Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Religija-Bog-Magija-Ritual

Misli o religiji četrtek, 19. marec 2009 @ 05:02 CET Uporabnik: Miran Zupančič " Vse religije so poti k Bogu" S takšnimi in podobnimi besedami se izkazujejo ljudje, ki so odvrgli spone dogmatske vernosti, s svojo tolerantnostjo do najrazličnejših religioznih usmeritev in skupnosti. Ali takšna trditev res drži? Da bi našli odgovor na to vprašanje, je smiselno razmisliti, kaj je pravzaprav religija, in razlikovati tisto pravo od vseh nesporazumov in izkrivljanj. Imeti religijo in jo izvajati v kakršno koli obliki je temeljna človeška potreba. Človek kot naravno rojeno bitje vedno znova spoznava svojo odvisnost od mračnih sil usode, ki ga ogrožajo in izpolnjujejo s strahom. V svoji nemoči išče zatočišče pri silah, ki mu dajejo varnost in zavetje, in ki naj bi mu pomagale bolje shajati z njegovimi problemi. Moli s k bogovom in duhovom, jim prinaša žrtve in z magičnimi rituali poskuša vplivati na svojo usodo. Pri tem mu ne gre le za to, da bi se ognil neposredni ogroženosti. Mnogo bolj si prizadeva s pomočja neba doseči svoje osebne želje in cilje - ti pa so često onkraj njegove smrti. Kar smo tukaj nakazali z nekaj stavki , se seveda nanaša le na eno plat človeške religioznosti. Drugi, za nas odločilni motiv religije, pa leži na ravni, ki se temeljno razlikuje od golega obvladovanja življenja. Skrito globoko v naši notranjosti živi vedenja, da smi mi le še karikatura tistega, kar smo kot Božje stvaritve nekoč bili. Kakor zlati sij upanja tli v nas slutnja, da je mogoče ponovno doseči izgubljeno popolnost, da je to dejanjsko pravi smisel našega obstoja. Kot "izgubljeni sin" iz Evangelija naj bi se vrnili v Očetovo hišo. Pot tja je prvotno kazala vsaka religija. Ker mi ljudje, nosimo v sebi oboje: na snovno vezan naravni princip s slo po samopotrjevanju, usmerjamo naš jaz, hkrati pa božanski princip večnosti, ki nas izpolnjuje z nemirom in hrepenenjem ter sili k vrnitvi v Božanski red. Tako je to pomešano tudi v religiji: naloga religije je, ponovno povezati človeka z Bogom saj religija pomeni ponovno povezavo. Po druga strani pa si religija prizadeva človeku pomagati, da bi shajal s svojo zemeljsko eksistenco- toda hkrati hoče imeti oblast nad njim. Tovstne težnje so se v razvoju vsake religiječedalje bolj krepile in nas na koncu prevladale, tako da so tisti, ki so kljub vsem oviram našli edino pot k resnici in jo oznanjali, vedno imeli z vladajočimi cerkvenimi oblastmi največ težav. V vseh časih pa so obstajale duhovne šole, ki so v tišini posvečenih krajev kazale svojim učencem pot, ki vodi iz stiske in utesnjenosti v prostost Božanskih otrok. To je pot spoznanja in zmage nad svetom in utvaro jaza, pot, ki vodi k popolni prenovi človeka. Vendar učenec ne more doseči cilja le z lastnimi napori, naj ti bodo še tako nepogrešljivi, te,več je v odrešujoči sili Kristusovega duha, ki se ji mora popolnoma odpreti. Potrebna je zelo budna pripravljenost posameznika, da samega sebe spozna in opusti vse, kar bi predstavljalo oviro na poti odrešenja. Prav tako je potrebno , da se vedno znova zavestno obrača k edinemu izviru življenja, ki je skrit v nas. Pravo pobožnost prepoznamo po tem, da je človek zares pripravljen opustiti usmerjenost na jaz - ego in se brez zadržkov prepustiti tistemu edinemu toku, ki ga bo ponesel iz sveta teme v svetlobo večnosti. Religije se merijo po tem ali lahko iskalcu pokažejo pot tja. Miran Zupanč: http//www,ezoterika.s5.com Komentarji (5) www.pozitivke.net