|  Današnje, ali bolje odkrito rečeno že vsakodnevno razmišljanje, me je odpeljalo čisto v drugo smer od fizične realnosti odvijajoče se ta trenutek. Po vsem svetu. Branje in preučevanje različne literature je v meni sprožilo neskončne miselne tokove, ki jih vsak trenutek, z vsako dodatno pripopano mislijo le poglabljam in širim. Včasih se znajdem tudi pred vprašanjem, kje je konec tega, nekakšnega iskanja po notranjosti.
(Pre)mnogokrat se mi zazdi, da je pravzaprav vse v meni. Mnogi prebrani članki iz raznovrstnih revij, odstavki v knjigah, se iz dneva v dan potrjujejo za resnične in smiselne. Vsak novi in sveži dan pred menoj pa mi ponuja tudi vse bolj intenziven in jasnejši odgovor na vprašanje ali se morda ne oddaljujemo od narave, od Zemlje in s tem od samega sebe, svojega bistva in izvora. Pravzaprav je sam možen razlog izjemno logičen, namreč preokupiranost z razno raznimi informacijami zunaj nas, nas silijo da ne razmišljamo o sebi in čutimo s seboj in tako "pozabimo" na sebe, distanciramo se od sebe.
Ko pa človek ne čuti sebe, ampak čuti "napade" informacij iz svojega zunanjega sveta, ne more čutiti sočloveka, ni sposoben čutiti z naravo. Rezultat tega so odnosi, ki nič več niso pristni, humani odnosi pač pa le zrobotizirana dejanja. S to prazno energijo smo pričeli hraniti Zemljo in zdi se, kot da je cel svet pod nekakšno hipnozo, zaslepljen s kupom samouničujočih informacij. Informacije tukaj smtram vse kar prejemamo od zunaj (predvsem mediji in vse kar ni povezano izključno z naravo v samoti). Poraja se vprašanje, kaj je tisto kar nas je nasičilo z vso to nesnago in mi temu slepo podlegamo brez zavedanja o resničnosti.
Zelo podrobno sem z opazovanji pričela preučevati strah in vse povezano z njim. Kakšne posledice povzroča posamezniku in okolici. Strah je izjamna sila, ki človeka zaustavi v svojem vsakodnevnem delovanju. Ljudem veže težke kamne okoli vratu in jih vleče le navzdol. Strah je nasprotnik rasti posameznikove izjemnosti in notranje moči. Ovira in omejuje praktično na vseh področjih življenja. Ne pusti dihati, človeka drži v kletki iz katere se ne upa, ker ga je strah. Boji se povedati kar misli, ker ga je strah. Boji se razdreti utesnjujočo vezo, ker ga je strah biti sam, ker se boji da se ne bo znašel sam v življenju. Boji se zamenjati službo, ker misli da drugje ne bo uspel. Strah ustvarja bolezni, psihoze in konflikte, deli na dobro in slabo, išče krivca in ljudi tlači dol. Ustvarja bolečino in trpljenje in odvisnosti (od ljudi in drugega). Mi hranimo strah s slepim načinom življenja. Strah gre z roko v roki z rutino, obožuje rutino, ker ne mara sprememb, ker sprememba pomeni napredek.
A koga bi motil napredek? Kdo ne želi dviga zavesti in zavedanja človeštva. Kdo želi ljudi držati pod hipnozo? Morda nekdo, ki želi vladati človeštvu v lastno korist? Politiki? Ne, ne ti so le najbolj vidno in izpostavljeno orodje njim? Okultizem, tam bomo našli odgovor...morda.
Poton v lastno notranjost prikaže sijajno sliko, da je strah nekaj umetnega, nenaravnega in uničujočega. Strah deluje v prid hipnotizerjem sveta. Prav vsak posameznik v sebi najde iskrico, ki pokaže resnično bistvo, ki je združena in želi ustvarjati, se giblje z naravo in nosi v sebi sonce. Duh človeka je močnejši kot karkoli izven njega. Bistrost čistega duha je tako intenzivna in naravna, da uniči vsak strah in nemoč, ki je zakodirana v posamezniku. Skozi stoletja smo živeli in širili strah, redki, zavedni posamezniki dokazujejo, da je moč v nas, da pokosimo vse sence in temačnost in se dvignemo višje. Pričelo se je. Prebujamo se, a ne dovolj. Še vedno je veliko strahu, ki obliva zemljsko oblo, a počasi. Zavedni se moramo združevati in delovati. Z mislimi. Misli so hitrejše, vse hitrejše in drvijo čez negativne energije. Zdaj zdaj letijo in svetloba se širi. Zdaj vidim, kako stvari zares so. Zlo bomo premagali. Morda še kakšno tisočletje...
Bojte se religij, ki delijo na dobro in zlo. Saj gre zlo njim v prid...ker je njihov izum. Zla ni Dragi moji, naravno je t.i. DOBRO (beri: pozitivno) |
NE ZAMUDITE
Je strah nenaravno zasejan v človeka?
Prispeval/a: titanic dne sobota, 9. junij 2007 @ 22:59 CEST
tudi sama že nekaj let razmišljam o strahu, ki je nasprotje ljubezni. Ja, seveda, saj razmišljam o ljubezni, kako jo živeti, čutiti in imeti. Razmišljam o ljudeh, njihovih življenjih in dojemanjih strahu.
Prišla sem do različnih zaključkov in dognanj, da je mladega človeka strah zato, ker so ga tako »vzgojili«. Še ne šoloobvezen otrok od nemalo katere svoje mame sliši večkrat na dan:
Pazi, padel boš!
Pazi avto, pazi opekel se boš, pazi, stresel ali razbil boš...
Če ne boš priden, ....
Mnogi starši želijo obvladovati svoje otroke s strahom. Taki otroci zrastejo in nadaljujejo naučeno celo na svojih partnerjih, jih izsiljujejo, tako, da jih strašijo....
Strah, ki je nasprotje ljubezni je zelo globoko zasejano v človeškem srcu predvsem tistih, ki se nimajo dovolj radi, se ne cenijo dovolj, se ne poznajo, niso na duhovni poti. Da svoj strah in nizko samozavest prekrijejo zaradi zavedanja, da ne morejo vedno in vsega obvladovati, postanejo marsikateri okrutni, grobi, žaljivi in nasilni v raznih oblikah.
Zaupanje v Boga ali kakor koli človek reče sili, ki je močnejša od njega (univerzum, narava, ...) pomeni, imeti ljubezen v sebi, kjer ni prostora za strah. Človek začuti, da se mu ne more nič zgoditi slabega, da je vse dobro, z nekim namenom, ki ga lahko razišče in prav.
lp Titanic
Je strah nenaravno zasejan v človeka?
Prispeval/a: Lario dne nedelja, 10. junij 2007 @ 10:45 CEST
!. strah pred izteritvijo; notranje smo napeti, nezaupanje v svoje zmožnosti je značilnost naše dobe.
2. strah pred bolnico; sami nase se več ne zanesemo. Če soseda odpelje rešilec, se že sprašujemo"kako je pa z mano, sem jaz zdrav, je z mano vse v redu, samo da se meni ne bo zmešalo, joj kakšna nesreča bi to bila itd.
3. strah pred lastno dediščino; vedno več beremo in razmišljamo o telesnem in duševnem zdravju kakor tudi o boleznih. Kakor marsikdo ob branju zdravniških knjig postane namišljeni bolnik (hipohonder), podobno lahko zanimanje za duševne bolezni in motnje zavede v strah pred umsko iztiritvijo.
4. strah v poklicu; zgrešen poklic je lahko pogost vir resnih duševnih motenj in raznih kompleksov. Poklic za človeka pomeni eno osebno življensko formo.
5. strah pred izjemo; ljudje izjem in odklonov ne marajo. Kdor se odvrača od povprečja velja za čudaka in posebneža, ki pa nikakor ne uživa več tistega nekdanjega slovesa, ko so v takih ljudeh videli nadpovprečne duhove, genije in samonikle osebnosti, marveč pa kmalu pride na glas podpovprečnega, ne docela normalnega človeka.
6. strah pred odgovornostjo; ljudje ne upajo prevzeti odgovornosti nase. Morda je v tem ena najznačilnejših potez in slabosti današnjega človeka.
7. strah pred odločitvijo; oklevajoč strah pred odločitvijo se razkrije kot izraz pretirane razumnosti. Lažje se odočajo čustveni in nagonski ljudje, ki jih ne vodi razum, temveč bolj nagnenje in razpoloženje.
8. strah pred izbiro poklica; tega strahu človek v prejšnih časih ni poznal. Odraščajoča oseba se sprašuje:"kam v šolo, kako naprej, kaj me zanima itd"?
9. strah pred zakonsko obveznostjo; v občutju sodobnega človeka prevladuje zavest negotovosti in strah pred napačno izbiro. Današnji človek raje nase prevzame obveznosti in odgovornosti svobodnega razmerja, ker ve, da te obveznosti niso trajne ali bolje, ker teh obveznosti sploh ne priznava.
10. strah pred velikimi dejanji; je ena od osnovnih slabosti v nravnosti posameznika v veliki družbi človeštva. Čim številnejše je človeštvo, tem manj je v njem človečanstva. To pomanjkanje pa usodno čutimo ne samo ob izrednih tragičnih dogodkih, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Zaradi pomanjkanja moči in odgovornosti za velika dejanja v malem, dejanja obzirnosti, potrpežljivosti in odpuščanja.
11. strah pred prihodnostjo; je tudi strah pred odgovornostjo, je tisti strah, ko pridejo nadenj stvari za katere sam nič more, kakor da mu je usojeno. Zato je strah pred prihodnostjo, strah pred usodo.
12. strah pred negotovostjo; ljudje ob zahtevi po popolni gotovosti pričakujejo nekaj, kar je za vsak človeški razum docela nemogoče. Dejansko nikoli ne moremo imeti gotovosti o nobeni prihodnji stvari, tudi o svojem življenju ne.
13. strah pred življenjem, življenje samo je negotovost, tveganje, ki se mu ne moremo izogniti. premagati moramo neodločnost in strah, ki je v nas.
14. strah pred nesrečo; varnost nad vse, to je danes geslo materialistov, ki v svoji strahopetnosti gledajo samo, kako bi se mogli od vseh strani čimbolj zavarovati. Zato se je človek zavaroval za primer bolezni, požara nezgode, za starost za smrt. Zložljivi dežniki, dežni plašči, ki jih spraviš v žep je ogledalo človeka in njegovega duševnega stanja;"biti v stalni pripravljenosti"! Proti vsem so se ljudje zavarovali, samo pred lastnim strahom se ne znajo.
Živčni človek današnje dobe je iz same sebične skrbi zase, za svoj obstanek in dobrobit, izgubil živce in z njimi zvezo s svetom in ravnotežje v njem. Izgubil je smisel za stvari okoli sebe in njihovo vrednost, presoja samo po sebi in strahu za svojo lastno osebo.
15. strah pred boleznijo; danes spada bolezen v vsakdanji okvir dnevnega reda. Začne se z umivanjem rok v strahu pred bacili in okuženjem in se nadaljuje prek vseh naštetih higijenskih navodil preprečevanja bolezni. Nekateri nosijo s seboj zdravila za bolečine, za vsak slučaj itd...Čim bolj človek odstranja nevarnost bolezni, tem bolj se je boji.
16. strah pred smrtjo; kakor bolezen, nezgodo in druge nevarnosti, tako skuša človek tudi smrt izriniti iz svoje zavesti, o smrti noče nič vedeti.
Smrt slehernega človeka vzame s seboj del mene samega, kajti jaz sem vključen v človeštvo. Zato nikoli ne sprašujem "komu zvoni", "meni zvoni".
LP in sončen dan
Lario
Je strah nenaravno zasejan v človeka?
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 11. junij 2007 @ 15:26 CEST
Ja res si dobro napisal glede strahu. Ljudje je bojijo mnogo stvari, s tem, da se bojijo tudi samega sebe. To je tudi največji razlog, zaradi katerega se ne želijo spoznati, kajti ko spoznajo vsa svoja negativna in sovražna čustva, ki jih nosijo v sebi, se zgrozijo in lahko tudi obupajo. Je pa to priložnost, da se človek preseže, spozna in lažje živi.
Strahovi, ki jih posameznik prinese iz prejšnjih življenj (strah pred ognjem, pajkom, kačo…) pomeni, da ima priložnost, da predela nekaj kar je nepredelano. Vse situacije zaradi katerih je slabo počutimo in tudi občutki, ki nas delajo nesrečne, preplašene… nam dajejo le sporočilo, da nekaj ni vredu.
Manjka nam ljubezni in zaupanja v ljubezen.
Lp Titanic
Je strah nenaravno zasejan v človeka?
Prispeval/a: MojcaKoprivnikar dne ponedeljek, 11. junij 2007 @ 18:22 CEST
me veseli, da sta popeljala svoje misli in konec koncev tudi oči, do pričujočega članka.
Sprašujem se, koliko resnic je še zakritih oz. koliko časa bo še potreebno, da bo večina odmaknila tančico iz oči? Kajti, če toliko ljudi, pravzaprav celotno človeštvo, živi v nekem strahu, dejansko delujemo lažno, če se smem tako izraziti. Toliko strahu je dostikrat močnejše in dovolj, da nekoga "drugačnega" "spelje" s poti. Da, kot si dejal, izjemne se potisne v podpovprečje. Kakšna strahovitost pravzaprav...
Strah spelje ljudi od svoje resnice in prično slediti neki laži, nekemu sistemu, ki ni v skladu z zakoni kozmosa ali vesolja, kot je bolj domače.
Da, stati je potrebno trdno in ne samo stati, tudi delovati. Kdo bo, če ne zavedni posamezniki in morda...morda bo tako še kdo dodatno postal zaveden. Upanje!
Naj daje moči...
s Prijaznimi pozdravi,
Mojca Koprivnikar
Je strah nenaravno zasejan v človeka?
Prispeval/a: Lario dne torek, 12. junij 2007 @ 08:25 CEST
Človeku zmanjkuje poguma "do biti".
Največje, najhujše probleme in strahove doživlja materijalistično naravnana populacuja, saj nima časa ukvarjati se s seboj, pogledati vase in razmisliti, kaj je bolj pomembno: "imeti hišo, avto, jahto, vikend in kopičiti bogastvo, ali biti v sebi miren, biti vedro razpoložen, ne glede na vse materijalne dobrine, ki jih nekateri kopičijo okoli nas.
Žival za seboj pusti posledice svojega bivanja, človek pa naj bi pustil zanamcem svoja dejana. Vidi se kam hiti naša družba.
Lep in sončen dan želim
Lario
Je strah nenaravno zasejan v človeka?
Prispeval/a: titanic dne torek, 12. junij 2007 @ 09:25 CEST
Vsi se srečujemo s preizkušnjami, kar lahko opazimo v našem razpoloženju in občutenju ugodja ali neugodja. Opazimo sebe ali je bolečina izbežna ali neizbežna, potrebna ali namišljena, trpljenje premagljivo ali mazohistično.
Ja, človeku zmanjkuje poguma do »biti« in se tolaži s tem, da pokaže in hrepeni po »imeti« in posedovati. Občutek po posedovanju dela človeka nesrečnega, saj se posledično boji, da bo to, kar je s težavo »pridobil« v trenutku izgubil. To je strah – nepriznavanje minljivosti vsega materialnega, nezmožnost ločevanja nepomembnega od pomembnega ter hlastanje za trenutnimi užitki in kratkotrajno srečo ob doseganju oprijemljivih, materialnih dobrot.
Družba zasipa človeka s potrebami, ki jih ustvarijo komercialni giganti, posamezniki s pomočniki istomislečimi. Potreba in želja po »imeti« jih zasužnji in prepriča, da bodo tudi drugim na isti način ustvarili isto potrebo in željo. Mnogim to uspe, saj so množice posameznikov, ki so odprte zunanjim dražljajem lahek plen za strokovnjake na svojem področju. Človek, ki je nesrečen in obupan, bo naredil vse, prav vse, da bo TAKOJ srečen in poslušal in ubogal bo vse, če mu bo le obljubljena trenutna, brez naporov omogočena sreča. Le denar mora imeti, pa ima »srečo«. Ko ta »sreča« poide, mora spet imeti denar, da si bo kupil drugo, novo »srečo«. Tako živijo vse življenje, dokler…. Dokler človek ne sprevidi, da je morda celo življenje izgubil za pehanje za srečo, ki je bila namišljena, kratkotrajna, namesto, da bi jo prepoznal, saj jo je ves čas nosil v sebi, le vedel tega ni, ker so bili glasovi od »zunaj« preglasni, v tišini pa ni upal biti.
Strah pred izgubo – česarkoli je največji strah. Kaj pa lahko izgubiš, če ničesar nimaš? Česa se je potrebno bati, če veš, da imaš vse kar potrebuješ danes, ta trenutek in vse svoje življenje? Vse, kar je vredno, nosiš v sebi, dragi Človek, le pogumen moraš biti in si to dovoliti spoznati. Takrat postaneš bogat, se zaveš vsega bogastva in dejstva, da ne moreš nič izgubiti, kar ti pripada. Vse imaš, kar potrebuješ, za vse je poskrbljeno, le spustiti je treba krč, odpreti dlan in dovoliti, da se energije obilja na vseh področjih prosto pretakajo…
Denar je le eno izmed menjalnih sredstev, ki je za človeka najbolj poznano. Če pa dobro pomislimo, pa je to le oblika energije, ki jo vložimo, da dobimo drugo obliko energije. Tako je z vsemi ostalimi oblikami, ki ni nujno, da so v trdem vidnem očesu primerno zgoščenem stanju.
Misel je ravno tako kot denar, energija, ki je v drugačni obliki, vendar je »menjalno sredstvo«. Enostavno povedano, če plačamo z jezo in maščevanjem, dobimo…. Vemo kaj…
Lep in bogat dan, Titanic
Je strah nenaravno zasejan v človeka?
Prispeval/a: Lario dne torek, 12. junij 2007 @ 12:55 CEST
Vse poti peljejo v dušo, se pravi srce. So že ugotovili, da ima srce takozvane "možgane", ki so nezmotljivi.
Starh se prične razblinjati in od njega ne ostane nič.
LP, Lario
Je strah nenaravno zasejan v človeka?
Prispeval/a: MojcaKoprivnikar dne torek, 12. junij 2007 @ 20:23 CEST
izjemno sem hvaležna, da smo razvili takšno bogato debato o tej, morda, zastrušujoči temi-strahu.
...a kje se skriva sprememba? ...pozitivna usmeritev misli in posledično "zdrava" hrana naši Zemlji?
...v tem zavedanju zgraditi "neuničljivega" duha, ki se samo še širi...in dviguje?
Kako blagodejno je spoznanje, da obstaja neskončno stvari, ki presegajo razum!
z Lepimi pozdravi,
Mojca