Ko preneseš pobalinsko ponižanje,
rasteš. Postaneš dvakrat višji
od bolečine in dosežeš
dvakratno spoznanje.
Spoznaš sebe in drugega.
Odkriješ mero življenja.
Užiješ grenkobo, srečo in gnus.
Nasilje, grobost in odtujenost
sprejmeš z olajšanjem,
ker ima nekaj skupnega
s tvojo bolečino
in zaužito grenkobo.
Ogledaš si s strani težavo drugega.
Soočiš se s čustvi drugega.
Začenjaš se bati,
da nisi vzbudil ljubezni.
Postal si plen,
ki se spreminja v stanje.
Naučiš se prenašati
breme svoje vesti.
Zaradi napak drugega
se čutiš grešnega.
Bojiš se, da spoznaš
svojo preračunljivo prijaznost.
V drugem najdeš tisto,
kar si krotil v sebi,
a odkriješ na napačnem kraju.
Izbrusiš in izpopolniš se v drugem.
Nihče ne more povedati več o tebi,
kot je povedal drugi o sebi.
Mir v tebi spodbudi občutek,
da imaš dobro mnenje o sebi.
Življenje drugega ti daje občutek,
da zmoreš preživeti mero sebe v drugem.
Ničesar mu nisi dal,
ničesar mu nisi odvzel.
Vsak zase ve,
koliko je v sebi živ
in koliko je v sebi mrtev.
Bolečine in grenkobe spoznanja
pa ni mogoče nikomur odvzeti.
Sreča in gnus pa imata nekaj skupnega.
|
Sreča in gnus
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 11. februar 2008 @ 16:48 CET
Naslov pesmi sem si sposodila po romanu dr. Tarasa Kermaunerja, slovenskega literarnega zgodovinarja, filozofa, esejista, kritika, dramaturga, * 13. april 1930, »Sreča in gnus«, 1984, ki govori kako kritično razumeti nastanek osebnosti. Pesem niti ni v ožji povezavi s tem komentarjem pa vendar …. Navedeni roman imam že nad 20 let na svoji knjižni polici in veliko krat sem razmišljala o avtorju in vsebini te knjige.
Dne 3. 2. 2008 sem na TV poslušala intervju novinarja in vodilnega komentatorja na TV Lada Ambrožiča z dr. Tarasom Kermaunerjem. Bila sem presenečena, ko je le-ta povedal, da ga vabi Gregor Golobič v stranko »Zares« in da naj bi postal njen vodilni filozof.
Napoved: Intervjuvanec prvega nedeljskega večera v februarju bo akademik Taras Kermauner, literarni zgodovinar, dramski analitik, filozof, esejist in dramaturg. Luciden opazovalec družbenega dogajanja na Slovenskem in oster kritik vsakokratne politike, naj si bo klerikalne, komunistične ali novodobne. Eden od ključnih akterjev iz kroga mlajših slovenskih intelektualcev sredi prejšnjega stoletja, ki je politični in partijski varuški nastavljal ogledalo tudi v slovitih Perspektivah in na deskah Odra 57.
V Mladini je dr. Taras Kermauner podal leta 2005 naslednjo izjavo: »Verjemite mi, ne gojim nobenih želja. Lani sem bil precej bolan, veliko sem se ukvarjal s - svojo - smrtjo. Notranje sem se z njo povsem pomiril. Čutim, kot da bivam onkraj življenja in smrti, ta drža mi daje veliko notranjo svobodo. Morda bi si želel še kdaj napiti se, kot sem se včasih s svojimi velikimi, žal že pokojnimi prijatelji, Primožem Kozakom, Dominikom Smoletom, Gregorjem Strnišo, Dušanom Pirjevcem, Vitomilom Zupanom, Rudijem Šeligom. A se ne smem, srce komaj vzdrži, celo če živim kot asket. Spominjam se, kako smo se ga nafajhtali v samostanu Pleterje leta 1963 in 1965, spekli odojka, popili sod cvička … Tudi moj pokojni prijatelj Pučnik je bil z nami pa moj pokojni brat … Naj končam, starca me vleče v spomine. Nedopustno.«
Seveda ko pomislim na vse te prijatelje, si težko predstavljam, da bi se lahko Vitomil Zupan, Rudi Šeligo ali celo Gregor Striniša lahko nafajtal z Dušanom Pirjevcem, ki je pogosto kot kulturni politkomisar robantil s puško po ljubi domovini in med kulturniki. Da o dr. Jožetu Pučniku niti ne govorim. Če samo preberem Javorškova »Nevarna razmerja«, me je določene nezdružljive druščine zares groza, saj bi iz takšne »pijanke« lahko nastal velik kaos.
Pri zadnjem intervjuju letos za Mladino pa je Dr. Taras Krmauner na vprašanje: »Kako ste si zapomnili Dolanca, Popita, Mačka, Kardelja in nasploh vodilne, ki so obvladovali partijo in slovensko družbo v tistem času?«
Da bi bil tem tovarišem pravičen, bi potreboval več prostora za analizo. Na kratko pa: Dolanc je bil vrhunski pragmatik, Popit vrhunski izvajalec-birokrat, Maček vrhunski politični policaj, Kardelj vrhunski ideolog s posluhom za realizacijo idej. Odlična četvorka, ki pa mi zbuja več groze kot občudovanja.
Do tovarišev je treba ostati vsekakor pravičen! Prav rada verjamem, da se bosta Dr. Kermauner in Gregor Golobič morda veselo nafajhtala v Avberju, ko bo Gregor Golobič snoval ideologijo svoje novo/stare stranke in da se bo dr. Taras Kermauner počutil pomlajenega, Golobič pa se ima od tistih, ki poznajo staro sračje gnezdo, še marsikaj za poučiti.
Dr. Taras Kermauner je eden največjih poznavalcev slovenske in evropske dramatike. Njegovo življenjsko delo je Reinterpretacija in rekonstrukcija slovenske dramatike. Najverjetneje se bo rekonstrukcija slovenske dramatike v politiki s takšnim znanjem in prakso zagotovo dobro obnesla v korist tretjega protagonista (nič ne ostane prikrito, vse pricurlja v javnost, dobro obveščeni vse vedo), le če bo dr. Krmavner psihično vzdržal, ko bo nastavljal številna ogledala. To utegne biti za njegovo izčrpano srce vsekakor prenaporno.
Tatjana Malec