenja, da smi mi le še karikatura tistega, kar smo kot Božje stvaritve nekoč bili. Kakor zlati sij upanja tli v nas slutnja, da je mogoče ponovno doseči izgubljeno popolnost, da je to dejanjsko pravi smisel našega obstoja. Kot "izgubljeni sin" iz Evangelija naj bi se vrnili v Očetovo hišo. Pot tja je prvotno kazala vsaka religija.
Ker mi ljudje, nosimo v sebi oboje: na snovno vezan naravni princip s slo po samopotrjevanju, usmerjamo naš jaz, hkrati pa božanski princip večnosti, ki nas izpolnjuje z nemirom in hrepenenjem ter sili k vrnitvi v Božanski red. Tako je to pomešano tudi v religiji: naloga religije je, ponovno povezati človeka z Bogom saj religija pomeni ponovno povezavo. Po druga strani pa si religija prizadeva človeku pomagati, da bi shajal s svojo zemeljsko eksistenco- toda hkrati hoče imeti oblast nad njim.
Tovstne težnje so se v razvoju vsake religiječedalje bolj krepile in nas na koncu prevladale, tako da so tisti, ki so kljub vsem oviram našli edino pot k resnici in jo oznanjali, vedno imeli z vladajočimi cerkvenimi oblastmi največ težav.
V vseh časih pa so obstajale duhovne šole, ki so v tišini posvečenih krajev kazale svojim učencem pot, ki vodi iz stiske in utesnjenosti v prostost Božanskih otrok. To je pot spoznanja in zmage nad svetom in utvaro jaza, pot, ki vodi k popolni prenovi človeka. Vendar učenec ne more doseči cilja le z lastnimi napori, naj ti bodo še tako nepogrešljivi, te,več je v odrešujoči sili Kristusovega duha, ki se ji mora popolnoma odpreti.
Potrebna je zelo budna pripravljenost posameznika, da samega sebe spozna in opusti vse, kar bi predstavljalo oviro na poti odrešenja. Prav tako je potrebno , da se vedno znova zavestno obrača k edinemu izviru življenja, ki je skrit v nas.
Pravo pobožnost prepoznamo po tem, da je človek zares pripravljen opustiti usmerjenost na jaz - ego in se brez zadržkov prepustiti tistemu edinemu toku, ki ga bo ponesel iz sveta teme v svetlobo večnosti.
Religije se merijo po tem ali lahko iskalcu pokažejo pot tja.
Miran Zupanč: http//www,ezoterika.s5.com |
NE ZAMUDITE
Misli o religiji
Prispeval/a: hierhod dne četrtek, 19. marec 2009 @ 19:36 CET
Čestitke za tale članek! Jasne in močne misli. Človeku dajejo spodbudo za poglobljeno razmišljanje o sebi in transcendenci.
Lep pozdrav in vse dobro ti želim!
hierhod
Ego je neuničljiv
Prispeval/a: MC dne četrtek, 19. marec 2009 @ 22:00 CET
>>naj ti bodo še tako nepogrešljivi, te,več je v odrešujoči
>>sili Kristusovega duha, ki se ji mora popolnoma odpreti.
Ja, to poznamo – za zveličanje je potrebna milost božja pa seveda še kakšno posredovanje ali dobri nasvet duhovnega profesionalca za primerno zemeljsko plačilo. Znana zgodba.
In kaj je to Kristusov duh? Zakaj ne duh Bude ali Mohamedov duh ali duh Dioniza ali duh Orfeja ali duh Krišne ali duh Votana ali duh gozdne vile ali duh Spinoze ali duh Goetheja? Povsod sami duhovi ... pa tako malo resničnega življenja!
>>Pravo pobožnost prepoznamo po tem, da je človek
>>zares pripravljen opustiti usmerjenost na jaz –
>>ego in se brez zadržkov prepustiti tistemu edinemu toku,
>>ki ga bo ponesel iz sveta teme v svetlobo večnosti.
Pobožnost je zanesljiv znak, da se ti razkraja um. Da ne preneseš ali da ne zmoreš več MISLITI. Pobožnost je demenca misli. Enako velja za sistematično opuščanja usmerjenosti na jaz. To je potem čisto zaničevanje življenja. Duhovnost kot zaničevanje življenja. Religioznost je znak, da so se ljudje naveličali življenja, da ga ne prenesejo več, da jih nič več ne osuplja, da so zdolgočaseni, otopeli in odtujeni od Narave. Ker jih nič več ne čudi, ker niso več zmožni čudenja, iščejo in čakajo na nenaravne čudeže.
In kaj je to svetloba večnosti? Kaj je to večna blaženost? V naravi je tako, da bo entropija vedno naraščala. In kaos tudi. Vesolje se nenehno širi. Večna blaženost nasprotuje vsem zakonom termodinamike. Sploh pa, takšno stanje, tudi če bi bilo mogoče, mora prej ali slej postati nevzdržno dolgočasno. Večno dolgočasno. Večna blaženost, spoj, zlitje z vsem ali z nekim božanstvom pomeni izgubo zavesti, identitete – kar je enako smrti. Ko dosežeš »popolno zavest«, nirvano, zlitje z bogom – kaj pa potem???? Ko ni več zavesti o sebi, ni ničesar več. Si, dokler misliš, da si. Dokler občutiš razliko. Dokler občutiš strah, ljubezen, strast, skrb, hrepenenje. Brez razlik, kontrastov, barv, različnih menjajočih se občutkov ni ničesar - ni življenja.
Če pa obstaja, kaj takega kot duša, potem ima tudi ta svoj ego. Svojo zavest. Duša je ego, ki sprejema samega sebe, ki razume samega sebe. Lahko bi rekli, da je duša samo transcendenca ega. Je njegov konstrukt. Še en pogled zvrha – lahko tudi nase ali na nekakšno svojo kopijo. Duša je izmišljotina ega, ki se hoče izničiti, ker ga je groza dejanskosti. Duša je samo ideja, tako kot je ideja tudi sam ego. (Zavedam se, da je vse, kar sem zapisal v zadnem odstavku, zmedeno in nekonsistentno. Se pa dobro sliši. In ni mogoče ovreči. Mogoče je celo popoln nesmisel. Ampak danes gredo nesmisli odlično v promet.)
Ko se podpišemo pod nek tekst, na primer kot Miran Zupančič ali MC ali XY, je to odtis – podpis našega ega – žig naše identitete. Ego je vedno tu. Ko ga ni več, tudi nas več ni.
Ločenost je tista, ki nam da občutek, da smo.
Življenje lahko občutimo samo iz protislovij in iz nenehnega menjavanja zaznav – v bolečini in trpljenju – takšen je zakon narave – kopičenje in sproščanje napetosti. Človek se ne more veseliti sonca, če prej ni občutil daljšega obdobja dežja. In ne more se veseliti dežja, če prej ni občutil suše. Veselje življenja je vedno v dinamiki pretakanja sokov in energije. V večni blaženosti ni ničesar več. Brez teme ni svetlobe. Brez teme – ni senc – brez senc ni oblik, ni zaznav, ni prestav. Zelo preprosto.
V trenutku, ko naj bi se rešili ega, pride spoznanje, da nam je to uspelo. Razsvetljenje. Ampak to spoznanje je mogoče samo, dokler deluje ego. Vedno rečemo – uspelo mi je – komu je uspelo? Meni, ne tebi – mojemu egu torej, še vedno je tu – ego bo vedno tu!
Ego je neuničljiv. Dokler smo. Potem je pa itak vseeno. Epikur je to razumel.
Bog je luč in v njem ni nobene teme.
Prispeval/a: Fredi dne petek, 20. marec 2009 @ 09:35 CET
Zlo te zapelje v zlo.
Prava pot je ljubezen – pripelje te v ljubezen.
In, če se zavedaš, da ljubezen obstaja, živiš življenje z vsem srcem - ljubezen.
Ljubiš kar vidiš – življenje – ljubezen.
Le ena religija je prava – vera v ljubezen.
Ljubezen je brezplačen dar.
Kaj je ego?
Hotenje jaz hočem, jaz morem, jaz zmorem.
Komu je uspelo?
Kdo sem - jaz?
Nimam pojma.
Ljubezen ljubi – ljubit v srcu pomeni uničit v srcu zlo.
Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar.
Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.
Dokler ljubimo smo ljubezen.
Potem za potem ni vseeno al smo ljubezen al zlo v srcu.
Lep pozdrav
Ps.: Al se lahko veseliš življenja, obstoja, če prej nisi izkusil ne življenja, ne obstoja?
? zakon narave ?
Kdaj se razveseliš življenja?
Kadar se zaveš, da obstajaš.
Največji smisel življenja je po Epikuru naslada
( ni se treba obremenjevat z življenjem, živi kakor živiš, pazi le, da zaobideš bolečino ).
Boleče spoznanje?
V sužnje lastniški družbi spoznat, da si suženj naslade.
Duhovnost oziroma naslada višje vrste – brez dela filozofirat medtem, ko sužnji umirajo od dela.
(http://www.sbaza.net/clanek_html.php?url_clanka=clanki_sb1%2Fpef%2Fepikurejski_nauk.sb&vsebina_replace=pef)
Krščanstvo imam za veliko prekletstvo, najglobljo in usodno sprevrženost. Neki nagon po maščevanju, za katerega nobeno sredstvo ni dovolj strupeno, zahrbtno, tajno in malenkostno - imenujem ga nesmrtni madež človeštva.
(Friedrich Nietzsche).
Le na koga je tak jezen, koga tak sovraži?
Al je jezen le na katolike al nasploh na krščanstvo vero?
Baje je tud budizem zaničeval oziroma vsako vero v nadnaravnost.
He he.
Bog je luč in v njem ni nobene teme.
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 20. marec 2009 @ 12:06 CET
Epikur za telebane
Prispeval/a: MC dne petek, 20. marec 2009 @ 16:18 CET
Epikur je govoril in razmišljal o atomih in o prazninah med njimi 2200 let preden so atome sploh odkrili. In to v času, ko so Judje pasli ovce, častili zlato tele in smodili pečenko za svojega Jahveja.
Fredi, tvoje razumevanje epikurejske naslade je prav zanimivo. Kaj počneš, ko si prižgeš cigareto – mar ne slediš imperativu epikurejske naslade??? Si epikurejec?! Ja, tako kot ti razumeš Epikurja, gotovo si. Tudi takrat, ko se mastiš oziroma »naslajaš« s pečenko ali s klobaso. (He, he … Epikur je bil vegetarijanec – še en razlog več, da ga tvoj srček sovraži!)
Epikur je poudarjal zmernost brez skrajnosti. Učil je, kako naj človek živi. Govoril je o pomenu prijateljstva. Krščanstvo pa uči, kako naj človek čimbolj trpi. Tudi če ni za to nobene potrebe. Krščanstvo je mazohizem. In cigaretek, ki si ga prižgeš, Fredi je samo omama, ki ti pomaga pri premagovanju tega trpljenja. Sveti izpuh za lažje premagovanje zemeljskih muk. Mazohistična kvazi-epikurejska NASLADA! (Fredi, verjetno se naslajaš tudi ob tistih krvavih sadističnih video posnetkih, s katerimi nam občasno popestriš svoje prispevke o ljubem bogu, ki ljubi.)
In ko smo že pri starih grških filozofih - veš kaj je rekel Plutarh, ki je živel več kot sto let pred Kristusom in 200 let po Epikurju: "Ali je sploh vmesno postaviti vprašanje, zakaj se je Pitagora odrekel uživanju mesa? Jaz osebno se sprašujem, v kakšnih okoliščinah in v kakšnem stanju duha se je človek s svojimi usti prvič dotaknil krvi, ponesel meso trupla k ustnicam in mizo okrasil z mrtvim, trohnečim telesom. Kako si je dovolil vzeti za hrano dele, ki so bili malo pred tem še del celote, ki se je gibala, živela ... Zaradi mesa jim odvzamemo luč in življenje, kar jim pripada z rojstvom.«
To so bili prvi znanilci nove Etike!