Ogledala sem si dokumentarni film Doktrina šoka, ki mu je na koncu sledil pogovor s povabljenimi gosti, to so bili, dr. Jože Mencinger, minister Gregor Golobič in Matjaž Gantar. Debato je vodil in povezoval naš stari znanec, simpatični in intelektualno razgledani novinar Marcel Štefančič.
Ključno vprašanje, ki ga je gostom zastavil je bilo: "Ali je kakšna povezava med tem filmom in razmerami pri nas?" In govorci, te naše javno prepoznavne osebnosti, nam žal, niso dali nekega pravega in zadovoljivega odgovora, pravzaprav je zaradi tega debata izzvenela prazno in dolgočasno, tako da so prisotni v dvorani z gesto naveličanosti debato sami zaključili, morda prej, kot je bilo predvideno.
V dvorani je vladalo neko nesproščeno vzdušje. Ta zategnjenost se je polastila tudi mene, ki sem imela svojo pripombo in prošnjo. Nikakor nismo bili razpoloženi - morda smo bili vsi vse preveč pod mučnim vtisom tega filma.
Kaj bi rada sedaj povedala? Mislim, da direktne povezave med dogodki v tem dokumentarcu in situacijo v naši državi, ni Zakaj? Ker nam nasilno, z vojaškim terorjem ni nihče vsilil neoliberalnega koncepta družbene, gospodarske in politične ureditve. Mi sami, povsem svobodno in s prepričanjem, da je ta koncept najboljši od vseh dotedanjih in da ni drugih možnosti, smo to miselnost privzeli.
Nas ni bilo treba prav nič siliti, naši politiki in vodilni gospodarstveniki se energično in z veliko dozo egoizma trudijo ustvariti pogoje za novo družbo, tako, v kateri naj se vsak posameznik znajde kakor ve in zna, individualizacija je edini in najboljši recept, dodali so ji še tekmovalnost in zveličavnost gospodarske rasti in še in še rasti - ki, pa žal ne more biti neskončna, kakor tudi naš svet ni neskončen.
Vse manj je slovenska družba socialna , vse manj je prijetno živeti v taki družbi, ko mladi in vsi drugi, zaposleni v gospodarstvu in javnem sektorju, izgubljajo upanje na boljše čase.
Skupno točko s tem filmom ima naša država in druge le v eni stvari, ki je dejstvo: uvajanje neobrzdane kapitalistične neoliberalizacije bodisi na miren način ali z vojaško prisilo, je večinskemu prebivalstvu prineslo le več bede, manj svobode in izgubo človeškega dostojanstva. To se ni zgodilo samo v južnoameriških državah in drugod, to se sedaj dogaja tudi pri nas.
Seveda bomo še doživeli večjo gospodarsko rast (in zatem spet padec), vendar prebivalstva ne bo dosegla. Lastniki te rasti so bili in bodo lastniki kapitala, menedžerji in rentniki. Delavci in mladi bodo sicer imeli malo več možnosti preživetja s prekernim delom in to je tudi vse. Namreč, oblast se je poleg vsega še odločila za prostovoljno participacijo delavcev pri delitvi dobička. Torej, tudi tukaj so delavci odrinjeni. Oni lahko samo delajo, delajo kot zamorc!
Knjigo Doktrina šoka sem prebrala. In me je seveda šokirala. Tudi film. Dejansko so se ti šoki zgodili, v to strategijo je bilo nasilno vključeno mnogo, premnogo povsem nedolžnih posameznikov, vse to je premišljeno bilo vključeno v sistem šok terapij. Avtorica te knjige, Naomi Klein je super ženska. Inteligentna, pogumna in z močno karizmo.
Moja prošnja bi bila: naj se že v slovenskem parlamentu zmenijo, da se prekine z našo vojaško udeleženostjo v Afganistanu. Tam nimamo kaj početi – ali pač, pomagamo morda ZDA uvajati v tej državi doktrino šoka? Ali ni bilo tega že dovolj v Iraku?
Ogledala sem si dokumentarni film Doktrina šoka, ki mu je na koncu sledil pogovor s povabljenimi gosti, to so bili, dr. Jože Mencinger, minister Gregor Golobič in Matjaž Gantar. Debato je vodil in povezoval naš stari znanec, simpatični in intelektualno razgledani novinar Marcel Štefančič. 
