Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskonne vrstice, e eli lanek gledati v obiajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/PotrosnistvoKomercializacijaDruzba
Potrošniška miselnost in komercializacije družbe
torek, 30. maj 2006 @ 06:05 CEST
Uporabnik: Anonymous
Piše: Rok Kralj
Potrošniška miselnost
Potrošniška miselnost temelji na predpostavki, da je èloveško željo mogoèe
zadovoljiti z materialnimi dobrinami (zunanjimi objekti), predvsem v obliki
trgovskega blaga. Potrošniško miselnost »ustvarja« mogoèen ekonomsko-potrošniški
sistem, ki ga sestavljajo proizvodna podjetja, trgovine, reklamne agencije,
mediji, (nekatere) izobraževalne ustanove in druge institucije. Ta sistem naèrtno
spodbuja èlovekove želje in spodkopava univerzalne èlovekove vrednote in vrline
kot so solidarnost, soèutje, spoštovanje in razumevanje drugega, medsebojna
delitev itd.
Potrošniški sistem nenehno spodbuja èlovekove želje, seveda z enim samim namenom:
prodati èim veè trgovskega blaga in s tem èim veè zaslužiti. Ljudje – potrošniki
smo ujeti v past iz katere ne vidimo izhoda: vedno veè si želimo, hkrati pa
smo vedno bolj nezadovoljni (ker nam predmeti, ki si jih želimo, ne prinašajo
tistega, kar od njih globoko v sebi prièakujemo – zadovoljitve našega hrepenenja
po sreèi), zato želimo še veè in še bolj smo nezadovoljni in tako naprej.
Naše hrepenenje, da bi dosegli stanje trajne sreèe, ni uresnièljivo z objekti,
ki so zunaj nas. Želja po teh objektih nam ponuja kratkotrajen obèutek ugodja,
ki pa je samo »zelo slab« nadomestek sreèe, po kateri pravzaprav hrepenimo.
Obèutke ugodja, ki nam jih »ponujajo« želje po zunanjih objektih, moramo zato
neprestano obnavljati z novimi zunanjimi objekti – trgovskim blagom.
Vzdrževanje in ponavljanje obèutka ugodja prinaša poleg ugodja tudi boleèino
in strah. Bojimo se, da bomo izgubili tisto, kar že imamo ali da ne bomo dobili
tistega, kar mislimo, da nam bo prineslo obèutke ugodja. Zato se neprestano
prizadevamo za ugodje in za njegovo ohranjanje, ki ga »vidimo« v razliènih zunanjih
objektih. Vendar so obèutki ugodja v resnici le kratkotrajni, zato potrebujemo
vedno nove in nove objekte – da bi ob njih ponovno obèutili ugodje. Želimo si
vedno veè, a smo vse bolj nesreèni. Želja je zato neloèljivo povezana s strahom
in trpljenjem.
Potrošniškega sistema ne sestavljata zgolj proizvodna in trgovska dejavnost,
temveè gre za kompleksen sistem, katerega jedro dejansko predstavlja mogoèna
medijska industrija, ki prispeva najveèji delež k »ustvarjanju« potrošniške
miselnosti med ljudmi. Predvsem filmi in reklame, kot glavni proizvodi medijske
industrije, ljudem nenehno sporoèajo, da sreèa, zadovoljstvo, radost, veselje
»bivajo« v izdelkih in storitvah (trgovskem blagu) ter v bogastvu, moèi, vplivu,
ideji itd. Èloveka ne doloèa veè Descartesov izrek “Mislim torej sem”, temveè
potrošniški izrek: “Imam, torej sem.”
Spodbujanje želja predstavlja bistven del potrošniško usmerjene industrije,
ki iz èloveka ustvarja potrošnika. Želje po zunanjih objektih (ne mislimo na
potrebe) pa so vedno sebiène in usmerjene predvsem k zadovoljitvi lastnih interesov.
Želja po zunanjih objektih mora v potrošniški družbi postati neomejena in svobodna.
Tako lahko spodbuja na eni strani pretirano trošenje, na drugi pa pretirano
proizvodnjo. Zmernost in solidarnost zato danes nista zaželeni vrlini.
A potrošniška in trgovska miselnost danes presegata okvire trgovine, kjer se
v pretiranih kolièinah kupuje in prodaja blago vsakršne vrste. Trgovsko- potrošniška
miselnost posega tudi na druga podroèja družbenega življenja. Proces širjenja
trgovsko-potrošniške miselnosti na druga družbena podroèja lahko s skupnim imenom
poimenujemo komercializacija (primeren slovenski izraz je trgovinizacija, a
ohranimo rajši originalen izraz) družbe.
Komercializacija družbe
Komercializacija pomeni širitev potrošniške miselnosti in »vrednot« ter naèina
delovanja potrošniškega sistema iz proizvodno-trgovskih dejavnosti (trga) na
vsa druga družbena podroèja (izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo,
kultura, znanost, umetnost, šport itd.). Trg in tržni odnosi postanejo torej
temelj vseh družbenih odnosov.
Trg je bil sprva konkreten prostor, kjer so se menjavale dobrine (npr. tržnica,
trgovina, borza), danes pa ima trg veliko širši in abstraknejši pomen. Trg pravzaprav
ni veè samo prostor menjave dobrin, denarja, izdelkov ali storitev, ampak predstavlja
predvsem vrsto medsebojnih odnosov med posamezniki, podjetji, lokalnimi skupnostmi
in državami, ki postanejo tržni udeleženci. Tržni odnos pa pomeni, da med vsemi
tržnimi udeleženci veljajo posebni odnosi.
Ti odnosi so komercialni (commercium je latinska beseda za trgovino, kupèijo,
promet), torej trgovski. Trgovsko – komercialni odnosi so odnosi, kakršni vladajo
med kupcem in prodajalcem, kar pomeni, da odnosi med njimi vedno in izkljuèno
temeljijo na menjavi (nikoli na solidarnosti, medsebojni delitvi in darovanju).
Tržni odnosi so bili od nekdaj »rezervirani« za podroèje proizvodnje in trgovine,
danes pa se postopno širijo na vsa druga družbena podroèja: zdravstveno in socialno
varstvo, izobaževanje, kulturo, umetnost, šport in celo politiko. S tem pa tržni
odnosi, zasnovani na menjavi, izpodrivajo odnose na katerih temelji sleherna
èloveška skupnost: na solidarnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi. Tržno-komercialni
odnosi so danes postali prevladujoèi družbeni odnosi.
Skoraj preroške besede avstrijskega ekonomista in sociologa madžarskega rodu
Karla Polanyi-a iz leta 1944 so danes veè kot aktualne: “Dovoliti trgu, da postane
edini upravitelj in razsodnik usode èloveških bitij in njihovega naravnega okolja
/.../ vodi k unièenju družbe.”
S komercializacijo se torej logika trgovskih odnosov, z vsem svojimi negativnimi
vidiki, »seli« na vsa ostala družbena podroèja, torej tudi na podroèje zdravstvenega
in socialnega varstva ter izobraževanja. Komercializacija družbenih odnosov
s tem prodira na podroèja, ki so »zadolžena« za zadovoljevanje èloveških potreb,
kar pomeni, da je zadovoljevanje èloveških potreb prepušèeno trgu in vsem njegovim
pomanjkljivostim. Trg ima svojo družbeno vlogo, vendar je ta danes presegla
svoj temeljni namen: menjavo dobrin.
Komercializacija in privatizacija
Znameniti južnoameriški teolog in aktivist Leonardo Boff, ki ga je katoliška
cerkev pred leti zaradi njegovih svobodomiselnih naèel izobèila, pravi, da je
½svet je v primežu tržne ekonomije, ki vse spreminja v tržno blago, prièa smo
globalni dirki za privatizacijo vode.½
Privatizacija in komercializacija dejavnosti, ki so kljuènega pomena za celotno
družbeno skupnost (izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo, oskrba z
vodo in energijo itd.) pomeni, da postanejo velike skupine ljudi, ali kar celotni
narodi, prikrajšani za celo najnujnejše dobrine. Privatizacija ni slaba sama
po sebi, temveè slaba postane takrat, ko poseže na podroèja, ki so kljuènega
pomena za celotno družbeno skupnost, ali takrat, ko privatni lastniki ne upoštevajo
interesov celotne skupnosti, okoljskih omejitev in zakonov praviènosti.
Ko postanejo, na primer splošne zdravstvene storitve tržno blago, se takoj
zaène loèevanje: na tiste, ki si jih lahko, in tiste, ki si jih ne morejo privošèiti.
Zato danes v bližini super sodobnih medicinskih centrov z vrhunskim medicinskim
osebjem, umirajo ljudje zaradi lahko ozdravljivih bolezni. Solidarnosti ni veè,
ostane pa boj za preživetje, ki ga v èloveški družbi ne bi smeli veè poznati.
Danes kar 880 milijonov ljudi sploh nima dostopa do zdravstvenih storitev, 1,3
milijarde ljudi pa nima dostopa do èiste pitne vode. Podobno bi lahko rekli
še za izobraževanje, socialno varstvo, tudi kulturo itd.
Zato je komercializacija, kot pravi Maitreja, danes bolj nevarna kot atomska
bomba.
Najhujši sovražniki potrošniške miselnosti in komercializacije družbe so: zavedanje
in razumevanje teh problemov, zmernost, resnièno sodelovanje med ljudmi, solidarnost,
spoštovanje do drugega in pravièna delitev dobrin.
Vir: www.gibanje.org
Komentarji (0)
www.pozitivke.net
