Blagor tistemu, ki si trenutku
svoje zmage podeli večnost.
Svetovni duh postavlja svoje meje.
Večni so samo berači
in njihovo kljubovanje revščini.

Hipoteka pohlepa poseduje
in udari s hitrostjo bliska
v drobovje trojanskega konja.
Mlinči ostanek starega sveta
in samo sebe pod kolesjem
v primežu uma, ko vest božjih ognjev
zateguje obroč okoli človeštva.

Na izhodnih vratih svoje ožine
preži veliki nemir svoj domicil.
Kopeli v morju količin, eskadrilije
sanj in hlepenj po potrošniških stvareh,
umeščenih v bivanje brezsmotrnosti,
goreče in besneče iščejo surogate sreče.

Ko si pogledaš v značaj, te zajame nemir.
Ne moreš si zadovoljiti duše s stvarmi,
ki jih ne potrebuješ: maxima – minima
božjega naj bosta razdeljena proporcionalno
med ljudi. Vsakemu svoje dostojanstvo!
Vsakemu, kar mu gre po naravnem pravu.

Kako osamljen je ta svet, ki prečka
križišča srečnih in nesrečnih postankov
v optičnih iluzijah videnj in prevar.
Sovraštvo in vojna sta postala normalno
stanje sveta. Izumrle civilizacije ovijajo
svoje kačje plezanje okrog drevesa
s svojo pogoltno strastjo kot triumf zgodovine.

Titanska blodnja človeštva iz neder zemlje,
božja revizija nepopolnosti od zgoraj.
Drznost eksorcizma človeške roke.
Gnostični bes absurda s soglasjem bogov.
Ogromni talilni lonci zlata in krvi.

Dekleta z mislečimi dojkami stojijo zamišljena,
v breztežnem stanju, z bolečino v rezidenci obilja.
Rojevajo skozi mračen hlad prehlajene otroke tega veka.
Nujnost in nasilje prikriva humus.

Idejni temelj biti povezuje celoto
v mistično izkustvo, utemeljeno v veri
in vedenju, da se lahko poganjamo naprej
le s presežnim dostojanstvom lastne osebe -
skoz misli, dejanja in izrečene besede.
Pospešimo boj za razsvetljenstvo duha!
Za poštenje in bistrovidnost,
za svojo pravico, čast in ponos,
ne za potešitve nadomestkov vsiljene sreče.