Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Razum-Religija-Verstva-Resnica-Spomin

Pomen razuma v duhovnosti, 2. del in konec torek, 20. december 2011 @ 05:02 CET Uporabnik: panefin001 Iz vsega sledi, da je razum stalni igralec tako na odru materialnega, kot tudi na odru »duhovnega«. Razum je lepo projiciral vse materialne probleme, ter želje in predstave o bogu, …v »duhovno«. V tem kontekstu je takšna »duhovnost« v bistvu nadaljevanje in modifikacije materialnega. Zaradi tega dejstva je mogoče razumeti zakaj je v »duhovnosti« toliko gorja. Namreč skozi vso zgodovino so evidentna nenehna nasprotovanja in trenja med religijami in verstvi. Kadarkoli je katera vera ogrožena od tiste druge, se dogajajo verski spopadi in vojne. Celo pripadniki iste vere, se med seboj ne razumejo in so v konfliktih. Vse to je stalnica v tovrstni »duhovnosti« in to očitno ni prava duhovnost. Za vsem tem namreč stoji ta isti materialni razum, ki se je le preoblekel v t.i. »duhovno«. V kolikor sami ne bomo sprevideli pomen (omejenost) razuma v duhovnosti in v kolikor ne bomo doumeli, da on služi le na področju omejenega, materialnega, bomo še naprej živeli v iluziji kako zelo duhovni smo, a v resnici se nismo duhovnosti niti dotaknili. Govoriti (pridigati) o Bogu, o ljubezni, o večnosti, o duhovnosti in ne poznati samega sebe (sebe je razum, ego ), pomeni le projicirati vse materialno v t.i. »duhovno«. V tem ležijo vzroki za poplave lažnih gurujev in pridigarjev, silnih tehnik in postopkov, ter meditacij… Mnogi se ne zavedajo, da se ves čas v bistvu nahajajo znotraj okvirjev omejenega in razumskega in da to ni nobena duhovnost. Ker so prvo sami zaslepljeni, prodajajo ta slepila še množicam enako zaslepljenih. Eden poglavitnih faktorjev za tak odnos do duhovnosti je strah, ki je vsajen globoko v naše možgane, v naš individualni in kolektivni spomin. Nosilec vsega tega je razum. V sled tega strahu razum raje sledi tistim, ki se predstavljajo da »vejo«, saj se mu dozdeva, da je tako bolj varno. Tradicija in množice take vzorce le ojačajo in potrjujejo. Toda taka varnost je v celoti lažna, saj ne temelji na ničemer konkretnem, je v celoti zgrajena na iluziji. Vloga razuma v duhovnosti je torej kvečjemu pogubna in nič kaj koristna. Ko to vlogo razuma v duhovnosti poskušam pojasniti, je videti veliko odpora in nerazumevanja tega dejstva. Mnogi bi še naprej favorizirali in dajali pomen razumu v svetu, ki mu ne pripada in mu nikoli ne bo. To kar je razum ustvarilo je veliko večje od njega. Tega večjega razum ne more pripeljati v svoj majhen svet, v svoje materialne okvirje in v svet dualnosti. S tem dejstvom se razum ne more in ne more sprijazniti. Zaradi svojih želja po trajanju si je prav razum izmislil nebesa in pekel, inkarnacije in reinkarnacije… Prav zaradi tega vse to ni prava, temveč lažna »duhovnost«, ozadje katere je strah pred smrtjo in prenehanjem trajanja. Mar vse kar pišem pomeni, da ne obstaja nekaj kar je prava duhovnost? Sem le novi prodajalec »svoje« duhovnosti in nove megle, filozofije…??? Ne ravno obratno je. Prava duhovnost je nekaj tako konkretnega, kot je konkretno sonce in zvezde na nebu, trava in bistri potoček v gozdu… Zaradi omejenega razuma, ki vse to konkretno in stvarno, doživlja skozi filtre samega sebe tega konkretnega ne vidimo in ne živimo. Ti filtri so tisočletni vzorci skladiščeni v razumu, ki popačijo resničnost, saj le tej zmeraj nekaj dodajajo ali odvzemajo, si jo predstavljajo po svoji željah in pogojenih predstavah… Razum le redko utihne in je nenehno v lastnih monologih, zatopljen v igro misli. Misli so nosilci strahov, opisov, razlag, ocen, sodb, merjenj, tehtanj, kalkulacij, skrbi…, vraževerij in verovanj… Ko pa ta isti razum vsaj za hipec utihne, potem je v ospredju tisto primarno in neomadeževano, nedolžno in zaceljeno, tisto kar ne deli na mene in tebe, na mene in okolico, temveč je vse ena sama celota. To primarno iz česar smo vsi in nima meja, ki je vse povezujoče nikakor ni razum in tega bi se morali zavedati v kolikor še naprej ne želimo tavati izgubljeni in zmedeni od pridigarja do pridigarja, od ene vere k drugi… Tega bi se moral zavedati sam razum, sicer bo še naprej deloval razdiralno in uničevalno, si domišljal kako prihaja nova doba in zavest, v resnici pa je planet vse bolj v ruševinah. Razum se torej enkrat mora soočiti s samim seboj in si priznati, da je zavozil, da obstaja nekaj kar ga presega in prepustiti mesto temu večjemu. Ker pa si razum zaradi lastne pogojenosti o tem večjem, božanskem, duhovnem, lahko ustvarja le predstave, bi se jih moral vseh po vrsti osvoboditi. Moral bi doumeti, da v sledenju in ponavljanju ni ničesar novega, da je strah dejavnik razkola in delitev, da vsi opisi tega večjega, neomejenega niso dejstvo, resničnost in da so vsi zgrešeni. Za narediti kaj takega pa je potrebno pri sebi vzbuditi strast po odkritju resnice, radovednost in dvom v vse znano, v vse servirano. Narediti fakulteto, računalnik, zgraditi mostove, raziskovati vesolje in Zemljo je za razum veliko lažje kot pa raziskati samega sebe in svoje mehanizme delovanja. Zaradi bežanja pred soočanjem s samim seboj in v sled nezavedne želje po neskončnem, razum hlasta po več in več materialnega. Toda neskončnosti se s končnim ne da zapolniti in tega bi moral ta razum biti zavesten. Torej edino kar bi človek moral storiti je, da se spozna in tako zbudi iz zapora mehanskih, ponavljajočih vzorcev delovanja in obnašanja, ter odnosov vseh vrst. Podvomiti bi moral v samega sebe in svoje pristope do samega sebe in življenja nasploh. Šele v takem pristopu do samega sebe in sveta, je mogoče da razum sestopi iz oblasti in prepusti mesto večjemu od sebe. Šele s to novo energijo, ki ni okužena s starim, bi mesto razuma v naših življenjih imelo svoj pravi pomen. V zvezi s temi besedami si razum ne sme narediti le predstave o tem novem, ter jim potem slediti, temveč se sam mora prebiti do golih dejstev. Takih spoznanj in odkritij se ne da kupiti, saj tega ni mogoče prebrati in to skladiščiti v spomin, ker besede o resnici niso resnica sama. Zato vam resnice vsi pridigarji in guruji tega sveta in vse knjige ne morejo dati. Človek mora resničnost ali neresničnost tega spoznati sam in to direktno ter brez posrednikov. Le na tak način odkriješ, da si ti sam ta resnica in sam svoj izvir. Srečno dragi prijatelji. Konec članka. Mirko Komentarji (12) www.pozitivke.net