Kakor pijane mušice je to ljudstvo.
S presnovo mu izgoreva drobovje,
medtem ko luč razsvetljuje prazne prostore.
Kako zastrt z mrakom in sencami je ta čas.
Eno samo ločevanje med zunanjim in notranjim,
dvojnost s silno potrebo po količinah,
ki lahko preživijo same zase. S svojim namenom.

Z nihanjem po zraku se drobnarije pozno ponoči
selijo v omare, oguljene v ogledalu, popisane z besedili
tistega, ki jih je uporabljal za dokončno ozdravitev
in služijo postavljanju mejnikov med telesi.

Ponavljajoči obred kumulativnosti in distributivnosti.
Ekspanzija brezčutnih nasmeškov.
Modeli stvari so postali edina naša lastnina.
Duh, ki poboža cvetočo glacinijo in ji izreče
občudovanje, je omedlel v plastičnem cvetu.
Biti, pomeni zarivati bager v zemljo, telo v telo.
Naznanjati slavo neslavnim dejanjem.

Doktor, preglej človeka, boleha za najbolj
množično boleznijo – nedojetim v nedojemljivem.
Pretvarja se v pečatenje sebe. Do bolečine.
Potuje skozi kozmično fantastiko nadrealizma.
Sence stvari se mu zalamljajo v tkivo.
Plava skozi absurd vprašljivosti.
Ničesar več se ne trudi razumeti.
Radovedni duh je ostal brez strasti.
Nihče se ne naleze duha.
Duh se je odločil za vnebovzetje,
da ponotranji gibanje zvezd.

Njegovo žametno odmaknjenost nosijo vetrovi
visoko nad drevesi, ki si prenašajo misli
in besede sončnih žarkov v svojo dušo.
Fokus - camera oskura je človeška tragedija.