...je lahko strašansko strma, lahko nas pelje do cilja, pa vendar, ko pridemo do konca le ugotovimo, da konca ni.......

Pa vendar povedati znamo, da pot človeštva je ena pot truda skozi katerega prehaja čas odraščanja, ki koristi ob naši uri preroditve.

Zato še vedno se po domače reče: "Ko umremo, umremo učeno nevedni.." in potem se vprašajmo, kje je vrednota truda, kje je tisti čas, ko bomo odrasli spoznali smisel prijaznosti in nesovraštva.

Verjamem v to, da tisti bogati umrejo revni, da tisti polni sovraštva umrejo nemočni, predvsem pa verjamem v podarjeno življenje, ki me pelje po poti življenja.

A še vedno je na zemlji toliko preveč poti.... saj sicer nebi bili tako sami, osamljeni.....
in nebi bili v vojnah, sovraštvu....
bili bi srečni in bili na pravi poti!