Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

Naša prava hrana je pretanjena eterična energija
Ingrid Dolgan* iz Dutovelj je pred petimi leti tri tedne živela »na prani«, torej le od pretanjene eterične energije. Med postopkom pranojedstva prvih sedem dni ni ne jedla ne pila. Potem je prešla na razredčene sokove. »To mi je odprlo vrata v svet brezmej­ne radosti, blaženosti in svetlobe, v ka­te­rem zaradi povezanosti z božanskim iz­­vo­rom ni več občutka ločenosti,« pra­vi.

V svet pranojedstva, na Zemlji naj bi le od prane živelo kakih štirideset tisoč ljudi, se vrača vsak mesec kot sodelavka Marjana Videnška pri vodenju sku­pin­skih desetdnevnih postenj na Mostu na Soči. Je presnojedka in jé vse manj in manj: »Nisem še čisti pranojedec, ker morda še ne zmorem ali še nisem razčis­tila določenih stvari in nimam še stoodstotne povezave, da bi me svetloba po­polnoma hranila.« Pri tem je zdrava, ima dovolj energije in vzdržuje, kot pravi, programirano težo petinštiridesetih kilogramov. Na popolno pranojedstvo bo prešla, ko bo zmogla dovolj dvigniti vibracije svojega telesa.


Zakaj bi bili pranojedka?
K pranojedstvu me vleče, ker sem izku­sila delček tega in spoznala, da je živeti od prane mogoče. Za krajši čas sem ob­čutila energetsko povezanost, imela sem jasne misli in videnje. Bilo je čudovito. Zaznava na prani je čisto drugačna kot ob običajni hrani. Vidim, da je ono resnica, vendar živim v tem materialnem sve­tu. Še vedno malo lovim ravnovesje med enim in drugim, včasih najdem ravno­tež­je, pa ga spet zgubim. To je proces. Ču­tim, da moram malo več delati na tem, da se zaščitim pred grobimi ener­gijami.

Kaj je namen 21-dnevnega procesa?
Ključno je spoznanje, da nam je dana svo­bodna izbira glede hranjenja, da pre­sežemo omejujoče prepričanje, da za pre­­živetje moramo jesti. Namen 21-dnev­nega procesa ni jesti ali ne jesti. To je samo stranski proizvod, če se tako od­ločimo. Ne hrani nas namreč hrana, tem­več bolj pretanjena eterična energija, saj smo energijska bitja – duše, ki doživljajo izkustvo človeka.

Pranojedci se pogosto umaknejo v naravo, stran od ljudi …
Zelo pogosto. Ampak mislim, da ni smi­sel duhovnosti, da se umaknemo. Delovati moramo v okolju, v katerem živimo. Zame ima duhovnost smisel edino­le, če je uporabna v tem svetu. Sicer, se mi zdi, nima smisla. Če jo imaš samo za­se, se sprevrže v sebič­nost. V naravi pranojedstva ni težko vzdrževati, a tam ne koristimo nikomur.

Kdaj ste opravili »21-dnevni proces na prani«?
Pred petimi leti sem šla za eno leto živet v Zagreb. Delala sem v vegetarijanski re­stavraciji pri gibanju za razvoj zavesti Ha­re Krišna, kjer smo pripravljali hrano in jo dostavljali na dom. Bila je zelo dobra izkušnja, s pripravo prasadama ali posvečene hrane. Njihova hrana je mastna, sladka, mlečna. Ampak njihov du­hov­ni guru Prabhupada omenja v knjigah, da je za duhovno napredovanje pres­na hrana zelo dobra.

A če ljudem govoriš o presni hrani, bodo vsi ušli. Za­to je pri prehodu z mesne na vegetari­jan­sko hrano precej mastne, sladke, za­činjene hrane, da imajo ljudje še vedno »cucelj«, ki jim pomaga. Navezanost na hrano je danes ogromna. Ko sem v tis­tem obdobju začela mešati različno hrano, sem postala lena, um mi ni več jasno deloval, zato sem se v trenutku odlo­či­la, da grem na proces.

Pred tem sem ho­dila na meditacije k Damirju Modri­ću, ki je tudi prestal 21-dnevni proces na prani. Pri njem sem se seznanila z re­programiranjem fizičnega, umskega in čust­venega telesa. Najbolje je, da enaindvajsetdnevni proces na prani delamo sami, ker je to proces popolnega zaupa­nja. Če koga potrebujemo, pomeni, da že ne zaupamo popolnoma. Povsem sem zaupala in nisem niti pomislila, da bi lahko bilo kaj narobe. Proces sem na­redila v stanovanju. Odklopila sem se od sveta, izključila telefon in stavila vse svo­je življenje na teh 21 dni.

Prvih sedem dni v procesu niste pili, ste bili močno žejni?
Zaradi intenzivnega čiščenja sem imela glavobole, obhajale so me slabosti in trga­nja po mišicah in sklepih. Če bi bila prej čista, bi bilo super. To je nekaj bo­žanske­ga, čudovitega. Ne obstaja več niče­sar drugega, samo povezanost z bo­žanskim izvorom. Takrat dobiš eterično infuzijo. Če bi prej prečistila telo, ne bi bilo nobenih težav. Nekateri že pred procesom prečistijo črevesje in nekaj časa prej uži­vajo samo tekočine. Jaz sem bila prej »čistun«, potem pa sem svoje fizično vozilo »zapacala« in iz tega šla neposredno v proces, zato sem imela težave.

Bila sem seveda tudi žejna, usta lahko samo izpiraš s tekočino, a je ne smeš pogoltniti.

Po sedmih dneh sem začenjala počasi piti, eno četrtino soka, razredčenega s tri četrtine vode. Pila sem počasi. Imela sem zasušeno grlo, težko sem požirala.

Zanimivo je, da sem pogosto hodila na vodo. Od kod vsa ta tekočina? Vode takrat ne dobivamo iz vode, ampak jo črpamo iz zraka. Da razumem delovanje telesa, vedno pogledam, kaj se dogaja v naravi. Pri izgorevanju se ustvarja vlaga. V telesu med postenjem izgoreva trda snov in pri tem nastaja para, vlaga, ki se čisti preko ledvic. Med procesom sem imela napade vročine ali pa sem obču­tila hlad. Po sedmih dneh, ko se vse skuri, mi je postalo hladno.

So se čistila tudi čustva in um?
Razpoloženja zelo nihajo, od žalosti do blaženosti. V procesu si sam s seboj, ne moreš nikamor pobegni­ti. V tem svetu lah­ko sicer pobegnemo in se zamotimo na številne načine. Včasih je bilo zelo tež­ko, včasih zelo lepo, občutila sem tu­di blaženost. V fizičnem svetu se počuti­mo osamljene tudi če smo fizično v druž­bi z nekom. Na tej višji vibraciji pa nisi sam. Vse je povezano. Energij­sko se spojiš z vesoljem.

In spanje?
Potrebovala sem štiri ure spanja.

Kako ste preživljali dneve?
Meditirala sem, hodila, gledala z okna … Bilo je vsega, od joka do vprašanj, kaj sploh počnem. Povezovala sem se tudi z vnebovzetimi mojstri in se pogovarjala z njimi. Ne vem, ali je bilo to resnično ali plod uma. S Prabhupado sem se po­govarjala in hodila sva skupaj na sprehode. Na jutranjih sprehodih sem se mu izpovedovala kot očetu.

Pred procesom sem bila zelo predana bhakti jogi, potem pa me je pot spet vo­dila v materialni svet. Morala sem si naj­ti zaposlitev in takrat sem duhovnost in mantre malo odrinila na stran. Naslednji korak je bil vključiti duhovna spozna­nja v ta svet. To mi doslej kar dobro uspeva. Tudi z delom pri Marjanu Viden­šku, kjer vodim razgibavanje, jogo, me­di­tacije …

Ste doživljali kaj posebnega?
Dogaja se mi telepatija, povezujem se z ljudmi, s katerimi sem na isti valovni dol­žini. Da denimo na nekoga pomi­slim in me ta pokliče. Čudeži se dogajajo, če jim daš priložnost oziroma si jih želiš. Če pa ti niso pomembni, se ti ne dogaja­jo. Ne vidim nobenega smisla v tem, da bi denimo levitirala ali kaj podobnega.

V čem je smisel tega početja?
Dolgo časa nisem videla smisla v niče­mer, spraševala sem se, zakaj sploh ob­sta­jam, čemu koristim. Potem sem šla v meditacijo in sem dobila odgovor glede svojega poslanstva: pomagati ljudem z na­smehom, pogledom, dotikom. Ampak ljudje hočemo vedno nekaj material­nega, vedeti konkretno, kaj naj delamo. Lahko delamo karkoli, saj sámo delo ni po­membno, bolj pomembna je pravzaprav energija, ki jo oddajamo v svet. Svo­je poslanstvo že vključujem v delovanje.

Kako nadzirate težo?
Pri pranojedstvu je pomembno stabilizi­rati težo, ker sicer teža pada. To doseže­mo s programiranjem telesnega elementala, da ohrani določeno težo ne glede na to, ali jemo ali ne jemo, ali spimo ali ne spimo, ali meditiramo ali ne meditiramo. Jasmuheen, ki že trinajst let živi od prane, je to uspelo.

Vnebovzeti mojst­ri so ji v meditaciji rekli, naj ustali svojo težo, sicer bo slab zgled za pranojedstvo. Obsojali so jo tudi, da spodbuja ano­reksičnost. Med anoreksijo in prano­jedst­vom je majhna ločnica, hkrati pa velika, kajti anoreksija pomeni ne ljubiti samega sebe, pranojedstvo pa je povezava in ljubezen ter preklop iz materialnega sveta na višje vibracije. In če te po­ve­zave nimamo, lahko zares umremo.

Kako vzpostavljate povezavo z božans­kim izvorom?
Največ uporabljam meditacijo s svetlobo za prečiščenje. To je meditacija s Saint Germainovim vijoličnim plamenom, z ro­za plamenom božanske ljubezni, mo­drim plamenom božanske modrosti.

Zakaj ljudje po 21-dnevnem procesu pre­nehajo s pranojedstvom?
Delovati začne čustveno telo. Ljudje, ki ne predelajo čustvene prtljage, večino­ma ne zdržijo življenja na prani. Pri tem procesu to postane še bolj jasno. Vsa pre­tirana čustva, pozitivna in negativna, še niso radost. Edino, kar šteje, je notranja radost. To je zame merilo. Ko si v rado­sti, blaženosti, pomeni, da si na pravi poti.

Čim pa so nihanja, nas že premetava. Zakaj čustva jedo hrano? Že majhne­mu dojenčku, ki zajoče, mama ponudi prsi ali cucelj. Ampak ni nujno, da on ta­krat potrebuje snov. Lahko da rabi lju­bezen, pa je ne dobi. Ko se nam v odrasli dobi javlja lakota po ljubezni, se zatekamo k »papanju«. Da ne bo pomote; ne gre za ljubezen, ki ti jo da človek. Gre za univerzalno, božansko ljubezen. Te primanjkuje, ker smo se od nje ločili in z njo pretrgali stik.

Kako doživljate božansko ljubezen?
Meni je najbližja predstava boga kot ose­be, ki sem jo dobila pri gibanju za razvoj zavesti Hare Krišna. Še preden sem pri­šla k njim, sem čutila, da je to oseba na višji vibraciji, ki je ne vidimo. Univerzum vodi ena oseba, ki je na drugih vi­bra­cijah. Zame to ni vera. Ne gre za ver­je­ti, ampak za vedeti.

Imate še kakšnega prijatelja, prijatelji­co, ki je tudi pranojedec in vam daje pod­poro?
Imam kolegico v Zagrebu, ki je šla skozi proces presnojedstva. Živi samo na te­ko­­či­nah, sokovih. Je stomatologinja in normalno opravlja svoje delo. Je zelo su­ha.

Kaj se zgodi, če po daljšem obdobju pre­kinemo s pranojedstvom?
Vse je odvisno od stanja uma. Tudi bo­le­čine, ki jih potem doživimo, izhajajo iz uma. Če moja zagrebška prijateljica ne­kaj malega poje, dva dni obleži v po­ste­lji. To je psihično pogojeno, ker priča­kuje, da bo po hranjenju zbolela. Včasih tudi mene kaj popade in pojem ogromne ko­ličine sladoleda. A ni nič narobe. Vem, da mi ne more biti nič. Veliko ljudem, ki gredo skozi ta proces, prija sladoled, kot da je neka lažja hrana.

Katero hrano jeste?
Sadje. Najbolj rada pa imam jabolka. Ko jem jabolka, se počutim čudovito. Pojem kilogram do dva jabolk na dan. Zdaj tudi že manj. Jem tudi krhlje. Včasih mi namreč manjka grizljanja in zato žvečim krhlje. Občasno uživam tudi oreščke in semena. Ko si enkrat v procesu prano­jedst­va, ti vsebnost hrane nič ne pomeni. Ne ukvarjam se ne z vitamini niti z mi­nerali, ne s tem, ali je hrana bio ali ne. Kadar te hrani svetloba, te hrani pač sve­tloba. Hrano jemljem kot »cucelj« (du­do), ne pa da mi ona nekaj daje. Raje imam seveda domača jabolka, ker imajo boljši okus. Ampak načeloma se s tem ne obremenjujem.

Kaj pijete?
Tekočine ne potrebujem, vodo dobim s sadjem. Pri normalni prehrani je seveda treba zaužiti dva ali tri litre tekočine na dan, da spere škodljive snovi. V telesu poteka zgorevanje, pri tem nastaneta vlaga in pepel. Pepel moramo sprati ven, sicer se nalaga v sklepih in na dru­gih mestih. Zato je priporočljivo toliko pi­ti. Pri sadni hrani pa tega ni treba.

Nikoli ne pijete vode ali čaja?
O, da. Občasno.

Ste imeli kake težave zaradi pranojedst­va?
Imam uničeno zobno sklenino, morda za­radi sadne kisline. Imela sem tudi ne­ko obdobje, ko sem jedla jabolka zvečer in ponoči. Ko si na prani, potrebuješ manj spanja, zadostujejo tri do štiri ure. In potem sem se zbujala in segla po jabolku. Jasno, spet mi je manjkal cucelj. Mislim, da je to zaradi tega, čeprav ne nujno. Lahko bi imela v redu zobe, če bi jih prej redno popravljala.

Vas pozimi kaj bolj zebe?
Zebe pa me. Pogrejem se z obleko. Dobro bi bilo živeti tik ob morju, potem je lažje. Čeprav sem brala, da gredo ljudje delat proces tudi v hribe. Težava je spet v tem, kako programiramo telo, da orga­nizem ne prejema toplote od hrane, ampak od svetlobe.

Kako programirate telo, da ohranjate življenje?
Potrebna sta zelo močna vera in zaupa­nje. To naložimo v program in potem ne smemo nič več dvomiti v to. Čim po­misliš, da zadeva ne deluje, vse propa­de. Takšna je moč misli. Zdaj tehtam okrog 45 do 46 kilogramov. Če bi videla, da bi mi teža zelo padala, sta samo dve rešitvi: ali bi se morala začeti močno programirati ali pa začeti jesti. Če začne teža padati, pomeni, da nismo popolnoma povezani z božanskim izvorom. Lah­ko smo delno, ampak ne popolnoma, še vedno potrebujemo trdo hrano. Nisem še čisti pranojedec, ker morda še ne zmorem ali še nisem razčistila dolo­če­nih stvari in nimam še stoodstotne po­vezave, da bi me svetloba popolnoma hranila. To ni dogodek, to je proces.

Na kakšen način si krepite energijo?
Na prvem mestu je dihanje.

Kako dihate?
Večinoma s trebušno prepono. Popek je tista čakra, skozi katero prejemamo naj­več energije. Včasih občutim padec ener­gije v glavi. Občutek je tak, kot da zmanj­kuje energije, elektrike. In potem se osre­dotočim na dihanje s trebuhom, pri tem prsni koš miruje. Pravo jogijsko dihanje je s trebuhom in tudi s prsnim košem, am­pak za hitro pridobivanje energije diham samo s trebuhom, potem pa diham tudi s prs­nim košem. To je energet­sko zelo močno. Tudi na sku­pin­skih pos­tih me, kadar začutim padec ener­gije, rešuje trebušno dihanje.

Se veliko ukvarjate z dihanjem?
Da. A na žalost se v življenju, ko gre za energijo, devetdeset odstotkov ukvarjamo s hrano, z dihanjem pa nič. Za dvig energije zadostuje že, da se zavedamo di­hanja in se že polni­mo. Tako da bi mo­rali pisati recepte za dihanje, ne pa za kuhanje. Zjutraj je najmočnejša koncentracija prane v zraku in takrat si lahko z globokim dihanjem naberemo energije za ves dan.

Kako pa shajate z ljudmi?
Najlepše je biti v družbi podobnih ljudi. Ampak s tem nič ne pomagaš drugim ljudem in jih puščaš pač tam, kjer so. Če pa prideš v družbo z njimi, si lahko deležen tudi veliko kritike. Treba je vztra­jati in zaupati v ljubezen. Tudi če me kdo vidi drugačno, mu pošiljam ljubezen, ga objemam, samo da ne pride do konflikta. Vidim, da bolj ko sprejemam svoj na­čin življenja kot normalen, manj sem mo­teča za okolico.

Pomembno je, da se počutim normalno kamor koli grem; ljudje v družbi sploh ne opazijo, da ne jem istih stvari kot oni. Preusmerim energije na nekaj drugega in potem te ljudje celo zelo radi sprejmejo.

Andreja Paljevec

* Ingrid Dolgan: 031/241 807