Piše: A. K. v novih Misterijih www.misteriji.si

Fenomen posmrtnih komunikacij si zasluži enako mesto kot obsmrtna doživetja

Je z vami kdaj navezal stik kak preminuli svojec? Na področju posmrtnih komunikacij sta pionirsko delo opravila Američana Bill in Judy Guggenheim; njuna sedemletna razi­ska­va je zajela dva tisoč oseb, s katerimi so na različne načine navezali stik nji­hovi umrli svojci oziroma prijate­lji. O tem sta napisala knjigo, ki je postala mednarodna uspešnica; ta mesec je iz­šla tudi v slovenščini pod naslovom Sre­čanja z dušami.

Guggenheimova sta zbrala okoli 3.300 pričevanj o posmrtnih komunikacijah, pri čemer sta upoštevala le spontana doživetja iz prve roke brez posredni­kov, kot so mediji ali hipnotizerji. Ugotovila sta, da so posmrtne komunikacije veliko pogostejši pojav, kot si mislimo; po njuni oceni naj bi tovrstna doživetja ime­lo najmanj 20 odstotkov Američanov. Bolj znana pa niso zato, ker se v naši kul­turi o tem ne pogovarjamo tako od­prto kot v drugih delih sveta.

POKOJNI ODKRIJE DENAR
Avtorja sta posmrtne komunikacije razvrstila v dvanajst kategorij. Naj­po­go­s­­tejša vrsta posmrtnih komunikacij je ču­tenje prisotnosti – zelo raz­lo­čen obču­tek, da je premi­nuli svojec v bližini, če­prav ga ne vi­dimo in ne slišimo. Naslednja vrsta je slišanje glasu, ki lahko prihaja od zunaj – kot da bi nam govorila živa oseba – ali pa ga slišimo telepat­sko. V naslednjem primeru iz knjige Srečanja z du­šami se je Lois, gospo­dinji iz Nebraske, oglasil njen mož Ray, ki je pri tri­intridesetih letih umrl za kapjo:

Naslednje jutro po Rayevi smrti sem zaslišala njegov glas: »Pozabil sem denar odnesti v banko. Še vedno je v žepu mojega suknjiča. Vzemi ga in ga daj v svojo denarnico.« Slišalo se je, kot da stoji za mojim des­nim ramenom. Šla sem pogledat v žep njegovega suknjiča in denar je bil res tam! Bilo je nekaj več kot tristo dolarjev gotovine, ki mi je takrat prišla zelo prav! Dan pred njego­vo smrt­jo sva prodala moj karavan. Ray je vtaknil denar v svoj žep in ga je name­raval polo­žiti na račun, ampak jaz nisem vedela, da še ni odšel na banko.

Pri taktilnih posmrtnih komunikacijah se nas preminula ljubljena oseba do­takne z roko ali nas objame okoli ramen, da nas potolaži. Nekateri pa čutijo trep­ljanje, božanje, poljub ali celo objem. Pri olfaktornih posmrtnih komunikacijah pa zaznavamo vonj, značilen za premi­nu­lega svojca: njegovo najljubšo kolonj­sko vodo ali njen parfum, vonj po rožah, tobaku ali najljubši jedi. Sledi primer, v katerem je Tarin bratranec Larry izpol­nil svojo obljubo, potem ko je umrl za rakom:

Z Larryjem sva skupaj rasla in sva se poznala vse življenje. Imela sva dogovor, da bo tisti od naju, ki umre prvi, poskusil navezati stik z drugim. Tri dni po njego­vi smrti sem vstopila v spalnico in naenkrat začutila Larry­jevo prisot­nost! Nato se je soba na­polnila z aromo English Leather, ko­lonjske vode, ki mu je bila pri srcu in jo je edino uporabljal. Hi­po­ma so me preplavila najrazličnejša čustva. Larry se je držal najinega dogovora! Vedela sem, da mi govori, da po smrti ni vsega konec.

OZDRAVLJENI PO SMRTI
Naslednja kategorija so vizu­alne po­smrtne komunikacije, ki so bodisi delne ali popolne, pro­sojne ali povsem čvrs­te. Premi­nuli svoj­ci se ponavadi ljubeče smehljajo in so videti popolnoma zdra­vi, četudi so bili pred smrtjo fizično hen­dikepirani. V naslednjem primeru je bila Molly presrečna, da je lahko videla svojo babico, ki je umrla od starosti:

S staro mamo sva si bili zelo blizu. Ime­la je telesno hibo in je nikoli ni­sem vi­dela zares vzravnane. Na drugi večer po njeni smrti sem ležala v postelji, a ni­­sem spala. Takrat sem zagledala svojo staro mamo! Stala je vzravnano in je bila po vi­de­zu stara kakih petintrideset let.

Njena podoba je bila čvrsta in življenj­ska, kakor da pred menoj stoji živ člo­vek. Nič ni rekla, a sem do­jela, da mi ho­če pokazati: »Ali vidiš, sedaj sto­jim vzravnano!« Na sebi je imela staromodno obleko z rdečimi progami na beli podlagi, katere je nisem nikoli videla nositi. Vstala sem in prižgala luč, takrat pa je izginila. Na­slednje jutro sem svoji teti povedala, kaj se mi je zgodilo. Ko sem ji opisala babičino obleko, me je od­peljala v klet in iz stare skrinje potegnila prešito odejo, ki jo je sešila moja sta­ra ma­ma; v njo je bil všit isti material z rde­čimi progami na beli podlagi!

Pri posmrtnih komunikacijah–vide­njih vidimo podobo preminulega svojca v »sliki«, ki je bodisi dvodimenzionalna ali tridimenzionalna kot hologram. Vi­zije lahko vidimo z odprtimi očmi ali v umu.

Posmrtne komunikacije v polsnu se dogodijo v stanju alfa – tik preden zaspimo, ko se prebujamo, med meditacijo ali med molitvijo. Zelo pogoste so tudi po­smrtne komunikacije v snu, ki so veliko bolj žive, močne in stvarne od sanj. Pre­minuli svojci nas lažje dosežejo, kadar smo v stanju alfa ali v stanju sna, ker smo takrat sproščeni, odprti in sprejemljivi.

Ob posmrtni komunikaciji v zunajtelesnem doživetju, do katere lahko pride med spanjem ali meditacijo, zapustimo fizično telo in obiščemo preminulega svoj­ca v njegovi dimenziji. Pričevalci opi­sujejo, da je tam vse izjemno živo in bolj stvarno od fizičnega življenja. Oko­lje ponavadi vsebuje čudovito cvetje in metulje, obilo zelenja in sijočih barv, ozračje pa prevevajo sreča, ljubezen in radost.

KLIC IZ ONSTRANSTVA
Telefonske posmrtne komunikacije so možne v stanju sna, pa tudi v budnem stanju. Ko se odzovemo na zvonje­nje telefona, slišimo glas preminulega svoj­ca, ki nam posreduje kratko sporočilo. Če smo budni, po končanem klicu ne sli­ši­mo zvoka prekinjene zveze. Posmrtne komunikacije s fizičnimi pojavi pa ob­se­gajo utripanje svetilk, prižiganje luči, radia, televizije in drugih naprav, obra­ča­nje in premikanje fotografij in slik …

Simbolne posmrtne komunikacije so od­govor ljudem, ki prosijo ali molijo za nek znak, da njihov preminuli svojec še vedno obstaja. Najpogostejša taka znamenja so metulji, mavrice, razne ptice in živali, rože ter predmeti, kot so kovanci in slike.
Včasih nas preminuli svojci tudi obvarujejo pred nevarnostjo ali nas posku­šajo prepričati, da ne naredimo samo­mo­ra. V nekaterih primerih preminulega svojca hkrati zazna dvoje ali več ljudi, ki so skupaj na istem mestu in ob istem času. Takšno posmrtno komunikacijo s pri­čo je doživela Blair po smrti svojega oče­ta:

Bila sem strašno potrta in sem se po­čutila zelo osamljeno na tem svetu. Na večer pred očetovim pogrebom sem se­dela na stolu v hotelski sobi in molila zanj. V sobi je bil tudi moj petletni sin. Ko sem molila, so se luči v sobi nekako zatemnile in naenkrat se je pojavil moj oče! Zdel se je popolnoma otipljiv. Ko je umrl, je bil v osemdesetih letih, ampak zdaj je bil videti bolj kot moški v šest­desetih letih. Okoli sebe je širil barve: kombinacijo modro bele, rožnate in zla­te. Stal je tam in mi rekel: »Bodi močna in skrbi za svojo mamo. Vedi, da te imam rad. Zbogom.« Vse skupaj je trajalo le nekaj sekund, potem pa je odšel. Moj fan­tek, ki je bil v postelji, je takrat vstal. Mi­slila sem, da spi. Stekel je k meni in vzklik­nil: »Moj dedi! Moj dedi!« Rekla sem mu: »Tvoj dedi je odšel.« On pa je rekel: »Ne! Dedi je bil zdaj tukaj!« Torej ga je videl tudi moj sin!

Skoraj vse posmrtne komunikacije so pozitivna, radostna srečanja, ki zmanj­ša­­jo bridkost žalujočih ter pospešijo celje­nje čustvenih in duhovnih ran. Preminuli svojci nam nočejo nič žalega, toda žal se nekateri ljudje ustrašijo, ker jih po­smrt­na komunikacija iznenadi, ali pa za­to, ker še niso slišali za kaj takega in mi­sli­jo, da se jim meša.

Za večino ljudi, ki so imeli posmrtno komunikacijo s preminulim družinskim članom ali prijateljem, je to sveta, globoka izkušnja, ki je ne pozabijo do konca življenja. Ponavadi jim razširi razume­va­nje življenja in podari globlje zaveda­nje o življenju po smrti. Namen obis­kov naših dragih iz onstranstva je, da nas po­tolažijo in nam dajo vedeti, da so še vedno živi in da bomo nekoč spet skupaj.

Posmrtne komunikacije so naraven in normalen del našega življenja. Zato si zaslužijo enako mesto in sprejemanje kot bolj popularizirana obsmrtna doži­vetja.

A. K.

Sodelujte tudi vi pri ustvarjanju domaČe knjige o posmrtnih stikih!

V založbi ARA načrtujemo še knjigo o posmrtnih komunikacijah, ki so se zgodile v Sloveniji.

Ste tudi sami doživeli posmrtno ko­munikacijo? Če ste, vam je vaše do­živetje najbrž pomagalo na življenj­ski poti. Prav tako pa lahko pomaga tudi mnogim drugim ljudem …

Podelite svojo izkušnjo z drugimi! Prelijte jo na papir ali vtipkajte v raču­nalnik ter nam jo pošljite po elektronski ali navadni pošti.

Opišite svoje doživetje s čim več podrobnostmi. Pripišite še svoje ime, na­slov in telefonsko številko. Tako bomo lahko z vami stopili v stik, če bo vaše pričevanje izbrano za objavo v knjigi.

Zaradi spoštovanja zasebnosti bo­do v knjigi spremenjena vsa imena pri­če­val­cev in preminulih svojcev.

Pišite nam na: p-k@zalozba-ara.si ali ARA, Cigaletova 5, 1000 Ljubljana (s pripisom »za Posmrtne komunikacije«)