Ogledala sem si dokumentarni film Doktrina šoka, ki mu je na koncu sledil  pogovor s povabljenimi gosti, to so bili, dr. Jože Mencinger, minister Gregor Golobič in Matjaž Gantar. Debato je vodil in povezoval naš stari znanec, simpatični in intelektualno razgledani novinar Marcel Štefančič.

Ključno vprašanje, ki ga je gostom  zastavil je bilo: "Ali je kakšna povezava med tem filmom in razmerami pri nas?" In govorci, te naše  javno prepoznavne osebnosti, nam žal, niso dali nekega pravega in zadovoljivega odgovora, pravzaprav je  zaradi tega debata izzvenela  prazno in dolgočasno, tako da  so  prisotni v dvorani z gesto naveličanosti debato sami zaključili, morda prej, kot je bilo predvideno.

V dvorani je vladalo neko nesproščeno vzdušje. Ta zategnjenost se je polastila tudi mene, ki sem imela svojo pripombo in prošnjo. Nikakor nismo bili razpoloženi - morda smo bili vsi vse preveč pod mučnim vtisom tega filma.

Kaj bi rada sedaj povedala?  
Mislim, da direktne povezave med  dogodki  v tem dokumentarcu in situacijo v naši državi, ni  Zakaj? Ker  nam nasilno,  z vojaškim terorjem  ni nihče vsilil  neoliberalnega  koncepta  družbene, gospodarske in politične ureditve.  Mi sami, povsem svobodno in  s prepričanjem, da je  ta koncept  najboljši od vseh dotedanjih in da ni  drugih možnosti,  smo  to miselnost privzeli. 

Nas ni bilo treba  prav nič siliti, naši politiki in vodilni gospodarstveniki se  energično in  z veliko dozo egoizma trudijo ustvariti  pogoje za  novo družbo,  tako, v kateri naj se vsak posameznik znajde kakor ve in zna,  individualizacija je  edini in najboljši recept,  dodali so ji še tekmovalnost in zveličavnost gospodarske rasti in še in še rasti - ki, pa žal ne more biti neskončna, kakor tudi  naš svet ni neskončen.

Vse manj je slovenska družba socialna , vse manj je prijetno živeti v taki  družbi, ko mladi  in vsi drugi, zaposleni v gospodarstvu in javnem sektorju, izgubljajo upanje na boljše čase.  

Skupno točko s tem filmom ima  naša država  in druge le v eni stvari, ki je dejstvo: uvajanje neobrzdane kapitalistične neoliberalizacije bodisi na miren način ali z vojaško prisilo, je  večinskemu prebivalstvu prineslo le  več bede, manj svobode in  izgubo človeškega dostojanstva. To se ni zgodilo samo v južnoameriških državah in  drugod, to  se sedaj dogaja tudi  pri nas.

Seveda bomo še  doživeli večjo gospodarsko rast (in zatem spet padec), vendar  prebivalstva ne bo dosegla. Lastniki te rasti  so bili in bodo  lastniki kapitala, menedžerji in rentniki.  Delavci in mladi bodo sicer imeli malo več možnosti preživetja s prekernim delom in to je  tudi vse.  Namreč, oblast se je  poleg vsega še odločila za prostovoljno participacijo delavcev pri delitvi dobička. Torej, tudi tukaj  so delavci odrinjeni. Oni lahko samo delajo, delajo kot zamorc!

Knjigo Doktrina šoka sem prebrala. In me je seveda šokirala. Tudi film. Dejansko so se ti šoki zgodili, v to strategijo je bilo  nasilno vključeno mnogo, premnogo  povsem nedolžnih posameznikov, vse to je premišljeno bilo vključeno v sistem šok terapij. Avtorica te knjige, Naomi  Klein  je super ženska. Inteligentna, pogumna in z močno karizmo.

Moja prošnja bi bila: naj se že v slovenskem parlamentu zmenijo, da se  prekine z  našo vojaško  udeleženostjo v Afganistanu. Tam nimamo kaj početi – ali pač, pomagamo morda ZDA uvajati v tej državi doktrino šoka? Ali ni bilo tega že dovolj v Iraku?

Elizabeta Živkovič,
Ljubljana

Vir: www.zofijini.net