|  Iskanje poti do sreče, rojeva le še več razdvojenosti.
Iskalec namreč izhaja iz predstave in fikcije, da je on nekaj ločenega, da je nekakšen center.
Ta center za sebe pravi: »Jaz sem ki sem«, »Mislim torej sem«…
Dokler ta ločena entiteta traja, nujno mora trajati tudi razdvojenost in s tem razkroj, napuh, sovraštvo…
V iskanju poti do sreče, se ta ločeni iskalec sploh ne spoznava.
Pomembno mu je le iskanje poti. Ko misli, da je tako pot našel, se uči po njej hoditi. Ponavlja vaje in rituale, moli in veruje, prebira modre misli avtoritete ki ji sledi, in tako dalje.
Srečal sem kar nekaj ljudi, ki so sami sebe prevarali in zaslepili do te mere, da so verjeli v sence in bili popolnoma nedovzetni za čudež stvarnega življenja v njih in okrog njih.
Ko pa vsaj malce in za hip podvomiš v to iskanje poti do sreče, se morebiti pojavi možnost, da uvidiš kako slediš lastnim projekcijam in predstavam o sreči.
V kolikor enkrat resnično uvidiš, da je za vsem tem isti stari ego, ki se kot kakšna raca valja v mlakuži iz katere se ni premaknil niti centimetra, potem življenje dobi novi pomen.
Šele ko ne iščeš ničesar več, je možnost, da zagledaš in zaživiš življenje, ki ti je pred nosom in povsod.
Življenje ali resnica, bog, ljubezen, sreča…, ni nekaj kar lahko najdeš, saj v resnici ne veš kaj iščeš.
V kolikor si zavesten tega dejstva, potem boš zagotovo prenehal iskati in se končno začel spoznavati takega kot si, iz trenutka v trenutek.
Ne boš si risal lepih namišljenih izhodov, angelov in bogov… ampak se boš soočal z lepim ali grdim, dobrim ali slabim…
Pozoren boš na življenje in samega sebe takega kot v resnici si, in ne takega kot bi si želel biti.
Ta pozornost brez vnaprejšnjih zaključkov in predstav, prinese svobodo od iskalca in iskanega.
Vse kar ostane je ljubezen ali življenje, v vsej svoji veličastnosti.
Srečno.
Mirko
|
NE ZAMUDITE
Vse poti do trajne sreče so lažne
Prispeval/a: Astronom dne četrtek, 27. marec 2014 @ 22:37 CET
Da bo slišati še bolj šokantno, Mirko, duhovna pot sploh ni iskanje sreče, ampak iskanje resnice. Spoznanje resnice ti prinese pravo odrešitev. A to je daleč od tistega, kar si neposvečeni predstavlja pod srečo.
Če kdo od duhovnosti, pa naj bo to katerakoli pot, pričakuje srečo, potem mu predlagam, da takoj kupi loto listek, ker bo imel več šans zanjo.
Ne, ne, duhovnost je prevzemanje vse več in več odgovornosti. Kdo "normalen" bi si želel tega. Bolje je posedati in pljuvati čez vse ostale, ki so krivi, da gre vse v maloro.
Je pa res, da duhovnost odrešuje, ker išče in tudi najde resnico - predvsem tisto, najbolj kruto - tisto, ki najbolj boli...
Vse poti do trajne sreče so lažne
Prispeval/a: sialinisi dne petek, 28. marec 2014 @ 07:06 CET
verjetno nisi štartal s podobnim razmišljanjem. Vsak ima sebi lastno razmišljanje, katero pa v določeni točki samo spoznavanja resnično ne potrebuje več opore. Če pa se to oporo prehitro odvrže, se možnost šarlatanstva pri tej osebi znatno povečuje.
lp,
:)
Vse poti do trajne sreče so lažne
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 29. marec 2014 @ 08:24 CET
Kot praviš sam, mnogi se slepijo na različne načine in to imenujejo »duhovnost«.
Glede tega sva na isti valovni.
Zato pa bi še bolj bil pozoren na tvojo misel:
»Je pa res, da duhovnost odrešuje, ker išče in tudi najde resnico - predvsem tisto, najbolj kruto - tisto, ki najbolj boli...«
Ko torej govorimo o duhovnosti, govorimo zmeraj o predstavah o tem kaj duhovnost je, mar ne?
Okrog tega se prepiramo, dokazujemo, se povzdigujemo nad sočloveka, si domišljamo kakšni bogovi ali svetniki smo…
Predvsem pa s tem ko zavajamo sami sebe, zavajamo tudi druge, ki takim namišljenim duhovnim veličinam in lažni duhovnosti sledijo.
Zaradi vsega tega lažnega dragi Astronom, ne vidim prav veliko ljudi, ki bi jih živo zanimala le resnica in nič drugega.
Resnica nikoli ne more boleti, trpijo le predstave o njej kadar umirajo, pa če so lepe ali grde.
Resnica je resnično zunaj vseh špekulacij dualističnega razuma.
Lepota resnice je zato hkrati lepota svobode od vsega znanega, od vseh predstav, od vseh serviranih poti, ki bi naj do nje vodile.
Edino v takem ozračju, ljubezen lahko cveti.
In ko je tako stanje prisotno, ne moreš narediti ničesar narobe.
Taka življenja je mogoče živeti, a smo bodisi preveč samovšečni, mislimo, da vemo ali smo okupirani z golim preživetjem na drugi strani.
Ko nam gre relativno dobro, se uspavamo v lažni varnosti itd.
Zaradi takega ustroja naših pogojenih možganov, se že tisočletja med seboj ubijamo, se ne čutimo do stika, »živimo« drug mimo drugega.
To se predstave prepirajo med seboj in ne resnica.
Vsi konflikti izhajajo le iz predstav.
V kolikor bi v vsej zgodovini človeškega trpljenja bilo za kanček ljubezni več, bi po njemu hodili srečni ljudje.
Preveč je laži in bore malo resnice.
Prav nič ne kaže, da se bo pri tem kaj spremenilo.
Srečno dragi Astronom.
Mirko
Vse poti do trajne sreče so lažne
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 29. marec 2014 @ 08:44 CET
Okrog nas vse brsti in vse je polno življenja.
Za opazovati in s polnimi pljuči živeti to radost ne potrebuješ prav nobenih pripomočkov, nobenih bergel, mar ne?
V kolikor bi opora bila koristna, zakaj bi jo kadarkoli sploh morali odvreči?
Seveda se pogovarjava o psihološki opori, da ne bo pomote.
Opora je nekakšna bergla, je potuha za to da ego lahko še naprej živi v lažeh.
Dokler si obdan s takimi »oporami« si zagotovo invalid.
Več ko je »opor«, več je pregrad med teboj in dejstvi, med teboj in resnico.
Strah je vzrok »oboroževanja« z berglami.
Strah je dejavnik v službi starega in le on te prepričuje, da potrebuješ bergle.
Človek, ki je neustrašen in ki nima kaj izgubiti se takih reči ne bo oklepal, temveč jih bo odvrgel takoj in brezkompromisno pa če ga je še kako strah, pa če ga dobesedno zmanjka.
In prav tega, da ga zmanjka se ego najbolj boji.
Zaradi tega se bo še naprej oklepal lažnih »opor«, lažne varnosti.
Srečno prijatelj.
Mirko