Ko preneseš pobalinsko ponižanje,
rasteš. Postaneš dvakrat višji
od bolečine in dosežeš
dvakratno spoznanje.
Spoznaš sebe in drugega.
Odkriješ mero življenja.
Užiješ grenkobo, srečo in gnus.
Nasilje, grobost in odtujenost
sprejmeš z olajšanjem,
ker ima nekaj skupnega
s tvojo bolečino
in zaužito grenkobo.
Ogledaš si s strani težavo drugega.
Soočiš se s čustvi drugega.
Začenjaš se bati,
da nisi vzbudil ljubezni.
Postal si plen,
ki se spreminja v stanje.
Naučiš se prenašati
breme svoje vesti.
Zaradi napak drugega
se čutiš grešnega.
Bojiš se, da spoznaš
svojo preračunljivo prijaznost.
V drugem najdeš tisto,
kar si krotil v sebi,
a odkriješ na napačnem kraju.
Izbrusiš in izpopolniš se v drugem.
Nihče ne more povedati več o tebi,
kot je povedal drugi o sebi.
Mir v tebi spodbudi občutek,
da imaš dobro mnenje o sebi.
Življenje drugega ti daje občutek,
da zmoreš preživeti mero sebe v drugem.
Ničesar mu nisi dal,
ničesar mu nisi odvzel.
Vsak zase ve,
koliko je v sebi živ
in koliko je v sebi mrtev.
Bolečine in grenkobe spoznanja
pa ni mogoče nikomur odvzeti.
Sreča in gnus pa imata nekaj skupnega.
Ko preneseš pobalinsko ponižanje,
