|  Iz vsega sledi, da je razum stalni igralec tako na odru materialnega, kot tudi na odru »duhovnega«.
Razum je lepo projiciral vse materialne probleme, ter želje in predstave o bogu, …v »duhovno«.
V tem kontekstu je takšna »duhovnost« v bistvu nadaljevanje in modifikacije materialnega.
Zaradi tega dejstva je mogoče razumeti zakaj je v »duhovnosti« toliko gorja.
Namreč skozi vso zgodovino so evidentna nenehna nasprotovanja in trenja med religijami in verstvi.
Kadarkoli je katera vera ogrožena od tiste druge, se dogajajo verski spopadi in vojne.
Celo pripadniki iste vere, se med seboj ne razumejo in so v konfliktih.
Vse to je stalnica v tovrstni »duhovnosti« in to očitno ni prava duhovnost.
Za vsem tem namreč stoji ta isti materialni razum, ki se je le preoblekel v t.i. »duhovno«.
V kolikor sami ne bomo sprevideli pomen (omejenost) razuma v duhovnosti in v kolikor ne bomo doumeli, da on služi le na področju omejenega, materialnega, bomo še naprej živeli v iluziji kako zelo duhovni smo, a v resnici se nismo duhovnosti niti dotaknili.
Govoriti (pridigati) o Bogu, o ljubezni, o večnosti, o duhovnosti in ne poznati samega sebe (sebe je razum, ego ), pomeni le projicirati vse materialno v t.i. »duhovno«.
V tem ležijo vzroki za poplave lažnih gurujev in pridigarjev, silnih tehnik in postopkov, ter meditacij…
Mnogi se ne zavedajo, da se ves čas v bistvu nahajajo znotraj okvirjev omejenega in razumskega in da to ni nobena duhovnost.
Ker so prvo sami zaslepljeni, prodajajo ta slepila še množicam enako zaslepljenih.
Eden poglavitnih faktorjev za tak odnos do duhovnosti je strah, ki je vsajen globoko v naše možgane, v naš individualni in kolektivni spomin. Nosilec vsega tega je razum.
V sled tega strahu razum raje sledi tistim, ki se predstavljajo da »vejo«, saj se mu dozdeva, da je tako bolj varno.
Tradicija in množice take vzorce le ojačajo in potrjujejo.
Toda taka varnost je v celoti lažna, saj ne temelji na ničemer konkretnem, je v celoti zgrajena na iluziji.
Vloga razuma v duhovnosti je torej kvečjemu pogubna in nič kaj koristna.
Ko to vlogo razuma v duhovnosti poskušam pojasniti, je videti veliko odpora in nerazumevanja tega dejstva.
Mnogi bi še naprej favorizirali in dajali pomen razumu v svetu, ki mu ne pripada in mu nikoli ne bo.
To kar je razum ustvarilo je veliko večje od njega.
Tega večjega razum ne more pripeljati v svoj majhen svet, v svoje materialne okvirje in v svet dualnosti. S tem dejstvom se razum ne more in ne more sprijazniti.
Zaradi svojih želja po trajanju si je prav razum izmislil nebesa in pekel, inkarnacije in reinkarnacije…
Prav zaradi tega vse to ni prava, temveč lažna »duhovnost«, ozadje katere je strah pred smrtjo in prenehanjem trajanja.
Mar vse kar pišem pomeni, da ne obstaja nekaj kar je prava duhovnost?
Sem le novi prodajalec »svoje« duhovnosti in nove megle, filozofije…???
Ne ravno obratno je.
Prava duhovnost je nekaj tako konkretnega, kot je konkretno sonce in zvezde na nebu, trava in bistri potoček v gozdu…
Zaradi omejenega razuma, ki vse to konkretno in stvarno, doživlja skozi filtre samega sebe tega konkretnega ne vidimo in ne živimo.
Ti filtri so tisočletni vzorci skladiščeni v razumu, ki popačijo resničnost, saj le tej zmeraj nekaj dodajajo ali odvzemajo, si jo predstavljajo po svoji željah in pogojenih predstavah…
Razum le redko utihne in je nenehno v lastnih monologih, zatopljen v igro misli. Misli so nosilci strahov, opisov, razlag, ocen, sodb, merjenj, tehtanj, kalkulacij, skrbi…, vraževerij in verovanj…
Ko pa ta isti razum vsaj za hipec utihne, potem je v ospredju tisto primarno in neomadeževano, nedolžno in zaceljeno, tisto kar ne deli na mene in tebe, na mene in okolico, temveč je vse ena sama celota.
To primarno iz česar smo vsi in nima meja, ki je vse povezujoče nikakor ni razum in tega bi se morali zavedati v kolikor še naprej ne želimo tavati izgubljeni in zmedeni od pridigarja do pridigarja, od ene vere k drugi…
Tega bi se moral zavedati sam razum, sicer bo še naprej deloval razdiralno in uničevalno, si domišljal kako prihaja nova doba in zavest, v resnici pa je planet vse bolj v ruševinah.
Razum se torej enkrat mora soočiti s samim seboj in si priznati, da je zavozil, da obstaja nekaj kar ga presega in prepustiti mesto temu večjemu.
Ker pa si razum zaradi lastne pogojenosti o tem večjem, božanskem, duhovnem, lahko ustvarja le predstave, bi se jih moral vseh po vrsti osvoboditi.
Moral bi doumeti, da v sledenju in ponavljanju ni ničesar novega, da je strah dejavnik razkola in delitev, da vsi opisi tega večjega, neomejenega niso dejstvo, resničnost in da so vsi zgrešeni.
Za narediti kaj takega pa je potrebno pri sebi vzbuditi strast po odkritju resnice, radovednost in dvom v vse znano, v vse servirano.
Narediti fakulteto, računalnik, zgraditi mostove, raziskovati vesolje in Zemljo je za razum veliko lažje kot pa raziskati samega sebe in svoje mehanizme delovanja.
Zaradi bežanja pred soočanjem s samim seboj in v sled nezavedne želje po neskončnem, razum hlasta po več in več materialnega. Toda neskončnosti se s končnim ne da zapolniti in tega bi moral ta razum biti zavesten.
Torej edino kar bi človek moral storiti je, da se spozna in tako zbudi iz zapora mehanskih, ponavljajočih vzorcev delovanja in obnašanja, ter odnosov vseh vrst.
Podvomiti bi moral v samega sebe in svoje pristope do samega sebe in življenja nasploh.
Šele v takem pristopu do samega sebe in sveta, je mogoče da razum sestopi iz oblasti in prepusti mesto večjemu od sebe.
Šele s to novo energijo, ki ni okužena s starim, bi mesto razuma v naših življenjih imelo svoj pravi pomen.
V zvezi s temi besedami si razum ne sme narediti le predstave o tem novem, ter jim potem slediti, temveč se sam mora prebiti do golih dejstev.
Takih spoznanj in odkritij se ne da kupiti, saj tega ni mogoče prebrati in to skladiščiti v spomin, ker besede o resnici niso resnica sama.
Zato vam resnice vsi pridigarji in guruji tega sveta in vse knjige ne morejo dati.
Človek mora resničnost ali neresničnost tega spoznati sam in to direktno ter brez posrednikov.
Le na tak način odkriješ, da si ti sam ta resnica in sam svoj izvir.
Srečno dragi prijatelji.
Konec članka.
Mirko
|
NE ZAMUDITE
Pomen razuma v duhovnosti, 2. del in konec
Prispeval/a: omensat dne torek, 20. december 2011 @ 13:07 CET
Tega bi se moral zavedati sam razum, sicer bo še naprej deloval razdiralno in uničevalno, si domišljal kako prihaja nova doba in zavest, v resnici pa je planet vse bolj v ruševinah.
razum je misel
misel se ne more zavedati
zavest se zaveda misli
zavest daje moč mislim
človekova narava je tudi uničevalna in razdiralna,ker drugače ne more biti celostna in ustvarjalna.
sta dva pola jin jang ,pozitivna in negativna,ne more biti to nikoli ločeno, ker je to harmonija narave.
zavedanje pa je harmonija te človekove narave.
Pomen razuma v duhovnosti, 2. del in konec
Prispeval/a: Fredo dne torek, 20. december 2011 @ 16:18 CET
Zaradi bežanja pred soočanjem s samim seboj in v sled
nezavedne želje po neskončnem, razum hlasta po več in več
materialnega. Toda neskončnosti se s končnim ne da zapolniti
in tega bi moral ta razum biti zavesten.+++
"omensat
človekova narava je tudi uničevalna in razdiralna,ker drugače
ne more biti celostna in ustvarjalna."
___________________________________________________
Demontaža »materije in časa« ali razdiranje »materialne«
realnosti do točke kjer ostane samo »duhovnost« ki je gradnik
vsega »materialnega« bi morda lahko bila opisana tudi s
sledečim primerom:
Ućitelj pri pouku nariše na tablo TOĆKO, nato nariše še
DALJICO in pojasni da je le ta , sestavljena iz točk , katerih
število določa dolžino daljice. Iz daljice nadaljuje risanje
PLOSKVE in pojasni , da višino ploskve določa število daljic.
Nadaljuje z razlago o TRETJI RAZSEŽNOSTI, da globino
predmeta določa število ploskev ... in da je za gibanje po
katerikoli prostorski dimenziji potreben ČAS , ki je četrta
dimenzija ...
Nekemu učencu že od vsega začetka ni bilo
popolnoma nič jasno. Kako je namreč lahko iz "TOĆKE" ki
nima
dimenzije, torej niti časa , sastavljen svet okrog njega in
končno on sam. Zato je učitelja vprašal prepovedano
vprašanje... ... ... ...
Pomen razuma v duhovnosti, 2. del in konec
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 20. december 2011 @ 19:05 CET
Gre torej za dobeo trenirane možgane. Vendar pa je bistroumnost nekaj drugega. Bistroumnemo človeku ni potreben izredno razvit razum. Ne zamenjajte razuma z razumnostjo. Razum nič drugega, kot dobro trenirane možgani. Za razumnost pa potrebujemo šolano miselno sposobnost , s pravilnim odzivanjem na božje vzpodbude osvetljeno ogledalo človeškega duha, ki razsvetli pamet.
Pomen razuma v duhovnosti, 2. del in konec
Prispeval/a: panefin001 dne torek, 20. december 2011 @ 20:33 CET
Dragi Omensat, ko govorim o razdiralnih učinkih razuma, povem golo dejstvo, resnico o delovanju razuma, ki je svet pripeljal v brezizhodno situacijo.
Pred tem si ne gre zatiskati oči.
Razum nikakor ne prinaša to harmonijo o kateri govoriš, mar ne?
V celoti pa je vsebovano tako črno kot belo in to v popolni harmoniji in tukaj sva si enotna.
Ravno zaradi te harmonije, celota deluje povsem drugače kot deluje razum, ki je le delček te celote.
Prav tega se razum ne zaveda ko vztraja pri svoji vlogi glavnega na odru življenja.
On je ta, ki ločuje pozitivno od negativnega in poveličuje eno na račun drugega ker ne zna drugače.
Ko pa je razum enkrat orodje v službi celostne energije (harmonije vsega z vsem), potem je vse v najlepšem redu.
Tega dvojega ne gre nikakor zamešati.
Lep večer.
Mirko
Pomen razuma v duhovnosti, 2. del in konec
Prispeval/a: panefin001 dne torek, 20. december 2011 @ 20:43 CET
Razum je skladišče misli, saj ga brez njih ni.
Celote se razum ne more zavedati in to bi moral spoznati, saj bi si tako nehal domišljati kako duhoven je.
S prenehanjem tovrstnih neplodnih početij, je duhovnost (celota) živa.
V tej celoti je razum vsebovan, obratno pa ne.
Za razum je to najtežja naloga kar jih je, saj ne zna in ne želi sestopiti z oblasti.
Še en pozdrav.
Mirko
Pomen razuma v duhovnosti, 2. del in konec
Prispeval/a: omensat dne torek, 20. december 2011 @ 21:34 CET
kdo vidi brezizhodno situacijo v svetu nihče drug kot razum.
vse se samodogaja spontano.vse misli spontano izvirajo iz zavesti,zato ne moreš kriviti nobenega,ker ni nobenega tu ki bi lahko krivil.
razum misli, da je tole dialog v resnici je monolog.
zavest piše sama sebi in bere sama sebi.
vse kar obstaja je spontano samodogajanje življenja-zavest.
razum lahko uporabljaš v dobro in slabo vsaj tako vidi razum, zavedanje je preko tega, da ni dobrega in slabega je samo samodogajanje.ker nobeden ne more vedeti točno katera misel se bo porodila natanka čez eno uro v zavesti,
zato je življenje nepridvidljivo spontano samodogajanje.
svet je popoln tak kot je,razum ga hoče spremeniti,zavedanje pa je da dovoliš svetu tak kot je,
saj je svet v tebi ne ti v njem.
zavedanje tega je da deluješ v svetu celostno,da
dopustiš tako dobro in slabo da se spontano odvija v zavesti.
zavedanje sebe kot zavesti je pa kar razum ne more dojeti,pa čeprav ni ločen od zavesti.
Pomen razuma v duhovnosti, 2. del in konec
Prispeval/a: panefin001 dne sreda, 21. december 2011 @ 09:24 CET
Miran strinjam se steboj ko praviš, da ne smemo zamenjati sposobnosti razuma z drugačno vrsto inteligence, ki je večja od njega.
Se pa nekoliko razhajava v pogledu na to drugo inteligenco, ki jo ti sicer imenuješ razumnost.
Ko praviš, da se taka inteligenca da izšolati jaz tega ne vidim tako.
Ta inteligenca je nekaj naravnega, primarnega in se je ni potrebno učiti ali šolati.
Je preprosto taka kot je, pokaže pa se ko ji razum odstopi mesto.
Mnogi napačno mislijo, da bodo na tak način postali bebasti, a resnica je ravno obratna.
Zgodi se le to, da več vidiš, veš slišiš, vidiš široko in ne ozko, razum pa še zmeraj uporabljaš kadar je potrebno, predvsem pa ta inteligenca ne ločuje in ne predalčka.
Zavoljo tega, so dejanja iz takega stanja zaceljenosti povsem drugačna kakovost kot jo ima razum.
Srečno Miran.
Mirko
Pomen razuma v duhovnosti, 2. del in konec
Prispeval/a: panefin001 dne sreda, 21. december 2011 @ 10:00 CET
„kdo vidi brezizhodno situacijo v svetu nihče drug kot razum.
vse se samodogaja spontano.vse misli spontano izvirajo iz zavesti,zato ne moreš kriviti nobenega,ker ni nobenega tu ki bi lahko krivil“.
Mirko:
Dragi Omensat poglejva malce vse skupaj še skozi prizmo tega kar si zapisal.
Obsojanje, iskanje krivca ni nobebno razumevanje in pri tem se strinjava, saj pogosto o tem pišem.
Kadar pa skozi razumevanje in globoki vpogled v problem le tega razgališ do točke ko se pokaže golo dejstvo takšno kot je samo po sebi, brez da bi o tem dejstvu sodil, ga krivil, olepševal…, je to stanje popolne jasnosti v zvezi s tem problemom.
Ta jasnost je drugačna vrsta inteligence od inteligence razuma.
Torej ne obsojam in ne krivim ko pravim, da razum deluje razdiralno, temveč izpostavljam golo dejstvo, resnico o delovanju razuma.
Dragi prijatelj zgolj intelektualno dojemanje teh reči ni dovolj, saj si kaj hitro razum iz tega naredi novo ideologijo.
Nevarno je delati se da je vse v najlepšem redu, med tem ko svet gori. To pomeni, da ne vidiš dejstev. Ta pa so lahko lepa ali grda.
Kar nekaj je takih ideologij, ki so uspavale ljudi s prodajanjem le lepe (božanske) slike sveta.
Množice zato sanjajo o nekem raju tam gori, da je točno sedaj vse v najlepšem redu…, da so vojne potrebne, saj služijo razvoju zavesti…
To so igre zaslepljenega razuma, ki korenitih sprememb ne more prinesti in se je zadovoljil s pravljicami ravno zaradi tega ker problemov, ki jih sam ustvarja ne vidi.
Zato se ne strinjam s teboj, da razum vidi brezishodnost situacije.
V kolikor bi jo v resnici videl, ne bi nadaljeval s tisočletnimi zgrešenimi vzorci ubijanja in uničevanja.
Ko govorim o celostnem zaceljenm človeku, ki mu razum služi, ne pa da je obratno, govorim o nečem kar je dejstvo in iz česar si ne smemo narisati ideje, saj te ne delujejo.
Tako kot je sedaj, so stvari postavljene na glavo in od tu izhajajo vsa silna trpljenja in uničenja vsega živega.
Seveda bi lahko bil tudi povsem tiho, saj imaš prav ko pišeš, da je v celoti vse prav in je vse v najlepšem redu, a ta celota dragi Omensat vsebuje tudi kakovost sočutja in ljubezni.
Zato pišem kar pišem.
En zelo velik pozdrav in hvala za tvoje komentarje.
Mirko
Pomen razuma v duhovnosti, 2. del in konec
Prispeval/a: omensat dne sreda, 21. december 2011 @ 22:48 CET
razum vidi vse kar je povezano z mislijo.
in če svet ni povezan z mislijo mu potem sploh rečeš svet?
če brezizhodna situacija ni povezana z mislijo ji sploh rečeš tako?
v resnici ne vemo nič o življenju(zavesti) in zavedanjem smo lahko le življenje.vse kar vemo je razum in znanje tu res ne pomaga kot praviš,da bi dojeli kaj je življenje(zavest).
življenje(zavest) je ena sama inteligenca.tukaj ni dveh.kot na primer inteligenca razuma.
življenje(zavest) deluje skozi razum( misel) in vidi svet polno oblik in imen.Življenje(zavest) samo, pa zavedanjem spremeni percepcija gledanja.Ni identificiranja z nobeno mislijo (predstavo,občutkom,izkušnjo,doživetjem).
(samodogajanje procesa-človek 14.000let zavedanjem raste,14.000let pa pada)tu je življenje tisti faktor, ki skozi človeške možgane z elektromagnetnimi valovi spremeni zavedanje.)
kar pomeni da zavedanje je življenje(zavest) samo.
zavedanje o katerem pišem ni intelektualno dojemanje je življenje vsakega trenutka.
to ni spanje ali sanjarjenje nekje med oblaki to je življenje, ki je lahko kruto,boleče,trpeče, lahko pa je lepo ,ljubeče,...
pa vendar tako ga bi opisal le razum pa stem ni nič narobe.
resnica življenja je pa zavedanje, da karkoli boš storil in katerakoli misel se bo pojavila v zavesti je tako kot mora biti z eno besedo opisano popolno,ker je življenje spontano samodoganje.
Pomen razuma v duhovnosti, 2. del in konec
Prispeval/a: panefin001 dne četrtek, 22. december 2011 @ 11:19 CET
napiši kdo vidi če misliš da to ni razum,
razum vidi vse kar je povezano z mislijo.
in če svet ni povezan z mislijo mu potem sploh rečeš svet?
če brezizhodna situacija ni povezana z mislijo ji sploh rečeš tako?
Mirko:
Kar nekaj sem pisal o vsem tem ampak naj še enkrat strnem bistvo.
Razum je ta »kdo«. On je omejen s samim seboj in je s celotno svojo zgradbo povsem dualistične, ter materialne narave. To je ego.
Ta ego je iskalec, to smo mi, saj smo s tem identificirani.
Kot tak se iskalec lahko zave le lastne omejenosti, ne pa tistega kar ga presega, kar je zunaj polja misli in v tem je del odgovora na tvoje vprašanje.
Morebiti se prav dobro ne razumeva v sledečem.
Ne moremo si zatiskati oči in reči, da razuma ni, da trpljenja ni, da nasilja in vojn ni in da je vse v najlepšem redu, saj to pomeni biti slep za resnico.
Toda eden naših glavnih problemov je nedovzetnost, neobčutljivost, ne senzibilnost za dogajanja v svetu in svoja lastna, notranja.
Prvi korak do rešitve kateregakoli problema je zavedanje,da problem sploh obstaja, sicer ga sploh ne rešuješ, mar ne?
No tukaj pa se začnejo trnova pota za vsakega, ki je sicer dovolj senzibilen in vidi silne probleme, ter brezizhodno ulico, ne pa kako se s temi problemi učinkovito spopasti.
Taka zavest, ki vidi jasno in ne olepšuje, ne izkrivlja dejstev je nova zavest in o tem pišeš tudi ti.
Ta zavest se rodi iz zavedanja lastne omejenosti in prenehanja le te.
Žal se dogaja, da si ljudje rišejo predstave o tej novi zavesti, o bogu, o ljubezni, o večnosti, o neomejenem…
S tem početjem se le nadaljuje staro in omejeno in se človek ne premakne niti milimetra iz kroga starega, medtem ko si domišlja kako zelo napreduje in je »duhoven«.
Dokler tega ne sprevidiš do popolne jasnosti, se vrtiš v krogu omejenega, starega in si v svetu misli, razuma, ega.
Torej v najini komunikaciji nama manjka le pogled na to omejeno resničnosti, saj je ne moreš ignorirati in reči, da je ni, mar ne?
Do tistega drugega ne moreš priti ne da bi razrešil to prvo (omejeno), tako kot na vrh hriba prideš s prvim korakom iz vznožja, ne pa iz vrha.
Zaradi tega govorim, da le verjeti pomeni, ne se lotiti dejanskega problema in tega omejenega, tega prvega.
V sled tega so vse predstave o tistem drugem (božanskem, neomejenem…), le pravljice, ki ne učinkujejo.
Dragi Omensat, tvoja pisanja so navidez zelo, zelo blizu temu kar sam pišem in doživljam tudi sam, a najbrž je potrebno več komunikacije, da se sporazumeva do popolne jasnosti.
Kot več krat poudarjam, je živa beseda za kaj takega nenadomestljiva.
Srečno in velika hvala za izmenjavo pogledov.
Mirko
Pomen razuma v duhovnosti, 2. del in konec
Prispeval/a: omensat dne petek, 23. december 2011 @ 13:00 CET
ikjer ne trdim da razuma ni.
ko si se rodil si bil brez razuma še okoli tretjega leta se je začel oblikovati.temu pravimo zavest se je začela identificirati z imenom oz kasneje z jazom.
preden se je razum razvil je bilo samo telo, ki je poslušalo,gledalo in čutilo.
vendar ni imelo nobene predstave kaj sliši,kaj gleda, kaj čuti.
zato življenje ne more vedeti kaj je problem.
z eno besedo napisano življenje živi samo sebe.
vendar se še ne zaveda sebe,ker nima ogledala.
razum ima pri razvoju zavedanja funkcijo ogledala,da se zavest(življenje) spontano začne zavedati kaj ni.
in ko odpade zadnja identifikacija zavesti z razumom nastopi razsvetljenje.
ali zavest se zaveda sama sebe.
to pa ne pomeni, da se svet s tem spremeni ali dogajanje v svetu.
še vedno so vojne,trpljenje ali lepe stvari.
spremeni se samo,da ni več tistega jaza,ki ločeno gleda na te dogodke.
zato je zavedanje toliko širše, ker svet ne vidiš več ločeno ampak si ti ta svet,zato svojim dejanjem ne povzročaš več trpljenja ali vojn.
Pomen razuma v duhovnosti, 2. del in konec
Prispeval/a: panefin001 dne petek, 23. december 2011 @ 17:32 CET
razum ima pri razvoju zavedanja funkcijo ogledala,da se zavest(življenje) spontano začne zavedati kaj ni.
in ko odpade zadnja identifikacija zavesti z razumom nastopi razsvetljenje.
ali zavest se zaveda sama sebe.
to pa ne pomeni, da se svet s tem spremeni ali dogajanje v svetu.
še vedno so vojne,trpljenje ali lepe stvari.
spremeni se samo,da ni več tistega jaza,ki ločeno gleda na te dogodke.
zato je zavedanje toliko širše, ker svet ne vidiš več ločeno ampak si ti ta svet,zato svojim dejanjem ne povzročaš več trpljenja ali vojn.
Mirko:
Dragi Omensat približno tako vidim te reči tudi sam.
Proces razsvetljenja je dejansko proces de identifikacije in to je čista resnica.
Žal mnogi raje kopičijo in se vežejo (identificirajo) za marsikaj.
En velik pozdrav in hvala za tvoje komentarje.
Mirko