Kdaj potegniti črto pod partnersko vezo, je vprašanje, ki nima univerzalnega odgovora, saj je težko reči, kdaj natančno nastopi trenutek, ko vemo, da je bolje oditi in preboleti kot vztrajati in trpeti. Če si resnično želimo, da bo naš odnos uspel, ga vsekakor poskušamo reševati na različne načine, a je že tako, da včasih tudi to ni dovolj. Takrat je čas, da zaščitimo samega sebe in odnos končamo, dokler še lahko, na spoštljivi ravni.

Iskanje prave simbioze z našo »drugo polovico« zahteva od obeh vpletenih oseb veliko mero prilagodljivosti in sklepanje kompromisov. Faza prvotne vročične zaljubljenosti, ki jo zaznamujejo idealizirane podobe o partnerju, ima namreč kratek rok trajanja. Če imamo srečo, fascinacija nad drugo osebo preraste v globlje čustvo, ki pa s seboj običajno prinese tudi določeno šok terapijo za oba partnerja.

Če smo v obdobju osvajanja in v stanju prevzetosti nad partnerjem videli le njegove lepe lastnosti in smo se tudi sami sebe predstavljali v najlepši luči, pa z vstopom v resnejši odnos maske padejo. Ostaneta le dva človeka, ki se morata soočiti z odlikami in slabostmi drug drugega ter biti pripravljena to sprejeti, da bo veza uspela. V praksi to ponavadi pomeni, da nas najbolj moteče lastnosti partnerja ne motijo toliko, kot nas njegove odlike osrečujejo. Kar vsekakor ni tako preprosto in ni malo parov, ki tudi po kar nekaj pretečenega časa odkrijejo, da so v iskanju približevanja partnerju preveč pozabili nase in na lastne potrebe, ali pa da partnerja, takega kot v bistvu je, iz različnih razlogov ne morejo ali nočejo sprejeti. Iskanje partnerskega sožitja je pogosto slepa pot, ki zahteva tudi (nedolžne) žrtve.

Je odnos preživel samega sebe?
Le redek partnerski odnos raste in zori brez občasne krize, v kateri se prevetrijo vsi konflikti, saj se s časom in izkušnjami ne spreminja le odnos, temveč tudi sama partnerja, njune želje in prioritete. Razlike med slednjimi, oslabljena medsebojna komunikacija, premalo časa drug za drugega in posledično pomanjkanje intimnosti so le nekatere najpogostejše ovire, s katerimi se sooča marsikateri par. Določeni jih uspešno premagajo in s tem okrepijo svoj odnos, drugi se začasno prebijejo čeznje, nato se v prihodnosti spet znajdejo pred usodnim vprašanjem: Sva sploh še za skupaj?

Najtežje pri vsem skupaj je gotovo, ko se oba partnerja zavedata truda, ki sta ga vložila v gradnjo odnosa, in navezanosti, ki ju druži, a kaj, ko to ni poroštvo za trdne temelje, ki bodo prevetrili vse nevihte, ki so se že in se še bodo zgrnile nad partnersko vezo. Imeti nekoga rad in mu biti naklonjen je mogoče varna izbira, a morda si želimo kaj več ali drugačnega? Ali pa čutimo, da se nam partner čustveno oddaljuje in da smo iz enačbe ljubica-prijateljica-gospodinja ostali le še slednje? Odločitev za prekinitev odnosa bo prava samo, če jo bomo kot tako zavestno vzeli in v skladu z njo tudi ukrepali. Vsekakor se pred drastičnimi potezami splača premisliti o znamenjih, ki kažejo, da je naš partnerski odnos obtičal na mrtvi točki.

Je naš odnos obsojen na »nepremagljive razlike«?

1. Poslušanje in pogovor postaneta »nujno zlo«:
Osnova vsakega zdravega in kakovostnega odnosa je uspešna komunikacija. V partnerski vezi ta označuje sposobnost izmenjave misli in čustev obeh partnerjev, kar pripomore k občutku varnosti, da imamo nekoga, ki nas bo poslušal in nam svetoval, tudi ko bomo najbolj na tleh. Ko partnerja ugotovita, da sta si povedala že vse, kar sta si imela za izreči, in njun vsakdanji dialog postane omejen zgolj na površinske fraze, potem ta potreba po zaupanju zbledi, podobno pa se zgodi tudi z odnosom, ki počasi stagnira.
Če se začneta partnerja nato pričkati zaradi nepomembnih malenkosti, ko mokra brisača na kopalniških tleh postane verbalno bojišče vseh kompleksov, očitkov in drugih negativnih čustev, je čas, da si vzameta oddih drug od drugega, med katerim bosta premislila, ali je klavstrofobično sobivanje res največ, kar lahko iztisneta iz svoje partnerske veze.

2. Negativizem nadomesti ljubeče misli:
Če sta včasih partnerja v zanosu ljubezni drug o drugem govorila le v najlepši luči, zdaj ne čutita posebne potrebe, da bi opisovala svojo »boljšo polovico«, kaj šele, da bi o njej govorila v ljubečih tonih. Neprestano kritiziranje drug drugega je znamenje, da je partnerski odnos v resnični krizi. Če temu dodamo obujanje zgolj neprijetnih skupnih trenutkov, poudarjanje partnerjevih značajskih pomanjkljivosti in nenehno kritiziranje njegovega videza, potem ta veza nima prihodnosti ne za »neutrudljivega negativca« kot za njegovo »žrtev«.

Tudi spomin je nezaveden kazalec naših čustev, saj razkrije, kako čutimo o našem partnerskem odnosu, ko se tega še sami mogoče ne zavedamo. Če želimo končati zvezo, lahko čisto podzavestno, bomo morda spoznali, da avtomatično pozabljamo pomembne datume, obveznosti in druge stvari, povezane s partnerjem. Pregovor »Daleč od misli, daleč od srca« tu še kako drži.

3. Intima je le še bled spomin na srečne dni:
Ko resnično ljubimo nekoga in smo mu predani, takrat želimo neprestano biti z njim – čustveno, fizično in seksualno. Ko se vsaj eden, če ne oba, od partnerjev začne namenoma izogibati drugega, potem je odnos zašel na pot, ki je največkrat brez vrnitve. Namesto da bi se partnerja konstruktivno poskušala uskladiti, se odločita za izolacijo drug od drugega, kar je po mnenju strokovnjakov največkrat še slabše od pričkanja, kjer si vsaj izmenjata svoje misli, v kakršni koli obliki že.

Pomanjkanje intime kmalu napreduje v odpor do drug drugega in že naključni dotiki partnerjema predstavljajo muko. Intima oziroma spolnost pa je vitalen del obstoja partnerskega odnosa, saj skoznjo izražamo medsebojno poželenje, privlačnost in pripadnost. Ločene spalnice so tako resen alarm za krizo v partnerski vezi.

4. Privlačnost izgine ali se preseli kam drugam:
Najbolj očiten trenutek, ki kaže na to, da se partnerskega odnosa najbrž ne da več rešiti, je, ko se vsaj eden od partnerjev zagleda v tretjo osebo. Če gre za nedolžni flirt, ki ne nosi s seboj usodnih posledic, je morda za zvezo še kaj upanja, če se o razlogih za nastalo situacijo oba partnerja iskreno pogovorita.

Ko pa se privlačnost razvije v odnos in napreduje v nezvestobo, se je bolje odločiti za odsekan rez, ki dolgoročno gledano še najmanj boli. Dejstvo, da si je naš partner našel nekoga drugega, ki mu je bolj zanimiv in privlačen od nas, prav gotovo ne botruje naši samozavesti, a v sebi moramo najti dovolj moči, da iz odnosa odidemo z dvignjeno glavo. Čez čas bomo spoznali, da je bila odločitev prava, izkušnja pa nadvse poučna.
www.dnevnik.si