Blagor tistemu, ki si trenutku
svoje zmage podeli večnost.
Svetovni duh postavlja svoje meje.
Večni so samo berači
in njihovo kljubovanje revščini.
Hipoteka pohlepa poseduje
in udari s hitrostjo bliska
v drobovje trojanskega konja.
Mlinči ostanek starega sveta
in samo sebe pod kolesjem
v primežu uma, ko vest božjih ognjev
zateguje obroč okoli človeštva.
Na izhodnih vratih svoje ožine
preži veliki nemir svoj domicil.
Kopeli v morju količin, eskadrilije
sanj in hlepenj po potrošniških stvareh,
umeščenih v bivanje brezsmotrnosti,
goreče in besneče iščejo surogate sreče.
Ko si pogledaš v značaj, te zajame nemir.
Ne moreš si zadovoljiti duše s stvarmi,
ki jih ne potrebuješ: maxima – minima
božjega naj bosta razdeljena proporcionalno
med ljudi. Vsakemu svoje dostojanstvo!
Vsakemu, kar mu gre po naravnem pravu.
Kako osamljen je ta svet, ki prečka
križišča srečnih in nesrečnih postankov
v optičnih iluzijah videnj in prevar.
Sovraštvo in vojna sta postala normalno
stanje sveta. Izumrle civilizacije ovijajo
svoje kačje plezanje okrog drevesa
s svojo pogoltno strastjo kot triumf zgodovine.
Titanska blodnja človeštva iz neder zemlje,
božja revizija nepopolnosti od zgoraj.
Drznost eksorcizma človeške roke.
Gnostični bes absurda s soglasjem bogov.
Ogromni talilni lonci zlata in krvi.
Dekleta z mislečimi dojkami stojijo zamišljena,
v breztežnem stanju, z bolečino v rezidenci obilja.
Rojevajo skozi mračen hlad prehlajene otroke tega veka.
Nujnost in nasilje prikriva humus.
Idejni temelj biti povezuje celoto
v mistično izkustvo, utemeljeno v veri
in vedenju, da se lahko poganjamo naprej
le s presežnim dostojanstvom lastne osebe -
skoz misli, dejanja in izrečene besede.
Pospešimo boj za razsvetljenstvo duha!
Za poštenje in bistrovidnost,
za svojo pravico, čast in ponos,
ne za potešitve nadomestkov vsiljene sreče.
Blagor tistemu, ki si trenutku
