Globoko v sebi zamolčim čustvo,
jedro svojega zavedanja,
ki se me znotraj ogleduje
na kakšnih tečajih stojijo notranja nihanja;
včasih napeta kot tetiva,
včasih ohlapno razpotegnjena
kot zorana njiva, na kateri kali semenje miru
in hrepeni brstje po svetlobi.

Nadaljujem predstavo življenja,
da bi ujela vse časnosti -
notranje in zunanje svojega bivanja.
Temeljno vprašanje je: kaj smem upati?
Je mar jutrišnji dan metafizično dostopna
okoliščina, skrivnost nesmrtne resničnosti,
možnost na neskončne neverjetnosti,
možnost novega začetka,
da naredim korak in začnem zgodbo?

Občutim, da prihaja dovršenost vame,
neodvisnost poljubnosti,
minuta notranje poglobitve
in mnogih spontanosti v čudežu,
ki jih z razumom uspem kreirati
v mišljenje, ki me ustvarja presežno.
Izpolni me v igri, plesu in petju iz poguma
in nagovarjam se tam, kjer me začenja
zadoščati dotik same s seboj,
ko iztisnem človeško ljubezen iz sebe
in zajamem z dlanmi neskončnost,
da izženem tujca iz sebe.

Na odrešujočih valovih mrež in naključij
se gostim s prevladujočim stanjem stvari,
ki postavlja nalogo mišljenju z voljo,
da najdem čustvo spolnitve v dobrem,
hoteča, da moram v dialogu
sama s seboj poganjati in gnati čoln usode
z vesli po valovih notranje svobode.

Moja prostost se začenja tam,
kjer spev moje duše ustvarja
čiste podzemeljske izvire, ki nosijo v sebi
rdeče plamene okroglih sadežev
in sporočilo v genih, da poleg mene
še nekdo živi in se vrača v zelenem
valovanju k večnemu vrelcu ljubezni.