Piše: Rok Kralj
Potrošniška miselnost
Potrošniška miselnost temelji na predpostavki, da je človeško željo mogoče
zadovoljiti z materialnimi dobrinami (zunanjimi objekti), predvsem v obliki
trgovskega blaga. Potrošniško miselnost »ustvarja« mogočen ekonomsko-potrošniški
sistem, ki ga sestavljajo proizvodna podjetja, trgovine, reklamne agencije,
mediji, (nekatere) izobraževalne ustanove in druge institucije. Ta sistem načrtno
spodbuja človekove želje in spodkopava univerzalne človekove vrednote in vrline
kot so solidarnost, sočutje, spoštovanje in razumevanje drugega, medsebojna
delitev itd.
Potrošniški sistem nenehno spodbuja človekove želje, seveda z enim samim namenom:
prodati čim več trgovskega blaga in s tem čim več zaslužiti. Ljudje – potrošniki
smo ujeti v past iz katere ne vidimo izhoda: vedno več si želimo, hkrati pa
smo vedno bolj nezadovoljni (ker nam predmeti, ki si jih želimo, ne prinašajo
tistega, kar od njih globoko v sebi pričakujemo – zadovoljitve našega hrepenenja
po sreči), zato želimo še več in še bolj smo nezadovoljni in tako naprej.
Naše hrepenenje, da bi dosegli stanje trajne sreče, ni uresničljivo z objekti,
ki so zunaj nas. Želja po teh objektih nam ponuja kratkotrajen občutek ugodja,
ki pa je samo »zelo slab« nadomestek sreče, po kateri pravzaprav hrepenimo.
Občutke ugodja, ki nam jih »ponujajo« želje po zunanjih objektih, moramo zato
neprestano obnavljati z novimi zunanjimi objekti – trgovskim blagom.
Vzdrževanje in ponavljanje občutka ugodja prinaša poleg ugodja tudi bolečino
in strah. Bojimo se, da bomo izgubili tisto, kar že imamo ali da ne bomo dobili
tistega, kar mislimo, da nam bo prineslo občutke ugodja. Zato se neprestano
prizadevamo za ugodje in za njegovo ohranjanje, ki ga »vidimo« v različnih zunanjih
objektih. Vendar so občutki ugodja v resnici le kratkotrajni, zato potrebujemo
vedno nove in nove objekte – da bi ob njih ponovno občutili ugodje. Želimo si
vedno več, a smo vse bolj nesrečni. Želja je zato neločljivo povezana s strahom
in trpljenjem.
Potrošniškega sistema ne sestavljata zgolj proizvodna in trgovska dejavnost,
temveč gre za kompleksen sistem, katerega jedro dejansko predstavlja mogočna
medijska industrija, ki prispeva največji delež k »ustvarjanju« potrošniške
miselnosti med ljudmi. Predvsem filmi in reklame, kot glavni proizvodi medijske
industrije, ljudem nenehno sporočajo, da sreča, zadovoljstvo, radost, veselje
»bivajo« v izdelkih in storitvah (trgovskem blagu) ter v bogastvu, moči, vplivu,
ideji itd. Človeka ne določa več Descartesov izrek “Mislim torej sem”, temveč
potrošniški izrek: “Imam, torej sem.”
Spodbujanje želja predstavlja bistven del potrošniško usmerjene industrije,
ki iz človeka ustvarja potrošnika. Želje po zunanjih objektih (ne mislimo na
potrebe) pa so vedno sebične in usmerjene predvsem k zadovoljitvi lastnih interesov.
Želja po zunanjih objektih mora v potrošniški družbi postati neomejena in svobodna.
Tako lahko spodbuja na eni strani pretirano trošenje, na drugi pa pretirano
proizvodnjo. Zmernost in solidarnost zato danes nista zaželeni vrlini.
A potrošniška in trgovska miselnost danes presegata okvire trgovine, kjer se
v pretiranih količinah kupuje in prodaja blago vsakršne vrste. Trgovsko- potrošniška
miselnost posega tudi na druga področja družbenega življenja. Proces širjenja
trgovsko-potrošniške miselnosti na druga družbena področja lahko s skupnim imenom
poimenujemo komercializacija (primeren slovenski izraz je trgovinizacija, a
ohranimo rajši originalen izraz) družbe.
Komercializacija družbe
Komercializacija pomeni širitev potrošniške miselnosti in »vrednot« ter načina
delovanja potrošniškega sistema iz proizvodno-trgovskih dejavnosti (trga) na
vsa druga družbena področja (izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo,
kultura, znanost, umetnost, šport itd.). Trg in tržni odnosi postanejo torej
temelj vseh družbenih odnosov.
Trg je bil sprva konkreten prostor, kjer so se menjavale dobrine (npr. tržnica,
trgovina, borza), danes pa ima trg veliko širši in abstraknejši pomen. Trg pravzaprav
ni več samo prostor menjave dobrin, denarja, izdelkov ali storitev, ampak predstavlja
predvsem vrsto medsebojnih odnosov med posamezniki, podjetji, lokalnimi skupnostmi
in državami, ki postanejo tržni udeleženci. Tržni odnos pa pomeni, da med vsemi
tržnimi udeleženci veljajo posebni odnosi.
Ti odnosi so komercialni (commercium je latinska beseda za trgovino, kupčijo,
promet), torej trgovski. Trgovsko – komercialni odnosi so odnosi, kakršni vladajo
med kupcem in prodajalcem, kar pomeni, da odnosi med njimi vedno in izključno
temeljijo na menjavi (nikoli na solidarnosti, medsebojni delitvi in darovanju).
Tržni odnosi so bili od nekdaj »rezervirani« za področje proizvodnje in trgovine,
danes pa se postopno širijo na vsa druga družbena področja: zdravstveno in socialno
varstvo, izobaževanje, kulturo, umetnost, šport in celo politiko. S tem pa tržni
odnosi, zasnovani na menjavi, izpodrivajo odnose na katerih temelji sleherna
človeška skupnost: na solidarnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi. Tržno-komercialni
odnosi so danes postali prevladujoči družbeni odnosi.
Skoraj preroške besede avstrijskega ekonomista in sociologa madžarskega rodu
Karla Polanyi-a iz leta 1944 so danes več kot aktualne: “Dovoliti trgu, da postane
edini upravitelj in razsodnik usode človeških bitij in njihovega naravnega okolja
/.../ vodi k uničenju družbe.”
S komercializacijo se torej logika trgovskih odnosov, z vsem svojimi negativnimi
vidiki, »seli« na vsa ostala družbena področja, torej tudi na področje zdravstvenega
in socialnega varstva ter izobraževanja. Komercializacija družbenih odnosov
s tem prodira na področja, ki so »zadolžena« za zadovoljevanje človeških potreb,
kar pomeni, da je zadovoljevanje človeških potreb prepuščeno trgu in vsem njegovim
pomanjkljivostim. Trg ima svojo družbeno vlogo, vendar je ta danes presegla
svoj temeljni namen: menjavo dobrin.
Komercializacija in privatizacija
Znameniti južnoameriški teolog in aktivist Leonardo Boff, ki ga je katoliška
cerkev pred leti zaradi njegovih svobodomiselnih načel izobčila, pravi, da je
˝svet je v primežu tržne ekonomije, ki vse spreminja v tržno blago, priča smo
globalni dirki za privatizacijo vode.˝
Privatizacija in komercializacija dejavnosti, ki so ključnega pomena za celotno
družbeno skupnost (izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo, oskrba z
vodo in energijo itd.) pomeni, da postanejo velike skupine ljudi, ali kar celotni
narodi, prikrajšani za celo najnujnejše dobrine. Privatizacija ni slaba sama
po sebi, temveč slaba postane takrat, ko poseže na področja, ki so ključnega
pomena za celotno družbeno skupnost, ali takrat, ko privatni lastniki ne upoštevajo
interesov celotne skupnosti, okoljskih omejitev in zakonov pravičnosti.
Ko postanejo, na primer splošne zdravstvene storitve tržno blago, se takoj
začne ločevanje: na tiste, ki si jih lahko, in tiste, ki si jih ne morejo privoščiti.
Zato danes v bližini super sodobnih medicinskih centrov z vrhunskim medicinskim
osebjem, umirajo ljudje zaradi lahko ozdravljivih bolezni. Solidarnosti ni več,
ostane pa boj za preživetje, ki ga v človeški družbi ne bi smeli več poznati.
Danes kar 880 milijonov ljudi sploh nima dostopa do zdravstvenih storitev, 1,3
milijarde ljudi pa nima dostopa do čiste pitne vode. Podobno bi lahko rekli
še za izobraževanje, socialno varstvo, tudi kulturo itd.
Zato je komercializacija, kot pravi Maitreja, danes bolj nevarna kot atomska
bomba.
Najhujši sovražniki potrošniške miselnosti in komercializacije družbe so: zavedanje
in razumevanje teh problemov, zmernost, resnično sodelovanje med ljudmi, solidarnost,
spoštovanje do drugega in pravična delitev dobrin.
Vir: www.gibanje.org |