Pizza naj ne bi bila isto kot pica!? Lepo vas prosim. In kartoffeln je seveda nekaj boljšega kot krompir! Temu bi lahko preprosto rekli kulinarični snobizem s pridihom oboževanja tujerodne visoke kulture in kulinarike z rahlo hlapčevskim, manjvrednostnim kompleksom, ki ga je groza domačega zelja, žgancev, polente in kislega mleka.

Ločevanje pice od pizze je smešno. Nekaj podobnega trdijo za različne vrste alkohola tako imenovani enologi, specialisti za vina, predvsem pa vsi ljubitelji alkohola, še posebej tisti, ki so od tovrstnih substanc že močno odvisni. Tako kot pizza ni isto kot pica, naj tudi izbrana, vrhunska buteljčna vina ne bi bila isto kot poceni cviček ali kaka druga preveč žveplana domača brozga. Naš večkratni zmagovalec triatlona Ironman, dr. France Cokan o tem pravi takole:" Ker nekateri trdijo, da je vino hrana, besedo še o tem: če se iz bogve kakšnega razloga posvetite enologiji, boste morali vložiti velik napor v to, da preidete z običajne ravni začetnika, ki sploh ne mara vin, skozi kratki stadij sladkih vin na raven, na kateri se navadite uživati v vinih, ki jih začetnik ne bi niti povohal. Naučili vas bodo držati tako imenovani »bordojski« kozarec za steblo, da temperatura roke ne bi spremenila bukeja; osvojili boste morda celo besedni zaklad vinskih kritikov, ki uporabljajo za vina pridevnike »nagajivo«, »drzno«, »robustno«,«odkrito« in podobno (ne omenjajo pa univerzalne lastnosti vseh vin, ki je, da Lafitte Rothschild pri ceni tisoč dolarjev za steklenico povzroča prav tako cirozo jeter kot najcenejši cviček)."

Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za pizzo oziroma za pico. Vse pice, ne glede na poreklo in na izbranost sestavin, imajo vendarle kar nekaj skupnih lastnosti; so nezdrava hrana, ki ne samo redi, marveč po pravilu zakisa telo, maši žile in pripomore k povečanju tveganja za večino civilizacijskih degenerativnih bolezni. Zato ni velike razlike med neko vrhunsko pizza Napolitana a la carte z mozzarello di bufala campana (iz mleka vodnih bivolov rejenih v provinci Campania) in pol divjimi paradižniki San Marzano, ki zrastejo na pobočju Vezuva, z baziliko in hladno prešanim olivnim oljem prve klase, ter navadno margerito z rajčico in poceni, topljeno gaudo, ki ti jo servirajo v kakem ljubljanskem bistroju hitre prehrane. Suma sumarum gre za povsem primerljivo koncentracijo pšeničnega škroba, glutena, živalskih maščob in kalorij, s sežganimi in hidrogeniziranimi dodatki, ki jih je temperatura krušne peči ali navadne električne peči (kar je spet popolnoma vseeno) povsem opustošila. Ta kupček pepela, ki služi kot zavajajoča dekoracija in mimogrede še malo podraži brbončice, je vsaj kar zadeva hranilnih snovi, vitaminov, encimov in mineralov zgolj kulinarični blef, mrtva ne-hrana, ki bi – tudi če jo ne bi povsem uničila visoka temperatura, vsebovala manj »zdravilnih« substanc, kot jih vsebuje polovica domačega jabolka.

Pizza je italijanski izvozni artikel, fetiš, prehrambeni blef, tako kot to velja za kapučino, kavo, francoska rdeča vina, švicarske smrdljive sire, čokolado in zeliščne bombone, ki so jih marketinški oddelki prehrambenih gigantov in nacionalni turistični promotorji ponekod spremenili v sinonime za »zdravo hrano«, zato da se lažje in dražje prodajajo naivnim potrošnikom.

Tudi zgodbice o tem, kako zelo so Italijani zdravi in kako zelo so lepi, so zgolj mit. O zdravju je dovolj povedal že green-green. Lahko, da je gospo Malec kdaj očaral z briljantino namazan od sonca zakurjen laški žigolo, ki ji je zapel kakšno kancono in s presežniki opeval njeno slovansko lepoto (in bogato obdarjen stas), tako da je za trenutek izgubila razsodnost. Mene moški ne zanimajo preveč, a če ocenjujem samo ženske, na povprečni Italijanki ne vidim kake posebne lepote, edino kar opazim, da so te ženske nekoliko manjše rasti, v povprečju so bolj temne, predvsem pa neprimerno bolj naflodrane, načičkane in z »visoko modo« opremljene, kar pa je le fasada, ki naj prikrije napake in odstopanja od dobrih proporcev in zlatega reza. Če Italijanke primerjam z našimi – slovenskimi dekleti, ali bog ne daj z Ukrajinkami, Čehinjami, Slovakinjami in Rusinjami, so prave male pokveke, načičkana strašila, Sophia Loren pa je tu kvečjemu zato, da kot izjema potrjuje pravilo, predvsem pa, da utrjuje mit o superiornih temnolasih lepoticah, ki menda preplavljajo apeninski polotok, kjer ljudje kar kipijo od samega zdravja. Če se je kdo kdaj sprehodil po Rimu ali recimo po Neaplju ter si ogledoval tamkajšnje »domorodce«, bo to seveda zelo težko spravil v kontekst tako opevane Italijanske lepote, prej bo, če je vsaj malo okužen s rasističnimi predsodki, pomislil na primer na Strojanove, ki bi po kriterijih italijanske lepote morali zasedati prva mesta na vseh slovenskih in morda celo evropskih lepotnih tekmovanjih, čeprav verjetno sploh ne jedo pice, še manj pizze, marveč veliko raje posegajo po balkanskih specialitetah »z roštilja.« Če je kaj lepšega na Italijanih oziroma na vseh sredozemcih, je to predvsem njihova temnejša polt, pa še ta je velikokrat bolj posledica sončenja, ki se ga severnjaki zaradi silne propagande medicinske in farmacevtske industrije izogibamo kot hudič križa. Da pica in še manj pizza kaj vpliva na lepo barvo polti, pa bi težko dokazali, razen morda v primeru "picopekov", ki se nekoliko "odimijo" in prižgejo zaradi "blagodejnih" kolateralnih učinkov krušne peči na bližnjo okolico.

[ Odgovori na to | # ]