Predenj začnemo z vsebinskim delom pripomb k ZIMI želimo ponovno zapisati, da je ravnanje Direktorata za invalide in g. Uršiča kot direktorja le-tega nesprejemljivo in diskriminatorno. Iz nam nikoli pojasnjenih razlogov nismo bili vključeni v delovno skupino in kljub temu, da smo podali obširne vsebinske predloge k ZIMI, se nas k pripravi in oblikovanju zakona ni hotelo vključiti.

Še vedno v zvezi s tem pričakujemo jasna pojasnila, saj je takšno postopanje organa, ki je v tem primeru oblikovalec zakona skupaj z le nekaterimi izbranimi invalidskimi organizacijami prav eno od pogostih diskriminatornih ravnanj (na podlagi političnih stališč) javnih uslužbencev, ki naj bi jih prav ta zakon odpravljal.

Predsednica YHD
Elena Pečarič

V vednost:
- Vlada RS
- DZ RS Odbor za družino, delo, socialne zadeve in invalide

PRIPOMBE K Osnutku ZIMI

gradivo za razpravo

za YHD pripravil: Boštjan Vernik Šetinc

Povzetek

Kljub načelni podpori ZIMI in kljub nekaterim dobrim rešitvam (npr. ukrepi za zagotavljanje komunikacijske in prostorske dostopnosti družbenega okolja, financiranje tehničnih pripomočkov, možnost udeležbe invalidskih organizacij v postopkih varstva pred diskriminacijo ipd) osnutek ZIMI po naši oceni žal ostaja komaj na pol poti in ga je zato potrebno še znatno dodelati in dopolniti. Pogrešamo zlasti naslednje:

• ustrezno analizo ter oceno stanja;
• ustrezno umestitev zakona v sistem t.i. invalidskega varstva, saj menimo, da mora biti ZIMI nekakšen krovni zakon, ki naj, poleg podrobnejšega urejanja prepovedi diskriminacije in temeljnega okvira za zagotavljanje enakih možnosti, vsaj odkazuje tudi na druge spodbujevalne ukrepe);
• dodatne in predvsem bolj jasne in preglednejše rešitve glede vseh ključnih norm o prepovedi diskriminacije;
• nekatere oblike razumnih prilagoditev in njihovo podrobnejšo razčlenitev (osebna asistenca, tolmačenje za gluhoslepe osebe, podpora za osebe z intelektualnim hendikepom in osebe s statusom duševne prizadetosti ter oseb s psihiatričnimi diagnozami…);
• natančnejše opredelitve vseh pozitivnih obveznosti javnega sektorja, dodatne obveznosti nekaterih subjektov (npr. občin, pokrajin), pa tudi določnejše obveznosti zasebnega sektorja;
• natančnejše obveznosti javnih subjektov glede oblikovanja aktivnih politik, zlasti tudi glede zbiranja relevantnih podatkov;
• ustreznejše normiranje glede pravnega varstva (deljeno dokazno breme, udeležba vseh relevantnih nevladnih organizacij (ne zgolj invalidskih) v postopkih za varstvo pred diskriminacijo);
• celostno sankcioniranje vseh kršitev prepovedi diskriminacije, strožje sankcije za kvalificirane oblike kršitev, storjene npr. proti mladoletnikom, s strani odgovornih oseb nosilcev oblasti…
• terminološko uskladitev;

I.

ad. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

V poglavju o oceni stanja in razlogih za sprejem zakona pogrešamo zlasti ugotovitev, da so hendikepirani tipična skupina oseb, ki je tradicionalno izpostavljena diskriminatornim družbenim praksam.

Diskriminacija ni samo posamičen fenomen ali deviacija, prav tako ne zadeva le izvrševanja oblasti, temveč je praviloma tudi strukturna. Strukturna diskriminacija je pogojena s socialnimi praksami, ki so vseprisotne v družbi.

Te so sicer najpogosteje povsem nezavedne in nenamerne ter izhajajo zlasti iz navidez nevtralnih družbenih pravil, meril ali vzorcev vedenja, ki pa dejansko učinkujejo diskriminatorno, saj otežujejo, ovirajo in preprečujejo dostop do številnih pravic in pravnih interesov ter prikrajšujejo za številne življenjske priložnosti (sistemska oz. strukturna  diskriminacija ima zelo pogosto obliko posredne diskriminacije, saj so vse prakse prilagojene t.i. povprečni osebi – to pa je naših družbenih okvirih moškemu srednjih let, »zdravemu«, zaposlenemu, heteroseksualnem, kristjanu, srednje situiranemu…).

Takšno diskriminacijo je mogoče zaznati v postopanju, odnosih ter obnašanju, ki odreka enako obravnavo in določeno skupino prikrajša oziroma postavlja v podrejen položaj, običajno skozi (ne)prikrite predsodke, ignoranco, brezbrižnost in splošno uveljavljeno stereotipiziranje določenih skupin oseb (na primer hendikepiranih kot oseb z manjšimi sposobnostmi). Že gola pripadnost t.i. ogroženi skupini torej lahko pomeni za takšno osebo stalen riziko, da bodo tretje osebe ravnale v skladu s stereotipi in predsodki, ki poganjajo in vzdržujejo diskriminacijo.

Sistemska diskriminacija pomeni kolektivno nezmožnost zagotoviti enake pravice, ustrezne in profesionalno neoporečne storitve oziroma omogočiti enake življenjske priložnosti za neko družbeno skupino z določenimi osebnimi značilnostmi (npr. hendikepa). Taka strukturna diskriminacija lahko obstaja (in ostaja) le zaradi nepripravljenosti organizacije oziroma skupnosti, da bi se s tem dejstvom in njegovimi vzroki odkrito soočila s sprejemom ustreznih politik, lastnim zgledom in vodenjem. Če se škodljivosti takšnih praks ne prizna in če se ne ukrene vse, da bi se takšna oblika diskriminacije in strukturnih ovir odstranila, je mogoče, da postane del etosa in kulture v družbi.

Zato je za učinkovito odpravljanje diskriminacije potrebno le-to prepovedati tudi v zasebnih in kvazi-zasebnih odnosih (npr. na trgu dobrin in storitev). Posledice vseh oblik diskriminacije, tudi kadar jih povzročajo zasebniki, imajo izredno daljnosežne in uničujoče posledice za neposredno prizadeto osebo. To velja tako za njen osebnostni, materialni, socialni in družbeni položaj, kot tudi položaj njenih bližnjih (na primer družinskih članov).

Pomen in teža posledic kršitve za samopodobo, samospoštovanje in ugled prizadetega je mnogokrat predmet podcenjevanja. Posledice diskriminacije lahko prizadenejo izredno širok krog vnaprej nedoločenega števila oseb. Diskriminacija povzroča socialno izključenost in marginalizacijo teh oseb, njihovih svojcev in celotnih skupin, ki jim pripadajo in ustvarja začaran krog manjvrednostnih kompleksov, zatajevanja lastne identitete ali agresivnega zapiranja v samozadostnost. Diskriminacija ima zelo škodljive posledice tudi za širšo družbo.

Šele ko ob tem upoštevamo vso širino prepovedi diskriminacije na številnih podlagah, se nam pokaže celovita slika. Strukturno pogojena ogroženost žensk, hendikepiranih, pripadnikov različnih etničnih in verskih ter političnih manjšin, tujcev ter posameznih starostnih skupin (da drugih skupin niti ne omenjamo) ob upoštevanju vseh posebnosti na posameznih področjih družbenega življenja kaže, da je žrtev diskriminacije potencialno lahko skoraj vsakdo.

Diskriminacija torej nikakor ni le problem družbenih manjšin, temveč je problem družbe kot celote. Na ravni širše družbe zato zanikanje resnosti problema obstoja diskriminacije, neučinkovito odzivanje na primere kršitev in še posebej vzdrževanje različnih oblik strukturne diskriminacije učinkuje rušilno. Pomeni stalno grožnjo družbeni koheziji. Sistemska diskriminacija, ki ruši družbeno povezanost, je nesmiselna, saj povzroča socialno izključenost in ne nazadnje pomeni predvsem neizkoriščenost vseh razpoložljivih človeških virov in njihovih potencialov.

Zato je problem diskriminacije hkrati vselej tudi ekonomski problem neučinkovitega delovanja tržnega gospodarstva. Njeno vzdrževanje nujno vodi k makroekonomskim izgubam in potrebi po povečani intervenciji države s socialnimi transferi. Samo v Veliki Britaniji se na primer ocenjuje, da posledice strukturne izključenosti ) starejših delavcev iz trga delovne sile (zaradi starostne diskriminacije vsako leto stane državo 19-31 milijard funtov (izgube možnih vložkov in davkov ter bremena zaradi povečanih socialnih pomoči).

Za spremembo tega stanja niso dovolj le pravni in politični ukrepi (čeprav so nujni), ampak je potrebno nasloviti tudi vzroke, torej je treba dolgoročno in večplastno vplivati tudi na spremembo zavesti ljudi in spremeniti te družbene vzorce. To pa je lahko le izrazito dolgotrajen in zapleten proces. Da se ta vprašanja ustrezno in čim prej naslovi je še posebno pomembno v času informacijske  družbe, ki temelji na znanju in kreativnosti in mnogim osebam z invalidnostmi nudi še pred nekaj leti povsem neslutene priložnosti za samouresničitev in s tem polno uživanje človeškega dostojanstva.

Vse generacije hendikepiranih posameznikov in posameznic morajo imeti možnost uživati te priložnosti. Zato mora ZIMI ustvariti celovit in koherenten pravni okvir za celostno reševanje vseh ključnih problemov in za večplastno ukrepanje, pri čemer seveda ne gre zgolj za blaženje socialnih posledic položaja oseb (npr. z različnimi socialnimi dajatvami).

Nesprejemljivo je, da pripravljalec zakona ni poskrbel za ustrezno podrobnejšo analizo stanja, saj z izjemo brezbarvnega podatka o deležu populacije, ki se sooča s hendikepom ne navaja prav nobenih podrobnejših kazalcev o ogroženosti posameznih skupin oseb z invalidnostmi pred diskriminacijo, o potrebah po posameznih ukrepih namenjenih izenačevanju možnosti in drugih posebnih ukrepih in spodbudah hendikepiranim, ki naj  pomagajo odstraniti posledice hendikepa oz. diskriminacije.  

Tako ni najti podatkov  npr. o številu težje hendikepiranih, ki imajo npr. več kot 50% telesne okvare, o številu oseb z gibalno oviranostjo, oseb z mentalnimi oviranostmi, številu slepih, slabovidnih, gluhih, naglušnih, gluhoslepih, oseb z kombinacijami navedenih vrst hendikepa ipd. Prav tako ni zaslediti nikakršnih ocen o tem, kakšne so posledice posameznih vrst hendikepa.

Številni delovni invalidi denimo zavzemajo gotovo zelo velik delež populacije t.i. invalidov, vendar je pretežen del te populacije le relativno lažje oviran pri izvajanju posameznih funkcij, zlasti v okviru svojega izbranega poklica oz. na konkretnem delovnem mestu  (npr pri izvajanju nekaterih težjih fizičnih del, glede izpostavljenosti hrupu in drugim emisijam…).

Ta skupina oseb ali pa npr. osebe, ki so že upokojene in imajo zagotovljeno temeljno socialno varnost, se gotovo ne sooča s tako daljnosežnimi posledicami hendikepa kot to velja npr. za brezposelne in potencialno delovno aktivne osebe, ki potrebujejo stalno asistenco  in tehnične pripomočke pri opravljanju vsakdanjih opravil, sporazumevanju ipd..

Osnutku zakona v celoti manjka opis in ocena  realnih potreb posameznih že doslej prezrtih skupin (npr. gluhoslepi, oseb z oznako duševne prizadetosti, intelektualnega hendikepa, oseb s težavami v duševnem zdravju) na ključnih področjih družbenega življenja.

Tako ni nobenih podatkov o izobrazbeni strukturi teh oseb glede na posamezne starostne skupine in vrste invalidnosti, ali podatkov o tem kakšen delež mladih se šola v posebnih šolah s prilagojenim programom, koliko jih je vključenih v redne oblike izobraževanja in katere skupine so ovirane zaradi omejitev na strani obstoječega šolskega sistema (ker npr. nek otrok za uspešno šolanje potrebuje več kot le 5 ur posebne pomoči tedensko) ipd.

Nadalje ni ocen o zaposlenosti in zaposljivosti posameznih skupin hendikepiranih. Pomenljivo je da ni nobenih ocen deleža zaposlenih v javnem sektorju, zlasti tudi v javni upravi in v ožji državni upravi, čeprav bi bili ti nedvomno dosegljivi (npr. prek  plačevanja prispevkov v Sklad za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, pomenljive so sedanje z uredbo določene kvote).

Tvegamo oceno, da je ta delež izrazito in nesorazmerno podpovprečen, kar najbrž kaže tudi na določene diskriminacijske vzorce pri zaposlovanju ter neustrezno dosedanjo politiko zaposlovanja. Ni npr. ocen o deležu samozaposlenih in potencialih na tem področju, čeprav je zakon pripravilo resorno ministrstvo (zaradi neustavnega ZPIZ je npr. hendikepiranim, ki so upokojeni za polovični delovni čas, oviran dostop do samozaposlitve).

Tudi ni podatkov o bivalnem okolju v katerem pretežno živijo predvsem težje hendikepirani (npr. deleži oseb, ki so nastanjene v institucionalnem varstvu, ocene števila odraslih oseb, ki bivajo pri starših, oseb, ki živijo same neodvisno od širše družine ipd), ni ocen ponudbe prilagojenih stanovanj na trgu…

Nikakršnih podatkov ni o oceni števila oseb, ki aktivno sodelujejo v političnem življenju, v politiki ali ki celo izvršujejo javne funkcije in ocene razlogov za to, da je to število najbrž  zelo majhno in primerjalno gledano močno podpovprečno. 

Takšni podatki bi bili gotovo zelo zgovorni, zlasti če bi jih lahko primerjali z podatki iz držav s katerimi se želimo primerjati.

Brez takšnih podatkov je zelo težko ocenjevati stanje in načrtovati ter oblikovati relevantne normativne ukrepe in politike, hkrati pa je onemogočeno tudi merjenje in ocenjevanje njihove ustreznosti in uspešnosti. To je še posebej nesprejemljivo glede na to, da se že dve leti izvaja akcijski program za invalide. Sprašujemo se ali ima vlada sploh kakšen pregled nad izvajanjem teh svojih politik.

Ad. temeljne konceptualne rešitve

Temeljni pomisleki načelne narave so, da zakonske rešitve celovito ne dosegajo nobenega od domnevnih namenov in ciljev, ki jih je navedel pripravljalec zakona. Predvidene zakonske rešitve celovito sistemsko ne preprečujejo in odpravljajo niti diskriminacije na podlagi hendikepa, niti ne vzpostavljajo celovito sistema izenačevanja izhodiščnih možnosti, prav tako ne urejajo ali vsaj odkazujejo na sisteme vzpodbujevalnih oz. t.i. posebnih ukrepov, tako da bi si vsi naslovniki teh norm lahko ustvarili celovito sliko.

Izražamo tudi dvom, da osnutek ZIMI v celoti sploh omogoča polno izvajanje Mednarodne konvencije o pravicah invalidov (MKPI). ZIMI bi moral, kot poudarjeno komplementaren instrument varstva in politike enakih možnosti, ki hendikepiranim ne priznava novih človekovih pravic, specificirati in razjasniti obveznosti in pravne dolžnosti javnih oblasti pa tudi zasebnega sektorja, da zagotovijo hendikepiranim realno uresničevanje, spoštovanje in uživanje vseh njihovih pravic, brez vsakršnega razlikovanja na podlagi invalidnosti.

Urejanje prepovedi diskriminacije

Najbolj ključno je podrobnejše urejanje prepovedi diskriminacije, ki mora zagotoviti trden in brezpogojen ter dovolj jasen pravni okvir. Tukaj gre za pravne norme, kjer je polje proste presoje zakonodajalca razmeroma majhno. Temeljna naloga je podrobneje urediti kaj je prepovedano oz. kaj je v posameznih situacijah zapovedano. ZIMI bolj ali manj uspešno zapolnjuje le posamezne sedaj obstoječe pravne praznine in odpravlja posamezne neustavnosti (npr. le nekatera vprašanja razumnih prilagoditev pri dostopnosti okolja in komunikacijske dostopnosti javnih storitev, nekateri pripomočki…), nikakor pa prepovedi diskriminacije oz. zapovedi enakega obravnavanja ne ureja celovito.

ZIMI mora konkretizirati vse nujno potrebne razumne prilagoditve na ključnih področjih družbenega življenja in s tem posebej poudariti na katerih področjih je treba okrepiti zaščito pravic hendikepiranih. OZN je npr. ob sprejemu MKPI ugotavljala, da so hendikepiranim rutinsko kršene zlasti naslednje temeljne pravice do:

• Pridobitve ustrezne izobrazbe
• Svobode gibanja
• Neodvisnega življenja v skupnosti
• Dostopa do zaposlitve, celo tiste ki terja nižje kvalifikacije
• Pridobivanja informacij
• Ustrezne zdravstvene oskrbe
• Izvrševanja političnih pravic (ne le volilne pravice)
• Sprejemanja lastnih odločitev

V normativnem pregledu osnutek ZIMI sploh ne omenja ratifikacije 12. protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP), ki bo v primerih diskriminacije na podlagi invalidnosti pri izvajanju javnih pooblastil praviloma zagotovil tudi možnost varstva pred Evropskim sodišče za človekove pravice (Strasbourg).

Nadalje manjka vsaj navedba vseh veljavnih direktiv Evropskega Sveta npr. glede dostopnosti telekomunikacijskih storitev, javnega prometnega sistema, letalskega prometa... Nesprejemljivo je tudi, da ni sledu obrazložitve, ali je pripravljalec kakorkoli upošteval vsebino osnutka napovedane nove direktive Sveta EU glede nediskriminacije pri dostopnosti do dobrin in storitev (na podlagi usmerjenosti, starosti, hendikepa), ki je že tik pred sprejetjem. Ali ni smiselno, da bi že ZIMI zagotovil njeno morebitno izvajanje, ali pa bo, če in ko bo ta direktiva sprejeta, potrebna nova sprememba zakonodaje?

MKPI in drugi obvezujoči mednarodni akti ter pravo evropskih skupnosti določajo le minimalen standard, nikakor pa ne preprečujejo, da bi države ne sprejele še bolj daljnosežnih in ugodnejših ukrepov. Če ZIMI v celoti ne omogoča niti operacionalizacije MKPI se sprašujemo, s katerimi dodatnimi pravnimi ukrepi (bolj konkretnimi zakonskimi normami in izvršilnimi prepisi) se bo to zagotovilo in v kakšnem časovnem okviru.

Sprašujemo se, zakaj ZIMI ni bolj ambiciozno in celostno sistemsko zasnovan po vzoru Zakona o enakih možnostih žensk in moških (čeprav ta nikakor ni idealen). Z namenom zagotavljanja večje pravne varnosti hendikepiranih bi ZIMI gotovo lahko povzel vsaj vse glavne relevantne rešitve o prepovedi diskriminacije vsebovane v ZUNEO ali vsaj odkazal na posamezne rešitve (npr. glede posameznih definicij diskriminacije, zlasti glede obsega oz. dosega prepovedi, glede možnih izjem ipd.). To bi bilo gotovo bolj v duhu domnevnega namena pripravljalca zakona, ki želi zagotoviti učinkovito varstvo pred diskriminacijo na podlagi hendikepa, njeno preprečevanje in odpravljanje ter zagotavljanje enakih možnosti.

Vztrajanje predlagatelja na fragmentarni oz. izrazito razdrobljeni in s tem nepregledni ureditvi prepovedi diskriminacije v številnih različnih predpisih je nesprejemljivo. Ta pomislek  je ključen. Z vidika zahteve po jasnosti in določnosti pri pravnem urejanju ter zahteve po zagotavljanja pravne varnosti (načela pravne države iz 2. člena ustave) invalidov in potencialnih kršiteljev, nenazadnje pa tudi organov odgovornih za izvrševanje zakonodaje (to pomeni potencialno vseh subjektov v pravnem redu) je nesprejemljivo, da ni jasno kaj vse je z vidika diskriminacije prepovedano in zapovedano (tudi po kakšnem drugem zakonu).

Tvegamo oceno, da si povprečna, tudi  prava nevešča oseba, na podlagi ZIMI ter celo ob hkratnem poznavanju ZUNEO, ZZRI in MKPI  sama ne zmore  oblikovati prave predstave o svojem pravnem položaju oz. o vsebini svojih pravic in obveznosti v zvezi z varstvom pred diskriminacijo.

Odpravljanje vseh posredno diskriminatornih praks ni celovito. Zaskrbljuje npr., da zakonu v celoti manjkajo ukrepi za zagotavljanje dostopnosti do izvrševanja vseh javnih funkcij (z ustreznimi prilagoditvami delovnih procesov, pripomočki, ali če je to potrebno tudi z osebno asistenco…), pa tudi ukrepi za vzpodbujanje udeležbe invalidov v političnem življenju. ZIMI očitno kot subjekte političnega življenja šteje zlasti invalidske organizacije in se s tem zadovolji, ne upošteva pa dovolj interesov po vključevanju posameznih državljanov, ki na ta pokroviteljski način ostajajo predvsem objekt delovanja javnih oblasti.

Pripravljalec ni podrobneje konkretiziral nekaterih ključnih oblik razumnih prilagoditev (ki pomenijo le drugo plat medalje prepovedi diskriminacije), ki bi jih bilo potrebno podrobneje urediti v smislu določanja načina izvrševanja pravice do enakega obravnavanja. Tako ni uredil ni predvidel pravice do tolmačenja v postopkih pred javnimi oblastmi za gluhoslepe osebe, nikakršne pozornosti npr. ne posveča osebam z motnjami v duševnem zdravju, ne ureja osebne asistence kot nujnega in nezamenljivega  ukrepa za zagotavljanje neodvisnega življenja ipd.

Zakon še vedno ne rešuje problema neustrezne in zelo nejasne ureditve obveznosti zagotoviti razumno prilagoditev v postopkih zaposlovanja in samozaposlovanja ter pri delu (npr. izven okvirov delovnega razmerja pri poslovanju s samozaposlenimi osebami, študentsko delo, avtorske pogodbe…). Ta obveznost mora obstajati za vse »delodajalce« ne glede na njihovo velikost, in ne glede na določbe ZZRI. Splošna norma iz MKPI je v tem pogledu izrazito premalo določna (o tem glej tudi letno poročilo Varuha človekovih pravic RS za leti 2006 ter 2008).

Ob tem so sistemsko neustrezne tudi nekatere posamične prepovedi, ki so napačno opredeljene kot domnevna vrsta oz. oblika diskriminacije (npr. nedoločne norme o neupoštevanju mnenja invalida v postopku priznavanja pravic).

Vzpostavljanje  enakih možnosti oseb z invalidnostmi

Predvidene zakonske rešitve prav tako niso usmerjene v celovito ustvarjanje pravnega okvira za vzpostavljanje enakih možnosti. Ni videti razloga zakaj ne bi ZIMI vzpostavljal sistemski okvir vsaj na ta način, da bi ustrezno odkazoval tudi na druge predpise in da bi dajal hkrati tudi jasne pravne okvire za oblikovanje politik na tem področju.

In to ne le z določitvijo časovnih okvirov za sprejem državne strategije, temveč bi ZIMI lahko in bi za doseganje oprijemljivejših učinkov celo moral natančnejše nalagati dovolj konkretne obveznosti (opredeljevati tudi cilje), jih naložiti tudi občinam in drugim nosilcem javnih pooblastil (npr. sprejem notranjih načrtov in oblikovanje lokalnih politik odpravljanja diskriminacije), eventualno pa tudi do osebam zasebnega prava. 

Koncept enakih možnosti je oznaka za zbir ukrepov in sistemskih rešitev, ki skušajo vplivati oz. odpravljati vzroke in hkrati zmanjšati učinke strukturne diskriminacije, t.j. take, ki je ni mogoče pripisati le posameznemu kršitelju niti posamični kršitvi, ampak nastaja kot zgodovinski proces, zlasti kot posledica vpliva predsodkov in stereotipov, po katerih se nezavedno ravnajo mnogi ljudje v številnih življenjskih situacijah in ki močno vplivajo na življenjske možnosti in priložnosti. Zato za njegovo vzpostavljanje ne zadoščajo le parcialne rešitve, ampak je potrebna celostna obravnava. Zelo bi bilo zaželeno, da bi se vzpostavil tudi sistem t.i. mainstreaminga enakih možnosti tudi za invalide.

Koncept enakih možnosti dopušča, v posameznih primerih (t.j. če na drugačen način ni mogoče vzpostaviti enakih izhodiščnih možnosti) pa celo zapoveduje pozitivne ukrepe, tj. ukrepe ki namenjajo prizadeti skupini posebne ugodnosti, spodbude, v skrajnem primeru tudi posebne pravice (t.i. pozitivna diskriminacija). Ti ukrepi (sploh če niso zapovedani v prej omenjenem kontekstu odpravljanja posredne diskriminacije) niso istovetni razumnim prilagoditvam.

Menimo npr., da je pripravljalec v večini primerov, ki jih omenja kot primere ukrepov za enake možnosti v bistvu opredeljeval le razumne prilagoditve (ki so zapovedane zaradi odpravljanja diskriminacije, primerjaj npr. z vsebino odločbe ustavnega sodišča v zadevi Bavčar – U-I-146-07, glede uporabe brajice v postopkih pred organi oblasti, mnenji Varuha človekovih pravic RS glede dostopnosti stavb v letnem poročilu za leto 2008 ali glede komunikacijski dostopnosti vsebine volilne kampanje in informativnih programov RTV Slovenija za gluhe v letnem poročilu za leto 2006 in 2007).

Za morebitno določanje pozitivnih ukrepov ima zakonodajalec torej določeno polje proste presoje, osrednje pa je vprašanje kako ambiciozna bo politika vzpostavljanja enakih možnosti. Nobene ovire npr. ne vidimo, da ne bi hendikepiranih, ki so izrazito zapostavljeni pri zaposlovanju in v javnih službah tudi močno podzastopani pri zaposlovanju v javnem sektorju npr. preferenčno obravnavali. Npr. tako, da bi imeli ob enakem izpolnjevanju vseh pogojev (enaki usposobljenosti) ter primernosti za zaposlitev (ko ima delodajalec diskrecijsko izbirno pravico med dvema ali več kandidati) prednost pri zaposlitvi hendikepiranemu.

Posebni (spodbujevalni) ukrepi

Pri posebnih spodbujevalnih ukrepih gre za t.i. posebno, dodatno varstvo, ki ga sicer nalaga že 54. člen ustave, vendar vsebina in obseg teh ukrepov sodita v široko polje proste presoje zakonodajalca. To so namreč posebne vzpodbude in ugodnosti (včasih označevane tudi kot ukrepi t.i. pozitivne diskriminacije), ki gredo zgolj hendikepiranim, namenjene pa so odpravljanju posledic strukturne diskriminacije, vzpostavljanju enakih možnosti ali pomenijo nadomestilo za neugodnosti oz. diskriminacijo. Mnogokrat težijo celo k vzpostavljanju dejanske enakosti in torej močno presegajo formalno razumevanje enakopravnosti ter načela enakega obravnavanja.

Eden najbolj znanih (pa tudi z vidika pravne dopustnosti najbolj daljnosežnih, nikakor pa ne edinih) tovrstnih ukrepov so t.i. kvote za zaposlovanje. Ocenjujemo, da je dosedanja politika na tem področju brezuspešna zlasti zato, ker ne naslavlja problema diskriminacije na trgu dela in vzrokov zanjo, ampak se ukvarja le z njenimi posledicami. Zlasti zgovorno je, da javni sektor nikakor ne predstavlja zgleda, ampak je celo zelo slab zgled na tem področju (nizke kvote, zelo visok delež delodajalcev ne izpolnjuje celo tovrstnih šibkih zahtev…).

Potrebno bi bilo vzpostaviti obveznosti določanja pozitivnih ukrepov v javnem sektorju in odkazati na norme, ki takšne ukrepe pri zaposlovanju dopuščajo tudi zasebnemu sektorju (npr. preferenčno obravnavanje pri zaposlovanju, posebno prilagoditveno usposabljanje, ki omogoča napredovanje, spodbujanje kandidatov naj se prijavljajo na razpise, posebni programi dodatnega usposabljanja, npr. starejših za uporabo računalnikov in drugih tehničnih pripomočkov ipd.).

Ad Naloge in obveznosti javnih oblasti

Osnutek zimi premalo natančno določa vsebino nalog in obveznosti javnega sektorja, saj v tem delu pretežno vsebuje le splošne programske norme (ki so enake kot npr. tudi v ZUNEO). Praksa dokazuje, da takšnih norm prav zaradi njihove splošnosti nihče ne spoštuje oz. ne jemlje resno). Te  sicer zavezujejo k oblikovanju aktivnih politik, zelo malo pa opredeljujejo kakšne naj te politike bodo (z opredelitvijo dovolj določnih ciljev).

Osnutek ZIMI je zato po naši oceni normativno zastavljen premalo ambiciozno in preveč prostora prepušča diskreciji vladne politike ter bodočemu podzakonskemu urejanju. Zakonodajalec bi moral vladi in drugim javnim oblastem jasno in določno zapovedati uresničitve posameznih ključnih in znatno bolj določljivih ciljev.

Osnutek ZIMI določa le malo vsebinskih smernic za določanje politike države na tem področju, pa še te, npr. časovnice za zagotovitev dostopnosti grajenega okolja in komunikacijsko dostopnost, so zelo nezahtevne in celo nedopustno ohlapne. Merilo za to obveznost mora biti fleksibilno in v skladu s sposobnostmi nosilcev oblasti – torej koncept razumne prilagoditve. Splošni 15 letni roki so torej absolutno nesprejemljivi, sprejemljivi so lahko zgolj zelo izjemoma.

Tvegamo oceno, da se je večina ponudnikov javnih in zasebnih storitev tem zahtevam (npr. gradnja klančin, menjave nedostopnih prostorov za delo s strankami, indukcijske zanke, ki omogočajo uporabo vsadkov za gluhe osebe…) sposobna prilagoditi nemudoma ali v relativno kratkih rokih. Vnovič opozarjamo, da pri vprašanjih dostopnosti ne gre za vprašanja pozitivnih ukrepov za vzpostavljanje enakih možnosti, ampak za odpravljanje (posredno) diskriminatornih praks ).

Ad DRUGE REŠITVE

Nejasno in premalo določno ostaja tudi kakšne so obveznosti zasebnega sektorja (npr. podjetij, interesnih združenj, zasebnih šol…) zlasti pri zaposlovanju in delu, glede dostopnosti in ponudbe stanovanj in drugih storitev, udeležbe v kulturnem življenju, v interesnih dejavnostih posameznih društev… Če naj se vzpostavi sistem enakih možnosti morajo biti tem subjektom naložene pravne obveznosti, da bodo vsi njihovi potrebni ukrepi načrtovani, npr. tako da se jim naloži vzpostavitev aktivne politike zagotavljanja enakega obravnavanja (npr. notranji načrti…)

Sprašujemo se, zakaj se pripravljalec zakona pri primerjalnih normativnih zgledih ni ozrl na ureditve v državah, ki imajo dolgoletne izkušnje in tradicionalno kvalitetne politike preprečevanja diskriminacije hendikepiranih in so bile npr. vodilne pri oblikovanju besedila in rešitev MKPI (npr. skandinavske države, zlasti Švedska, Irska, Kanada, ipd).

Nekatere rešitve kot je npr. zagotavljanje sredstev za pripomočke in prilagoditve vozil (za delovno aktivne) iz Sklada za spodbujanje zaposlovanja invalidov ne zajamejo nekaterih ključnih skupin – brezposlenih, oseb ki se šolajo, študirajo, se usposabljajo za delo ali pa so preprosto nezaposlene oz. so iskalci zaposlitve – prav tem namreč gibalna oviranost lahko povzroča resne težave in hudo prepreko za uspešno iskanje dela. Ta sredstva morajo biti primarno namenjena pokrivanju stroškov razumnih prilagoditev pri zaposlovanju, dejstvo, da so trenutno v Skladu zelo veliki presežki (in da se namenjajo predvsem nagradam za izpolnjevanje kvot!?!) pa samo kaže na popolnoma neadekvatne politike in na nenaslovljenost vzrokov za diskriminacijo hendikepiranih na trgu dela.

II.

Pripombe k posameznim rešitvam ZIMI

Ad 3. člen  pomen izrazov
Definicija oz. opredelitev pojma diskriminacije povzroča resno zmedo glede razumevanja obsega te prepovedi. Ta nikakor ne velja le glede uresničevanja človekovih pravic, ampak mora vsebinsko zajemati enakopraven dostop in uživanje vseh pravic in obveznosti, ne le tistih določenih z zakonom ali drugim splošnim aktom, kot so občinskimi predpisi (kar terja načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavek 14. člena ustave, 12. protokol k EKČP), ampak tudi tistih, ki so v domeni zasebnega in kvazi-zasebnega  prava.

Prepoved diskriminacije mora zagotoviti tudi enakopraven dostop in uživanje vseh pravnih interesov na vseh ključnih področjih družbenega življenja (tako kot to določa npr. ZUNEO). Več o definicijah diskriminacije glej spodaj.

Opredelitev »primernih prilagoditev« je neadekvatna, smiselno pa bi bilo potrebno določiti tudi posebno splošno normo, ne le opredeliti pojem. Ustrezen termin je razumna prilagoditev, kriterij oz. test za presojo spoštovanja te obveznosti pa mora biti strog (za neizpolnitev prilagoditve mora biti izkazana nujnost oz. nerazumnost zahteve). Glede naših pogledov na to kakšne bi morale biti definicije vseh temeljnih oblik diskriminacije se v celoti sklicujemo na strokovno utemeljene podlage, ki jih je ob pripravi novele ZDR in ZUNEO v letu 2006 in 2007 MDDSZ in UEM ter DZ posredoval Varuh Človekovih pravic RS.

Ad 5. člen
Predlagane določbe so povsem nepoterbne in tudi  nesmiselne in zgolj povečujejo negotovost, o tem katere norme so v posameznem primeru uporabne. Ta norma dovolj jasno nakazuje, da celo pripravljalec zakona nima preglede nad trenutnim stanjem. Kot je bilo to nakazano že pod točko k konceptualnim rešitvam, bi bilo zakon smiselno in potrebno zasnovati kot krovni zakon, ki bi povzel vse temeljne rešitve in povečal pravno varnost.

Ad 6. člen  prepoved diskriminacije
Pojem diskriminacije »zaradi invalidnosti« je pravno tehnično neustrezen in nenatančen, v osnutku pa se pojavlja tudi povsem terminološko neustrezna oznaka diskriminacija, ki je »posledica invalidnosti« ipd…. Dosledno je potrebno uporabljati oznako diskriminacija na podlagi invalidnosti oz. hendikepa, saj le ta termin omogoča tudi ustrezno razlago (npr. obstoj diskriminacije na podlagi percepcije hendikepa s strani kršitelja - če žrtev diskriminacije sploh nima lastnosti invalidnosti; obstoj diskriminacije prek povezave , npr. nadlegovanje otroka v šoli zaradi invalidnosti njegove mame in obratno - diskriminacija staršev zaradi invalidnosti njihovega otroka…)  

Neustrezno je povzeto kaj v razmerju do javnih oblasti pomeni splošna prepoved diskriminacije oz. bolje pravica do enakega obravnavanja (1. odstavek 14 člena ustave, in druge specialne določbe ustave, določbe MKPI, ZUNEO), kaj  načelo enakosti pred zakonom (2. odstavek 14 člena ustave) in kaj načelo enakega varstva pravic (22. člen ustave). Pravica do enakega obravnavanja mora imeti npr. učinek tudi v zasebnih odnosih (t.i. neposredni drittwirkung), pravica iz 22. člena ustave pa je tudi pojmovno mogoča le pred organi oblasti. Nesistemsko je torej, da se že na tem mestu ne ureja tudi obveznosti zagotavljati enako obravnavanje v razmerju do zasebnega sektorja.

Tudi posamezne primeroma naštete pojavne oblike diskriminacije v 2. odstavku 6. člena so docela neustrezne in po našem mnenju pravno zgrešene.

• Posebej neustrezna je 2. alineja. Jasno je, da je nedopustno postavljanje kakršnih koli dodatnih oteževalnih pogojev za uveljavljanje pravic (in s tem slabša obravnava invalidov) s strani nosilcev javnih pooblastil. Takšno ravnanje je dopustno le, če je zakonito (torej izrecno predvideno že z zakonskimi normami)  in vsebinsko ustrezno (npr. glede na definicijo posredne diskriminacije oz. je v skladu z načelom sorazmernosti). Nosilci javnih funkcij v skladu z načelom zakonitosti, ne morejo in ne smejo sami postavljati nobenih dodatnih kriterijev oz. sprejemati originarnih pravnih norm. Urejanje načina izvrševanja pravic je pridržano zakonodajalcu (2. odstavek 15. člena, 153. člen ustave). Nobeno (zakonsko)urejanje načina uresničevanja pravic tudi ne sme predstavljati vsebinskega posega oz. ovirati uresničevanja pravic, čeprav je meja včasih lahko težko določljiva.
• Če smo pravilno razumeli namen pripravljalca zakona 3. alineja neposrečeno in termionološko neustrezno opozarja na možnost prekoračitve oz. zlorabe prostega preudarka;
• Če smo pravilno razumeli je bil namen 5. alineja poudariti pravico do izjave v postopkih pred organi oblasti. Dikcija je povsem neustrezna, saj vsako neupoštevanje subjektivnih mnenj oz. želja osebe z invalidnostjo same po sebi gotovo ni mogoče šteti za pravno nedopustno, kaj šele za diskriminacijo.
• Če smo pravilno razumeli namen pripravljalca zakona 6. alineja očitno skuša natančneje opredeliti in prepovedati nadlegovanje na podlagi hendikepa; to definicijo je potrebno ustrezneje provzeti, prepoved pa razširiti tudi na zasebni sektor. Kršitve je treba strogo sankcionirati, zlasti v primeru mladoletnikov, nadlegovanje otrok, zaradi njihovih značilnosti ali hendikepa staršev (npr. v vrtcih, šolah, pri interesnih dejavnostih v okviru zasebnih ponudnikov storitev) ter nadlegovanje s strani uradnih oseb oz. zaposlenih pri nosilcih javnih oblasti

Predlagamo, da se v poglavju o prepovedi diskriminacije uvodoma povzamejo definicije neposredne, posredne diskriminacije, navodil in nadlegovanja. Menimo, da bi bilo zaradi pravne varnosti smiselno kot obliko diskriminacije podrobneje določiti tudi diskriminacijo prek povezave ter viktimizacijo oz. povračilne ukrepe.

Glede naših pogledov na to kakšne bi morale biti definicije vseh temeljnih oblik diskriminacije se v celoti sklicujemo na strokovno utemeljene podlage, ki jih je ob pripravi novele ZDR in ZUNEO v letu 2006 in 2007 MDDSZ in UEM ter DZ posredoval Varuh Človekovih pravic RS, zato jih na tem mestu posebej ne prepisujemo.

Ugotavljamo, da se nikakršne pozornosti ne posveča pojavom multiple diskriminacije (razen omembe potrebe po upoštevanju enakosti med spoloma), niti se ne ureja nobenih posebnih ukrepov za naslovitev teh fenomenov (zlasti npr. dodatne zapostavljenosti hendikepiranih žensk, tujcev…)

ad 7. člen
Osnutek rešitev glede rabe prilagojenega komuniciranja za slepe osebe se nanaša samo na odpravljanje neustavnosti ugotovljene z odločbo ustavnega sodišča, ne upošteva pa pravice do prilagojene povratne komunikacije – npr. možnosti, da prizadeta oseba lahko organom oblasti tudi posreduje svoja ali druga pisanja v brajici (znano je da zlasti starejše osebe niti nimajo dostopa do brajeve vrstice, temveč uporabljajo še brajev pisalni stroj).

Tehnične rešitve za pretvorbo teksta v pisavo za videče najbrž niso prezahtevne npr. tako da se zagotovi uporaba ustreznih čitalnikov, da se tekst pretvori v elektronsko obliko, sploh če bi se takšne rešitve učinkovito zagotavljajo na izbranih mestih (npr. regijsko).

Osnutek ZIMI z ničemer primerljivo ne ureja pravice do prilagojene komunikacije z javnimi oblastmi za gluhoslepe osebe kar ni v skladu z načelom enakega varstva pravic (22. člen ustave). Njihov način komunikacije se vselej ne pokriva niti s slovenskim znakovnim jezikom, niti vselej ne omogoča pisnega komuniciranja (npr. v brajici), zato je nujno potrebno urediti sistem ustreznega brezplačnega tolmačenja za gluhoslepe osebe pred vsemi organi oblasti po zgledu ureditve pravice do rabe slovenskega znakovnega jezika.

Sprašujemo se tudi, ali bi ne bilo primerno in v skladu z načelom enakega varstva pravic (22. člen ustave) tudi nujno zagotoviti tudi plačilo stroškov oz. nagrado pomočnikov, asistentov oz. zagovornikov oseb, ki lahko pomagajo oz. posredujejo  pri komunikaciji v posebnih primerih (težke govorne napake, osebe z duševnimi motnjami…).

ad 8. člen
Norma se mora nanašati na vse dobrine in storitve namenjene javnosti, tudi tiste ki so ponujene s strani zasebnih subjektov in to ne le na trgu (npr. tudi dostop do interesnih dejavnosti društev, sindikatov, drugih nevladnih organizacij ustanov in fundacij…). Pri storitvah je potrebno poudarek posvetiti zlasti razumnim prilagoditvam postopkov in praks za nudenje storitev, ne le glede informacijskega in prostorskega vidika.

Kršitve je treba ustrezno sankcionirati, sprašujemo pa se ali splošne norme po zakonu o varstvu potrošnikov zadoščajo. Iz primerjalne prakse so znane sankcije kot je npr. zapiranje lokalov, ki ne zagotovijo dostopnosti storitev hendikepiranim(npr. s prilagojenim WC), pogoj za uporabno dovoljenje…

ad 9. člen
v 2. odstavku je po naši oceni preveč zožujoče napotilo predpise o stavbah v javni rabi. Številne storitve in dejavnosti se odvijajo tudi v povsem zasebnih objektih, zato bi bilo smiselno kot odločilen določiti kriterij izvajanja dejavnosti namenjene javnosti (npr. cerkveni objekti, društveni objekti), ne pa na sam status stavbe.

10. člen
Sprašujemo se, ali ni morda bolj smiselno, da se glede prepovedi širjenja nestrpnosti in spodbujanja k diskriminaciji odkaže na ustrezne rešitve v Kazenskem zakoniku ter glede Zakona o javnem redu in miru. Predlagana norma je brez vsake sankcije, ta pa bi morala biti posebno stroga, če bi bila sporna ravnanja storjena s strani odgovornih oseb nosilcev javnih pooblastil in npr. politikov, če bi bila izrečena za medije ipd.

ad 11. člen
Pogoj za dopustnost vključevanja otrok v posebne programe mora biti njihovo soglasje (oz. soglasje staršev oz. zakonitih zastopnikov), hkrati pa mora biti izkazano, da bi vključevanje v redne oblike z ustreznimi in potrebnimi prilagoditvami pomenilo za izvajalca šolanja nesorazmerno breme oz. bi bila ta zahteva nerazumna.

ad 13. člen
Pogoj za vključitev v institucionalno varstvo mora biti njihovo soglasje (oz. soglasje staršev oz. zakonitih zastopnikov), hkrati pa mora biti izkazano, da bi vključevanje v običajno okolje (če oseba ima te npr. finančne možnosti) z ustreznimi in potrebnimi prilagoditvami (npr. osebno asistenco) pomenilo za izvajalca nesorazmerno breme oz. bi bila ta zahteva nerazumna.

Na tem mestu bi bilo občinam smiselno predpisati obveznost zagotavljati določen delež dostopnih stanovanj (neprofitna stanovanja, subvencije za najem stanovanj) in obveznost deleža pri sofinanciranju storitve osebne asistence.

ad 14. člen
Glede informiranja spet ni klavzule o razumnih prilagoditvah. Vsako dodatno finančno breme izvajalca storitve ni nerazumno, seveda pa je nedopustno dodatno zaračunavanje storitev.

Glede informiranosti gluhih prek javne RTV Slovenija (še vedno ni predpisa, na katerega napotuje Zakon o slovenskem znakovnem jeziku. Obveznost zagotavljati javno službo prek tolmačev za znakovni jezik, nekaterih temeljnih informacij za slepe prek multimedijskega portala ipd., bi bilo potrebno določiti z zakonom (npr., tudi to kakšen mora biti minimum teh storitev npr. v informativnem programu, volilni  in referendumski kampanji…), ne pa da je še kar naprej in kljub opozorilom Varuha človekovih pravic RS prepuščena politiki javnega zavoda.

ad 16. člen
Zagotoviti je treba tudi dostopnost javnega prevoza zasebnih ponudnikov transportnih storitev, npr,. taksi služb, ki imajo dovolj velik vozni park – npr. večji ponudniki teh storitev, žičničarjev ipd (v skladu z načelom oz. obveznostjo zagotoviti razumne prilagoditve)

Zaradi jasnosti je treba morda primeroma določiti nekatere pojavne oblike diskriminacije glede onemogočanja oz. oviranja dostopnosti, npr. da je računanje dodatnih stroškov za najem prilagojenega parkirnega mesta (zaradi večje kvadrature), preprečevanje dostopa v lokale in druga javna mesta slepemu s psom vodičem ipd. diskrimnatorno.

Na račun velike nedostopnosti javnih prevoznih sredstev skoraj vsaka invalidska organizacija izvaja za zgolj svoje člane prevoze na določenem območju. Največ po Ljubljani druga mesta so že bolj vprašljiva in le delno pokrita. Kraji izven velikih mest pa so povsem nepokriti. Problematično pa je tudi dejstvo, da od mnogih organizacij, ki izvajajo prevoze jih dejansko le malo izvaja v večernih urah ali ob vikendih. Pri tem bi bilo smiselno postaviti vozne parke, da bi bila pokritost večja in smotrnost porabe velikih sredstev ter kapacitet v kombijih oz. prilagojenih vozilih, ki jih vsaka organizacija dobiva na račun prevozov, bolj učinkovito porabljena.

Z že obstoječimi kapacitetami invalidskih organizacij bi se lahko pokril vozni park v Ljubljani, Mariboru, Koper, Izola, Celje…Če bi seveda bila tudi pripravljenost samih invalidskih organizacij; tak predlog smo že podali pred več kot 10 leti in kot nam je znano pa je podobna pobuda prišla tudi s strani Zveze za cerebralno paralizo pa nobena od pobud ni bila sprejeta. Tudi na tem področju bi bilo potrebno urediti smotrno in učinkovito uporabo obstoječih kapacitet.

Obstoječa praksa po kateri je brezplačna dostopnost javnega prevoza (npr. vlakov) le za člane nekaterih društev s posameznimi medicinskimi diagnozami je popolnoma nesprejemljiva, to je treba urediti sistemsko in brez vsakega razlikovanja.

ad 17.. 18., 19., 20. člen
Zagotavljanje sredstev za pripomočke in prilagoditve vozil (za delovno aktivne) iz Sklada za spodbujanje zaposlovanja invalidov ne zajamejo nekaterih ključnih skupin – brezposlenih, oseb ki se šolajo, študirajo, se usposabljajo za delo ali pa so preprosto nezaposlene oz. so iskalci zaposlitve – prav tem namreč gibalna oviranost lahko povzroča resne težave in hudo prepreko za uspešno iskanje dela.

ad 22. člen
Vključiti bi bilo potrebno obveznost posredovanja informacij za gluhoslepe, za kar je Zavod vsekakor strokovno usposobljen.

ad 23. člen
Posebni programi invalidskih organizacij niso sistemska rešitev, ampak so lahko kvečjemu dopolnilo javni službi. ZIMI mora urediti slednje – torej tisto kar mora biti absolutni minimum javne službe na tem področju. Tukaj je treba definirati nekatere oblike razumnih prilagoditev, ki jih trenutno zagotavljajo le invalidske organizacije (npr. osebna asistenca, ki jo izvaja YHD) ter razmisliti o vseh potrebnih ukrepih za izenačevanje možnosti, eventualno pa tudi o posebnih spodbujevalnih ukrepih.

Temeljne storitve morajo biti del javne službe, biti pa morajo dovolj natančno definirane, zato da so zagotovljene v obliki trajnih pravic. Eventualno je to javno službo mogoče poveriti v izvajanje tudi (vendar ne izključno) invalidskim organizacijam, vendar naj bo ustvarjena zdrava konkurenca, ki bo v prid uporabnikom omogočila kar najbolj kvalitetne storitve, namesto izbire vzemi ali pusti (kot npr. to sedaj velja glede obnovitvene rehabilitacije).

Ne gre pozabiti, da so prav invalidske organizacije mnogokrat povzročiteljice diskriminacije in namernega onemogočanja dostopa do storitev, ki jih izvajajo za svoje člane. To dejstvo bi moralo biti opaženo zakonodajalca, ki je že vrsto let beležil številne tovrstne kršitve in nedopustna ravnanja, a se nanje ne odziva in jih ne rešuje.

ad 24. člen
Normiranje je povsem nedoločno. Treba je določiti npr. konkretno obveznosti strokovnega usposabljanja odgovornih (zlasti vodilnih), predlagamo določitev obveznosti oblikovanja notranjih načrtov vseh organov za zagotavljanje enakih možnosti

ad 25. člen
Ob pripravi politik morajo imeti možnost posredovanja mnenj vse zainteresirane invalidske organizacije.

ad 26. člen
Do dialoga z javnimi oblastmi nikakor ni upravičen le NSIOS. Potrebno je uporabljati nevtralni termin iz ZInvO (svet invalidskih organizacij), notorično dejstvo je namreč, da poleg NSIOS obstaja še ena podobna krovna interesna organizacija – NSIO, ki jo osnutek ZIMI diskriminatorno (očitno na podlagi političnih prepričanj) skuša izločiti iz kroga upravičenih subjektov, prav tako pa velja tudi za organizacije, ki niso vključene v nobenega od dveh nacionalnih svetov, saj ni utemeljenega razloga za takšno izključevalno politiko.

Na podlagi državnega akcijskega programa bi bilo potrebno določiti, da so skladno z njegovimi izhodišči dolžne pripraviti akcijske programe na lokalni ravni tudi občine, pokrajine.

Predlagamo, naj zakonodajalec vladi zapove uresničitev posameznih ključnih ciljev: npr zakonski cilj mora biti v 2 do 3 letih povsod v državnih organih, kjer se posluje s strankami namestiti indukcijske zanke, zagotoviti grajeno dostopnost, osnovne informacije v brajici…, sicer naj vlada oz. nadzorni organi obvezno v navedenih rokih preverijo ali so utemeljeni razlogi za kakršnokoli odlašanje.

Osnutek premalo določno ureja pozitivne obveznosti posameznih državnih organov, ne določa npr. obveznosti načrtovanja ukrepov z notranjimi načrti za odpravo vseh sistemskih ovir, manjka kontinuirano in sistematično spremljanje stanja in odzivanje na potrebe   (mainstreaming).

ad nadzor nad MKPI
Za izvajanje MKPI osnutek ni predvidel neodvisnega organa. Zagovornik načela enakosti po ZUNEO nima potrebne neodvisnosti, inšpekcijski ukrepi so očitno neučinkoviti in prav tako ne zadoščajo kriterijem neodvisnega nadzora, Varuh človekovih pravic RS pa nima pristojnosti za nadzor zasebnega sektorja. Tudi sodišča nedvomno niso specializirani organi za nadzor nad spoštovanjem prepovedi diskriminacije.

Predlog za ustanovitev Sveta, ki naj bi nadomestil vladno posvetovalno telo ne rešuje problema neobstoja neodvisnega telesa za nadzor nad spoštovanjem KOPI. Svet naj bi bil namreč tripartitno svetovalno telo, ki razen izrazito omejenih spodbujevalnih ukrepov (priporočil, ne pa konkretnih dejavnosti) in kvečjemu političnega nadzora, ne more izvajati učinkovitega nadzora z ustreznimi ukrepi. Prav tako mu manjka potrebna neodvisnost, tako od interesov vlade kot od samih invalidov ter t.i. strokovne javnosti.

Glavni interes in naloga takega telesa bi moralo biti preprečevanje diskriminacije v javnem interesu, pomoč žrtvam pri uveljavljanu njihovih pravic in spodbujanje sprememb zakoreninjenih družbenih vzorcev odprava stereotipov, dajanje preventivnih mnenj, osveščanje…). Zgled učinkovitega spodbujevalnega in nadzornega telesa je npr. Informacijski pooblaščenec. Sistemsko ustrezno, in zaradi vsebine nekaterih direktiv Evropskega sveta tudi nujno potrebno bi bilo čimprej ustanoviti neodvisno specializirano telo za preprečevanje diskriminacije na vseh podlagah (rasa, etnično poreklo, spol, starost, spolna usmerjenost…)

Neodvisne analize stanja in poriočanje po MKPI ne more pripravljati Svet, ne pripravlja jih niti Varuh človekovih pravic RS (ki je npr. opustil idejo o izdelavi posebnega poročila o varstvu pred diskriminacijo), zato je potrebno je ustanoviti bodisi neodvisno specializirano telo za varstvo pred diksriminacijo ali/in pa to nalogo poveriti nacionalni instituciji za varstvo človekovih pravic, ki kljub sklepom Državnega zbora in priporočilom Varuha človekovih pravic še vedno ni bila ustanovljena.

ad 29. člen
Potrebno je vključiti normo o deljenem dokaznem bremenu in njen učinek razširiti v vseh postopkih pred organi javne uprave, razen v kazenskih postopkih (torej tudi disciplinski postopki zoper kršitelje, notranje pritožbene poti…)

Ob soglasju prizadetega je treba varstvenih postopkih  omogočiti tudi udeležbo nevladnih organizacij, ki so sposobne zagovarjati pravice in nuditi pomoč pri varstvu pred diskriminacijo, npr. specializirane nevladne organizacije za varstvo pred diskriminacijo in sindikati.

ad 31. člen in sledeči
vodenje zbirk podatkov
Manjkajo bolj natančne določbe o zbiranju podatkov o vseh kršitvah, ne le pred zagovornikom načela enakosti, ki je doslej prejel zanemarljivo število pritožb (pa tudi vsebina njegovih mnenj se pogosto kaže kot strokovno zgrešena).

Določiti bi bilo potrebno obvezno vodenje ustrezno anonimiziranih evidenc in poročanje vseh nadzornih organov o prijavljenih in obravnavanih sumih diskriminacije (inšpekcije, policija, tožilstvo, civilnopravni zahtevki, kazenski postopki, upravni spori, disciplinski postopki javnih organov, notranje pritožbene poti za zaposlene v javnem sektorju) prav tako bi bilo na mestu določiti obveznost  poročanja vseh organov zadolženih za določanje politik o njihovem izvajanju , npr. v idealnem primeru, dvoletno poročanje o izvajanju notranjih načrtov za odpravljanje diskriminacije, kar bi omogočilo zbiranje podatkov o dobrih praksah in nadaljnje sistemsko usmerjanje. Določiti je treba obveznost rednega strokovnega usposabljanja ključnih oseb, po možnosti vodstvenih kadrov.

Sankcije
prekrški v ZUNEO in ZDR so premalo natančni. Dosledno mora biti sankcioniranje zagotovljeno in dosledno izvajano za vsako kršitev prepovedi diskriminacije, zato so sedanje rešitve povsem neustrezne ker so zopet povsem parcialne.

- Hendikep ni zamenjava termina z besedo invalid, ampak gre za koncept, ki pomeni zamenjavo medicinskega modela s socialnim. Hendikep meri na določen socialni status, ki ni determiniran,

- ampak je družbeno pogojen, kar pomeni da je potrebno odpravljati vzroke zaradi katerih je nekdo v neenakem položaju. Vzroki za to niso biološki ali povezani z diagnozo, ampak so družbeni.

- Primerjaj s prvim odstavkom splošnega komentarja CERD št. 26 k icerd.

- Direktiva 2000/78/ES na primer ugotavlja, da diskriminacija lahko ogrozi uresničevanje ciljev prava Evropskih skupnosti, zlasti cilje visoke ravni zaposlenosti in socialnega varstva, višanja življenjske ravni in kakovosti življenja ter ekonomske in socialne kohezije.

- European Handbook on Equality Data, EU Commission 2007, str. 7