Fenomen posmrtnih komunikacij si zasluži enako mesto kot obsmrtna doživetja
Je z vami kdaj navezal stik kak preminuli svojec? Na področju posmrtnih komunikacij sta pionirsko delo opravila Američana Bill in Judy Guggenheim; njuna sedemletna raziskava je zajela dva tisoč oseb, s katerimi so na različne načine navezali stik njihovi umrli svojci oziroma prijatelji. O tem sta napisala knjigo, ki je postala mednarodna uspešnica; ta mesec je izšla tudi v slovenščini pod naslovom Srečanja z dušami.
Guggenheimova sta zbrala okoli 3.300 pričevanj o posmrtnih komunikacijah, pri čemer sta upoštevala le spontana doživetja iz prve roke brez posrednikov, kot so mediji ali hipnotizerji. Ugotovila sta, da so posmrtne komunikacije veliko pogostejši pojav, kot si mislimo; po njuni oceni naj bi tovrstna doživetja imelo najmanj 20 odstotkov Američanov. Bolj znana pa niso zato, ker se v naši kulturi o tem ne pogovarjamo tako odprto kot v drugih delih sveta.
POKOJNI ODKRIJE DENAR
Avtorja sta posmrtne komunikacije razvrstila v dvanajst kategorij. Najpogostejša vrsta posmrtnih komunikacij je čutenje prisotnosti – zelo razločen občutek, da je preminuli svojec v bližini, čeprav ga ne vidimo in ne slišimo. Naslednja vrsta je slišanje glasu, ki lahko prihaja od zunaj – kot da bi nam govorila živa oseba – ali pa ga slišimo telepatsko. V naslednjem primeru iz knjige Srečanja z dušami se je Lois, gospodinji iz Nebraske, oglasil njen mož Ray, ki je pri triintridesetih letih umrl za kapjo:
Naslednje jutro po Rayevi smrti sem zaslišala njegov glas: »Pozabil sem denar odnesti v banko. Še vedno je v žepu mojega suknjiča. Vzemi ga in ga daj v svojo denarnico.« Slišalo se je, kot da stoji za mojim desnim ramenom. Šla sem pogledat v žep njegovega suknjiča in denar je bil res tam! Bilo je nekaj več kot tristo dolarjev gotovine, ki mi je takrat prišla zelo prav! Dan pred njegovo smrtjo sva prodala moj karavan. Ray je vtaknil denar v svoj žep in ga je nameraval položiti na račun, ampak jaz nisem vedela, da še ni odšel na banko.
Pri taktilnih posmrtnih komunikacijah se nas preminula ljubljena oseba dotakne z roko ali nas objame okoli ramen, da nas potolaži. Nekateri pa čutijo trepljanje, božanje, poljub ali celo objem. Pri olfaktornih posmrtnih komunikacijah pa zaznavamo vonj, značilen za preminulega svojca: njegovo najljubšo kolonjsko vodo ali njen parfum, vonj po rožah, tobaku ali najljubši jedi. Sledi primer, v katerem je Tarin bratranec Larry izpolnil svojo obljubo, potem ko je umrl za rakom:
Z Larryjem sva skupaj rasla in sva se poznala vse življenje. Imela sva dogovor, da bo tisti od naju, ki umre prvi, poskusil navezati stik z drugim. Tri dni po njegovi smrti sem vstopila v spalnico in naenkrat začutila Larryjevo prisotnost! Nato se je soba napolnila z aromo English Leather, kolonjske vode, ki mu je bila pri srcu in jo je edino uporabljal. Hipoma so me preplavila najrazličnejša čustva. Larry se je držal najinega dogovora! Vedela sem, da mi govori, da po smrti ni vsega konec.
OZDRAVLJENI PO SMRTI
Naslednja kategorija so vizualne posmrtne komunikacije, ki so bodisi delne ali popolne, prosojne ali povsem čvrste. Preminuli svojci se ponavadi ljubeče smehljajo in so videti popolnoma zdravi, četudi so bili pred smrtjo fizično hendikepirani. V naslednjem primeru je bila Molly presrečna, da je lahko videla svojo babico, ki je umrla od starosti:
S staro mamo sva si bili zelo blizu. Imela je telesno hibo in je nikoli nisem videla zares vzravnane. Na drugi večer po njeni smrti sem ležala v postelji, a nisem spala. Takrat sem zagledala svojo staro mamo! Stala je vzravnano in je bila po videzu stara kakih petintrideset let.
Njena podoba je bila čvrsta in življenjska, kakor da pred menoj stoji živ človek. Nič ni rekla, a sem dojela, da mi hoče pokazati: »Ali vidiš, sedaj stojim vzravnano!« Na sebi je imela staromodno obleko z rdečimi progami na beli podlagi, katere je nisem nikoli videla nositi. Vstala sem in prižgala luč, takrat pa je izginila. Naslednje jutro sem svoji teti povedala, kaj se mi je zgodilo. Ko sem ji opisala babičino obleko, me je odpeljala v klet in iz stare skrinje potegnila prešito odejo, ki jo je sešila moja stara mama; v njo je bil všit isti material z rdečimi progami na beli podlagi!
Pri posmrtnih komunikacijah–videnjih vidimo podobo preminulega svojca v »sliki«, ki je bodisi dvodimenzionalna ali tridimenzionalna kot hologram. Vizije lahko vidimo z odprtimi očmi ali v umu.
Posmrtne komunikacije v polsnu se dogodijo v stanju alfa – tik preden zaspimo, ko se prebujamo, med meditacijo ali med molitvijo. Zelo pogoste so tudi posmrtne komunikacije v snu, ki so veliko bolj žive, močne in stvarne od sanj. Preminuli svojci nas lažje dosežejo, kadar smo v stanju alfa ali v stanju sna, ker smo takrat sproščeni, odprti in sprejemljivi.
Ob posmrtni komunikaciji v zunajtelesnem doživetju, do katere lahko pride med spanjem ali meditacijo, zapustimo fizično telo in obiščemo preminulega svojca v njegovi dimenziji. Pričevalci opisujejo, da je tam vse izjemno živo in bolj stvarno od fizičnega življenja. Okolje ponavadi vsebuje čudovito cvetje in metulje, obilo zelenja in sijočih barv, ozračje pa prevevajo sreča, ljubezen in radost.
KLIC IZ ONSTRANSTVA
Telefonske posmrtne komunikacije so možne v stanju sna, pa tudi v budnem stanju. Ko se odzovemo na zvonjenje telefona, slišimo glas preminulega svojca, ki nam posreduje kratko sporočilo. Če smo budni, po končanem klicu ne slišimo zvoka prekinjene zveze. Posmrtne komunikacije s fizičnimi pojavi pa obsegajo utripanje svetilk, prižiganje luči, radia, televizije in drugih naprav, obračanje in premikanje fotografij in slik …
Simbolne posmrtne komunikacije so odgovor ljudem, ki prosijo ali molijo za nek znak, da njihov preminuli svojec še vedno obstaja. Najpogostejša taka znamenja so metulji, mavrice, razne ptice in živali, rože ter predmeti, kot so kovanci in slike.
Včasih nas preminuli svojci tudi obvarujejo pred nevarnostjo ali nas poskušajo prepričati, da ne naredimo samomora. V nekaterih primerih preminulega svojca hkrati zazna dvoje ali več ljudi, ki so skupaj na istem mestu in ob istem času. Takšno posmrtno komunikacijo s pričo je doživela Blair po smrti svojega očeta:
Bila sem strašno potrta in sem se počutila zelo osamljeno na tem svetu. Na večer pred očetovim pogrebom sem sedela na stolu v hotelski sobi in molila zanj. V sobi je bil tudi moj petletni sin. Ko sem molila, so se luči v sobi nekako zatemnile in naenkrat se je pojavil moj oče! Zdel se je popolnoma otipljiv. Ko je umrl, je bil v osemdesetih letih, ampak zdaj je bil videti bolj kot moški v šestdesetih letih. Okoli sebe je širil barve: kombinacijo modro bele, rožnate in zlate. Stal je tam in mi rekel: »Bodi močna in skrbi za svojo mamo. Vedi, da te imam rad. Zbogom.« Vse skupaj je trajalo le nekaj sekund, potem pa je odšel. Moj fantek, ki je bil v postelji, je takrat vstal. Mislila sem, da spi. Stekel je k meni in vzkliknil: »Moj dedi! Moj dedi!« Rekla sem mu: »Tvoj dedi je odšel.« On pa je rekel: »Ne! Dedi je bil zdaj tukaj!« Torej ga je videl tudi moj sin!
Skoraj vse posmrtne komunikacije so pozitivna, radostna srečanja, ki zmanjšajo bridkost žalujočih ter pospešijo celjenje čustvenih in duhovnih ran. Preminuli svojci nam nočejo nič žalega, toda žal se nekateri ljudje ustrašijo, ker jih posmrtna komunikacija iznenadi, ali pa zato, ker še niso slišali za kaj takega in mislijo, da se jim meša.
Za večino ljudi, ki so imeli posmrtno komunikacijo s preminulim družinskim članom ali prijateljem, je to sveta, globoka izkušnja, ki je ne pozabijo do konca življenja. Ponavadi jim razširi razumevanje življenja in podari globlje zavedanje o življenju po smrti. Namen obiskov naših dragih iz onstranstva je, da nas potolažijo in nam dajo vedeti, da so še vedno živi in da bomo nekoč spet skupaj.
Posmrtne komunikacije so naraven in normalen del našega življenja. Zato si zaslužijo enako mesto in sprejemanje kot bolj popularizirana obsmrtna doživetja.
A. K.
Sodelujte tudi vi pri ustvarjanju domaČe knjige o posmrtnih stikih!
V založbi ARA načrtujemo še knjigo o posmrtnih komunikacijah, ki so se zgodile v Sloveniji.
Ste tudi sami doživeli posmrtno komunikacijo? Če ste, vam je vaše doživetje najbrž pomagalo na življenjski poti. Prav tako pa lahko pomaga tudi mnogim drugim ljudem …
Podelite svojo izkušnjo z drugimi! Prelijte jo na papir ali vtipkajte v računalnik ter nam jo pošljite po elektronski ali navadni pošti.
Opišite svoje doživetje s čim več podrobnostmi. Pripišite še svoje ime, naslov in telefonsko številko. Tako bomo lahko z vami stopili v stik, če bo vaše pričevanje izbrano za objavo v knjigi.
Zaradi spoštovanja zasebnosti bodo v knjigi spremenjena vsa imena pričevalcev in preminulih svojcev.
Pišite nam na:p-k@zalozba-ara.si ali ARA, Cigaletova 5, 1000 Ljubljana (s pripisom »za Posmrtne komunikacije«)
Fenomen posmrtnih komunikacij si zasluži enako mesto kot obsmrtna doživetja
