Piše: Rok Kralj

Potrošniška miselnost

Potrošniška miselnost temelji na predpostavki, da je èloveško željo mogoèe zadovoljiti z materialnimi dobrinami (zunanjimi objekti), predvsem v obliki trgovskega blaga. Potrošniško miselnost »ustvarja« mogoèen ekonomsko-potrošniški sistem, ki ga sestavljajo proizvodna podjetja, trgovine, reklamne agencije, mediji, (nekatere) izobraževalne ustanove in druge institucije. Ta sistem naèrtno spodbuja èlovekove želje in spodkopava univerzalne èlovekove vrednote in vrline kot so solidarnost, soèutje, spoštovanje in razumevanje drugega, medsebojna delitev itd.

Potrošniški sistem nenehno spodbuja èlovekove želje, seveda z enim samim namenom: prodati èim veè trgovskega blaga in s tem èim veè zaslužiti. Ljudje – potrošniki smo ujeti v past iz katere ne vidimo izhoda: vedno veè si želimo, hkrati pa smo vedno bolj nezadovoljni (ker nam predmeti, ki si jih želimo, ne prinašajo tistega, kar od njih globoko v sebi prièakujemo – zadovoljitve našega hrepenenja po sreèi), zato želimo še veè in še bolj smo nezadovoljni in tako naprej.

Naše hrepenenje, da bi dosegli stanje trajne sreèe, ni uresnièljivo z objekti, ki so zunaj nas. Želja po teh objektih nam ponuja kratkotrajen obèutek ugodja, ki pa je samo »zelo slab« nadomestek sreèe, po kateri pravzaprav hrepenimo. Obèutke ugodja, ki nam jih »ponujajo« želje po zunanjih objektih, moramo zato neprestano obnavljati z novimi zunanjimi objekti – trgovskim blagom.

Vzdrževanje in ponavljanje obèutka ugodja prinaša poleg ugodja tudi boleèino in strah. Bojimo se, da bomo izgubili tisto, kar že imamo ali da ne bomo dobili tistega, kar mislimo, da nam bo prineslo obèutke ugodja. Zato se neprestano prizadevamo za ugodje in za njegovo ohranjanje, ki ga »vidimo« v razliènih zunanjih objektih. Vendar so obèutki ugodja v resnici le kratkotrajni, zato potrebujemo vedno nove in nove objekte – da bi ob njih ponovno obèutili ugodje. Želimo si vedno veè, a smo vse bolj nesreèni. Želja je zato neloèljivo povezana s strahom in trpljenjem.

Potrošniškega sistema ne sestavljata zgolj proizvodna in trgovska dejavnost, temveè gre za kompleksen sistem, katerega jedro dejansko predstavlja mogoèna medijska industrija, ki prispeva najveèji delež k »ustvarjanju« potrošniške miselnosti med ljudmi. Predvsem filmi in reklame, kot glavni proizvodi medijske industrije, ljudem nenehno sporoèajo, da sreèa, zadovoljstvo, radost, veselje »bivajo« v izdelkih in storitvah (trgovskem blagu) ter v bogastvu, moèi, vplivu, ideji itd. Èloveka ne doloèa veè Descartesov izrek “Mislim torej sem”, temveè potrošniški izrek: “Imam, torej sem.”

Spodbujanje želja predstavlja bistven del potrošniško usmerjene industrije, ki iz èloveka ustvarja potrošnika. Želje po zunanjih objektih (ne mislimo na potrebe) pa so vedno sebiène in usmerjene predvsem k zadovoljitvi lastnih interesov. Želja po zunanjih objektih mora v potrošniški družbi postati neomejena in svobodna. Tako lahko spodbuja na eni strani pretirano trošenje, na drugi pa pretirano proizvodnjo. Zmernost in solidarnost zato danes nista zaželeni vrlini.

A potrošniška in trgovska miselnost danes presegata okvire trgovine, kjer se v pretiranih kolièinah kupuje in prodaja blago vsakršne vrste. Trgovsko- potrošniška miselnost posega tudi na druga podroèja družbenega življenja. Proces širjenja trgovsko-potrošniške miselnosti na druga družbena podroèja lahko s skupnim imenom poimenujemo komercializacija (primeren slovenski izraz je trgovinizacija, a ohranimo rajši originalen izraz) družbe.

Komercializacija družbe

Komercializacija pomeni širitev potrošniške miselnosti in »vrednot« ter naèina delovanja potrošniškega sistema iz proizvodno-trgovskih dejavnosti (trga) na vsa druga družbena podroèja (izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo, kultura, znanost, umetnost, šport itd.). Trg in tržni odnosi postanejo torej temelj vseh družbenih odnosov.

Trg je bil sprva konkreten prostor, kjer so se menjavale dobrine (npr. tržnica, trgovina, borza), danes pa ima trg veliko širši in abstraknejši pomen. Trg pravzaprav ni veè samo prostor menjave dobrin, denarja, izdelkov ali storitev, ampak predstavlja predvsem vrsto medsebojnih odnosov med posamezniki, podjetji, lokalnimi skupnostmi in državami, ki postanejo tržni udeleženci. Tržni odnos pa pomeni, da med vsemi tržnimi udeleženci veljajo posebni odnosi.

Ti odnosi so komercialni (commercium je latinska beseda za trgovino, kupèijo, promet), torej trgovski. Trgovsko – komercialni odnosi so odnosi, kakršni vladajo med kupcem in prodajalcem, kar pomeni, da odnosi med njimi vedno in izkljuèno temeljijo na menjavi (nikoli na solidarnosti, medsebojni delitvi in darovanju).

Tržni odnosi so bili od nekdaj »rezervirani« za podroèje proizvodnje in trgovine, danes pa se postopno širijo na vsa druga družbena podroèja: zdravstveno in socialno varstvo, izobaževanje, kulturo, umetnost, šport in celo politiko. S tem pa tržni odnosi, zasnovani na menjavi, izpodrivajo odnose na katerih temelji sleherna èloveška skupnost: na solidarnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi. Tržno-komercialni odnosi so danes postali prevladujoèi družbeni odnosi.

Skoraj preroške besede avstrijskega ekonomista in sociologa madžarskega rodu Karla Polanyi-a iz leta 1944 so danes veè kot aktualne: “Dovoliti trgu, da postane edini upravitelj in razsodnik usode èloveških bitij in njihovega naravnega okolja /.../ vodi k unièenju družbe.”

S komercializacijo se torej logika trgovskih odnosov, z vsem svojimi negativnimi vidiki, »seli« na vsa ostala družbena podroèja, torej tudi na podroèje zdravstvenega in socialnega varstva ter izobraževanja. Komercializacija družbenih odnosov s tem prodira na podroèja, ki so »zadolžena« za zadovoljevanje èloveških potreb, kar pomeni, da je zadovoljevanje èloveških potreb prepušèeno trgu in vsem njegovim pomanjkljivostim. Trg ima svojo družbeno vlogo, vendar je ta danes presegla svoj temeljni namen: menjavo dobrin.

Komercializacija in privatizacija

Znameniti južnoameriški teolog in aktivist Leonardo Boff, ki ga je katoliška cerkev pred leti zaradi njegovih svobodomiselnih naèel izobèila, pravi, da je ½svet je v primežu tržne ekonomije, ki vse spreminja v tržno blago, prièa smo globalni dirki za privatizacijo vode.½

Privatizacija in komercializacija dejavnosti, ki so kljuènega pomena za celotno družbeno skupnost (izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo, oskrba z vodo in energijo itd.) pomeni, da postanejo velike skupine ljudi, ali kar celotni narodi, prikrajšani za celo najnujnejše dobrine. Privatizacija ni slaba sama po sebi, temveè slaba postane takrat, ko poseže na podroèja, ki so kljuènega pomena za celotno družbeno skupnost, ali takrat, ko privatni lastniki ne upoštevajo interesov celotne skupnosti, okoljskih omejitev in zakonov praviènosti.

Ko postanejo, na primer splošne zdravstvene storitve tržno blago, se takoj zaène loèevanje: na tiste, ki si jih lahko, in tiste, ki si jih ne morejo privošèiti. Zato danes v bližini super sodobnih medicinskih centrov z vrhunskim medicinskim osebjem, umirajo ljudje zaradi lahko ozdravljivih bolezni. Solidarnosti ni veè, ostane pa boj za preživetje, ki ga v èloveški družbi ne bi smeli veè poznati. Danes kar 880 milijonov ljudi sploh nima dostopa do zdravstvenih storitev, 1,3 milijarde ljudi pa nima dostopa do èiste pitne vode. Podobno bi lahko rekli še za izobraževanje, socialno varstvo, tudi kulturo itd.

Zato je komercializacija, kot pravi Maitreja, danes bolj nevarna kot atomska bomba.

Najhujši sovražniki potrošniške miselnosti in komercializacije družbe so: zavedanje in razumevanje teh problemov, zmernost, resnièno sodelovanje med ljudmi, solidarnost, spoštovanje do drugega in pravièna delitev dobrin.

Vir: www.gibanje.org